Pregled nekaterih obravnavanih primerov in mnenj varuha

Za boljšo predstavo o vsebini dela varuha, raznolikosti problematike, s katero se srečuje, in o možnostih učinkovitega reševanja zadev navajamo nekatere primere končanih zadev pri varuhu človekovih pravic.

Vsi opisi zadev, mnenja in predlogi varuha ter njihove obrazložitve so podane v najkrajši obliki. Seveda pa zaradi zaupnosti postopka ne vsebujejo informacij, ki bi kakorkoli odkrivale identiteto pobudnikov.
 

1.3-819/95 - sprejem podzakonskih predpisov

Prejeli smo pobudo d.o.o., ki meni, da podzakonski predpis na podlagi zakona o varstvu pred požarom ni v skladu z ustavo RS in da se ne bi smel uporabljati. Pobudniku smo odgovorili, da je za oceno ustavnosti in zakonitosti pravilnikov pristojno le Ustavno sodišče RS ter da bomo glede na to, da niso izpolnjeni formalni pogoji za obravnavo pobude iz zakona o varuhu (prizadetost posameznika, postopek pred pristojnim sodiščem je v teku), zadevo obravnavali izključno z vidika skladnosti pozakonskega predpisa ministra za obrambo z določilom 154. člena ustave Republike Slovenije, ki določa, da morajo biti predpisi, preden začnejo veljati, objavljeni.

Na podlagi naše zahteve za pojasnilo nam je minister g. Jelko Kacin pojasnil, da je šlo pri sporni odredbi za začasni, interni akt ministrstva, na podlagi katerega bi pristojne organizacijske enote ministrstva le preverile interese posameznih subjektov za pridobitev pooblastil ter njihovo strokovnost ter da doslej na podlagi sporne odredbe ni bilo izdano nobeno pooblastilo za usposabljanje zaposlenih za varstvo pred požarom. Minister tudi meni, da s tem, ko odredba ni bila objavljena v Uradnem listu RS, ni bilo kršeno določilo 154. člena ustave Republike Slovenije.

Sprejeli smo mnenje, da je odredba ministra za pridobitev pooblastila na podlagi zakona o varstvu pred požarom predpis, ki se ne more uporabljati pred objavo v uradnem glasilu. Ministra za obrambo smo seznanili s svojim mnenjem in ga pozvali, naj čimprej sprejme predpise na podlagi 20., 40. in 41. člena zakona o varstvu pred požarom.

Minister za obrambo nam je odgovoril, da je naše mnenje upošteval ter izdelal in objavil vse podzakonske predpise, ki morajo biti izdelani na podlagi 20., 40. in 41. člena zakona o varstvu pred požarom.
 

1.3-1421/95 - slepi in slabovidni

V pogovoru s predstavniki mariborskega društva slepih in slabovidnih se je varuh človekovih pravic seznanil s problematiko, ki zadeva njihov položaj v spremenjenih socialnih in gospodarskih razmerah. Ugotavljajo, da je zaradi spremenjenih gospodarskih razmer položaj slepih in slabovidnih, ki so se poklicno usposobili in zaposlili, čedalje slabši, posebej še, ker ta kategorija nima priznanega statusa invalida. V zaostrenih gospodarskih razmerah pogosto izgubijo zaposlitev kot tehnološki presežek. Poklic, za katerega so usposobljeni, pa največkrat ne daje dobrih možnosti za novo zaposlitev.

Varuh človekovih pravic je na podlagi 7. člena zakona o varuhu človekovih pravic poslal pristojnim organom predlog, naj v okviru svojih pristojnosti poskrbijo za uveljavitev ukrepov, ki bodo zagotavljali socialno varnost tistih slepih in slabovidnih, ki so ali bodo izgubili zaposlitev kot tehnološki presežek oziroma tistih, ki ne bodo dobili zaposlitve v poklicu, za katerega so se usposobili.
 

2.1-68/94 - izobraževanje obsojenca

Pobudnik, obsojenec, nas je prosil za pomoč, da se mu omogoči dokončanje srednje živilske šole.

Pomočnik upravnika zavoda, v katerem je pobudnik prestajal zaporno kazen, nam je zagotovil, da ima z njihove strani pri tem vso podporo. Program njegovega šolanja so že odobrili, čakajo le še na soglasje srednje živilske šole.

Vodstvo šole pa nam je v telefonskem pogovoru potrdilo, da so prošnji pobudnika ugodili in mu tako omogočili šolanje in s tem pridobitev poklica za samostojno delo in življenje.
 

2.1-971/95 - mladoletni pripornik, priprt skupaj z odraslimi osebami

Ob obisku varuha človekovih pravic v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana dne 31. maja 1995 smo med priporniki opazili mladoletnika, starega 15 let. V priporu je od 13. februarja 1995. Okrožno sodišče v Ljubljani nam je sporočilo, da je pripor zoper mladoletnika odredil dežurni preiskovalni sodnik po zaslišanju otroka dne 14.2.1995. V priporu je zaradi ponovitvene nevarnosti.

Pripor je hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato sme trajati le najkrajši potrebni čas, odrediti pa se sme samo ob taksativno v zakonu določenih pogojih. Izjemnost odreditve pripora je še posebej poudarjena v postopku proti mladoletnikom. Le sodnik za mladoletnike sme odrediti, naj se mladoletnik pripre, če so za to podani zakoniti razlogi. V primeru mladoletnikov pa je še posebej poudarjeno, da sme pripor trajati res najkrajši potrebni čas.

Pogovorili smo se z mladoletnikom in njegovimi starši. Ugotovili smo, da je mladoletnik v priporu z več polnoletnimi priporniki. Člen 473 zakona o kazenskem postopku določa, da mora biti mladoletnik praviloma priprt ločeno od polnoletnih. Sodnik za mladoletnike pa sme odrediti, naj bo mladoletnik priprt skupaj s polnoletniki, če bi mladoletnikova osamitev predolgo trajala, podana pa je možnost, da je mladoletnik v priporu skupaj s polnoletnim, ki nanj ne bo škodljivo vplival. Pravne norme v zvezi s priporom mladoletnikov vsebujejo tudi mednarodne pogodbe, ki zavezujejo Slovenijo. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah določa, da morajo biti mladoletni obdolženci (brez izjeme) ločeni od odraslih. Konvencija ZN o otrokovih pravicah pa v 37. členu določa, da sme biti otrok priprt le v skrajnem primeru in za najkrajši čas. Z vsakim otrokom, ki mu je bila odvzeta prostost, je treba ravnati na način, ki upošteva potrebe oseb njegove starosti. Še posebej mora biti otrok ločen od odraslih, razen če se meni, da je to v nasprotju z njegovimi interesi.

Obe navedeni ratificirani in objavljeni mednarodni pogodbi torej posebej poudarjata ravnanje, ki je v največji meri v skladu s koristmi otroka. Tako zahteva pakt, da morajo biti mladoletni obdolženci brez izjeme ločeni od odraslih. Po določilu konvencije pa je otrok lahko v priporu skupaj z odraslimi le, če je to zanj koristneje, kot pa če je priprt od njih ločeno. Konvencijski odstop od pravila ločenega pripora z odraslimi je torej določen v interesu otrokovih koristi. Prvi in drugi odstavek člena 473 zakona o kazenskem postopku pa pravila, da mora biti mladoletnik priprt ločeno od polnoletnih, ne postavlja absolutno in v skladu s koristmi otroka. Če bi mladoletnikova osamitev trajala predolgo, je lahko mladoletnik v priporu skupaj s polnoletnim, če je podana možnost, da slednji na mladoletnika ne bo škodljivo vplival. Ta pogoj pa je neživljenjski in neprimeren, saj zahteva vnaprejšnjo presojo (ne)škodljivosti vpliva s strani polnoletnega pripornika. Takšna ureditev po našem mnenju ne zadosti merilu, da so pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki njegove koristi glavno vodilo.

Menimo, da sta prvi in drugi odstavek 473. člena zakona o kazenskem postopku v nasprotju z navedenima mednarodnima aktoma. Zato smo na Ustavno sodišče R Slovenije vložili zahtevo za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 473. člena ZKP pa tudi drugega stavka drugega odstavka 16. člena pravilnika o izvajanju pripora, ki vsebuje enako normo.

Z vložitvijo zahteve za presojo ustavnosti obravnave zadeve še nismo končalii.
 

2.1-1133/95 - pravica do pravnega sredstva

Pobudnik je zatrjeval, da mu je kršena pravica do pravnega sredstva, ker je okrožno sodišče zavrglo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora.

V obrazložitvi navedenega sklepa je kot razlog za takšno odločitev navedlo, da pobudnik ni obsojenec in zato ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 421. člena ZKP).

Na podlagi določil ZKP smo menili, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti zoper vsako pravnomočno sodno odločbo, torej tudi zoper sklep o podaljšanju pripora, saj v zakonu za to kljub določilu prvega odst. 421. člena ZKP ne vidimo nikakršnih omejitev.

Takšno stališče je v podobnem primeru zavzel tudi senat Vrhovnega sodišča, ko je 24. julija 1995 odločal o zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi pod opr. št. I Ips 105/95.

Vrhovnemu sodišču RS smo predlagali, naj glede tega vprašanja sprejme načelno pravno mnenje, Državnemu tožilstvu RS pa da v interesu varstva zakonitosti ukrepa po svojih pooblastilih.

Generalni državni tožilec RS nas je obvestil, da v primeru pobudnika ne bodo vložili zahteve za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče RS pa je na svoji seji dne 14. decembra 1995 glede podobnega vprašanja sprejelo pravno mnenje. Zavzelo je stališče, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti (tudi) zoper pravnomočen sklep, s katerim je bil zavrnjen zagovornikov predlog za odpravo pripora.
 

2.2-109/94 - zapornik, bolnišnično zdravljenje

Pobudnik prestaja zaporno kazen. Zaradi svojega zdravstvenega stanja želi, da bi se pred iztekom kazni hospitalno zdravil v centru za mentalno zdravje, kar bi mu omogočilo normalno življenje po izteku kazni. Uprava zaporov je takšni možnosti nasprotovala.

Pridobili smo strokovno psihiatrično mnenje, ki je potrjevalo koristnost hospitalnega zdravljenja. Zato smo upravi zaporov predlagali, naj temu obsojencu omogoči zdravljenje, kakršno predlaga zdravnik. Naše priporočilo je bilo upoštevano - obsojenec je bil sprejet na zdravljenje zunaj zapora.
 

2.2-1325/95 - zdravljenje odvisnosti od mamil

Pobudnik, ki je bil na prestajanju zaporne kazni, je na varuha naslovil prošnjo, da se mu omogoči zdravljenje odvisnosti od mamil. Zdravljenje odvisnosti od mamil mu je kot varnostni ukrep izreklo sodišče.

Na podlagi njegovega pisma smo posredovali pri upravi Zaporov Ljubljana. Ti so nam sporočili, da se že dogovarjajo za zdravljenje in da ima pobudnik opravljeno tudi predpripravo za takšno zdravljenje.

Čez nekaj dni pa nas je Ministrstvo za zdravstvo obvestilo, da je bil pobudnik napoten na Oddelek za detoksikacijo na Centru za mentalno zdravljenje v Ljubljani, kjer mu bo v osebnem pogovoru svetovan najprimernejši način zdravljenja njegove odvisnosti.
 

2.2-1550/95 - napotitev na prestajanje zaporne kazni brez vročitve sodbe

Na varuha človekovih pravic se je obrnil pobudnik in navajal, da je na prestajanju zaporne kazni, čeprav mu sodba sodišča prve stopnje ni bila vročena in tako ni imel možnosti vložiti pritožbe. Njegova opozorila sodišču, da sodba, na podlagi katere je bil napoten na prestajanje kazni zapora, ni pravnomočna, so bila zaman.

Primer smo obravnavali prednostno. Po opravljenih poizvedbah se je pokazalo, da pobudniku sodba prve stopnje (nekdanjega Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju), s katero ga je sodišče spoznalo za krivega in obsodilo na zaporno kazen, ni bila vročena. Potem ko je bila vročitev večkrat neuspešno poskušana, je sodišče sodbo v pobudnikovi kazenski zadevi pritrdilo na sodno desko ter po osmih dneh štelo, da je bila opravljena veljavna vročitev. S tem je bil kršen procesni zakon (člen 123/3 ZKP/76 oz. člen 120/3 ZKP). Čeprav sodba, s katero je bila pobudniku izrečena zaporna kazen, zaradi napačne vročitve ni mogla postati pravnomočna, je sodišče 20. decembra 1994 ugotovilo njeno pravnomočnost. Pobudnik je 2. junija 1995 začel prestajati kazen v Zaporih Maribor.

Po ugotovljeni kršitvi procesnega zakona je predsednik Okrožnega sodišča v Celju 16. novembra 1995 takoj predlagal prekinitev prestajanja zaporne kazni in odredil, da se pobudniku vroči sodba sodišča prve stopnje.

S tem ko pobudniku ni bila vročena prvostopenjska sodna odločba, je bila kršena njegova pravica do obrambe oziroma do pritožbe. Kršena pa je bila tudi njegova pravica do prostosti in osebne svobode, saj je bil na prestajanju zaporne kazni brez pravne podlage in nezakonito.
 

3.3-1088/95 - uveljavljanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja

Varuh človekovih pravic je prejel pobudo, ki se nanaša na navodilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede uveljavljanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V pobudi je navedena ugotovitev, da lahko pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo le osebe, ki imajo plačane prispevke za zdravstveno zavarovanje s strani zavezanca.

Za pojasnilo smo zaprosili Zavod za zdravstveno zavarovanje glede izvajanja omenjenega navodila. Posebej nas je zanimalo, ali bodo zaradi tega ukrepa delavci, zaposleni pri zasebnih delodajalcih, in po njih zavarovani družinski člani ostali brez storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Zavod v odgovoru pojasnjuje, da ne bo potrdil zdravstvene izkaznice zaposlenemu, če zavezanec za prispevek dolguje več kot dvomesečno zapadlo obveznost ali prispevek za četrtletje.

Po mnenju varuha človekovih pravic Zavod za zdravstveno zavarovanje s svojimi navodili uveljavlja prakso, po kateri lahko uveljavijo pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja le osebe, ki imajo lastnost zavarovane osebe in plačane prispevke za zdravstveno zavarovanje s strani zavezancev. Taka praksa je neustrezna, ker so s tem prikrajšani zavarovanci, za katere upnikovi delodajalci - samostojni zavezanci ne plačujejo redno prispevkov za zdravstveno zavarovanje.

Varuh človekovih pravic je na podlagi 7. člena zakona o varuhu človekovih pravic poslal svoje mnenje Ministrstvu za zdravstvo glede uveljavljanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
 

3.4-232/95 - dostop do zdravstvene dokumentacije

Pobudnica je od enega od oddelkov Univerzitetnega kliničnega centra zahtevala zdravstveno dokumentacijo o zdravljenju njene mladoletne hčerke. Dobila je odklonilno stališče z navedbo, da bi to dokumentacijo posredovali le sodišču.

Takšno stališče se nam ni zdelo sprejemljivo, zato smo pridobili mnenje Ministrstva za zdravstvo. Tudi ministrstvo je menilo, da v tem primeru ni nobenega razloga za onemogočanje pridobitve zdravstvene dokumentacije. Zato smo zadevnemu oddelku UKC naročili, naj ponovno prouči zadevo in omogoči vpogled v dokumentacijo. Dobili smo odgovor, da ni zadržkov za vpogled, da pa se pri prvotni zahtevi odvetnik, ki je v imenu pobudnice zahteval vpogled v dokumentacijo, ni izkazal s pooblastilom.
 

3.4-1866/95 - nadomestilo za bolniški stalež

Pobudnik je bil v bolniškem staležu, ko je podjetje, v katerem je bil zaposlen, praktično prenehalo poslovati s tem, da se je ustanovilo novo podjetje na isti lokaciji. Enajst delavcev, ki so bili v bolniškem staležu, je ostalo v delovnem razmerju v prejšnjem podjetju. Ker zanje nihče ni plačeval prispevkov za zdravstveno zavarovanje, je vseh enajst delavcev ostalo brez nadomestila od avgusta do decembra, ko se je pobudnik obrnil k nam po pomoč.

Za pojasnilo smo zaprosili Zavod za zdravstveno zavarovanje. Pristojnemu centru za socialno delo pa smo predlagali, naj pobudniku pomagajo v okviru njihovih pooblastil in pristojnosti.

Na centru za socialno delo so pobudniku odobrili denarno pomoč v enkratnem denarnem znesku za december ter denarni dodatek in subvencioniranje plačila stanarine od 1. januarja1996 do ureditve plačila nadomestila za bolniški stalež.

Z Zavoda za zdravstveno zavarovanje so nam sporočili, da staro podjetje od ustanovitve novega podjetja ni poravnavalo prispevkov, niti ni pošiljalo zahtevkov za refundacijo. Zavod nadomestil ni mogel izplačevati, ker 31. člen zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določa, da boleznina ne sme biti višja od plače, ki bi jo delavec prejemal na delovnem mestu.

Na zavodu so se po našem posredovanju dogovorili, da bodo do ureditve zadeve, za čas od avgusta 1995 dalje, delavcem neposredno izplačevali nadomestilo za čas zadržanosti z dela v višini zajamčene plače.
 

3.5-121/94 - socialna pomoč

Pobudnik je na varuha naslovil pobudo s prošnjo za pomoč v hudi socialni stiski njegove tričlanske družine. Opisal je stisko, v kateri so se znašli, ker je žena ostala brez zaposlitve, nove pa zaradi slabega zdravstvenega stanja ne more dobiti. Na centru za socialno delo so zaprosili za dodelitev denarnega dodatka, vendar le-ta ni bil odobren, ker so dohodki minimalno presegali cenzus za dodelitev denarnega dodatka.

Glede na slabo zdravstveno stanje pobudnikove žene in na minimalno preseganje cenzusa smo ,center za socialno delo zaprosili, naj ponovno proučijo možnost dodelitve denarne pomoči.

Po našem posredovanju so jim po 33. členu zakona o socialnem varstvu dodelili enkratni denarni dodatek za premostitev trenutne materialne ogroženosti.
 

3.5-828/95 - državna štipendija

Pobudnica je zaprosila varuha za pomoč pri ponovni pridobitvi državne štipendije za njeno hčerko. Izplačevanje štipendije je bilo ob začetku šolskega leta ustavljeno, ker so dohodki na družinskega člana presegali cenzus za 100 SIT. Mati je marca ostala brez zaposlitve, zato je tedaj zaprosila za ponovno pridobitev štipendije za hčerko. Konec aprila se je obrnila na varuha. Po varuhovem posredovanju je bila prošnja takoj rešena in odobreno je bilo ponovno izplačevanje štipendije od 1. aprila naprej.
 

3.5-831/95 - deložacija in namestitev v dom za starejše občane

Pobudnici, ki sta starejši osebi, sta bili dolžnici v izvršilnem postopku zaradi izpraznitve stanovanja. V pogovoru z njima smo razbrali, da povsem ne razumeta pravnega položaja, ki je nastal s pravnomočno sodbo za izpraznitev stanovanja in izvršilnim postopkom. Zadevo smo obravnavali ob upoštevanju ustavnega načela, da je Slovenija socialna država. V sodelovanju s Centrom za socialno delo Ljubljana Moste-Polje smo dobili zagotovilo, da bosta dolžnicama dodeljeni prvi dve prosti postelji v domu, s čimer bi se rešila njuna stanovanjska stiska. V stik smo stopili tudi z upnico po pravnomočni sodni odločbi. Zaradi zagotovila socialnih služb, ki so zadevo (tudi po našem posredovanju) reševale prednostno, ter zaradi dobre volje upnice ni prišlo do prisilne izselitve pobudnic iz stanovanja. Deložacija je bila preložena na nov datum. V tem času pa sta se pobudnici preselili v Dom za starejše občane Ljubljana Moste-Polje, s čimer je bil, tudi na njuno zadovoljstvo, s pomočjo našega posredovanja rešen njun socialni in stanovanjski problem.
 

3.5-1206/95 - maltretiranje in prešolanje učenke 1. razreda osnovne šole

Pobudnica je pisala, da je njena osemletna hči zaradi maltretiranja sošolcev dobila strah do šole in ni uspešno končala 1. razreda. Pritoževala se je nad odločitvijo komisije za razvrščanje, ki je deklico napotila na šolo s prilagojenim programom. Zaradi oddaljenosti šole bi deklica lahko prihajala domov le ob koncu tedna. Mati deklice je prosila za pomoč, da bi do prešolanja ne prišlo.

V zvezi z obravnavo navedne zadeve smo pri osnovni šoli, ki jo je obiskovala deklica, in pri pristojnem centru za socialno delo zaprosili za potrebne informacije ter se dogovarjali o mogočih rešitvah.

Glede maltretiranja deklice so na šoli povedali, da so takoj po dogodku, ki ga opisuje pobudnica, opravili poizvedbe, vendar jim kljub posredovanju policije ni uspelo priti do dokazov, ki bi tovrstne trditve potrdili.

Osnovna šola je deklico priglasila v postopek za razvrščanje zaradi učnega neuspeha in motenj vedenja in osebnosti. Komisija je deklico razvrstila na podlagi ugotovitev ob opravljenih pregledih in na podlagi ugotovitve, da deklica odrašča v ogrožajočem - hiperprotektivnem družinskem okolju.

Po našem posredovanju so se na šoli odločili, da bodo deklici ponudili možnost ponavljanja 1. razreda ter ji dodatno pomagali z vključitvijo v podaljšano bivanje in s pomočjo prostovoljke na domu. Delali bodo tudi z materjo in babico v smislu pridobitve zaupanja do šole in osveščanja, da deklica potrebuje več svobode in druženja s sovrstniki.
 

3.5-1215/95 - plačilo stroškov usposabljanja

Pobudnica zaradi težav pri zaključnem izpitu ni uspešno končala triletne kmetijske šole. Prijavila se je na zavod za zaposlovanje in zaprosila za finančno pomoč pri plačilu stroškov šolanja za poklic natakarja. Na zavodu so ji odgovorili, da ne dajejo pomoči za študij ob delu in jo glede na njeno socialno stanje napotili na center za socialno delo.

Pobudnico smo seznanili s programom izobraževanja zavoda za zaposlovanje, ji svetovali, naj na gostinski šoli zaprosi za predračun o predvidenih stroških prekvalifikacije in na podlagi tega na zavodu za zaposlovanje vloži prošnjo za plačilo stroškov prekvalifikacije. Na zavodu so njeno prošnjo zavrnili.

Po našem posredovanju pa je bila prošnja ugodno rešena. Na zavodu so se opravičili, da je pri obravnavanju prošnje verjetno prišlo do nesporazuma.
 

3.5-1791/95 - ugrabitev hčerke

Oče je odpeljal petletno hčer iz vrtca in je ni več pripeljal k materi, pri kateri je deklica živela. Mati deklice je predvidevala, da je oče hčer odpeljal na Hrvaško, in o tem takoj obvestila kriminalistično službo. Za posredovanje so zaprosili Interpol, vendar so nastale težave, ker pobudnica, ki ni slovenska državljanka, ni imela odločbe o dodelitvi otroka, temveč samo zapisnik centra za socialno delo. Po našem posredovanju na centru za socialno delo so ji izdali začasno odločbo o dodelitvi otroka. Povezali smo se z Ministrstvom za zunanje zadeve, kjer so se zavzeli za reševanje te ugrabitve.
 

4.1-2/95 - anonimna prijava

Varuh človekovih pravic je prejel anonimno prijavo o domnevnih nepravilnostih v eni izmed izpostav uprave za javne prihodke. Po posredovanju varuha so bile dejansko ugotovljene nekatere nepravilnosti pri delu izpostave.

Republiška uprava za javne prihodke je glede na ugotovitve ustrezno ukrepala.
 

4.1-158/95 - nepravilnosti v podjetju

Pobudnik se je obrnil na nas zaradi nepravilnosti v podjetju. Zaposlen je za določen čas ter vsak mesec ali dva podaljšuje pogodbo. Na vsakih pet mesecev mu za dva dni prekinejo delovno razmerje. Tako delajo z večino delavcev. V praksi seveda ni prekinitve, ker delo mora potekati neprekinjeno. Vse pogodbe so napisane tako, da vsi koga zamenjujejo, nikoli pa ne vedo, kdo je nadomeščen. Delavci niso dobili regresa za leto 1994, plače so izjemno nizke, regres za prehrano znaša samo 4.000 tolarjev, povračilo stroškov za prevoz na delo je 2.000 tolarjev ne glede na oddaljenost. V podjetju je še vrsta drugih nepravilnosti. Delavci so se obrnili na inšpekcijo dela, ki pa ni bila uspešna.

V skladu s pristojnostmi varuha smo preverili delovanje inšpekcije dela. Pristojna enota Inšpektorata za delo RS nam je sporočila, da so podjetju po ugotovitvi nepravilnosti izdali ureditveno odločbo. Ocenjujejo, da gre za fiktivno sklepanje pogodb za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, vsebinsko pa ni podlage za tako pogodbo. Tako podjetje omejuje pravice delavcev in njihovo socialno varnost brez dejanske podlage. Podjetje se izmika inšpekcijskemu nadzoru, zoper odločbe pa se pravočasno pritoži. Zato inšpekcija težko ugotovi dejansko stanje in raje ukrepa zoper podjetje zaradi oviranja. V zadnjih dveh letih je bilo podjetju izrečenih nekaj ukrepov, med drugim tudi odločba o prepovedi opravljanja dejavnosti. Pritožbi podjetja zoper to odločbo so ugodili, ker bi z njeno izvršitvijo delavci podjetja ostali brez dela. Zoper podjetje je bil podan tudi predlog sodniku za prekrške po 24. členu zakona o inšpekciji dela.
 

4.1-195/95 - sklenitev delovnega razmerja

Sedem pobudnikov se je obrnilo na varuha zaradi neurejenega statusa pri samostojnem obrtniku - niso imeli sklenjenih pogodb o zaposlitvi in niso bili prijavljeni za zdravstveno in pokojninsko-invalidsko zavarovanje.

Po našem posredovanju pri inšpekciji za delo se je pokazala izjemno obse na problematika, od začasnosti obrtnega dovoljenja, začasnosti lokacijskega dovoljenja in gradbenega dovoljenja, do črne gradnje. Pristojne inšpekcije so že od leta 1993 skušale urejati položaj, vendar pri tem niso bile dovolj učinkovite. Končno je bilo z usklajenim delovanjem vseh pristojnih organov doseženo, da je obratovalnica izpolnila pogoje tako za legalizacijo črne gradnje kot za opravljanje dejavnosti po zakonu o gospodarskih družbah in da so bila delovna razmerja zaposlenih delavcev urejena v skladu s predpisi.
 

4.1-677/95 - ocena zmožnosti za delo

Pobudnik se je obrnil na varuha v zvezi z oceno njegove zmožnosti za delo prodajalca na bencinskem servisu. Navedel je, da kot diabetik ne more dobiti zdravniškega spričevala s pozitivno oceno delovne zmožnosti za navedeno delo, čeprav je več meritornih zdravstvenih institucij podalo mnenje, da njegova bolezen ni ovira za opravljanje tega poklica. Zavoljo vseh zapletov se v primeru pregleda v Centru za poklicne bolezni in ocenjevanje delazmožnosti na Inštitutu za medicino dela, prometa in športa boji neobjektivnosti.

Ministrstvu za zdravstvo smo posredovali mnenje, da je v primeru pregleda v Centru za poklicne bolezni in ocenjevanje delazmožnosti treba odpraviti vsak dvom o nepristranosti, v vsakem primeru pa ugotoviti in uveljaviti strokovno najbolj kvalificirano oceno delovne zmožnosti pobudnika, po potrebi tudi z nadzorstvenimi ukrepi na podlagi določb IX. poglavja zakona o zdravstveni dejavnosti in s pritegnitvijo pristojne zbornice.
 

4.2-41/95 - denarno nadomestilo med brezposelnostjo

Pobudnica se je obrnila na varuha v zvezi z denarnim nadomestilom med brezposelnostjo. Zaposlena je bila osemindvajset let, zato se ji je zdelo krivično, da je prejemala najnižji znesek nadomestila.

Na naše posredovanje je bila, po tem ko so bila razčiščena vprašanja in po predložitvi novega potrdila delodajalca o višini plače za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja, izdana nova odločba o višini denarnega nadomestila.
 

4.2-62/95 - zaposlitev tujca

Pobudnica - Slovenka iz Bosne je zaradi vojne prišla v Slovenijo s hčerkama, ki imata slovensko državljanstvo, in možem, ki ima status begunca. Z možem sta dolgo zaman iskala kakršnokoli zaposlitev, čeprav imata visoko oziroma višjo izobrazbo. Pristojno enoto Republiškega zavoda za zaposlovanje smo opozorili na izjemno težak položaj družine in apelirali, naj se poiščejo vse možnosti, da se vsaj kdo zaposli. Ob pomoči (tudi finančni) zavoda je pobudnica dobila začasno zaposlitev in tudi obeti za naprej niso slabi.
 

4.2-850/95 - kršitev pravice do zaposlitve

Pobudnik je prosil za pomoč v zvezi s kršitvijo njegovih pravic pri zaposlitvi v javnem zdravstvenem zavodu. Navedel je, da je v zavodu delal petnajst dni, plačilo pa je dobil po nakaznici.

Po poizvedbah v javnem zavodu smo dobili informacijo, da so se pred nastopom dela s pobudnikom dogovorili, da bo opravljal delo zdravnika splošne medicine volontersko. Inšpekcija dela, ki je opravila ogled v zavodu, pa je ugotovila, da zavod s pobudnikom ni sklenil pogodbe o zaposlitvi - ravnal je v nasprotju z določbami zakona o delovnih razmerjih; zoper zavod in direktorja je predlagala uvedbo postopka pri sodniku za prekrške.
 

4.3-788/95 - obračun plačila za dolžnosti na straži

Pobudniki so naslovili na varuha pobudo v zvezi z obračunom plačila za dolžnosti na straži v njihovi enoti. Navedli so, da to plačilo v vojski za določeno kategorijo vojakov ni enotno urejeno. Do določenega datuma so bili plačani na način plačila dežurstva, od tega datuma naprej pa naj bi dobivali plačilo v skladu z navodilom poveljstva za izmensko delo z dodatki za posebne delovne razmere, ne pa tudi dejanskih ur, ki so jih opravili po rednem delovnem času. Z novim načinom plačila se niso strinjali, ker so menili, da ni pravičen in tudi ni uveljavljen v vsej vojski, kajti v nekaterih enotah velja način plačila nadurnega dela.

Po poizvedbah pri pristojnem organu smo dobili informacijo, da se je dejansko ugotovilo, da se uporabljajo različni načini vrednotenja navedenega dela. To naj bi se zgodilo zaradi različnega stanja v enotah (zgodovina, popolnjenost, različne potrebe po straži, potrebe po nadurah za druga dela glede na zakonsko omejitev nadur itd.). Glede na to so pristojni v vojski zamenjali način obračunavanja denarnega nadomestila in se sporazumeli za plačilo razlike za čas, ko so opravljeno delo obračunavali kot nadomestilo v deljenem času. V zvezi z navedeno problematiko bo pripravljen tudi pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev, ki bo uskladil razlike.
 

4.3-1033/95 - razporeditev v državnem organu

Na varuha človekovih pravic je naslovil pobudo delavec državnega organa. Menil je, da so kršene njegove pravice iz naslova napredovanja v državni službi.

Ugotovili smo, da je njegova pobuda upravičena, in po našem posredovanju je državni organ pripravil predlog za imenovanje omenjenega delavca v višjega upravnega delavca, kar je bilo tudi že uresničeno.
 

4.4-390/94 - imenovanje ravnateljice

Pobudnica je v svoji pobudi navedla, da jo je svet srednje šole imenoval za ravnateljico. V skladu z zakonom je prejela soglasje Vlade Republike Slovenije k imenovanju. Kasneje pa je o isti zadevi prejela novo odločbo, s katero Vlada ne daje soglasja k njenemu imenovanju za ravnateljico in ki naj bi nadomestila prejšnjo odločbo. Nova odločba ima drug datum, sklicuje pa se na isto sejo Vlade kot prva. Na poizvedbe je komisija Vlade RS za kadrovske in administrativne zadeve poslala odgovor, v katerem je na kratko opisala postopek in pojasnila, da je do izdaje dveh nasprotujočih si odločb prišlo zaradi administrativne napake. Ker je pobudnica izrazila voljo, da se postopek ustavi, smo tako tudi storili in nismo do konca raziskali vseh okoliščin v zvezi z napako.
 

5.1-259/95 - ureditev prebivanja

Pobudnik je že trinajst let zaposlen pri Slovenskih železnicah in ima stalno delovno dovoljenje. Zaradi neustreznega stanovanja družina ni mogla biti stalno prijavljena in zato tudi leta 1991 niso mogli zaprositi za slovensko državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu. Postopek za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo se vleče že skoraj tri leta. Žena je zaradi tega izgubila zaposlitev. Sam nima nobenih osebnih dokumentov in ima težave tudi na poti v službo, ker ga policija večkrat legitimira. Bil je tudi že pri sodniku za prekrške. Delovnega vizuma mu nočejo izdati, češ da mora k prošnji priložiti veljaven srbski potni list z navedbo prebivališča v Srbiji. Potnega lista kot srbski državljan albanske narodnosti ne more dobiti.

Po našem posredovanju je upravna enota pobudniku izdala enoletno dovoljenje za začasno prebivanje.
 

5.1-323/95 - izdaja delovne knjižice

Pobudniku je bila izdana negativna odločba glede sprejema v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu. Vrhovno sodišče je odločbo odpravilo. Zaprosil je za izdajo delovne knjižice, kar pa je pristojni organ zavrnil. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je menilo, da bi pobudnik moral zaprositi za izdajo delovnega dovoljenja po zakonu o zaposlovanju tujcev.

S takšnim mnenjem se ni bilo mogoče strinjati. Po našem mnenju se je z odpravo odločbe zadeva vrnila v stanje pred izdajo odločbe. To pa pomeni, da je pobudnik v pravicah in dolžnostih izenačen z državljani Republike Slovenije, ker tako določa 13. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Zato se mu lahko izda delovna knjižica.

Takšno mnenje smo posredovali ministrstvu, ki ga je upoštevalo.
 

5.1-323/95 - prijava za pokojninsko in invalidsko zavarovanje

V zvezi s prijavo za zavarovanje delavca, ki nima slovenskega državljanstva, je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije zahteval tudi delovno dovoljenje, pridobljeno v skladu z zakonom o zaposlovanju tujcev. Šlo je za prosilca za sprejem v slovensko državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, kateremu je bila izdana negativna odločba, ki pa jo je Vrhovno sodišče v upravnem sporu odpravilo. Z odpravo odločbe se je zadeva vrnila v stanje pred njeno izdajo. To pa pomeni, da je prosilec na podlagi 13. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v pravicah in dolžnostih izenačen z državljani Republike Slovenije. Glede na to smo menili, da ga ni mogoče obravnavati po zakonu o zaposlovanju tujcev in da za zaposlitev ne potrebuje delovnega dovoljenja. Zavod je naše mnenje upošteval.
 

5.1-653/95 - pridobitev državljanstva, naturalizacija

Pobudnik je prejel zagotovilo za sprejem v slovensko državljanstvo, če bo dokazal, da je odpuščen iz dosedanjega, hrvaškega državljanstva. Pobudnik se je rodil v Sloveniji (1972. leta) in tu tudi ves čas živel. Ko je želel dobiti odpust iz hrvaškega državljanstva, konzulat ni hotel sprejeti vloge za odpust, češ da sploh ni hrvaški državljan. Kot edino možnost so mu svetovali, naj najprej zaprosi za hrvaško državljanstvo in ko ga bo dobil, zahteva odpust iz tega državljanstva. Postopek se mu zdi nesmiseln, saj mora ob vložitvi prošnje podpisati izjavo, da je pripadnik hrvaškega naroda in da se šteje za hrvaškega državljana.

V zvezi s to zadevo smo Ministrstvu za notranje zadeve posredovali naše mnenje, da je pogoj o odpustu iz državljanstva izpolnjen tudi, če je mogoče iz vseh neposrednih in posrednih dokazil ugotoviti, da prosilca za sprejem v slovensko državljanstvo, ki je po uradni evidenci državljan druge republike nekdanje SFRJ, ta ne šteje za državljana.
 

5.1-1093/95 - državljanstvo

Pobudnice so v postopku za sprejem v državljanstvo dobile zagotovilo, da bodo sprejete v državljanstvo Republike Slovenije, če bodo uredile še odpust iz dosedanjega državljanstva. Nato so si pridobile potrdilo Ministrstva za notranje zadeve rojstne države, da bodo odpuščene iz dosedanjega državljanstva, če v enem letu podajo dokazilo, da so sprejete v slovensko državljanstvo. Menili smo, da je s tem izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, pri čemer se nismo dotikali možnosti kasnejše razveljavitve odločb o sprejemu v državljanstvo, če v določenem roku ne bi bila predložena dokazila o dejanskem odpustu iz dosedanjega državljanstva. Ministrstvo za notranje zadeve je izdalo odločbe o sprejemu v slovensko državljanstvo.
 

5.2-350/94 - obnova postopka

Možu pobudnice je bil za pet let izrečen ukrep prepovedi prebivanja v Sloveniji. Pobudnica je na podlagi novih dejstev in dokazov predlagala obnovo upravnega postopka, vendar po osmih mesecih na vlogo še ni prejela nobenega odgovora.

Po našem posredovanju je upravna enota pobudnici z dopisom odgovorila, da se predlogu za obnovo postopka ne ugodi. Na našo ponovno intervencijo je bilo o predlogu odločeno s sklepom, kot določa zakon o splošnem upravnem postopku. Obnova je bila dovoljena in v obnovljenem postopku odpoved prebivanja skrajšana na tri leta.
 

5.3-122/95 - denacionalizacija

V denacionalizacijskem postopku pobudnica upravičenka ni razpolagala s pomembno listino, pač pa jo je imela zavezanka - družbena kmetijska organizacija. Uslužbenka, ki je vodila postopek, je zaprosila zavezanko, naj listino predloži, kar pa je ta odklonila.

Upravni organ smo opozorili, da je po drugem odstavku 167. člena zakona o splošnem upravnem postopku nasprotna stranka listino zavezana predložiti ali pokazati na obravnavi, in povedali svoje mnenje glede nadaljnjega postopka. Iz njegovega poteka je razvidno, da je bil problem razrešen.
 

5.5-895/95 - dohodnina

Pobudnica je vložila na Republiško upravo za javne prihodke pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Po odločbi bi morala plačati visok znesek, o katerem je menila, da ga ni zavezana v celoti poravnati, saj je do take odmere prišlo zaradi napačnih podatkov, ki jih je posredoval delodajalec upravi za javne prihodke. Plačevanje odmere po obrokih je tudi že potekalo. Republiška uprava za javne prihodke, ki ima veliko pritožb, zadeve ni obravnavala prednostno, tako da bi pobudnica morala čakati na obravnavanje še dalj časa. Na naše večkratno posredovanje pa so na RUJP zadevo vzeli v prednostno obravnavo. Rešitev je bila ugodna za pobudnico.
 

5.6-38/94 - pritožba proti ravnanju carinikov

Pobudnik se je zoper ravnanje carinskih uslu bencev na mejnem prehodu Jelšane prito il na Carinsko upravo RS. Ker ni dobil odgovora, se je obrnil na varuha. Po našem posredovanju je prišlo do sestanka med pobudnikom in direktorjem carinske uprave. Na tem pogovoru sta - po informacijah, ki smo jih prejeli - dosegla sporazum o vseh spornih vprašanjih, ki so bila povod za pritožbo (pristop in obnašanje carinika ter postopek kontrole).
 

5.7-197/94 - posestna meja

Pobudnika - mož in žena - sta zaprosila za pomoč v zvezi z ureditvijo posestne meje. Iz vloge in prilog je razvidno, da je pobudnik kupil od občine gradbeno parcelo v izmeri 747 m2. Pri novi izmeri pa je prišlo do nove situacije, zaradi katere je izgubil 52 m2 zemljišča, v zvezi s tem tudi ni bila plačana odškodnina. 

Po poizvedbah pri pristojni geodetski upravi smo dobili informacijo, da je bil pobudnik v razgrnitvenem postopku pred komisijo seznanjen z zmanjšanjem površine parcele in se je s tem tudi strinjal. Razlika je prešla v občinski cesti. Občina pa nas je seznanila, da so imeli s pobudnikom več pogovorov, v katerih so ugotovili, da odškodnina pobudniku ni bila izplačana. Glede na to, da se ta del zemljišča šteje za cesto in pot v javni rabi, čeprav je v naravi travnik, so se pobudnik in občina dogovorili, da se opravi ponovna odmera oziroma mejni ugotovitveni postopek, za katerega bo stroške pokrila občina. Da pa bo pobudnik dobil nazaj 52 m2 zemljišča, bo potreben sklep občinskega sveta o izvzemu tega dela zemljišča iz javne rabe.
 

5.7-1538/95 - prepoved prodaje časopisa

Pobudnik je v vlogi zaprosil za pomoč v zvezi s prodajo časopisov. Po številnih poizvedbah pri raznih organih smo ugotovili, da mu je tržni inšpektor izdal odločbo o prepovedi opravljanja trgovinske dejavnosti - trgovina na drobno - prodaja časopisov in revij na določenem prodajnem mestu, dokler pobudnik dejavnosti ne bo registriral pri pristojni izpostavi Republiške uprave za javne prihodke. Pritožbo pobudnika zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj zavrnilo, ker pritožnik ni uredil svojega statusa do 31. decembra 1994 na podlagi zakona o gospodarskih družbah.

V zvezi z navedeno problematiko smo pobudniku pomagali predvsem v obliki poizvedb pri raznih organih in pravnih nasvetov, skladno s pristojnostmi varuha. Zadevo smo zaključili, ko je pobudnik uspešno izpolnil predpisane zahteve za ureditev statusa za trgovskega poslovodjo.
 

6.1-11/95 - vrnitev zaseženih predmetov

Kriminalisti UNZ Maribor so pobudniku pri hišni preiskavi 10. marca 1993 zasegli več različnih predmetov. Člen 217 zakona o kazenskem postopku (člen 209 ZKP/76) določa, da se zaseženi predmeti takoj vrnejo, če državni tožilec spozna, da ni razloga za kazenski pregon, pa tudi ne kakšnega drugega zakonskega razloga, da bi morali biti predmeti odvzeti.

Po posredovanju varuha človekovih pravic je bila večina zaseženih predmetov pobudniku vrnjena 15. februarja 1995. Nerešeno je ostalo le vračilo zaseženega kolesa z motorjem. Tu so delavci Ministrstva za notranje zadeve sporočili, da so pobudnika večkrat obvestili, naj pride iskat kolo na policijsko postajo, vendar slednji tega ni storil. Opozorili smo, da dolžnost vrnitve zaseženega predmeta nalaga obveznost delavcem Ministrstva za notranje zadeve, da zaseženi predmet vrnejo, in da ne pomeni zgolj pravice lastnika, da pride zaseženi predmet iskat. Gre za prinosnino in ne za iskovino. Zaseženo kolo z motorjem je bilo pobudniku vrnjeno 12. aprila 1995.
 

6.2-1513/95 - policijski postopek

Pobudnik se je na varuha obrnil zaradi prometne nesreče, v kateri je bil udeležen.

Ministrstvo za notranje zadeve je na podlagi našega posredovanja ugotovilo, da je bilo v ravnanju policistov v zvezi s prometno nesrečo pobudnika ugotovljenih več strokovnih napak. Ugotovljeno je bilo namreč, da dežurni policist PP Logatec, na katero se je pobudnik obrnil, na ogled kraja prometne neseče s pobegom ni poslal policijske patrulje, niti ni sam neposredno opravil ogleda vozila in poškodb na njem ter jih fotografiral. Podobno malomarno in nestrokovno je ravnal policist PP Vrhnika, na območju katere se je zgodila prometna nesreča, ki razen, da je oddal depešo na PP Domžale, da z domnevnim povzročiteljem opravijo pogovor, ni naredil ničesar. Nedosledno je ravnal tudi komandir PP Vrhnika, ki bi moral nadzirati poslovanje z nerešenimi zadevami oziroma spisi in opozarjati na spoštovanje ustreznih rokov.

Vendar je ministrstvo ugotovilo, da se je rok za vložitev predloga za uvedbo postopka o prekršku zoper domnevnega povzročitelja prometne nezgode iztekel, prav tako tudi rok za vložitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka zoper policiste. S strani UNZ Ljubljana pa je bila podana zahteva, da PP Logatec in Vrhnika primer temeljito proučita in analizirata na delovnih sestankih. Policista, ki sta ukrepala neustrezno in malomarno, so opozorili in to njuno slabo delo upoštevali (tudi) pri mesečnem nagrajevanju delovne uspešnosti. PP Vrhnika je kasneje o prometni nesreči sestavila tudi uradni zaznamek.

Glede na navedeno smo ministrstvu predlagali, da se pobudniku za strojene strokovne napake njihovih delavcev tudi opraviči. Menimo namreč, da je glede na to, da se je iztekel rok za uvedbo postopka o prekršku in rok za vložitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka zoper policiste, zaradi storjenih nepravilnosti pobudniku potrebno vsaj opravičilo.
 

6.3-455/95 - izločitev kazenskega postopka zoper obdolženko

Pobudnica, ki je bila skupaj še z drugim obdolžencem v kazenskem postopku pri Okrožnem sodišču v Kranju, se je pritožila zaradi počasnega reševanja njene kazenske zadeve. Pobudi je priložila izvedensko mnenje, ki je dokazovalo, da kazenski postopek zelo neugodno vpliva na njeno duševno zdravje. Ker je bil soobdolženec na begu in tako nedosegljiv, sodišče ni razpisalo glavne obravnave.

Pri svojem posredovanju smo opozorili, da ima vsakdo pravico, da sodišče o obtožbah proti njemu odloči brez nepotrebnega odlašanja. Subjektivne okoliščine na strani pobudnice, na katere smo opozorili, so le dodaten razlog za odločanje v razumnem roku. Predlagali smo, da sodnica, ki obravnava to kazensko zadevo, uporabi možnost, ki jo daje 33. člen zakona o kazenskem postopku. Čeprav se v primeru sostorilcev praviloma izvede enoten postopek in se izda ena sodba, pa je mogoče iz tehtnih razlogov in razlogov smotrnosti odločiti, da se postopek zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej.

Sodišče nam je sprva odgovorilo, da so urgence pobudnice za prednostno obravnavanje utemeljene, vendar pa da zaradi okoliščin sostorilstva in vsebinske povezanosti obeh obdolžencev ni mogoče izločiti postopka zoper pobudnico in o obtožbi zoper njo odločiti ločeno.

Na podlagi mnenja izvedenca, ki je kazalo na hudo duševno stisko pobudnice, kar je bilo povezano s počasnim obravnavanjem njenega kazenskega postopka, smo ponovno posredovali. Poudarili smo, da pobudnica ne more in sme trpeti posledic, če razpisana tiralica zoper drugega obdolženca ni uspešna. Uporaba procesnega instituta izločitve postopka je v tem primeru utemeljena v objektivnih (nedosegljivost soobdolženca) in subjektivnih (duševna stiska pobudnice) okoliščinah. Pisni odgovor sodišča v avgustu 1995 je bil sprva ponovno negativen, kasneje pa nam je pobudnica sporočila, da je sodišče vendarle ugodilo predlogu, izločilo njen postopek, 10. oktobra1995 razpisalo glavno obravnavo in odločilo o zadevi zoper pobudnico.
 

6.3-897/95 - zahteva za obnovo postopka, gladovna stavka

Pobudnik, ki je 12. maja začel gladovno stavko, je 16. maja ponovno vlo il zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Takšna zahteva je bila enkrat e pravnomočno zavrnjena, pred tem pa tudi zahteva za izreden preskus pravnomočne sodbe. Pobudnik je z obnovo postopka želel doseči ponovno sojenje z upoštevanjem vseh dokazov, ki jih je predlagal v svojo obrambo. V stikih z njim smo zaznali, da je v hudi duševni stiski. Zato smo sodišču, ki je obravnavalo njegovo zadevo, priporočili prednostno in hitro obravnavo. Pri tem smo poudarili, da ne zgolj formalno, temveč le skrbno vsebinsko obravnavanje vseh odločilnih okoliščin lahko privede do pravične sodbe, kar je cilj ustavno zavarovane pravice do poštenega sojenja. Zahtevo za obnovo kazenskega postopka je sodišče ovrglo. Tudi pritožba ni bila uspešna. Vrhovno sodišče pa je nato ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti.

V vseh navedenih postopkih smo v stikih s pobudnikom in njegovima zagovornikoma svetovali uporabo pravnih sredstev in pri pristojnih pravosodnih organih predlagali čim hitrejše obravnavanje. Velja poudariti, da varuh zavrača gladovno stavko kot način uveljavljanja kakršnihkoli zahtev. Zato smo pobudnika odvračali od nadaljevanja stavke, ki je ogrožala njegovo zdravje in bi lahko ogrozila tudi njegovo življenje.
 

6.4-112/95 - dolgotrajni pravdni postopek v sporu glede ugotovitve skupnega premoženja (bivših) zakoncev

Pobudnik je na varuha človekovih pravic naslovil pobudo zaradi dolgotrajnosti sodnega spora, ki ga je sodišče reševalo že od leta 1988.

Na podlagi njegove pobude smo od predstojnika okrajnega sodišča zahtevali poročilo o časovnih okoliščinah obravnavanja njegove zadeve, in to s stališča procesnih predpisov, ki sodišču nalagajo dolžnost koncentriranega in učinkovitega obravnavanja spornega predmeta.

Sodišče smo opozorili na načelo procesne ekonomije, ki zahteva, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, dolžnost sodišča pa je onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Predsednik senata mora v okviru materialnega in formalnega pravdnega vodstva poskrbeti, da se sporni predmet vsestransko pretehta, pa vendar pri tem paziti, da se postopek ne zavlačuje.

Sodišče je v svojem poročilu ocenilo, da so razlogi za zamudo na strani pravdnih strank. Sodišče je izvajalo le tiste dokaze, ki sta jih predlagali obe stranki v postopku. Če je dopustilo izvajanje dokazov, ki jih je predlagal pobudnik, je moralo tudi druge, saj je v dokaznem postopku treba preverjati nasprotujoče si navedbe in trditve obeh strank. Pri tem se zaveda procesnih predpisov o koncentriranem in učinkovitem obravnavanju zadeve, vendar meni, da procesni predpisi strankam omogočajo tudi takšno ravnanje, ki včasih meji že na zlorabo pravic. Nedisciplina strank tako rekoč ni sankcionirana, zlasti če gre za "upravičene” izostanke strank in pooblaščencev, ko sodnik kljub temu, da obravnave ne prekliče, pogosto ne more ničesar narediti. Tudi vlaganje obsežnih pripravljalnih spisov tik pred ali med obravnavo preprosto pomeni, da mora sodišče nasprotni stranki dati ustrezen rok za odgovor. Sodišče zaključuje, da se je z zadevo pobudnika ukvarjalo tako pogosto, kot je bilo to glede na obremenitve sodnikov in številne prednostne zadeve mogoče. Kdaj bo zadeva zaključena, pa ni moglo predvideti, ker je bila zadeva odstopljena v stvarno pristojno reševanje na okrožno sodišče zaradi vrednosti spornega predmeta.

Na podlagih časovnih okoliščin obravnavanja primera pobudnika in takšnega odgovora sodišča smo sklenili, da sodišče zadeve pobudnika ni obravnavalo in v sporu odločilo v razumnem roku. To pa pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja in zanika pravico do sodnega varstva.
 

6.4-583/95 - počasnost obravnavanja civilne tožbe

Na varuha je pobudnik naslovil pobudo zaradi počasnega obravnavanja tožbe, ki jo je na sodišču vložil 19. marca 1992. Navajal je, da sodišče na spisu še ni naredilo ničesar. Ni še bilo nobenega pripravljalnega naroka ali glavne obravnave.

Na podlagi njegove pobude smo od predstojnika okrajnega sodišča zahtevali poročilo o časovnih okoliščinah obravnavanja primera pobudnika. Iz poročila je izhajalo, da je sodišče v tem primeru naredilo edinole to, da je tožbo poslalo tožeči stranki v odgovor. Poleg tega je sodnica dala tudi odredbo, da se zberejo drugi pravdni in izvršilni spisi, ki so v teku med pravdnimi strankami. Ta dejanja naj bi kazala na to, da so bile v teku priprave na razpis glavne obravnave, do katere pa ni prišlo.
 

6.4-711/95 - izvršilni postopek, mnenje varuha

Pobudnika, ki je dol nik v izvršilnem postopku, je leta 1992 sodišče obvestilo, da je bila z internim sklepom sodišča izvršba ustavljena, ker je bila celotna upnikova terjatev poplačana. V marcu 1995 pa je sodišče odredilo opravo izvršbe z rubežem premičnin in tako nadaljevalo izvršilni postopek. Sodišče pojasnjuje, da je na predlog upnika razveljavilo interni sklep o ustavitvi izvršbe in odredilo ponovni rubež za poplačilo celotne terjatve, ker je bila pri izračunu terjatve uporabljena napačna obrestna mera.

V svojem mnenju, ki smo ga posredovali sodišču, smo opozorili, da je treba vsak sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, vročiti strankama postopka, torej tudi dol niku, v pisnem odpravku. Le tako je zagotovljena pravica do pritožbe.

Sodišče nas je obvestilo, da bo ravnalo skladno z našim mnenjem, izdelalo pisni odpravek sklepa in ga vročilo strankama izvršilnega postopka.
 

6.4-1194/95 - nepravilno ravnanje policista

Pobudnica se je pritožila zaradi ravnanja delavcev Ministrstva za notranje zadeve ob intervenciji zaradi parkiranja na njenem dvorišču. Urad za pritožbe in notranjo zaščito ministrstva je pritožbo pobudnice ocenil kot utemeljeno. Ugotovljeno je bilo, da je pomočnik komandirja pri intervenciji ravnal nepravilno. Zaradi “netaktnega” postopka se je ministrstvo pobudnici opravičilo in ji sporočilo, da bodo zoper pomočnika komandirja ustrezno disciplinsko ukrepali. Hkrati so pobudnico obvestili, da bodo zoper njo podali predlog za uvedbo postopka o prekršku zaradi nedostojnega vedenja in žalitev policistov.

Zaradi ugotovljene “netaktnosti” je ministrstvo ukrepalo tako, da pomočnik komandirja v tekočem mesecu pri plači ni prejel tistega dela, ki je namenjen delovni uspešnosti. Poleg tega so njegovo ravnanje obravnavali na sestanku delavcev policijske postaje in ga opozorili na nesprejemljivost takšnega ravnanja pri postopkih z državljani.

Takšno odločitev smo ocenili vsaj kot nesorazmerno glede na status obeh udeleženih oseb. Zato smo ministrstvu posredovali mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

V poročilu, ki ga je ministrstvo izdalo o pritožbi pobudnice, so namreč naštete številne profesionalne napake pomočnika komandirja ob intervenciji. Poročilo celo izrecno ugotavlja, da so bile nepravilnosti ob policijski intervenciji “povod” za izrečene žalitve s strani pobudnice. To pomeni, da je bilo njeno ravnanje, zaradi katerega je bila predana sodniku za prekrške, zgolj posledica nepravilnega ravnanja policistov ob intervenciji. Takšna presoja dogodkov po našem mnenju terja ustrezen odmev tudi pri ukrepih po dogodku. In prav tu vidimo nedoslednost in nesorazmernost. Zoper policista - pomočnika komandirja, ki je takrat nastopal kot pooblaščena oseba MNZ in ki je z nepravilnim ravnanjem ob intervenciji državnega organa povzročil reakcijo državljanke, torej ni bil predlagan oz. sprožen noben formalni postopek (o prekršku ali disciplinski postopek). Zoper posameznico, ki je bila pravzaprav žrtev nepravilne policijske intervencije, pa je bil predlagan postopek pri sodniku za prekrške. In to kljub temu, da je bila primarna dolžnost pripadnika državnega organa, da v intervenciji postopa pravilno, zakonito in korektno. Poudarili smo, da je treba profesionalno ravnanje policista ob izvrševanju pooblastil, ki lahko posegajo v pravice posameznika, presojati strožje in po drugih merilih, kot pa velja to za ravnanje fizične osebe - posameznika. Žal ukrepi ministrstva po dogodku ne zadostijo tem merilom v celoti.
 

6.4-1523/95 - dolgotrajni sodni izvršilni postopek

Pobudnik se je na varuha obrnil zaradi počasnega obravnavanja izvršilne zadeve zaradi izterjave denarnega zneska z rubežem, ocenitvijo in prodajo premičnih stvari dolžnika.

Sodišče nam je sporočilo, da je pri obravnavanju te zadeve nastala zamuda. Predmetni rubež namreč ni bil opravljen, ker sodišče od 1. januarja 1995 do 15. novembra 1995 ni imelo sodnega izvršitelja. Nerešenih zadev, v katerih je potrebno opraviti izvršbo premičnih stvari, pa je bilo takrat na sodišču še 608, tako da je bilo v tem primeru potrebnega še nekaj časa, da je oz. bo zadeva pobudnika prišla na vrsto. Žal smo tako morali tudi v tem primeru ugotoviti, da so veliki zastoji v obravnavanju in odločanju pred sodišči.

Ker z danim poročilom nismo bili zadovoljni, smo na podlagi čl. 25 ZVarCP predstojnici sodišča posredovali mnenje z vidika varstva pravice do poštenega sojenja po 6. členu evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 23. členu ustave, ki sodišču nalaga odločanje brez nepotrebnega odlašanja.

Predstojnica sodišča je naše stališče obravnavala in sporočila, da se je zaradi kadrovskih težav na sodišču izjemno povečalo število nerešenih zadev. Zagotovila nam je, da vse sodnice pospešeno delajo na vseh zadevah, ki jih imajo v delu, in poskušajo čim hitreje rešiti vsaj prednostne zadeve.
 

6.5-21/94 - dolgotrajnost delovnega spora

Pobudnik je na varuha naslovil pobudo zaradi počasnega obravnavanja delovnega spora zaradi prenehanja delovnega razmerja.

Navedel je, da njegov delovni spor traja že pet let. Decembra 1994 je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje v njegovi zadevi. Sodišče prve stopnje pa nato v več kot šestih mesecih ni opravilo nobenega procesnega dejanja v novem postopku.

Na podlagi takšnih navedb njegove pobude smo od predsednika sodišča zahtevali poročilo o časovnih okoliščinah obravnavanja njegovega primera. Opozorili smo na zastoj, do katerega je prišlo pri delu na spisu. Sodišču smo posredovali še naše mnenje, da odločanje zunaj razumnega roka pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja in zanika pravico do sodnega varstva ter da zlasti spori, ki so življenjskega pomena za socialno varnost državljanov, terjajo posebno pozornost in prednostno reševanje, še posebej pa to velja za pet let staro zadevo, ki je bila že v pritožbeni odločitvi.

Sodišče nam je nato sporočilo datum glavne obravnave, na kateri je bila zadeva pobudnika zaključena.

Pobudnik je čez čas znova zaprosil za naše posredovanje, ker več kot dva meseca od zaključka glavne obravnave ni prejel pisno izdelane sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi tega smo ponovno posredovali pri predsedniku sodišča, ki nam je zagotovil, da bo takoj ukrepal ter povabil pobudnika, naj se zglasi pri njem na pogovor.
 

8.2-1292/95 - pridobitev telefonskega priključka

Pobudnica se je obrnila na naš naslov v stiski, ker ji ni uspelo skleniti telefonskega naročniškega razmerja s Telekomom. Njen mož je invalid, več let paraliziran in potreben stalne domače nege in večkrat tudi nujne zdravniške pomoči. Dosedanji odgovori na njene zahteve so bili formalni in brez odgovora, kdaj lahko pričakuje tako želen telefon.

Telekom Slovenije smo zaprosili za informacijo o reševanju dosedanjih vlog pobudnice in jih prosili za natančnejši odgovor, kdaj lahko pričakuje telefonski priključek oziroma kaj naj stori, da bi se vloga obravnavala kot prednostna glede na zdravstvene razmere v družini.

Telekom Slovenije nam je v odgovoru sporočil, da je naš dopis skrbno proučil in naložili tehnični službi, da pobudnici čimprej omogoči nov telefonski priključek. Pobudnica je telefonski priključek že dobila in se nam zahvalila za posredovanje.
 

9.1-251/95 - hrup v stanovanju

Pobudnica se je v pismu na naš naslov med drugim prito ila zaradi hrupa, ki ga v večstanovanjski hiši povzroča zastarela toplotna postaja.

Po našem posredovanju je pristojni stanovanjski inšpektor izdal odločbo, s katero je naložil lastnikom zgradbe, da morajo izvesti rekonstrukcijo toplotne postaje v stanovanjski hiši.
 

9.1-588/95 - izpraznitev stanovanja

V času prestajanja zaporne kazni je pobudniku nekdanja občina Ljubljana Moste-Polje proti njegovi volji izpraznila stanovanje in vanj naselila tretjo osebo. Za takšno ravnanje ni bilo pravne podlage, saj ni bilo pravnomočne sodbe oziroma izvršilnega naslova.

Na podlagi posredovanja varuha človekovih pravic je upravni odbor Stanovanjskega sklada ljubljanskih občin vrnil pobudniku v uporabo stanovanje, na katerem je imel pred odhodom na prestajanje zaporne kazni stanovanjsko pravico. S pobudnikom je sklenil najemno razmerje za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. V postopku pa je odločanje o zahtevi pobudnika za odkup stanovanja po določilih o privatizaciji stanovanj po stanovanjskem zakonu. Pokrili pa so tudi stroške prebivanja pobudnika v času od konca prestajanja kazni do vrnitve.
 

9.1-735/95 - razpis za dodelitev socialnih stanovanj v občini

Na naš naslov se je obrnila pobudnica, ki je navedla, da je pristojni organ občine v letu 1994 zavrgel njeno prijavo na razpis za dodelitev socialnega stanovanja, ker ni izpolnila pogoja iz razpisa, da morajo biti tako prosilec kot njegovi družinski člani državljani Republike Slovenije.

V zvezi z obravnavo navedene pobude smo občino in Ministrstvo za okolje in prostor zaprosili za dodatna pojasnila in mnenje.

Po proučitvi zadeve in ob upoštevanju mnenja ministrstva smo ugotovili, da sporna določba v razpisu ni v skladu z zakonom in ustavo. S takšno določbo se državljani R Slovenije pri kandidiranju za dodelitev socialnih stanovanj postavljajo v neenakopraven polo aj. Državljani R Slovenije v družinah, v katerih je kateri od družinskih članov tujec, tako sploh ne morejo kandidirati za dodelitev socialnega stanovanja pod pogoji, ki veljajo za druge državljane R Slovenije.

Županu smo navedeno mnenje posredovali s predlogom, naj ga upoštevajo pri naslednjih razpisih za dodelitev socialnih stanovanj v občini.
 

0.4-210/95 - vloga pri skladu za sukcesijo

Pobudnik je uveljavljal terjatev do nekdanje SFRJ. Svojo vlogo je v roku, ki je bil določen za prijavo terjatev Skladu RS za sukcesijo, naslovil na Ministrstvo za finance in predsedniku vlade. Kasneje, po izteku roka, se je obrnil tudi na Sklad, ki pa je njegovo vlogo zavrnil.

Vlogo, naslovljeno na Ministrstvo za finance, ki je bila vložena pravočasno, bi po zakonu o splošnem upravnem postopku ministrstvo moralo posredovati pristojnemu organu, torej Skladu. Ni sprejemljivo, da bi zaradi nepravilnega ravnanja državnega organa nekdo izgubil svojo pravico. Zato je varuh predlagal Skladu, naj vlogo ponovno preskusi s stališča pravočasnosti.

Sklad je po ponovni vsebinski obravnavi vlogo upošteval kot pravočasno.
 

0.4-294/95 izdelava lokacijske dokumentacije

Pobudnik je v postopku legalizacije črne gradnje po zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Upravni organ mu je določil rok za dostavo lokacijske dokumentacije, sicer bo njegovo vlogo kot nepopolno zavrgel. Pobudnik se boji, da pooblaščena organizacija lokacijske dokumentacije ne bo izdelala do tega roka.

Na našo poizvedbo smo od pooblaščene organizacije prejeli zagotovilo, da bo lokacijska dokumentacija vsekakor izdelana v roku, ki ga je postavil upravni organ.
 

0.4-395/95 - telefonski priključek v nadomestnem stanovanju

Pobudnik se je moral zaradi gradnje mostu v Mariboru preseliti v drugo, nadomestno stanovanje.

V prejšnjem stanovanju je imel telefonski priključek, ki je pobudniku pomenil edino povezavo s hčerjo, ki je živela v oddaljenem kraju. Ob preselitvi mu je bil investitor zavezan zagotoviti telefonski priključek v nadomestnem stanovanju. Po preselitvi v nadomestno stanovanje telefonskega priključka dolgo ni dobil.

Zadevo smo obravnavali ob upoštevanju pristojnosti varuha človekovih pravic v primerih nekorektnega ravnanja nosilcev javnih pooblastil. Upoštevali smo tudi, da gre za starejšo osebo, za katero je telefon bistvena kvaliteta bivanja.

Varuh je posredoval pri podjetju, ki je po pogodbi z mestno občino Maribor izvajalo premoženjskopravna opravila v zvezi z zadevno gradnjo in po intervenciji je pobudnik dobil telefonski priključek.
 

0.5-905/95 - prijava stalnega prebivališča

Pobudnica se je želela vključiti v zdravljenje alkoholizma, vendar ni mogla urediti zdravstvenega zavarovanja, ker je bila z odločbo v postopnem ugotavljanju dejanskega stalnega bivališča izbrisana iz registra prebivalstva.

Za rešitev te zadeve je bila izjemoma, na podlagi podatkov uprave zavetišča in drugih dokazov v postopku, sprejeta prijava stalnega prebivanja v zavetišču.

Ugotavljamo, da je čedalje vedno več državljanov R Slovenije, ki zaradi različnih vzrokov ostanejo brez stalnega prebivališča. Pri tem gre tako za klasične brezdomce kot tudi za ljudi, ki zaradi izselitve iz dosedanjega stanovanja, opravljene na podlagi sodne odločbe, ostanejo brez strehe ali vsaj brez možnosti, da bi si uredili stalno bivališče. Ker pa je na stalno prebivališče vezanih veliko socialnovarstvenih pravic, so tudi zanje prikrajšani, kar lahko v posameznih primerih povzroči povsem nerešljive probleme. Zato smo pristojno ministrstvo zaprosili za mnenje, kakšne so možnosti prijave stalnega prebivališča na naslovih zavetišč in drugih podobnih ustanov, ki jih vodijo državne socialnovarstvene organizacije. Takšen način reševanja tovrstnih problemov že poznajo v nekaterih državah, kjer se s problemom brezdomcev srečujejo že dalj časa, na primer v Franciji.
 

0.7-1271/95 - plačilo računa za opravljeno izvedensko delo

Na varuha človekovih pravic se je obrnila pobudnica zaradi plačila računa za opravljeno izvedensko delo po uradni dolžnosti. Pobudnica je bila s sklepom sodišča postavljena za izvedenko z nalogo pregleda finančne in knjigovodske dokumentacije. Pobudnica je izvedensko delo po uradni dolžnosti korektno opravila in 14. oktobra 1994 sodišču izstavila račun za plačilo opravljenega dela. Sodišče računa pobudnice ni plačalo, ker v finančnem načrtu ni imelo zagotovljenih sredstev za plačilo izvedencev. Tako je ostal račun neplačan.

Po pregledu pobude je bilo ugotovljeno, da bi pobudnica s tožbo na plačilo računa vsekakor uspela. Ugotovili smo tudi, da bi taka tožba pomenila samo dodatno obremenjevanje proračuna sodišča. Zato smo posredovali pri Ministrstvu za pravosodje in opozorili na problem.

Po našem posredovanju je pobudnica sporočila, da je zadeva s sporazumom obeh strani urejena.