Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

4.6. Sodni in policijski postopki

SODNI IN POLICIJSKI POSTOPKI

V tem delu poročila predstavljamo naše ugotovitve v razmerju do pravosodnih organov. Največji poudarek seveda namenjamo sodni veji oblasti: sodiščem s splošno pristojnostjo ter delovnim in socialnim sodiščem. Državnih tožilstev posebej ne obravnavamo. Pobude, ki so izražale nezadovoljstvo z njihovim delom, so navajale predvsem zamudo in občasno nestrinjanje z odločitvami o vloženih kazenskih ovadbah. Veliko več kritik smo prejeli na račun velikih zaostankov in počasnosti odločanja v postopkih pri sodniku za prekrške. Pogosta zastaranja postopka o prekršku pričajo o veliki preobremenjenosti teh sodnikov ter o potrebi, da se čimprej sprejme nov zakon o prekrških in da se to področje pravosodja ustrezneje uredi. Zdi se, da je odločanje o prekrških kar nekako odrinjeno na stran, čeprav ima lahko za posameznika pomembne učinke.

Posebej pa obravnavamo pritožbe pobudnikov zoper ravnanje policistov ter drugih pooblaščenih delavcev Ministrstva za notranje zadeve.
 

4.6.1. Sodni postopki

Nezadovoljstvo s pravnomočnimi sodnimi odločbami

V demokratičnih pravnih državah je neodvisnost sodnikov posebej poudarjena. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani so (le) na ustavo in zakon. Zato so pooblastila varuha v razmerju do sodne veje oblasti le takšna, da ne ogrožajo neodvisnosti in nepristranskosti sodišča. Pobude s pritožbami zoper delo in poslovanje sodišč smo zato obravnavali še posebej skrbno in pazljivo, da bi naša intervencija ne segala na področje samega sojenja kot vsebine sodne oblasti, ki jo izvajajo sodniki na sodiščih.

Zlasti v prvih mesecih delovanja smo prejeli veliko pobud s pričakovanji, da bo varuh lahko učinkovito ukrepal, če pobudnik ni zadovoljen s pravnomočno sodno odločitvijo. Pogosti so bili predlogi, naj varuh obnovi postopke, v katerih je po mnenju pobudnikov prišlo do krivičnih sodnih odločitev. Zaznali smo kar nekaj razočaranja, ko smo pojasnjevali svoje pristojnosti ter opozarjali na ustavno določbo 158. člena, po katerih je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Takšne pobudnike smo napotili, da nestrinjanje s pravnomočno sodno odločbo uveljavljajo upoštevaje procesne predpise za posamezne postopke, z izrednimi pravnimi sredstvi, kadar so roki za vložitev le-teh še odprti. V kazenskih zadevah smo opozarjali na spremenjeno ureditev zahteve za varstvo zakonitosti, ki dovoljuje vložitev tega pravnega sredstva tudi obrambi (člen 421/1 zakona o kazenskem postopku - ZKP) ter na izredna pravna sredstva, ki jih dopuščajo prehodne in končne določbe novega zakona o kazenskem postopku. Do 13. maja 1995, ko se je iztekel rok za vložitev obnove oziroma revizije, pa smo pobudnike, nezadovoljne s pravnomočnimi odločbami nekdanjih sodišč združenega dela, opozarjali na možnost vložitve teh izrednih pravnih sredstev po 72. in 73. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Pojasnila, da varuh nima pooblastila za avtoritativno oblastno urejanje pravnih razmerij, so bila vsaj v začetku delovanja službe varuha dokaj pogosta. Pojasnjevali smo, da pravnomočne sodne odločbe vežejo vse državne organe in jih mora tako spoštovati tudi varuh. Kar nekajkrat so pobudniki predlagali, naj podamo mnenje o pravilnosti in zakonitosti sodne odločbe. Takšnim pobudam nismo ugodili, saj presojanje sodnih odločb ni v pristojnosti varuha. Pojasnjevali smo, da sta ugovor in predvsem pritožba pravni sredstvi v postopku do pravnomočnosti sodne odločitve. Za preskus pravilnosti in zakonitosti odločbe ima stranka v sodnem postopku na voljo vsa redna in (po pravnomočnosti) izredna pravna sredstva.

Preskus sodne odločbe je s stališča kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine dovoljen varuhu v povezavi z vložitvijo ustavne pritožbe pri Ustavnem sodišču R Slovenije. To pravno sredstvo lahko varuh vloži s soglasjem prizadetega posameznika v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava. V letu 1995 ustavne pritožbe zoper odločbo sodišča s splošno pristojnostjo oziroma specializiranega sodišča nismo vložili. Eden od razlogov za to je veliko pobud s področja sodnih postopkov. To je vsaj v prvih šestih mesecih leta 1995 oteževalo poglobljeno delo na posameznem primeru, kar vložitev ustavne pritožbe nedvomno zahteva. Pobude so se v večini primerov sklicevale na sodne odločbe, glede katerih se je rok za vložitev ustavne pritožbe že iztekel. Po drugi strani pa verjetno ni brez vsake podlage ugotovitev, da gre pri ustavni pritožbi za pravno sredstvo, ki je na voljo tudi stranki v sodnem postopku. Domnevamo, da so se zlasti tisti posamezniki, nezadovoljni s sodno odločitvijo po izčrpanju vseh pravnih sredstev, ki imajo v postopku strokovnega pravniškega pooblaščenca - odvetnika, verjetno odločili, da sami vložijo ustavno pritožbo. V primerih, ko so pobudniki predlagali, naj varuh vloži ustavno pritožbo z njihovim soglasjem, pa smo ocenili, da je bila vložena pobuda v tem delu nedvomno neutemeljena. Tozadevne pobude so namreč ustavno pritožbo štele le kot še eno izredno pravno sredstvo v sklopu civilnega ali kazenskega postopka oziroma delovnih in socialnih sporov. Pri utemeljevanju pobude za vložitev ustavne pritožbe so se pobudniki sklicevali na razloge, ki so jih že ali ki bi jih lahko v skladu s procesnimi zakoni uveljavljali v postopkih, iz katerih so izvirale z zatrjevanimi kršitvami človekovih pravic obremenjene sodne odločbe.

Na področju samega sojenja je pristojnost varuha podana, če gre za očitno zlorabo oblasti (člen 24 ZvarCP). Na očitno zlorabo oblasti ter na pristranost sodišča so se sklicevali predvsem pobudniki, ki so sodne odločbe ocenjevali za krivične, nepravilne ali nezakonite. Obravnavali pa smo tudi pobudo, ki je očitno zlorabo oblasti povezovala s trditvijo, da pobudniku ni bilo omogočeno sodelovanje pri posameznih preiskovalnih dejanjih pred uveljavitvijo novega zakona o kazenskem postopku, ki v večji meri poudarja načelo kontradiktornosti. Ker pobudnik svoje vloge ni dopolnil, smo postopek ustavili. Ob obravnavanju te pobude pa se je postavilo vprašanje, ali je pod pojmom "očitna zloraba oblasti" razumeti le naklepno dejanje, s katerim se sodni postopek zlorabi za nezakonite oziroma nelegitimne cilje, ali pa je morda mogoče tudi širše, za predlagatelja ugodnejše tolmačenje.

Dejavnosti varuha v funkciji amicus curiae v sodnih postopkih

Člen 25 ZvarCP daje varuhu pristojnost, da sodišču posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v posamezni zadevi, ki jo sodišče obravnava. Mnenje, izraženo s takšnim nevtralnim posredovanjem, smo v letu 1995 sodiščem posredovali v več primerih. Pri tem smo se sklicevali na pravico do sodnega varstva po 23. členu in na pravico do pravnega sredstva po 25. členu ustave oziroma na pravico do poštenega sojenja po prvem odstavku 6. člena evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. V kazenskih zadevah, zlasti tistih, ki so povezane s priporom, pa smo se sklicevali tudi na varstvo osebne svobode po 19. členu, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva po 21. členu, domnevo nedolžnosti po 27. členu in na pravna jamstva v kazenskem postopku po 29. členu ustave.

Pri intervencijah v odprtih sodnih postopkih smo izhajali iz načela neodvisnosti in nepristranskosti sodišča ob upoštevanju naših pristojnosti po členih 7 ter 25 ZvarCP, da bi bila zagotavljena pošten postopek in pravična sodba. V iskanju pravilnega ravnotežja smo skrbno pazili, da se naša mnenja niso nanašala na ugotavljanje dejanskega stanja, na procesna ali substančna vprašanja samega sojenja, razen kolikor se z njimi posega na področje mednarodnopravno in ustavno zavarovanih človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin.

Tako smo podali svoje mnenje v sodnem izvršilnem postopku, v katerem je sodišče nadaljevalo opravo izvršbe na podlagi "internega" sklepa o razveljavitvi prejšnje odločitve o končanju izvršilnega postopka. Opozorili smo, da ima lahko sklep nasproti stranki učinek šele od dneva, ko ji je vročen. Nevročitev sodne odločbe, s katero se odloča o pravicah oziroma dolžnostih, pomeni kršitev pravice do pravnega sredstva. Naš predlog, da sodišče strankama izvršilnega postopka vroči sklep v pisnem odpravku, je sodišče upoštevalo.

Več kršitev z ustavo zagotovljenih pravic in svoboščin smo ugotovili ob obravnavanju pritožbe pobudnika, ki je bil napoten na prestajanje zaporne kazni, ne da bi mu bila vročena obsodilna kazenska sodba sodišča prve stopnje. Sodišče je kršilo procesni zakon, ki določa način vročanja, in je s pritrditvijo sodbe na sodno desko po osmih dneh štelo, da je bila opravljena veljavna vročitev. Kljub napačni vročitvi sodbe je sodišče po izteku pritožbenega roka ugotovilo njeno pravnomočnost. Pobudnik je začel prestajati zaporno kazen. Na podlagi našega posredovanja je predsednik sodišča ugotovil, da sodba z izrečeno zaporno kaznijo še ni pravnomočna in s tem izvršljiva. Takoj je predlagal prekinitev izvrševanja zaporne kazni in odredil vročitev sodbe prve stopnje obdolžencu. Naša intervencija je temeljila na kršitvi pravice do obrambe oziroma do pritožbe. Kršena je bila tudi pobudnikova ustavna pravica do prostosti in osebne svobode.

V drugem primeru je pobudnica predlagala, naj bi z njenim soglasjem vlo ili ustavno prito bo zaradi kršenja njenih pravic v postopku imenovanja za sodnico v skladu z določbami zakona o sodniški slu bi. Gradivo, ki ga je poslala pobudnica, ni bilo popolno, zato nismo mogli nesporno ugotoviti dejanskega stanja in ustavnih kršitev, zato smo pobudnici predlagali, naj sama v zakonitem roku vlo i ustavno prito bo, sami pa smo se zavezali, da bomo v zadevi posredovali svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pobudnico smo prosili za dodatno gradivo, proučili smo zakonske podlage in opravili vpogled v spis pri sodnem svetu. Ocenili smo, da pobudnica ni jasno navedla, katere ustavne pravice bi bile v obravnavanem primeru kršene oziroma ni navedla vseh razlogov za kršitev. Zato smo na podlagi vseh razpolo ljivih gradiv Ustavnemu sodišču RS posredovali svoje mnenje o tem, katere ustavne pravice in pod kakšnimi pogoji bi lahko bile kršene. V letu 1995 je Ustavno sodišče ugodilo pobudničini ustavni prito bi na podlagi razlogov, ki smo jih navedli v svojem mnenju.

Dolgotrajnost sodnih postopkov in prekoračitev rokov

V razmerju do sodne veje oblasti smo največkrat posredovali zaradi pretirane dolgotrajnosti postopkov. Velikanska večina pobud, povezanih z delom sodišč, je zatrjevala neupravičeno zavlačevanje postopka.

Pravica do sodnega varstva vsebuje pravico do odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Neutemeljeno dolgo reševanje zadev ogroža pravno varnost posameznika. Čedalje večje zamude v sodnem odločanju, zlasti v postopkih pred sodišči prve stopnje, kažejo, da niso v zadostni meri zagotovljeni splošni pogoji za uspešno izvajanje sodne oblasti. Takšen položaj ogroža kredibilnost R Slovenije kot pravne in socialne države.

V posameznih postopkih smo sodišča opozarjali na pravico do razsodbe v razumnem roku s sklicevanjem na ustavna in zakonska določila, katerih namen je zagotoviti redno in učinkovito sojenje.

V kazenskih zadevah smo mnenje največkrat podali v zvezi s pripornimi zadevami. Poudarili smo, da je pripor hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter sme trajati le najkrajši potrebni čas. Določbe o priporu je treba razlagati restriktivno ter upoštevati, da je pripor upravičen le takrat, ko je to neizogibno za potek kazenskega postopka. Poseg v obdolženčevo svobodo mora biti v razumnem sorazmerju s ciljem pripora. Sodišče ne sme uporabljati strožjih ukrepov, če se da isti namen doseči z milejšim. Zato je treba zadeve, povezane s priporom, reševati prednostno in hitro.

Pri obravnavanju pobud v pripornih zadevah smo ugotovili, da sodišča ne upoštevajo vedno zakonskega roka po členu 363/1 ZKP, ki določa, da mora biti razglašena sodba pisno izdelana v 8 dneh po razglasitvi, v zapletenih primerih pa izjemoma v 15 dneh. V enem primeru smo zasledili, da je sodnik sodbo izdelal šele v 32 dneh. V tej zvezi nismo opazili posebne aktivnosti predsednika sodišča, ki bi moral na podlagi obvestila o zamudi v izdelavi sodbe ukreniti, kar je potrebno, da se sodba čimprej izdela.

Zakon o kazenskem postopku ima v posledici zahteve poslancev državnega zbora, da je treba v kazenskem postopku določiti roke, v katerih morajo biti opravljena posamezna procesna dejanja, v členu 435/2 ZKP določilo, da mora sodnik odrediti vročitev obtožnega akta obdolžencu in razpisati glavno obravnavo najkasneje v enem mesecu. Če ne ravna tako, mora o razlogih za to obvestiti predstojnika sodišča, ki ukrene, kar je potrebno, da se glavna obravnava čimprej določi. Gre za novost v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, katere cilj je enak določbi člena 286/2 ZKP, da mora predsednik senata najkasneje v dveh mesecih po prejemu obtožnice pri sodišču določiti glavno obravnavo. Pobude kar nekaj pritožnikov so pokazale, da je izvajanje navedenih določil zakona omejeno s podzakonskim predpisom - 159. členom sodnega reda, ki določa splošno pravilo o vrstnem redu reševanja zadev glede na vrstni red pripada na sodišče. Uzakonjena novost v drugem odstavku člena 435 ZKP torej nima ustreznega odmeva v izvajanju zakona.

Nezadovoljstvo pobudnikov povzročajo zlasti zastoji pri odločanju v civilnih zadevah ter v delovnih in socialnih sporih. Obravnavanje slednjih terja še posebno pozornost, saj gre za odločanje o temeljnih eksistenčnih vprašanjih socialne varnosti posameznika. V svojih mnenjih smo sodišča opozarjali na dolžnost spoštovanja načela pospešitve postopka (10. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). Hitrost pravnega varstva je eden od pogojev za njegovo učinkovitost. Pravilna uporaba materialnega (298. člen ZPP) in formalnega (311. člen ZPP) pravdnega vodstva lahko odločilno pripomoreta k temu cilju. Ugotovili smo, da sodniki razloge za zamudo pogosto prehitro iščejo v objektivnih okoliščinah našega pravosodja (kadrovske težave, velik pripad itd.), ne da bi za pospešitev postopkov v zadostni meri upoštevali določila veljavnih procesnih predpisov.

Tako smo na podlagi pobud večkrat opozorili sodišča na dosledno in učinkovito upoštevanje postopkovnih predpisov. Naj navedemo nekaj primerov:

- V nekaj primerih smo ugotovili, da sodišče pritožbe s spisom ni poslalo sodišču druge stopnje takoj, ko so bili zato izpolnjeni pogoji po procesnem zakonu, temveč je brez upravičenega razloga to storilo z zamudo, šele po več mesecih.

- V nepravdnem postopku delitve skupnega premoženja je prišlo do spora o predmetu delitve in o velikosti deležev. V enem primeru je tak spor sodišče ugotovilo šele po večletnem obravnavanju, v drugem pa je sodišče to ugotovilo pravočasno, a ni upoštevalo roka, ki ga je nasprotnemu udeležencu določilo za vložitev tožbe. Slednji več let ni vložil tožbe, sodišče pa ni ravnalo po čl. 10/2 zakona o nepravdnem postopku, ki dovoljuje odločitev v postopku ne glede na zahtevke, glede katerih je udeleženec napoten na pravdo, če ne sproži pravde v določenem roku. V vsakem od obeh primerov sta bili zaradi neupoštevanja določil zakona izgubljeni po več kot dve leti.

- Večkrat so se pobudniki pritoževali, da je sodišče že končano glavno obravnavo začelo znova. Ob skrbnem in pravočasnem zbiranju dokaznega gradiva bi lahko do potrebe, da se končana glavna obravnava znova začne, prišlo le izjemoma. V enem primeru smo ugotovili, da sodišče ni uporabilo člena 315/3 ZPP, ki ne zahteva, da se priče zaslišijo znova, če se glavna obravnava zaradi spremenjenega senata začne znova. Gre za dovoljeno izjemo načela neposrednosti, po kateri sme senat po izjavi strank odločiti, da se priče, če se narok opravlja pred spremenjenim senatom, ne bodo zaslišale znova, temveč sodišče le prebere zapisnik o izvedbi teh dokazov. Če ni uporabljena ta procesna možnost, se lahko čas obravnavanja zadeve močno zavleče.

- Pobudnica se je pritoževala zaradi počasnosti odločanja v preživninskem sporu, ki traja od leta 1990. Ugotovili smo, da je do zastoja v postopku prišlo, ker je sodišče čakalo na dokaz iz tujine. Opozorili smo, da zaradi varstva pravic strank v postopku ni mogoče v nedogled čakati na izvedbo dokaza. Sodišče v teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (člen 300/4 ZPP). Če se da glede na okoliščine pričakovati, da se kakšen dokaz ne bo mogel izvesti ali da se ne bo mogel izvesti v primernem roku, ali če je treba izvesti dokaz v tujini, sodišče v dokaznem sklepu določi rok, do katerega bo čakalo na izvedbo dokaza (člen 226/1 ZPP). Procesni predpis torej pooblašča sodišče, da zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka odstopi od izvedbe dokaza, pa čeprav na škodo načela materialne resnice. Sodišče bi torej moralo določiti rok, do katerega bo čakalo na izvedbo dokaza v tujini. Ko se rok izteče, bi moralo obravnavanje nadaljevati ne glede na to, da dovoljeni dokaz ni bil izveden.

- Več pobudnikov se je pritoževalo, da je bila posledica zahteve za izločitev sodnika velika zamuda oziroma zastoj v obravnavanju zadeve. V takšnih primerih smo opozorili, da je zahteva za izločitev sodnika procesna pravica stranke v postopku, pa čeprav zatrjuje le odklonitvene razloge. Zaradi nje stranka ne sme trpeti posledic, ki bi vplivale na hitrost obravnavanja zadeve. Še zlasti ne v postopkih, ki trajajo že dlje časa. Primeri so namreč pokazali, da stranke izgubljajo zaupanje v sodnike ter jim očitajo pristranost prav pri dolgotrajnih, več let trajajočih postopkih. Hkrati pa smo pobudnikom pojasnjevali, da pogosto izločanje sodnikov ne pripomore k hitrejšemu obravnavanju v sodnem postopku.

- Ugotovili smo, da sodišče kljub urgencam stranke skoraj dve leti ni odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku. Sodišče se je v razlogih, zakaj še ni odločilo, sklicevalo na vprašljivo smotrnost in utemeljenost izdaje predlagane začasne odredbe. Opozorili smo, da je takšno stališče lahko podlaga le za zavrnitev predloga, ne pa za odločanje zunaj razumnega roka. Dolžnost hitrega odločanja o začasnih odredbah je v zakonu posebej poudarjena (10. člen zakona o izvršilnem postopku), saj je osnovni namen začasne odredbe zavarovanje vtoževane terjatve. Nepravočasno odločanje v postopku zavarovanja ima za stranko lahko enak učinek kot neodločanje o zahtevku, za katerega je sodišče pristojno (člen 2/2 ZPP). Odklonitev odločitve pa je nezakonita.

V zadeve sodne uprave, ki je predvsem v pristojnosti predstojnikov okrajnih in predsednikov drugih sodišč, spada zagotavljanje pogojev za redno in učinkovito izvajanje sodne oblasti. Zato smo njim naslavljali svoja mnenja, predloge in priporočila v primerih neutemeljeno dolgega reševanja posameznih zadev. Kar nekajkrat smo opozorili na možnost dodelitve zadev drugim sodnikom, če sodnik zaradi daljše odsotnosti ne more pravočasno obravnavati dodeljenih zadev (162. člen sodnega reda). Sami smo posredovali le tedaj, ko smo ocenili, da je kršitev pravice do odločanja v razumnih rokih očitna, sicer pa smo večino pobudnikov seznanili z objektivnim dejstvom velikega števila nerešenih zadev na sodiščih, kar onemogoča odločanje brez nepotrebnega odlašanja. Poudarili smo, da gre predvsem za problem pravosodne uprave, katere pristojnost je zagotavljanje splošnih pogojev za uspešno izvajanje sodne oblasti. Pobudnikom smo pojasnili svoje ukrepe na tem področju, hkrati pa jih seznanili z možnostjo vložitve nadzorstvene pritožbe po 72. členu zakona o sodiščih oziroma na možnost, da po členu 159/2 sodnega reda predlagajo prednostno obravnavo zadeve, če menijo, da njihov primer to utemeljuje.

Pobudnikom smo pogosto pojasnili, da je hitrost odločanja v posamezni zadevi odvisna tudi od obsežnosti in zahtevnosti zadeve, ne nazadnje pa tudi od njihovega sodelovanja in pravilnega postopanja v postopku. Tako lahko k hitrejšemu odločanju pripomoreta vložitev popolne in razumljive vloge ter procesna disciplina stranke v postopku. Predlogi za prelaganje narokov za glavno obravnavo ter pogosto menjavanje poblaščencev - odvetnikov sta le dva od vzrokov, ki smo jih predočali pobudnikom kot oviro za tekoče in hitro obravnavanje ter odločanje v sodnih postopkih.

Na nevzdržen položaj, ki nastaja zaradi odločanja sodišč zunaj razumnega roka, smo v preteklosti opozorili tudi zakonodajno in izvršilno vejo oblasti. Na pomembnost zadeve in nujnost odločnega ukrepanja smo opozorili predsednika vlade ter še posebej in večkrat ministrico za pravosodje. Ustava in mednarodne pogodbe s področja varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zavezujejo Slovenijo, terjajo takšno organiziranje pravnega sistema, da sodišča lahko izpolnjujejo zahtevo za odločanje v razumnem roku. Pravica vsakogar doseči v razumnem roku odločitev sodišča je izjemno pomembna za kakovost sojenja.

Na naše poizvedbe predstojniki okrajnih oziroma predsedniki drugih sodišč med razlogi za velike zaostanke, zamudo pri odločanju in dolgo čakanje navajajo predvsem kadrovske težave oziroma pomanjkanje (izkušenih) sodnikov.

Iz prejetih odgovorov razberemo, da na nekaterih sodiščih odpade na sodnika po 600 (Okrajni sodišči v Mariboru in na Jesenicah), 700 (Okrajno sodišče v Kranju), 900 (Okrajno sodišče v Ljubljani) zadev in več. Okrajno sodišče v Lenartu nam je sporočilo, da ima edina tam zaposlena sodnica nerešenih okoli 2.500 zadev, razpisi za nove sodnike pa so bili, kot tudi v Kranju in še marsikje drugje, neuspešni. Na Okrajnem sodišču v Piranu rešuje vsak sodnik več kot 2.200 pomembnejših zadev. Sodnica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu ima dodeljenih 180 zadev posameznih preiskovalnih dejanj, 850 zapuščinskih, 180 nepravdnih in 4.000 izvršilnih zadev. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je imelo 6 mesecev v letu 1995 zasedeno le eno sodniško mesto in ob koncu leta nerešenih 5.521 zadev. Zaradi pomanjkanja sodnikov so pri Okrajnem sodišču v Kopru zaostanki v letu 1995 od števila 7.000 narasli na 9.000 nerešenih zadev. Na Okrajnem sodišču v Murski Soboti so od desetih sistematiziranih sodniških mest zasedena le štiri. Na Okrožnem sodišču v Murski Soboti pa zaradi pomanjkanja sodnikov pravdnih zadev 6 mesecev v letu 1995 ni nihče reševal. Seveda ta seznam, ki temelji na prejetih odgovorih, ni in ne more biti izčrpen. Gre zgolj za ilustracijo obstoječega položaja, ki je dovolj zgovorna ob upoštevanju, da sodnik prve stopnje praviloma reši 200 pomembnejših zadev na leto. Prav gotovo so podobne ali še hujše kadrovske zagate in zaostanki tudi na drugih prvostopenjskih sodiščih.

Odločanje v razumnem roku ima za tožnike v delovnih in socialnih sporih še poseben pomen. Pogosto smo zasledili, da počasno odločanje v sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja spravlja pobudnike na rob preživetja ter resno ogroža njihovo pravico do socialne varnosti in človeškega dostojanstva vrednega življenja. Niso redki primeri, ko spori zaradi prenehanja delovnega razmerja trajajo tudi po pet let in več. Ta ugotovitev ni presenetljiva ob podatku, da ima na ljubljanskem oddelku delovnega in socialnega sodišča posamezen sodnik dodeljenih več kot 1.000 zadev. Delovno sodišče v Mariboru pa je imelo ob koncu leta 1995 nerešenih 5.878 zadev in 10 sodnikov. Glede na pričakovano storilnost sodnikov ni težko ugotoviti, kaj pomenijo veliki zaostanki pri delovnih sodiščih za pravno in socialno varnost tožnikov. Pričakovani čas čakanja za pritožbeno odločitev znaša v prednostnih zadevah približno eno leto (v socialnih sporih je ta rok nekoliko krajši) za neprednostne zadeve pa tudi osemnajst mesecev in več. Počasno odločanje sodišč v delovnih sporih tudi ne pripomore k discipliniranju delodajalcev, da bi upoštevali obstoječe, že sicer ne v celoti novemu političnemu in gospodarskemu sistemu prilagojene delovnopravne predpise. Da gre vse to na škodo ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja - delojemalca, verjetno ni treba posebej poudarjati.

Poseben poudarek terjajo zaostanki na oddelku za upravne spore Vrhovnega sodišča. Zaradi sprememb na zakonodajnem področju se je pripad v zadnjih letih večkratno povečal. Ob koncu leta 1995 je ostalo nerešenih 3374 zadev. Na upravnem oddelku je 10 vrhovnih sodnikov, kar pomeni več kot 330 zadev na posameznega sodnika ob čedalje zahtevnejši problematiki upravnih zadev. Dolžina čakanja v upravnem sporu se približuje dvema letoma, kar je čas, ki ga je treba ponavadi prišteti tudi dolgotrajnemu postopku pred upravnimi organi obeh stopenj. Zaradi počasnega odločanja je veliko pritožb zlasti na področju državljanstva in denacionalizacije. Sistem upravnega sodstva še ni vzpostavljen in je upravni spor v pristojnosti Vrhovnega sodišča tako edina oblika sodnega nadzora v upravnih zadevah.

Resnost položaja, ki zaradi velikih zamud v odločanju najvišjega sodišča že ogroža pravno državo, terja čimprejšnje sprejetje zakona, ki bo uredil vzpostavitev upravnih sodišč, in to kot sodišč polne jurisdikcije.

Zaradi velikih zaostankov sodišč marsikateri pobudnik želi naše posredovanje, da bi sodišče obravnavalo njegovo zadevo mimo vrstnega reda pripada na sodišče. Takšnim pobudam načeloma ne ugodimo s pojasnilom, da ne želimo posegati v pravice drugih strank v postopku pred sodiščem, ker bi to lahko pomenilo kršitev v 22. členu ustave zagotovljenega enakega varstva pravic. Hitrejše reševanje enega spora pred sodiščem, čeprav za to ni zakonitih možnosti v razmerju do drugih sodnih zadev, bi namreč lahko pomenilo kršitev pravic drugih do enakega varstva pravic.

Le izjemoma smo v nekaj primerih, zaradi očitne socialne in duševne stiske, sodiščem predlagali prednostno obravnavo pobudnikove zadeve. Za takšno intervencijo smo se odločili le takrat, ko smo za to imeli tehtne razloge in so časovne okoliščine obravnavanja pobudnikove zadeve kazale, da gre za odločanje zunaj razumnega roka. Razen v enem primeru so sodišča našemu predlogu ugodila. Opazili pa smo, da velikokrat že zgolj naša poizvedba o poteku postopka pripomore k hitrejšemu obravnavanju oziroma vsaj k temu, da se zadeva (znova) premakne.

Reorganizacija pravosodja

Leto 1995 pomeni prvo leto celovitega izvajanja nove organizacijske zakonodaje s področja sodstva. Dolgoročno je učinkovitost sodnega odločanja nedvomno v veliki meri povezana tudi s sprejetjem ustrezne materialne in procesne zakonodaje. Kratkoročno, kar je bilo očitno v letu 1995, pa je reorganizacija sodstva povzročila zastoje v rednem in učinkovitem sodnem odločanju, zlasti pri nižjih sodiščih. Posameznika, ki pri sodišču išče varstvo svoje pravice ali pravno zavarovanega interesa, ne zanimajo kadrovske in druge težave sodišča, ki povzročajo odločanje zunaj razumnega roka. Utemeljeno pričakuje tako ravnanje države, da ne bo prišlo do kršitve tako pomembne temeljne človekove pravice, kot je pravica do sodnega varstva.

Povečana fluktuacija sodnikov in težave zaradi pomanjkanja kandidatov za izvolitev za funkcijo sodnika za nekatera sodišča kažejo, da z reogranizacijo pravosodja ni bilo v celoti zagotovljeno delovanje sodne oblasti, kot je to pričakovati v pravni državi. Kadrovske težave sodišč ostajajo oziroma se na nekaterih sodiščih celo povečujejo.

V letu 1995 smo Ministrstvo za pravosodje z vidika zagotavljanja možnosti za učinkovito delovanje sodne veje oblasti opozorili na očitna dohodkovna in druga nesorazmerja med notarji, odvetniki in sodniki. Pomanjkanje sodnikov povzroča tudi njihovo odhajanje v odvetništvo, notariat in na druga (bolje plačana in manj izpostavljena) delovna mesta. Še je ostal v spominu hud konkurenčni boj kandidatov za mesta notarjev. Sodniki odhajajo celo med notarske kandidate, kar je prav tako značilen kazalec in odmev primerjave odvetniške in notarske tarife ter plač sodnikov.

Ni dvoma, da so slovenska sodišča preobremenjena. Zlasti sodniki prvostopenjskih sodišč, pa tudi številni drugi, imajo dodeljenih preveč zadev, da bi zmogli zagotoviti odločanje v razumnem roku. V določenem času lahko sodnik strokovno pravilno in zakonito reši le omejeno število zadev. Učinkovitost sodnega varstva v takšnih razmerah ni odvisna samo od sodnikov, temveč predvsem od objektivnih danosti v družbeni skupnosti. Priče smo širjenju sodnega varstva na nova pravna področja in na nove življenjske primere. Sodišča si sama ne nalagajo zadev, pač pa so očitno z omejenimi proračunskimi sredstvi in kadrovskimi težavami soočena s čedalje večjim deležem pristojnosti v sistemu delitve oblasti. Država je tako zavezana sprejeti vse potrebne ukrepe, da sodni veji oblasti zagotovi ustrezne razmere za redno in učinkovito delo. Stvar pristojnih državnih organov in pravosodne uprave je zagotoviti racionalizacijo sodnih postopkov in druge ukrepe, ki bodo pripomogli k hitrejšemu sodnemu odločanju, ne da bi pri tem trpelo uresničevanje ustavnih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem bi veljalo razmisliti tudi o takšnih zakonskih rešitvah, ki bi v večji meri omogočale zunajsodno reševanje sporov s pomočjo arbitraž in drugih podobnih, sporazumno dogovorjenih razsodišč.

Dokler ne bo zagotovljeno odločanje sodišč v razumnem roku, ni mogoče govoriti o pravni državi. Gre za odprto rano naše države, ki terja nujno in takojšnje ukrepanje vseh pristojnih za omilitev sedanjega položaja ter dolgoročno za zagotovitev razmerij v družbi, ki bodo omogočala zmanjšanje obremenjenosti sodišč. V nasprotnem primeru obstaja čedalje večja nevarnost za protipravno oziroma samovoljno razreševanje spornih razmerij.

Več pobudnikov se je pritoževalo zaradi nedostopnosti sodnikov. Po 71. in 72. členu sodnega reda sprejemajo sodniki le vabljene stranke in druge osebe, po telefonu pa sodišče strankam in drugim osebam (torej tudi odvetnikom) ne daje nikakršnih informacij o stanju zadeve oziroma informacij v zvezi s postopkom. Tako po telefonu stranke in njihovi pooblaščenci ne morejo zvedeti niti tega, ali je posamezno procesno dejanje (npr. narok za glavno obravnavo) preloženo. Vsi učinki sodnega reda zaradi njegove kratkotrajne veljavnosti še ne morejo biti objektivno ocenjeni, s stališča pravice posameznika do dostopa do sodišča pa je vprašanje, ali navedene omejitve v sodnem redu pripomorejo k večji pravni varnosti ter hitrejšemu in učinkovitejšemu delu sodišč.

Odvetništvo

Odvetništvo je del pravosodja. Ker pa odvetniki niso nosilci javnih pooblastil, obravnavanje pritožb v zvezi z njihovim delom ni v pristojnosti varuha. Kljub temu smo v letu 1995 prejeli več deset pobud, ki kritizirajo odvetnike in njihovo delo. Veliko takšnih pobud je bilo povezanih z nezadovoljstvom zaradi sodne odločitve in so pobudniki neuspeh v sodnem postopku pripisovali slabemu oziroma nestrokovnemu delu odvetnikov. Večina takšnih pritožb je bila očitno neutemeljenih. Če pa smo zaznali možnost, da gre za kršitev dolžnosti vestnega opravljanja odvetniškega poklica, smo pobudnika z njegovo pritožbo napotili na Odvetniško zbornico Slovenije. Ker ocenjujemo, da ima Odvetniška zbornica, v katero se odvetniki z območja RS obvezno združujejo, določena javna pooblastila, smo se tudi sami nekajkrat obrnili nanjo v zvezi s pobudami posameznikov. To smo storili zlasti tedaj, ko so pobudniki zatrjevali in dokazovali, da se pristojni organ odvetniške zbornice ne odzove ustrezno na njihovo pritožbo zaradi nevestnega dela odvetnika. Povratnih informacij odvetniške zbornice o učinkovitosti v izvajanju tozadevnih pooblastil doslej nismo prejeli.

Najpogosteje so se pobudniki pritoževali, da jim je odvetniška pomoč nedostopna zaradi visokih cen odvetniških storitev oziroma stroškov zastopanja. Po 19. členu zakona o odvetništvu sprejema odvetniško tarifo Odvetniška zbornica Slovenije v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje. Ob uveljavitvi nove odvetniške tarife v letu 1995 smo zahtevali pojasnilo ministrice za pravosodje. Nova odvetniška tarifa je namreč v primerjavi s prejšnjo znatno višja. V številnih primerih je zvišanje petkratno, v posameznih pa celo veliko več (npr. enajstkratno za vlogo, s katero se začne postopek pred ustavnim sodiščem). Opozorili smo, da visoka cena odvetniških storitev mnogim, ki so v težkem socialnem položaju, onemogoča uveljavljanje njihovih pravic.

V odgovoru je ministrica za pravosodje pojasnila, da se odvetniška tarifa, ki je bila sprejeta v letu 1991, doslej ni spreminjala. Tu velja pripomniti, da se je v tem obdobju ves čas in redno spreminjala vrednost točke, ki je podlaga za izračun cene odvetniške storitve, in to od zneska 16 takratnih dinarjev v marcu 1991 na 66,50 tolarja v letu 1995.

Tako odgovor pravosodne ministrice kot tudi pojasnilo Odvetniške zbornice Slovenije pa se sklicuje, da je pri ocenjevanju tarife treba upoštevati tudi obveznost, ki jo odvetnikom nalaga kodeks odvetniške poklicne etike, da socialno šibki stranki pri računu popustijo, ali ji nagrade za delo sploh ne zaračunajo. Po 38. pravilu kodeksa odvetniške poklicne etike sta zastopanje in obramba socialno šibkih običajna in častna naloga odvetnikov pri opravljanju odvetniškega poklica.

Ocenjujemo, da je nesorazmerje med tarifo za vrednotenje odvetniškega dela in plačilno zmožnostjo večine posameznikov skrb zbujajoče. Odvetniška tarifa se ne uporablja zgolj za določitev vrednotenja in obračunavanja odvetniških storitev za uporabnika pravne pomoči. Pri odločanju o vračilu stroškov odvetniškega zastopanja jo uporabljajo tudi sodišča in drugi organi. Visoka cena odvetniških storitev je lahko za posameznika ovira, ki mu onemogoča dostop do strokovne pomoči odvetnika v sodnem postopku. Odvetniki imajo monopol pri pravnem svetovanju, zastopanju in zagovarjanju stranke proti plačilu pred sodišči in drugimi državnimi organi. Zato bi morala država ob dajanju soglasja k veljavni odvetniški tarifi, upoštevati tudi življenjski standard oziroma plačilno zmožnost državljanov kot uporabnikov odvetniških storitev. Ustava namreč zagotavlja, da je Slovenija pravna in socialna država. Zakoni in podzakonski akti (odvetniška tarifa) morajo to ustavno načelo spoštovati in upoštevati.

Brezplačna pravna pomoč

Z uveljavitvijo zakona o sodiščih (aprila 1994) je bila odpravljena brezplačna pravna pomoč na sodiščih. Ta ukinitev, utemeljena v nezdružljivosti sodniške funkcije z dajanjem pravne pomoči, je močno prizadela socialno šibkejši sloj prebivalstva, ki je pravno pomoč iskal zlasti v statusnih (tožbe zaradi razveze zakonske zveze, ugotavljanja ali izpodbijanja očetovstva itd.) in v preživninskih zadevah. Brez pravnega znanja oziroma pravniške pomoči stranke večinoma niso sposobne vložiti popolne in razumljive vloge v pravdnem, izvršilnem ali kateremkoli drugem sodnem postopku. Postopki pred našimi sodišči so le redko tako preprosti, da strokovna pravniška pomoč ni potrebna.

Široko dostopnost do sodišča v civilnih zadevah za urejanje statusnih družinskopravnih ter preživninskih zadev terjajo predvsem koristi otrok. Otrokove koristi pa morajo biti glavno vodilo državnih organov pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki.

Že v naših prvih stikih, osebnih in pisnih, smo Ministrstvo za pravosodje ter Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve opozorili, da brezplačna pravna pomoč ni zagotovljena niti za socialno in ekonomsko najšibkejši sloj državljanov. Pri izrazito velikem številu pobud smo zaznali stisko posameznikov, ki si zaradi visoke cene odvetniških storitev ne morejo zagotoviti pravne pomoči. S tem jim je onemogočen dostop do sodišča, kar dejansko lahko pomeni zanikanje pravice do sodnega varstva. Slovenija se razglaša za socialno državo, pa vendar je nekaterim posameznikom zgolj zaradi pomanjkanja denarnih sredstev onemogočeno uveljavljati svoje pravice in pravne interese, ker ne zmorejo izdatka za plačilo odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja stranke v civilnih postopkih. Pravica dostopa do sodišča sicer avtomatično ne vsebuje pravice do brezplačne pravne pomoči v civilnih zadevah, vsebuje pa pozitivno (aktivno) obveznost države, da zagotovi učinkovit dostop do sodišča ne glede na finančno sposobnost posameznika.

Naše dosedanje prizadevanje na tem področju žal še ni dalo pravega rezultata. Predstavniki Ministrstva za pravosodje in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve so o tej zadevi govorili na sestanku, ki je bil 24. februarja 1995. Takrat je bilo sklenjeno, da bo Ministrstvo za pravosodje skušalo urediti z odvetniško zbornico, da bi odvetniki prevzeli opravljanje pravne pomoči najbolj ogroženim državljanom, plačilo za njihovo delo pa bi zagotovili iz proračuna.

Žal doslej vidnih rezultatov navedenega dogovora še ni in tako ostaja problem pravne pomoči še vedno odprt.

Gladovne stavke v povezavi s sodnimi postopki in med obsojenci

Več posameznikov je v letu 1995 kot sredstvo za dosego svojih ciljev uporabilo gladovno stavko. Nekatere izmed njih so ostale v javnosti neopažene, druge, očitno skrbno načrtovane, pa so imele velik odmev.

Večina stavkajočih je zaprosila za našo pomoč oziroma posredovanje. Največ gladovnih stavk je bilo med priporniki. Med razlogi za stavko so le izjemoma navajali slabe bivalne razmere v priporu. Predvsem so izražali nezadovoljstvo s počasnim potekom kazenskega postopka, pri čemer so mnogi zatrjevali nedolžnost in / ali neobstoj pripornih razlogov. Kar nekaj gladovnih stavk je bilo med obsojenci, ki so zatrjevali, da gre za nepravilnosti pri delu vzgojnih služb, zlasti v povezavi z zunajzavodskimi ugodnostmi obsojencem na prestajanju zaporne kazni. V nekaj primerih so slednji gladovno stavko uporabili tudi kot sredstvo za dosego premestitve v drug zavod za prestajanje zaporne kazni ali za ugodno rešitev predloga za pogojni odpust.

Na vse pobude z napovedanimi ali že trajajočimi gladovnimi stavkami smo se odzvali takoj. Ob upoštevanju duševne stiske, ki je posameznika privedla do takšnega skrajnega ravnanja, smo po eni strani z zakonitimi pravnimi sredstvi, ki so v naši pristojnosti, skušali odpraviti vzroke za odločitev o gladovni stavki. Hkrati pa smo stavkajočemu odločno pojasnili, da ga v njegovem ravnanju ne moremo podpreti, in predlagali, da gladovno stavko preneha. Veliko pobudnikov je sledilo našemu nasvetu. Vedno smo jasno poudarili, da gladovna stavka ne more biti sredstvo za dosego kateregakoli cilja: z njo si posameznik le otežuje svoj položaj ter spravlja v nevarnost svoje zdravje in življenje. Z nasveti in usmerjanjem na uporabo pravnih sredstev smo skušali pomagati pri odpravi vzrokov, ki so stavkajočega vodili v odločitev za uporabo tako skrajnega sredstva. Neredko pa smo ugotovili, da posamezniki gladovno stavko uporabljajo kot izsiljevanje za dosego ciljev, do katerih niso upravičeni. Pogosto so bile zahteve iz gladovne stavke in trditve stavkajočih zgolj splošne in nepopolne. V takšnih primerih smo opozarjali, da le jasna informacija omogoča preverjanje odločilnih dejstev, ugotavljanje zatrjevanih nepravilnosti in morebitno ukrepanje za odpravo nepravilnega ali nezakonitega stanja.
 

4.6.2. Policijski postopki

Pri policijskih postopkih gre za izvajanje pooblastil, ki pogosto neposredno posegajo v tradicionalne in temeljne človekove pravice. Razen v primerih suma ravnanj, ki imajo zakonske znake kaznivega dejanja, sodni preskus policijskega ravnanja ni pogost. O zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, vendar sodno varstvo po 67. členu zakona o upravnih sporih ni popolno in ne vključuje vseh nekorektnosti in nepravilnosti dejanj oblastnih organov. To sodno varstvo je omejeno tudi časovno, dokler dejanje traja. Policijski postopki so tako v veliki večini zunaj nadzora pravosodnih organov. Ponavadi je posamezniku na voljo le pritožba na Ministrstvo za notranje zadeve, ki nepravilnosti ugotavlja v postopku notranjega nadzora. Za policijsko delovanje na področju nekorektnega obravnavanja je varuh edina zunanja in neodvisna nadzorna pot.

Pobudniki so ravnanje policistov in drugih delavcev Ministrstva za notranje zadeve kritizirali z zatrjevanjem malomarnega, nekorektnega ali pristranskega obravnavanja ob intervencijah. Neredko so pobude očitale nepravilne odločitve, ko policisti po mnenju pritožnikov niso predlagali v postopek oseb, ki so kršile predpis, ali pa so v postopek predlagali napačno osebo. Pogosti so bili očitki, da policisti ob obravnavanju prometnih nesreč niso ugotovili in zabeležili resničnega dejanskega stanja, izjave udeležencev in prič pa zapisali pomanjkljivo ali netočno. Iz podobnih razlogov so pobudniki večkrat kritizirali ravnanje policistov ob intervencijah zaradi kršitev javnega reda in miru. Zlasti v primerih, ko so iskali pomoč in varstvo policistov v družinskih in sorodstvenih konfliktih ter v medsosedskih sporih, so se pobudniki često pritoževali zaradi neukrepanja ali zaradi zmotnih ugotovitev ob intervencijah. Nekaj pritožb pa je bilo v povezavi z zatrjevanjem prekoračitve pooblastil, zlasti pri uporabi prisilnih sredstev: fizične sile in sredstev za vklepanje (lisice). Pritožbe so se nanašale tudi na hišne preiskave, ko so pobudniki zatrjevali, da je šlo za brezobzirno in grobo opravljanje tega preiskovalnega dejanja.

V nekaj primerih so nepravilnosti v ravnanju policistov in drugih pooblaščenih delavcev ugotovili že v postopku notranjega nadzora na Ministrstvu za notranje zadeve. Prišlo je do priznanja napake in opravičila žrtvi oziroma prizadetemu posamezniku. Kljub takšnemu ravnanju pa je nekajkrat nezadovoljstvo pobudnika ostalo. Takrat smo posredovali za vzpostavitev pravilnega ravnotežja med ugotovljeno kršitvijo in protipravnim ravnanjem državnega organa oziroma njenega pripadnika in prizadetostjo posameznika.

Glavna težava v obravnavanju pritožb zoper ravnanje policistov in drugih delavcev Ministrstva za notranje zadeve je v oteženem ugotavljanju dejanskega stanja. Zunanjih in neodvisnih prič navadno ni. Stališča pobudnika in Ministrstva za notranje zadeve pa so si pogosto nasprotujoča: prvi zatrjuje kršitve, drugi jih zanika. Pri ugotavljanju odločilnega dejanskega stanja smo si pomagali tako, da smo z odgovorom in stališči ministrstva seznanili pobudnika. V primerih, ko slednji na odgovor ministrstva ni reagiral in ni dodatno pojasnil okoliščin in svojih stališč, postopka nismo nadaljevali. V nasprotnem primeru smo zahtevali dodatna pojasnila, v enem primeru pa smo se odločili tudi za uvedbo preiskave. Nedvomno bo nadzor nad policijskim ravnanjem v prihodnje večkrat terjal uvedbo preiskave, in to ob ustrezni razporeditvi dokaznega bremena, ker je le tako omogočeno ugotavljanje dejanskega stanja, ki je čimbliže resnici.

V enem primeru smo v letu 1995 obravnavali pritožbo zaradi policijskega pridržanja, vendar, ker pobudnik ni sodeloval, ta postopek še ni končan. V zvezi s prostori za pridržanje pa smo Ministrstvo za notranje zadeve opozorili na nevzdržne razmere v prostorih za pridržanje policijske postaje Ljubljana Center.

V več primerih smo ugotovili utemeljenost pobud, da se ne vračajo zaseženi predmeti. Člen 217 zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da se zaseženi predmeti vrnejo takoj, če državni tožilec spozna, da ni razloga za kazenski pregon, pa tudi ne kakšnega drugega zakonskega razloga, da bi se morali predmeti vzeti. Po členu 224 ZKP pa se predmeti, zaseženi med kazenskim postopkom, vrnejo lastniku oziroma imetniku, če se postopek ustavi in ni razlogov, da se vzamejo. Obravnavali smo primer, ko so bili zaseženi predmeti vrnjeni lastniku šele po dveh letih, in to na podlagi našega posredovanja, ne da bi bil zoper osebo, ki so ji bili predmeti zaseženi, sploh začet kazenski postopek. V tej zvezi smo opozorili, da za vrnitev zaseženih predmetov ne zadošča obvestilo državnega organa posamezniku, naj pride po zaseženi predmet na policijsko postajo. Zakon namreč ureja dolžnost vrnitve zaseženega premeta, ne pa pravice lastnika, da pride zaseženi predmet iskat. Beseda "vrnitev" kaže, da gre za prinosnino in ne za iskovino. Pri prinosnini pa je dolžnik tisti, ki je zavezan prinesti dolgovano stvar na kraj upnikovega prebivališča. Zdi se, da pristojni organi, zlasti ministrstvo za notranje zadeve, premalo skrbijo za vračanje zaseženih predmetov, potem ko ni več razlogov za takšen ukrep.