Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Proslava ob dnevu človekovih pravic

Spoštovani!

Slovenija je kot samostojna država nastala predvsem iz želje po udejanjanju človekovih pravic. Naše želje po pravici do izbire lasne razvojne poti, ki so bile delno uresničene kot posledica narodnosvobodilnega boja, so se v naslednjih letih neprestano kazale v konfliktih bodisi s uradno slovensko, predvsem pa jugoslovansko politično močjo. Včasih so bile izražene v obliki kulturniško-ideoloških konfliktov, čeprav je bistvo vsega izhajalo iz želje po pravici do izbire lastnega razvoja. Naj jih omenil le nekaj, morda najbolj znanih dogodkov: konflikti okoli Perspektiv, kulturniški spori okoli Tribune in Problemov, ki so se kulminirali v antidemokratični izjavi Demokracija da - razkroj ne!, gospodarskem konfliktu imenovanem cestna afera, pa razhajanja okoli vzrokov za kosovsko krizo in receptov za njeno reševanje, evropski zbor homoseksualcev v Ljubljani, vrsto odborov za človekove pravice. In bilo je še mnogo drugih. Skratka: civilna družba v Sloveniji je neprestano prihajala v konflikt z uradno politiko predvsem zaradi želje, pa tudi poguma, izraziti svojo voljo, da bi si sama izbirala sebi najprimernejše razvojne poti. Ta prizadevanja so imela veliko podporo tudi v drugih delih skupne države, kjer je bila oblast manj tolerantna. In ena izmed značilnosti Slovenije v osemdesetih je bilo nudenje zatočišča vrsti disidentov iz ostalih delov Jugoslavije, ki so jih preganjali zaradi političnih »deliktov«. Iz teh dejanj – dejanj velike mere državljanskega poguma in relativno zadostnega posluha politike do svobode izražanja svojega mnenja - je bilo končno možno doseči dovolj velik konsenz, ki je pripeljal do naše osamosvojitve, ki so jo žal ostali deli Jugoslavije dosegli veliko težje in bolj krvavo. Ker pa podpora demokracije in spoštovanje človekovih pravic niso tisto, kar bi države in politike same po sebi spošovale in podpirale, mora biti to stalna naloga državljanov in civilne družbe. Nobena oblast ne mara kontrole - le pristaja nanjo.

S samostojnostjo in spremembo političnega sistema smo pridobili marsikaj dobrega – predvsem na področju političnih pravic. Žal pa so posamezniki po nepotrebnem izgubili preveč ekonomskih in socialnih pravic. Nezaposlenost tudi kot posledica nezakonitega odpuščanja z dela, stanovanjski problemi zaradi premalo domišljene stanovanjske politike, povečana neenakost in revščina, ki nista posledici nedela ampak napačnega družbenega ali geografskega položaja posameznika, nestrpnost do drugih in drugačnih, dolgotrajni sodni postopki … so le nekatere negativne posledice premalo domišljenega razvoja v preteklih letih. Te napake družbenega razvoja pa močno vplivajo na počutje vsakega posameznika in s tem tudi družbe v celoti. Še vedno ugotavljam, da je politični strah iz prejšnjega sistema zamenjal eksistenčni strah v novem sistemu. Brez ekonomske svobode pa ne more biti niti politične ali socialne. Ali drugače: če posameznik nima ekonomske in socialne varnosti, mu tudi politična kaj malo koristi.

Pred več kot pol stoletja so narodi sveta ob še živem spominu na grozodejstva druge svetovne vojne sprejeli Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. To dejanje je bilo tisti čas nujno, enako kot je danes nujno spoštovanje te deklaracije in tudi drugih dokumentov, mednarodnih in domačih, ki jo nadgrajujejo. S tem mislim na evropsko Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropsko socialno listino, Konvencijo o pravicah otrok in še vrsto drugih dokumentov, ki dajejo osnovni okvir boljšemu življenju ljudi.

Spoznanje, da je potrebna neka mednarodna zaveza o spoštovanju človekovih pravic, je sicer izšlo iz posledic druge svetovne vojne, obdobja, ko je prevladovalo mišljenje, da je posameznikovo življenje le v funkciji promocije “velikih zgodovinskih” ciljev: nacionalnih, ideoloških, verskih in drugih. Večina ljudi je želela, celo prepričani so bili, da se taka dogajanja ne smejo ponoviti. In da se tudi nikoli ne bojo. Toda sprejetje deklaracij, konvencij in podobnih mednarodnih dokumentov je le prvi, sicer nujni, a nezadostni korak. Tako izraženo voljo je potrebno ne le spoštovati, ampak tudi neprestano udejanjati.. Predvsem pa zagotavljati pogoje za dostojno življenje v vsaki državi in v svetu. Kar pa ne pomeni le spoštovanje golega življenja. Pomeni zagotavljanje družbenih in gospodarskih pogojev, da lahko vsak posameznih in vsaka država uresničujeta svoje vizije in razvojne zmožnosti. To pa zahteva napor in pogosto tudi samoodpovedovanje ne le znotraj posamezne države, ampak celega sveta. In bogati so za tak razvoj najbolj odgovorni – oni imajo največ resursov za zagotavljanje razvoja, odgovorni pa so tudi za večino problemov, ki so nastali v svetu v preteklosti. Na kratko: gre za vprašane trajnostnega razvoja, ki pa ga ne pojmujem le v njegovi ekološki dimenziji, ampak širše: socialno, ekonomsko in politično.

Eden največjih problemov takega razvoja v svetu je tudi izjemno hitro povečevanje razlik v bogastvu med državami in znotraj držav ali bolje, problem revščine, s katero se otepa velik del sveta. Trendi gospodarskega razvoja v svetu zadnjih 150 let, predvsem pa zadnjega pol stoletja, kažejo, da se prepad med bogatimi in revnimi državami širi. Nekateri razvojni teoretiki so pred desetletji sicer napovedovali zmanjševanje razlik med ljudmi in narodi, a je proces ravno nasproten. Po podatkih Združenih narodov je imela bogatejša petina držav leta 1997 74-krat večji dohodek kot revnejša petina, medtem ko je bilo to razmerje pred štiridesetimi leti le 1 proti 30, v začetku stoletja 1 proti 10. Čeprav se povprečni družbeni proizvod v svetu povečuje, pa ima več kot 80 držav manjši dohodek, kot so ga imele pred desetletjem ali dvema. Te razsežnosti neenakosti povzročajo vrsto mednarodnih problemov in trenj, ne nazadnje ji lahko pripišemo tudi dogodke zadnjih let – terorizem in vojno proti terorizmu. Povečevanje bogastva bogatih nikakor ne more biti prava pot razvoja. Prava pot razvoja – naj povzamem glavne misli, ki izhajajo iz projekta Združenih narodov Človekov razvoj (UNDP) - je izboljševanje življenja vseh ljudi, predvsem pa revnih. Toda kako naj bi bilo to možno, če ima (po istem viru) 255 najbogatejših ljudi v svetu premoženje, ki presega 1000 milijard dolarjev, kar je enako letnemu dohodku skoraj polovice sveta? Bogastvo najbogatejših pa se povečuje za 500$ na sekundo: to je vsota, ki je posamezni prebivalec v velikem delu sveta ne doseže niti v enem letu. Še nekaj zgovornih podatkov: premoženje treh najbogatejših ljudi presega skupni BDP 48 najrevnejših držav na svetu. Premoženje 15 najbogatejših je večje kot letni BDP subsaharke Afrike; premoženje 84 najbogatejših pa je večje kot letni dohodek milijardne Kitajske. Le 4% bogastva teh dobrih dveh stotnij bogatašev bi bilo dovolj, da bi omogočili vsem revnim na svetu osnovne dobrine: osnovno izobrazbo in zdravstveno varstvo, prehrano, vodo in sanitarije.

Te ogromne razlike v materialnem bogastvu med ljudmi dopolnjuje še napačna politika najmočnejših, ki prepogosto izhaja iz cilja ohranitve lastnih interesov ne le na račun zaostanka v razvoju najrevnejših, ampak tudi na račun človekovih pravic. Prepogosto so človekove pravice le izgovor v trgovini za ohranjanje lastnega prestiže. Morda primer: desetletja smo poslušali, kako vzhodna Evropa krši človekove pravice s tem, da z železno zaveso preprečuje njihovo svobodno gibanje. Ko pa je železna zavesa padla, so druge države postavile »stekleno« zaveso, ki enako preprečuje svobodno potovanje istim ljudem kot prej. A sedaj brez moraliziranja in z izgovorom o njeni nujnosti.

Čeprav ravno bogate države neprestano govorijo o globalizaciji in svobodnem pretoku kapitala, ljudi, dobrin in storitev, je to govorjenje bolj podobno izmišljeni politični propagandi. Ravno bogate države postavljajo največ ovir tej globalizaciji. In to precej selektivno. Zahtevajo, in zaradi svoje ekonomske in vojaške moči tudi dosežejo, prost pretok le tam, kjer jim ustreza. Prost pretok kapitala – da, storitev – ne. Prost pretok ljudi le tako in toliko, da bomo imeli mi koristi; torej šolani ljudje da, ostali ne. Ipd. In tako v imenu globalizacije in svobodne trgovine, ki ni bila še nikoli tako nesvobodna, kot je sedaj.

Ta nesvobodna trgovina pa je le eno izmed orožij ohranjanja in še povečevanja bogastva bogatih in izkoriščanja revnih. Po drugi strani pa temu pripomore tudi napačno pojmovanje ciljev ekonomske politike znotraj držav in znotraj svetovne skupnosti. Osrednji smoter ekonomije naj bi bil le, kako najhitreje maksimizirati bogastvo. Ekonomija se naj ukvarjala predvsem s proizvodnjo blaga, finančnim uspehom in obiljem. Pri tem pa naj je ne zanima distribucija dobrin in problemi deprivilegiranih ali marginaliziranih skupin ljudi ali držav.

Tak neoliberalistični koncept prevladuje še zlasti zadnja desetletja; njegova osnovna teza je, da le trg lahko izbira zmagovalce, zmagovalci pa so potrebni za večjo gospodarsko rast. Večja neenakost v dohodku in bogastvu je potemtakem tudi pogoj za bogatejšo družbo. Gre za izmišljeno in napačno trditev, češ da sta si država blaginje in gospodarska rast v temelju nasprotni. Ali še ostreje: gospodarska rast neke države naj bi bila v premem sorazmerju z velikostjo neenakosti! S tem, da se postavlja enakost za sovražnico učinkovitosti, ni narejena le napaka v pojmovanju ekonomskih zakonov, trpijo tudi človekove pravice.

Če na tem mestu zanemarimo vprašanje, za koga je taka rast učinkovitejša, tudi osnovna teza o pozitivni povezanosti delovanja trga in hitrostjo (družbenega) razvoja ni ravno trdna. Vrsta raziskav o povezanosti med neenakostjo in gospodarsko učinkovitostjo ne potrjuje takih teoretičnih modelov. Albert Alesina in Dani Rodrik sta v primerjalni analizi gospodarske rasti in dohodkovne neenakosti v 65 državah med letoma 1960 in 1985 ugotovila, da večji delež dohodka pri zgornjih razredih (večja neenakost v družbi) pomeni občutno počasnejšo gospodarsko rast. Večji delež dohodka, ki ga imajo revni, pa je povezan s hitrejšo rastjo. Njun sklep je: države z enakomernejšo porazdelitvijo bogastva imajo tudi hitrejšo gospodarsko rast. Razvojno poročilo Svetovne banke za leto 1991 pravi, "da ne obstajajo dokazi, ki bi rast pozitivno povezovali z neenakostjo v dohodkih ali da taka neenakost vpliva na hitrejšo rast. Če kaj, potem se zdi, da je neenakost združljiva s počasnejšo rastjo.« Poročilo Svetovne banke za leto 1996 pa pravi, da meddržavne analize kažejo, da so družbe, ki so zelo neenake glede na dohodek ali premoženje, politično in socialno manj stabilne in imajo nižje deleže investicij in počasnejšo rast.

Podobno opažajo tudi drugi razvojni ekonomisti. John Eatwell ugotavlja, da je bil rezultat neoliberalistične politike (v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja) počasnejša gospodarska rast, večja brezposelnost in večja koncentracija bogastva. J. Mohan Rao pa, da se v obdobju prevlade neoliberalistine gospodarske politike v svetu povečuje neenakost, zmanjšuje celotna rast in povečuje dohodkovna revščina. Vse te negativne posledice pa izhajajo iz neoliberalistične ideje, da le trg lahko izbira zmagovalce, zmagovalci pa so potrebni za večjo gospodarsko rast. Večja neenakost v dohodku in bogastvu naj bi bila potemtakem tudi pogoj za bogatejšo družbo.

A ne gre za izbiro zmagovalca, ampak za razvoj družbe v celoti, kjer bi vsi imeli čim več: gre za "igro s pozitivno vsoto, v kateri vsi igralci dobijo". Kapital je sam po sebi kratkoviden: ne zanimajo ga družbene, kulturne ali okoljske posledice rasti dobička. Tak pogled tudi daje prevelik poudarek na fizični in finančni kapital, zanemarja pa človeškega (znanje) in socialnega (zaupanje in sodelovanje). Medtem ko sta prva dva kapitala le sredstvi za množenje dobička, imata druga dva velik neposredni pomen pri dvigovanju kakovosti življenja. Neenakost zavira razvoj človeškega in socialnega kapitala in s tem zmanjšuje gospodarsko rast ter neposredno zmanjšuje kakovost življenja posameznika in družbe. To pa so tudi vprašanja pravice do dostojnega življenja vseh – torej vprašanje človekovih pravic.

Če se vrnem nekoliko nazaj: najpomembnejši razlogi za nevarnosti, ki nam pretijo na svetovni ravni, so nevarnosti, ki izhajajo iz neenakomernega razvoja s ciljem čim hitrejšega bogatenja bogatih: bodisi držav, bodisi posameznikov. To pa je razvoj, ki uničuje okolje in s tem bogastva prihajajočih rodov, pa tudi socialno, ekonomsko, politično in vsakršno varnost posameznika in skupnosti. Bogati se namreč bojijo, da bojo svoje bogastvo izgubili, revni pa si želijo vsaj vsak dan kos kruha. Taka napetost pa povzroča vedno večjo nervozo in strah. In predvsem reševanje konfliktov na napačni strani: gašenje požarov namesto odpravljanje vzrokov. Gašenje marsikdaj celo izmišljenih požarov.

Pri tem mislim na terorizem, ki naj bi bil največji problem sodobne družbe. Ne da bi zanemarjal problem terorizma, sem prepričan, da je na svetu veliko več bolj usodnih in težje odpravljivih groženj: revščina, lakota, bolezni, naravne nesreče in še marsikaj. A te grožnje grozijo napačnim ljudem: tistim, ki ne odločajo o prioritetah razvoja. Če vemo, da so bogate države tudi največje izvoznice orožja, ki med drugim tudi ustvarja terorizem, ni več daleč do slepa, da z bojem proti gožnji terorizma še prilivajo ogenj na strah, ki izhaja iz socialne in ekonomske nesigurnosti ljudi. Strah pa, če bo dovolj strašen, bo tudi omogočal pritiske na zmanjševanje človekovih pravic z izgovorom po večji varnosti.

V tem okvirju si lahko razlagam tudi besede zunanjega ministra, da Slovenci hočemo NATO, »ker nas je strah teroristov, ker se bojimo, da bo v Slovenijo prišel nekdo s kovčkom polnim jedrskega orožja ali celo z atomsko bombo«. Če k takim izjavam dodam še razne spiske pravih in nepravih, ki jih delajo na nekaterih ministrstvih, se bojim, da gre pri vsem skupaj le za sejanje strahu in s tem pritiske na zmanjševanje svobode in človekovih pravic. Ali kot je napisal nekdo v pismih bralcev: da so protinatovski protestniki zakrinkani huligani, poulični razgrajači in sleparji, ter grozeča senca, ki Sloveniji ne prinašajo nič dobrega. Čeprav je to le pismo bralcev, vzbuja strah za razvoj demokracije v Sloveniji, saj nekateri še dobro vemo, kako se je pred ne tako dolgo časa začela omejevati svoboda najprej s pismi bralcev. In če pridružitev Natu prinaša demokracijo, kjer bojo ljudje z drugačnim mnenjem ožigosani bodisi v spiskih kakega ministra ali v pismih bralcev kot poulični huligani, sleparji in razgrajači, me je strah za tako demokracijo.

Natisni: