Ima otrok samo pravico ali tudi možnost, da pove svoje mnenje ?!

Mogoče je naslov nekoliko provokativen, vendar izhaja iz obravnavanja pobud. Žal se glede pravice otroka do izražanja lastnega mnenja, še vedno srečujemo s problemi razumevanja in izvajanja tako mednarodnih konvencij kot tudi domače zakonodaje, še zlasti Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in Zakona o pravdnem postopku, ki na tem področju uveljavljata pomembne spremembe v dosedanjem razumevanju in obravnavanju otroka kot nosilca pravic.

Glede na to, da je problem zelo kompleksen in dokaj neurejen (zastopanje, zaupna oseba, informiranje otroka, pomen posebnih znanj za pogovor z njim, prostor, dolgotrajnost postopkov – manipuliranje, izvedenska mnenja,…), se bom glede na čas omejila zgolj na pravice otroka do izražanja lastnega mnenja.
Naj spomnim:
1. Po slovenski ustavi (56.člen) uživajo otroci posebno varstvo in skrb. To posebno varstvo državo zavezuje, da z ustreznimi ukrepi zagotovi uveljavitev otrokovih pravic- torej: zagotovi ustrezen pravni položaj otroka.
2. K posebni skrbi za otroka se je država zavezala tudi
- z nasledstvom KOP, ki postavlja otroka v vlogo subjekta in določa, da mora biti upoštevanje  otrokove koristi poglavitno vodilo pri vseh  dejavnostih v zvezi z otrokom. Ob ugotavljanju kaj je v korist otroka je nujno upoštevanje 12. člena KOP, ki zagotavlja otroku pravico do lastnega mnenja in obvezo odraslim, da to mnenje jemljemo resno v vseh zadevah, ki se jih tičejo
- in ratifikacijo Evropske Konvencije o uresničevanju otrokovih pravic, ki glede vloge pravosodnih organov v 6. členu določa, da morajo pri sprejemanju odločitev otroku zagotoviti, da dobi vse ustrezne informacije in ne le omogočiti, da izrazi svoje mnenje, temveč morajo izraženo mnenje tudi ustrezno upoštevati, kadar se po notranjem pravu šteje, da ima otrok zadostno stopnjo razumevanja.
Naše veljavno notranje pravo (ZPP – novela januar 2004) šteje, da ima tako razumevanje otrok, ki je razsoden, tj. sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve

3. Prav tako ZZZDR v 105 členu med drugim določa, da mora sodišče pred odločitvijo o varstvu in vzgoji otrok, pridobiti mnenje centra za socialno delo glede otrokove koristi, upoštevati pa mora tudi otrokovo mnenje:
- če ga je otrok izrazil sam ali
- po drugi osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti pomen in posledice svoje odločitve.

4. Procesno je zahteva po upoštevanju otrokovega mnenja opredeljena v 410. členu zakona o pravdnem postopku, ki določa, da mora sodišče otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine mora sodnik otroka v ta namen povabiti na neformalen razgovor  na sodišču ali zunaj sodišča s posredovanjem CSD ali šolskega svetovalnega delavca. Ob razgovoru je lahko navzoča oseba, ki jo otrok sam izbere. O razgovoru sestavi sodnik  zapisnik, lahko pa tudi odloči, da se zvočno snema.

Iz navedenega izhaja, da je pravica otroka, da pove svoje mnenje lahko omejena le z okoliščinami, ki jih določa zakon, torej s tem, da je otrok sposoben razumeti pomen postopka, kakor tudi njegove posledice. Sodišče se pridobitvi otrokovega mnenja lahko izogne edino v primeru, če oceni da otrok ni sposoben razumeti pomena postopka in tudi njegovih posledic, vendar pa mora biti to dejstvo ugotovljeno v sodnem postopku in preverljivo.

Glede na navedeno, je imel zakonodajalec nedvomno tehtne razloge, da je sodniku naložil (naj ponovim):
- da otroka obvesti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje,
- ga v ta namen povabi na neformalen razgovor  na sodišču ali zunaj sodišča,
- da o razgovoru sestavi zapisnik, lahko pa tudi odloči, da se zvočno snema.

Mnenje varuha je, da zakon tukaj ne dopušča nobenega dvoma: Sodnik o razgovoru sestavi zapisnik in nihče drug. To poudarjam zato, ker iz obravnavanja pobud izhaja, da si nekatera sodišča navedene zakonske določbe razlagajo tako, da jim ni treba pridobiti mnenja otroka neposredno in se v postopku zadovoljijo z mnenjem oziroma zapisom razgovora, ki ga zapišejo strokovni delavci centra. 

Različno delo sodišč predstavljata naslednja primera:
Desetletni otrok
je v po odločitvi sodišča v maju 2004, da se zaupa v varstvo in vzgojo materi, sodišču naslovil pismo, v katerem je napisal, da želi živeti pri očetu. Pisal je tudi varuhu:«Ne vem koga naj prosim, da me bo poslušal……Rad bi prišel k vam in prosil, da mi pomagate«.
Pričakovali smo, da bo vsaj Višje sodišče dalo otroku možnost, da izrazi svoje mnenje, želje. Žal se to ni zgodilo, v decembru je pritožbo očeta zavrnilo, ne da bi pridobilo mnenje otroka, ob tem se je sklicevalo na mnenje CSD, pridobljenega okt 2003, v katerem iz zapisa razgovora z otrokom izhaja, da otrok pove, da sta ga starša seznanila, da bo pogovor o tem, kako je pri njih doma. Povedal je da je doma sedaj (po izdaji začasne odredbe, da sta otroka vsak dan z enim od staršev) malo bolje. Želi, da tako tudi ostane, rad bi bil z obema.
Dan za tem se je moral oče izseliti in situacija se je zelo spremenila. Oče otroka trdi, da je mati ponovno pričela preprečevati stike, otroka sta se želela preseliti k njemu. Sledilo je izvedensko mnenje. Izvedenec je prednost dodelitve otrok materi videl le v tem, da otroka ne bosta menjala okolja.
Prav tako je tudi Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo z utemeljitvijo, da niso podani razlogi zaradi katerih je bile vložena. Ob tem se je sklicevalo, da ni nujno, da mnenje otroka pridobi sodnik, medtem ko je druga dejstva (nove okoliščine v letu in pol) v celoti spregledalo.
Postopki še zdaleč niso zaključeni –Sledilo je kar nekaj za otroka zelo travmatičnih dogodkov, otrok trenutno živi pri očetu. Situacija je nesigurna in vsi vemo kaj to pomeni za otroka. Temu je sledila tožba za predodelitev – se bo vsaj sedaj kdo pripravljen pogovoriti z otrokom?

Prav nasproten pa je primer, ko je sodišče na podlagi na novo pridobljene izjave otroka, odločilo drugače kot je pred letom dni ocenila sodna izvedenka.
Iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča izhaja: Otrok je bil na razgovoru pri predsedniku senata sproščen, pogovarjal se je nadpovprečno zrelo. Samodejno in brez neposrednega vprašanja je izjavil, da bi raje živel pri mami, ki je z njim bolj prijazna, ga ne podpihuje,……. Izrecno je poudaril, da je na razgovoru v svetovalnem centru res povedal, da bi bil rajši pri očetu, vendar mu je tako naročil oče. Bal se je kaj bi se zgodilo, če bi povedal drugače. ») »Predvsem pa je izrazil željo, da bi se to že enkrat nehalo, da bi imel mir«.
Iskrenost takšnih želja je potrdila tudi specialistka klin. psih, ki se je začela z otrokom ukvarjati v letu 2003 in opozorila: V tem trenutku je otroka en sam strah. V začetku mu je bil oče vzor, v vmesnem času pa je glede tega razočaran in odklanja vedenjske vzorce svojega očeta – njegova identifikacija z moško figuro v tem trenutku ni v redu).

Ob navedenem se postavlja kar nekaj vprašanj, ki so lahko iztočnica za današnjo okroglo mizo.

Mnenje varuha je, da sodišče svoje neposredne dolžnosti ne more prenesti na center za socialno delo, ki je že tako vključen v postopek. Posredovanje centra, ki ga predvideva zakon, lahko pomeni le primernejši način vabljenja otroka, vzpostavitev ustreznega vzdušja in strokovno pomoč v primeru, da sodnik nima ustreznega znanja za pogovor z otrokom. Nikakor pa to ne more pomeniti odsotnosti sodnika, saj mora o razgovoru sestaviti zapisnik sodnik in nihče drug. Nekateri sodniki si pomagajo tudi tako, da so prisotni na CSD ob pogovoru z otrokom.

Naj zaključim z mnenjem dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Nujno je razmejiti pristojnosti med sodišči in CSD. V novih razmerjih morajo pridobiti nova znanja tako centri kot sodišča, vendar vsak v svojem kontekstu. Na centrih je to svetovanje in pomoč, na sodišču odločanje.

Lj. 16.11.2005
mag. Martina Jenkole
svetovalka varuha I - višja svetnica