Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Spremstvo partnerja pri porodu in prekinitev izvajanja načrtovanih porodov na domu v času epidemije COVID-19

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je v obravnavo prejel pobude, ki se  nanašajo na spremstvo partnerja pri porodu v porodnišnici in prepoved opravljanja načrtovanih porodov na domu v času epidemije COVID-19. Vlada Republike Slovenije je z Odlokom o začasnih ukrepih na področju zdravstvene dejavnosti zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 (Uradni list RS, 40/2020, Odlok) prekinila izvajanje načrtovanih porodov na domu. V pobudi je bilo izpostavljeno mnenje, da so s prepovedjo porodov doma ženskam in babicam, ki imajo dovoljenje za opravljanje porodov na domu, kršene človekove pravice. Porodnice naj bi se v stiski zaradi prepovedi spremljevalca po lastni izbiri ob porodu v porodnišnici in hkratni prepovedi načrtovanih porodov na domu ob vodenju licenciranih babic, vseeno odločale za porod doma ob pomoči oseb, ki nimajo potrebnih dovoljenj in je zato strokovnost njihove pomoči vprašljiva.

Pravica do svobodne odločitve glede okoliščin poroda je pravica vsake ženske in izhaja iz pravice do zasebnosti in družinskega življenja, ki jo določa 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Na strani vsake posamezne države namreč je, da poskrbi za varnost in udobnost poroda. Porod na domu pa ni avtomatična pravica matere in hkrati dolžnost države, da ji ta način poroda omogoči, ampak je lahko pod določenimi pogoji omejena, kar pa mora biti določeno z jasno in predvidljivo zakonsko ureditvijo. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) se je v zadevi Ternovszky proti Madžarski ukvarjalo s pravico do poroda na domu in pri tem razsodilo, da je pravica do poroda na domu odločitev vsake države posebej in če za porod na domu v državi obstaja možnost, mora biti področje tudi zakonsko jasno urejeno. V zadevi Dubska and Krejzova proti Češki je češka zakonodaja, tako kot madžarska, prepovedovala zdravstvenim strokovnjakom pomoč na domu, določala pa je, da se zdravstvena dejavnost lahko izvaja le v zdravstvenih ustanovah in v skladu z zakonom. ESČP zato v tem primeru ni ugotovilo kršitve človekovih pravic. Odločilo je, da 8. člena EKČP ni mogoče razlagati v smislu absolutne pravice do poroda na domu.

V času zdravstvene krize je človekove pravice mogoče omejevati, pod določenimi pogoji pa tudi razveljaviti (pri čemer določene pravice ne smejo biti nikoli razveljavljene, kot sta npr. pravica do življenja ali svoboda pred mučenjem). Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Pakt) v 12. členu določa, da države pogodbenice tega Pakta priznavajo vsakomur pravico do najvišjega dosegljivega standarda fizičnega in mentalnega zdravja. Ukrepi, s katerimi si države članice tega Pakta prizadevajo za polno uresničitev te pravice, morajo obsegati tudi tiste, ki so med drugim potrebni za (točka c. drugega odstavka 12. člena) preprečevanje in zdravljenje epidemičnih, endemičnih, poklicnih in drugih bolezni in nadzor nad njimi. Odbor ZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice, ki spremlja implementacijo Pakta, je ob pandemiji COVID-19 med drugim zapisal, da morajo države za zagotovitev zaščite in izpolnitve pravic in obveznosti iz Pakta med to krizo sprejeti vrsto nujnih ukrepov, odzivi na pandemijo pa morajo temeljiti na znanstvenih dokazih za varovanje javnega zdravja. Sprejeti ukrepi morajo biti nujni za boj proti javnozdravstveni krizi, razumni in sorazmerni. Izrednih ukrepov in pooblastil, ki so jih države pogodbenice sprejele za reševanje pandemije, se ne sme zlorabljati in jih je treba odpraviti takoj, ko niso več potrebni za varovanje javnega zdravja.

Varuh ni pristojen za epidemiološko presojo, ali je v konkretnem primeru grožnja okužb s COVID-19 taka, da je bilo potrebno uvesti ukrep  prekinitve načrtovanih porodov na domu, kot tudi prepovedati prisotnosti partnerja pri porodu. Razumemo prizadevanja porodnic in željo po spremstvu spremljevalca pri porodu kot tudi načrtovanih porodih na domu. Zagotovo je to ena izmed pomembnejših dobrobiti, ki sta jih deležna bodoča mati in otrok. Glede na svetovno razširjenost COVID-19 opazimo, da se različne države različno soočajo z epidemijo. Pri tem so bolj ali manj uspešne. Varuh ne more presojati, ali so ukrepi, ki so bili sprejeti v Sloveniji uspešni, do kakšne mere so uspešni, ali bi morali biti drugačni oziroma ali bi morali biti takšni kot so npr. v Avstriji, Veliki Britaniji ali na Nizozemskem. O tem vam lahko pove več stroka oziroma predlagatelji ukrepa. Zagotovo pa sprejeti ukrepi stremijo k zmanjšanju možnosti tveganja okužbe in prepričani smo, da je to tudi njihov glavni namen. Iz dosedanjega poteka širjenja bolezni namreč vidimo, da noben ukrep ne daje popolnega zagotovila pred širjenjem okužbe, saj kljub ukrepom obolevajo tudi tisti, ki imajo največ znanja o tem, kako se pred okužbo zaščititi (zdravstveni delavci), hkrati pa so okužbi tudi najbolj izpostavljeni. Ukrepi so zato namenjeni tudi zaščiti zdravstvenih delavcev, saj morajo ti v primeru okužbe v samoizolacijo, kar dodatno hromi zdravstveni sistem.

Po navedbah iz pobud, ki zadevajo porod na domu, je pri porodu na domu tveganje za okužbo manjše kot pri porodu v porodnišnici, ker je število udeležencev majhno in ne prihajajo v stik z drugimi. Žal to velja zgolj ob predpostavki, da porod teče brez zapletov. Če pride do neželenih zapletov in je nujen prevoz v porodnišnico, se krog ljudi, pri katerih lahko pride do okužbe, poveča bistveno bolj, kot če bi porod že od vsega začetka potekal v porodnišnici. Pri čemer zdravniška stroka opozarja, da je vsako nudenje nujne zdravniške pomoči v času epidemije zelo tvegano in dodatno obremenjuje zdravstveni sistem. Zato morajo odločevalci opraviti vselej nehvaležno tehtanje med ustavnimi vrednotami oziroma posameznimi pravicami in svoboščinami ter pri tem izbrati manjše zlo. Seveda lahko ob tem razumemo tudi zaskrbljenost porodnic zaradi strogih omejitev, ki imajo nedvomno tudi negativne vplive na kakovost življenja. Vendarle pa menimo, da bi nenadzorovano širjenje okužb lahko privedlo do omejevanja človekovih pravic s še hujšimi posledicami, ne nazadnje tudi za sama življenja ljudi.

Ne glede na to in z utemeljitvijo, da pravica do zdravja ne zajema le aspektov fizičnega ampak tudi duševno zdravje, Varuh meni, da je pri porodu v porodnišnici zdravnik tisti, ki naj v posebnih primerih oceni, ali je v sedanjih razmerah in glede na psihofizično stanje porodnice, partnerjeva prisotnost pri porodu nujna. Psihofizično stanje bodočih mater (njihovo spoprijemanje s prihajajočim porodom ter ukrepi, ki negativno posegajo v kvaliteto življenja) je namreč različno, kar je do neke mere treba upoštevati tudi pri organizaciji poroda. Zato, kot smo že navedli, naj ob porodu v porodnišnici zdravnik v posameznih primerih presoja med tveganjem za morebitni prenos okužbe in pozitivnimi vplivi prisotnosti partnerja pri porodu na mater in otroka. Menimo, da se s tem zmanjša tudi tveganje, da bi se porodnice v stiski odločale za porod doma ob pomoči oseb brez ustreznih dovoljenj zgolj zato, ker zaradi strahu ne bi želele roditi v porodnišnici brez spremstva partnerja pri porodu. 

Natisni: