Varuh človekovih pravic

Napredek v Sloveniji na področju varstva pred diskriminacijo

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je 17. 10. 2016 v Sarajevu na regionalni konferenci ombudsmanov in teles za enakost v ukrepanju v primerih diskriminacije orisala napredek Slovenije pri varstvu pred diskriminacijo s spremembo zakona in z ustanovitvijo nedovisnega organa Zagovornika načela enakih možnosti.

Njen prispevek objavljamo v celoti.

"V Sloveniji je bil 21. 4. 2016 sprejet Zakon o varstvu pred diskriminacijo, ki nadomešča in posodablja Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja iz leta 2004. V njem na novo opredeljuje status organa za spodbujanje enakega obravnavanja oziroma organa za enakost (ang. Equality body), v Sloveniji zagovornika / zagovornice načela enakosti, ki bo sedaj skladen s pravnim redom Evropske unije.


Položaj in status zagovornika, kot je bil urejen v predhodnem zakonu ZUNEO, je bil ob sprejemu zakona edini možni kompromis, saj takrat ni bilo politične volje za drugačno, bolj neodvisno organizacijsko strukturo, čeprav je Varuh že ob vzpostavitvi zagovornika izražal pomisleke glede zadostne statusne in finančne neodvisnosti (bil je organizacijska enota ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti). Na neustreznost ureditve so poleg Varuh človekovih pravic opozarjali tudi v nekaterih nadzornih mehanizmih OZN in Sveta Evrope (Odbor ZN za odpravo diskriminacije žensk (CEDAW odbor), Evropska Komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI).

Ob iskanju rešitev za neodvisno institucijo zagovornika se je kot najbolj ekonomična rešitev izpostavljena možnost razširitve pristojnosti Varuha človekovih pravic še s pristojnostmi, ki jih od Republike Slovenije v zvezi z varstvom pred diskriminacijo zahtevajo direktive EU. V zvezi s tem se je pojavilo vprašanje nujnosti spremembe Ustave RS, saj je Varuh človekovih pravic pristojen za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil (159. člen), medtem ko bi moral organ za enakost posegati tudi v zasebni sektor. Prevladujoče mnenje je bilo, da bi bilo za razširitev varuhovih pristojnosti treba spremeniti Ustavo RS, za kar v tistem trenutku ni bilo zadostne politične podpore. Prizadevanja za ustrezno ureditev so se nadaljevala v smeri zgolj administrativne umestitve zagovornika k varuhu človekovih pravic, vendar Varuh ni bil naklonjen takšni rešitvi.

Evropska Komisija je februarja 2013 na Republiko Slovenijo naslovila vprašanja v zvezi z izpolnjevanjem zahtev nediskriminacijskih direktiv s poudarkom na položaju nacionalnega telesa za enakost, torej zagovornika. Ker Republika Slovenija Evropski Komisiji ni posredovala novega zakona je Evropska Komisija odločila, da bo nadaljevala postopek z uvedbo ugotavljanja kršitev v skladu s členom 258 Pogodbe o delovanju Evropske Unije. Tako je Slovenija julija 2014 prejela uradni opomin Evropske komisije zaradi domnevne nepravilnosti pri prenosu Direktive Sveta (2000/43/ES) o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost, Direktive Sveta (2004/113/ES) o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi in Direktive (2006/54/ES) o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano). V slovenski pravni red naj bi bile neustrezno prenesene določbe, ki se nanašajo na vzpostavitev organa za spodbujanje enakega obravnavanja –  zagovornika.

Evropska komisija je v uradnem opominu izrazila pomisleke glede statusa in delovanja organa za spodbujanje enakega obravnavanja - zagovornika načela enakosti ter izvajanja neodvisnih študij o diskriminaciji. Tudi Evropska komisija je potrdila, kar je nenehno ponavljal Varuh, da ureditev zagovornika ni ustrezna, ker: (1) enoosebna sestava tega organa vzbuja dvom glede dejanske in praktične sposobnosti učinkovitega proučevanja pritožb in zmožnosti zagotavljanja konkretne pomoči žrtvam diskriminacije, (2) institut zagovornika nima zagotovljenih potrebnih in zadostnih človeških in materialnih virov za učinkovito opravljanje nalog v boju proti diskriminaciji, (3)  zagovornik dejansko nima statusa neodvisne pravne osebe, ampak dela v okviru vladne strukture, ki ni neodvisna, kar vzbuja dvom glede neodvisnega delovanja zagovornika v praksi, zlasti ko so prijavljeni ali ugotovljeni primeri diskriminacije v javni sferi, (4) dvome glede neodvisnosti, zlasti glede neodvisnega izvajanja nalog, predvsem pri proučevanju pritožb v javnem sektorju, vzbuja tudi postopek njegovega imenovanja in možnost razrešitve.

Evropska zakonodaja na področju nediskriminacije in raznolikosti v vseh novejših direktivah  zahteva od držav članic, da oblikujejo poseben organ ali organe za spodbujanje enakega obravnavanja vseh oseb brez diskriminacije na podlagi različnih osebnih okoliščin (t.i. equality body). Z novim zakonom smo v Sloveniji dosegli cilj: uskladitev slovenskega pravnega reda s pravnim redom Evropske unije, predvsem zagotovitev ustrezne samostojnosti organa za spodbujanje enakega obravnavanja, ki bo tudi zadostil vsem zahtevam direktiv. Poleg načel, uzakonjenih v pravnem sistemu Republike Slovenije, zakon še posebej sledi načelu enakega obravnavanja, načelu pravne varnosti in načelu učinkovitosti pri zaščiti človekovih pravic.

V zakonu je torej opredeljena ureditev zagovornika kot funkcionarja samostojnega državnega organa, ki ga imenuje Državni zbor RS na predlog predsednika RS in natančna določitev njegovih pristojnosti in nalog; opredelitev osebnih okoliščin in področij družbenega življenja, na katerih je zagotavljeno enako obravnavanje oseb oziroma prepoved diskriminacije; opredelitev diskriminatornih ravnanj ter sankcij v primerih kršitev; opredelitev inšpekcijskih pristojnosti zagovornika in s tem zagotovitev ustreznega varstva pred diskriminacijo, upoštevajoč zahteve evropskih direktiv; določitev posebne tožbe in opredelitev možnosti ki bo prispevala k večji učinkovitosti v praksi; možnost vložitve tožbe s strani zagovornika ali nevladnih organizacij v primerih diskriminacije.

Z zakonom o varstvu pred diskriminacijo se spreminja sistem varstva pred diskriminacijo z namenom ustvarjanja pogojev za učinkovito pravno varstvo in nastanek pravne in sodne prakse na področju nediskriminacije. V praksi se je izkazalo, da je področje diskriminacije na eni strani zelo obsežno in raznoliko, na drugi pa obstaja še veliko nerazumevanja glede koncepta diskriminacije, velik problem predstavlja neprijavljanje diskriminacije, zaradi česar poudarek zakona ni na izrekanju sankcij oziroma glob za prekrške, temveč v osveščanju in pomoči pri preprečevanju in odpravljanju diskriminacije. Z novim zakonom se bo tako okrepil položaj zagovornika kot organa, ki bo predvsem spremljal položaj, opozarjal na nepravilnosti in imel tudi možnost izdajanja ureditvenih odločb. Njegov najširši namen je torej zagotavljanje varstva oseb pred diskriminacijo."

Natisni: