Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Obravnava več vprašanj v zvezi s pravicami otrok s posebnimi potrebami in njihovih družin v pristojnosti MDDSZ

Na Varuha se je obrnil pobudnik v povezavi z večjim številom problematik na področju varstva pravic otrok s posebnimi potrebami in njihovih družin, ki spadajo v pristojnost MDDSZ. Varuh je prejeto pobudo skrbno proučil. Na podlagi širše korespondence z ministrstvom smo sprejeli zaključke in stališča, ki jih predstavijamo v nadaljevanju.

***

Pobudnik nas je s pobudo seznanil s predlogom ministrstvu, da bi v RS uvedli pravico do družinske pomoči – asistence v družinah, ki skrbijo za otroke s posebnimi potrebami, mlajše od 18 let. Navedel je, da naj bi bila družinska asistenca v nekaterih evropskih državah že uveljavljena, v Sloveniji pa še ni zaslediti nobenih predlogov v tej smeri. S strani ministrstva je pobudnik prejel odgovor, da so za otroke in mladostnike, mlajše od 18 let na voljo različni drugi instituti. Na področju družinskega varstva pa se je v letu 2019 začel uporabljati tudi Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (sicer v pristojnosti Ministrstva za zdravje), ki med drugim tudi opredeljuje storitve, ki so namenjene pomoči družinam.

Pri obravnavi konkretne tematike smo izhajali iz mnenja Odbora za pravice invalidov k 23. členu Konvencije o pravicah invalidov (KPI), da je država pogodbenica dolžna vzpostaviti mehanizme pomoči za družine otrok s posebnimi potrebami z namenom preprečitve zapuščanja teh otrok.[1] Pri tem morajo države pogodbenice še posebej upoštevati potrebe otrok, ki živijo v revščini, otrok mater samohranilk in otrok s težjimi ovirami, za katere obstaja večja možnost, da jih bodo starši zapustili.[2] Odsotnost pomoči družinam s posebnimi potrebami ima za posledico namreč to, da starši otrok s posebnimi potrebami te otroke pogosteje oddajo v institucionalno varstvo, v nasprotju z duhom pravice invalidov do družinskega življenja.[3] Upoštevajoč zgoraj navedene obveznosti mora država pogodbenica za namene preprečevanje zanemarjanja in zapuščanja otrok s posebnimi potrebami zbirati tudi ustrezne razčlenjene podatke (podatki o enakosti) ter vzpostavi nadzorne mehanizme za učinkovit nadzor redistribucije temu namenjenih virov po državi.[4]

Na podlagi prejetih odgovorov je Varuh sledil stališču ministrstva, da ima RS večje število pravic, ki jih lahko štejemo za obliko pomoči družinam otrok s posebnimi potrebami, kot so npr. pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek, dodatek za nego otroka, pravica do pomoči pri nakupu vinjete, parkirna karta za invalide, invalidska kartica ugodnosti, oprostitev plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu, posebna olajšava za vzdrževane družinske člane pri izračunu dohodnine, starševski dopust, starševski dodatek in pravica do dela s krajšim delovnim časom. Upoštevajoč, da je izvajanje socialne politike predvsem v domeni zakonodajalca, kršitve pravice otrok s posebnimi potrebami do družinskega življenja Varuh ni ugotovil (Varuh v tovrstnih zadevah namreč ugotovi kršitve veljavnih predpisov le v primerih, ko ni poskrbljeno niti za osnovno družinsko varstvo otrok oziroma družin otrok s posebnimi potrebami ali pa bi se to pravno varstvo zmanjšalo do te mere, da bi se starši otrok s posebnimi potrebami v večjem številu začeli – ponovno - odločati za vključitev otrok s posebnimi potrebami v institucionalno varstvo). Ne glede na navedeno pa smo ministrstvo pozvali k resnemu razmisleku o uvedbi družinske asistence, s ciljem dodatnega zmanjšanja institucionalizacije in zapuščanja otrok s posebnimi potrebami.

Na podlagi odgovora ministrstva, da analiza o učinkovitosti obstoječih pravic, ki so namenjen pomoči družinam otrok s posebnimi pravicami, še ni bila izvedena, je Varuh ugotovil kršitve 23. člena Konvencije o pravicah invalidov (KPI) v delu, ki se nanaša na obveznost države, da zbira ustrezne razčlenjene podatke ter vzpostavi nadzorne mehanizme za učinkovit nadzor redistribucije temu namenjenih virov po državi. Ministrstvo pa smo pozvali, da v najkrajšem možnem času ustrezno analizo tudi opravi.

***


Pobudnik je v pobudi navedel, da naj bi si družine, ki imajo otroke s posebnimi potrebami in jih ne želijo dati v institucionalno varstvo, želele živeti v bližini sebi enakih. Predlagal je, da se ustanovijo stanovanjske skupnosti za več družin s celovito izobraževalno, psihološko in zdravstveno oskrbo ter ustrezno prilagojenimi bivalnimi površinami. S strani ministrstva je pobudnik prejel odgovor, da v okviru le-tega trenutno intenzivno potekajo aktivnosti za izvedbo pilotnih projektov na področju deinstitucionalizacije, v katere so vključene tudi ciljne skupine oseb s posebnimi potrebami.

Na podlagi stališča, da bi sofinanciranje prilagoditev bivalnih površin pomenilo pomembno finančno razbremenitev družin otrok s posebnimi potrebami, ki si teh prilagoditev ne morejo privoščiti (nedostopnost zasebnih objektov, kot so npr. družinske hiše, za otroke s posebnimi potrebami lahko vpliva tudi na odločitev staršev otroka s posebnimi potrebami, da se le-ta vključi v institucionalno varstvo), smo tudi zgoraj opisano tematiko presojali z vidika 23. člena KPI.

Na naše vprašanje, ali ministrstvo razmišlja o sofinanciranju prilagoditve bivalnih površin za invalidne osebe oziroma družine z otroki s posebnimi potrebami, nam je to odgovorilo, da sofinanciranje prilagoditev bivalnih površin za invalidne osebe ministrstvo že obravnava na podlagi pobud, ki so jih prejeli s strani obstoječih izvajalcev, uporabniških skupin in ostalih deležnikov na področju socialnega varstva, navedena vsebina pa je bila predlagana tudi v okviru priprave nove finančne perspektive, ki je trenutno v fazi usklajevanja. Odgovor ministrstva smo šteli za zadosten. Kršitev 23. člena KPI pa tudi v tem delu pobude iz istih razlogov kot pri vprašanju uvedbe pravice do družinske asistence, t. j. da je izvajanje socialne politike z določenimi izjemami v domeni zakonodajalca, nismo ugotovili.

***

Pobudnik je navajal, da skoraj vse družine, ki imajo otroka s posebnimi potrebami, živijo z zelo nizkimi dohodki. Da bi lahko svoje otroke ustrezno in varno pripeljali iz ene do druge točke, družine otrok s posebnimi potrebami potrebujejo ustrezno, prilagojeno in varno vozilo, največkrat je to kombi, kar je za te nepredstavljivo velik strošek. Glede na navedeno je pobudnik predlagal, da bi se uvedla možnost sofinanciranja nakupa prilagojenega vozila, sedanja zakonodaja pa omogoča le sofinanciranje prilagoditve vozila. Pri tem pa je še dodal, da se pri prilagoditvi vozila že zdaj onemogoča uveljavljanje po dveh pravic hkrati (PV 29 in PV 30 ter PV 51).

S strani ministrstva je pobudnik prejel odgovor, da v nobenem primeru Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) ne omogoča sofinanciranje nakupa vozila, ampak samo izvedbo ustreznih prilagoditev, ki so potrebne, da invalid vozilo lahko uporablja in ga brez teh prilagoditev zaradi svoje invalidnosti ne bi mogel uporabljati. V zvezi z očitki pobudnika, da se pri prilagoditvi vozila že zdaj onemogoča uveljavljanje po dveh pravic hkrati, pa je ministrstvo očitkom pobudnika pritrdilo. Ugotovilo je, da dejansko pogoji pri PV 29 – zložljive prenosne rampe in PV 30 – klančina (ročno upravljanje), to onemogočata (glede smiselnosti te ureditve, pa je vprašanje naslovil na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča ter bo ob prvi spremembi liste tehničnih pripomočkov proučilo možnost uveljavitve bolj prožne ureditve). Pri PV 51 – posebni otroški avto sedež - pa je ministrstvo pobudniku odgovorilo, da je v vsakem posameznem primeru treba pogledati dejanske potrebe otroka in v primeru, da se te potrebe spremenijo, omogočiti ponovno sofinanciranje nove enake prilagoditve, kar je tudi v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZIMI, čeprav ne gre za poslabšanje invalidnosti, ampak npr. fizične spremembe pri otroku (rast, zvišana teža ipd.) in prvotna prilagoditev ni več primerna in zaradi tega tudi nevarna.

Varuh je pri obravnavi konkretne tematike izhajal iz 2. člena Konvencije o pravicah invalidov, ki vpeljuje koncept primernih prilagoditev. "Primerna prilagoditev" pomeni potrebne in primerne spremembe ter prilagoditve, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Primerne prilagoditve je v slovenskem pravnem redu konkretiziral Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), ki med drugim ureja tudi pravico do povračila stroškov prilagoditve vozila.

Varuh pritrjuje stališču ministrstva, da v primeru sofinanciranja nakupa prilagojenega vozila, ne bi šlo za več le za prilagoditev, zato kršitev veljavnih predpisov v tem delu pobude nismo ugotovili. V zvezi s prilagoditvami PV – 51 (posebni prenosni otroški avtosedež) nam je ministrstvo pojasnilo, da s strani upravnih enot, kot tudi s strani uporabnikov na ministrstvu niste prejeli nobenih pripomb ali dodatnih vprašanj, zato menijo, da s sofinanciranjem te prilagoditve ni težav. Kar pa se tiče prilagoditev pod PV – 29 (zložljiva prenosna rampa) in PV – 30 (klančina - ročno upravljanje), bodo spremenili listo prilagoditev vozila ob prvi spremembi Pravilnika o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila. Varuh je pojasnila ministrstva štel za zadostna.

***

Pobudnik je Varuha opozoril, da se nadomestilo za izgubljeni dohodek ne usklajuje z drugimi transferji že več let. Po mnenju pobudnika pa bi bilo treba proučiti tudi način pridobitve nadomestila in razjasniti njegovo naravo; ali je to dohodek starša ali družine ter ponovno določiti njegovo višino. Pobudnik meni, da je popolnoma neprimerno in nerealno, da je izhodišče minimalna plača glede na obremenitve, ki jih imajo.

S strani ministrstva je prejelo odgovor, da se znesek delnega plačila za izgubljeni dohodek zaradi varčevalnih ukrepov ni usklajeval. V Resoluciji o družinski politiki 2018–2028 »Vsem družinam prijazna družba« (Uradni list RS, št.15/18), pa je eden izmed ukrepov tudi zvišati znesek delnega plačila za izgubljeni dohodek na znesek minimalne plače po predpisu, ki ureja minimalno plačo.

Tudi pri obravnavi konkretnega vprašanja je Varuh izhajal iz določb in namena 23. člena Konvencije o pravicah invalidov (KPI). Ob upoštevanju, da ima RS večje število pravic, ki jih lahko štejemo za obliko pomoči družinam otrok s posebnimi potrebami, med te pa štejemo tudi pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek, tudi v tem delu iz istih razlogov kot pri vprašanju uvedbe pravice do družinskega pomočnika, t.j. da je izvajanje socialne politike z določenimi izjemami v domeni zakonodajalca, kršitev nismo ugotovili.

Ne glede na navedeno pa smo apelirali na ministrstvo, da se pravica, ki naj bi nadomestila izgubljeni dohodek, odmeri vsaj v znesku minimalne zagotovljene plače, s ciljem zmanjševanja institucionalizacije in zapuščanja otrok s posebnimi potrebami. Predlagana višina nadomestila za izgubljeni dohodek se nam namreč zdi logična in razumna, saj je višina dohodka, ki se mu odpovejo starši otrok s posebnimi potrebami, da lahko zanje skrbijo v domačem okolju, enaka vsaj zagotovljeni neto plači.

***

Pobudnik je navajal, da je eden izmed največjih težav socialno varstvenih zavodov kadrovska podhranjenost ter neustrezna usposobljenost kadra za delo s posameznimi ranljivimi skupinami z različnimi motnjami in njihovimi individualnimi potrebami. V zadnjem času naj bi prejel več informacij o premajhnem številu kapacitet v dnevnih centrih za šoloobvezne, za osebe po 26. letu pa naj bi bilo že več let znano, da je to področje neurejeno. Upoštevajoč navedeno je pobudnik predlagal podeljevanje koncesij na tem področju. S strani ministrstva je pobudnik prejel odgovor, da je v preteklih treh letih ministrstvo omogočilo vključitev okoli 350 novim uporabnikom in zagotovilo okoli 120 dodatnih zaposlitev delavcev. Ker je storitev v celoti financirana iz proračuna RS, pa je število mest omejeno in odvisno od razpoložljivih proračunskih sredstev in prostorskih kapacitet izvajalcev.

Na naš poziv, da se ministrstvo še dodatno opredeli do očitkov pobudnika, nam je ministrstvo odgovorilo, da  so v letu 2019 ob upoštevanju demografskih dejavnikov zaznali povečane potrebe po vključitvi v dnevne centre za šoloobvezne, zaradi česar bo potrebno zagotoviti nekaj dodatnih kapacitet. Nadalje je navedlo, da je bilo v obdobju od leta 2013 do 2019 ob upoštevanju veljavne Resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje do leta 2020, v varstveno delovne cente dodatno vključenih 593 uporabnikov in zaposlenih 220 delavcev (v proračunu RS za leto 2020 in 2021 pa širitve niso predvidene). V zvezi z vprašanjem koncesij so nam pojasnili, da storitve, namenjene otrokom in mladostnikom, v okviru javne mreže zavodov za usposabljanje, izvajajo le javni zavodi, medtem ko storitve za odrasle v varstveno delovnih centrih izvajajo tako javni zavodi kot tudi koncesionarji. Z vidika širitev javne mreže je bil v času priprave odgovora ministrstva v teku tudi postopek izvedbe javnega razpisa za podelitev koncesij s poudarkom na vključenosti odraslih oseb z možganskimi poškodbami oziroma širitev koncesij za 36 mest. Sredstva v ta namen pa so bila že zagotovljena. V okviru načrtovanih sredstev v Proračunu RS za leto 2020 in 2021 pa dodatne širitve niso predvidene.

Varuh je pozdravil širitve socialno varstvenih programov, s katerimi ga je seznanilo ministrstvo, in opozoril na priporočila Varuha iz letnega poročila za leto 2019, da je dostopnost do socialnovarstvenih in zdravstvenih storitev ter njihovo financiranje ponekod na terenu velika težava. Varstveno delovni centri, kjer novih koncesij za izvajanje te dejavnosti ni bilo razpisanih že od leta 2009, pa se spoprijemajo s pomanjkanjem mest za sprejem novih uporabnikov. Vse večji izziv je tudi staranje uporabnikov.

Upoštevajoč navedeno smo tako ocenili, da kljub prizadevanjem na različnih ravneh položaj otrok s posebnimi potrebami oziroma oseb z motnjami v duševnem razvoju v Sloveniji še vedno ni zadovoljiv.

***

Pobudnik je predlagal tudi vzpostavitev dnevnih centrov, ki bi delovali kot samostojni centri in ki ne bi bili namenjeni delu ali šolanju oseb s posebnimi potrebami, ki imajo težje okvare in kombinirane motnje. Ministrstvo mu je odgovorilo, da je tej problematiki namenilo kar nekaj pozornosti pri pripravi Nacionalnega programa socialnega varstva, ki ga načrtuje obravnavati v okviru izvedbe pilotnih projektov na področju deinstitucionalizacije. Poleg tega pa naj bi nekateri izvajalci v okviru svojih programskih aktivnosti že sedaj izvajali drugačne in nove pristope k delu z uporabnikom, predvsem z večjo intenziteto potreb po socialni in zdravstveni oskrbi, pri čemer jih trenutna zakonodaja na področju socialnega varstva ne ovira.

Varuh je pojasnila ministrstva v tem delu štel za zadostna.

***

Pobudnik se je na nas obrnil tudi v zvezi z vprašanjem, zakaj so do dodatka za pomoč in postrežbo po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) upravičeni le otroci, ki so slepi, ne pa ostali otroci s posebnimi potrebami, ki imajo podobne ali pa celo večje težave. Pobudniku je ministrstvo odgovorilo, da gre pri pokojninskem in invalidskem zavarovanju v njegovem bistvu za zavarovalni sistem, pri katerem se pravice iz zavarovanja praviloma priznavajo na podlagi predhodne vključitve v sistem zavarovanja. Kot novost pa je bila z ZPIZ-1 določena pravica do dodatka za pomoč in postrežbo tudi za slepo osebo, ki je zdravstveno zavarovana po drugem zavarovancu Zavoda ali upokojencu (peti odstavek 138. člena ZPIZ-1 oziroma peti odstavek 100. člena ZPIZ-2). Dodalo je še, da je ZPIZ-2 le eden od šestih zakonov, ki priznavajo dodatek različnim kategorijam upravičencem, ki zaradi zdravstvenega stanja potrebujejo stalno pomoč in postrežbo tretje osebe. Potrebe teh različnih kategorij so med seboj primerljive, saj vse izhajajo iz nujnosti pomoči tretje osebe za opravljanje temeljnih ali podpornih dnevnih opravil, vendar pa so kriteriji, merila, pogoji in višina te pomoči oziroma dodatka zelo različno urejeni.

Varuh je navedeno vprašanje reševal v okviru 14. člen Ustave RS, ki zavezuje zakonodajalca, da življenjske situacije, ki so si v bistvenem podobne, ureja podobno ter različne različno ter vas prosili, da se opredelite do očitkov pobudnika. Kljub večkratnemu pozivu ministrstvu, da nas seznanite z razlogi za navedeno razlikovanje, in opredelite do očitkov pobudnikov, tega to ni storilo.

Ob upoštevanju, da se za otroke s posebnimi potrebami, ki niso slepi, vendar pa za opravljanje temeljnih ali podpornih dnevnih opravil, prav tako potrebujejo pomoč tretje osebe, primerljiva pravica ne zagotavlja, je Varuh ugotovil kršitev načela enakosti v povezavi s prvim odstavkom 52. člena Ustave RS (pravice invalidov). (21.4-8/2019)

 


[1] I. Bantekas, M.A. Sten, D. Anastasiou (2018). The UN Convention on the Rights of persons with disabilities: a commentary. Oxford University press, p. 650.

[2] Ibid. 1.

[3] Ibid. 1.

[4] Ibid. 1., p. 651.

Natisni: