Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

Varuh prepoznava relevantnost priporočil projekta ARVID

Namestnik varuha Ivan Šelih in svetovalec Varuha mag. Uroš Kovačič sta se 15. 9. 2021 sestal s Tilnom Reckom iz Društva Altra in Katarino Vučko iz Mirovnega inštituta, ki sta mu predstavila rezultate projekta ARVID, v katerem iščejo rešitve za izboljšanje dostopa do pravic v skladu z Direktivo o žrtvah za osebe z ovirami. Namestnik je aktivnosti v okviru projekta pozdravil, pripravljena gradiva ocenil kot primerna ter podal nekatere pripombe in sugestije, ki bodo upoštevane.

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije prepoznava relevantnost priporočil projekta ARVID, saj tudi nekatere pobude oškodovancev, ki jih Varuh prejema, nakazujejo na probleme, ki jih je treba nasloviti. V okviru projekta je Varuh zaznal probleme pri obveščanju žrtev o poteku in stanju postopka, težave pa so bile zaznane tudi v zakonski ureditvi odškodnin žrtvam, ki jih zagotavlja sklad – zakon med upravičence šteje zgolj slovenske državljane in državljane drugih držav članic EU, kar je v nasprotju tako z Direktivo kot tudi z Istanbulsko konvencijo. Na splošno Varuh prejema zelo malo pobud oškodovancev v kazenskih postopkih, kar ne pomeni nujno odsotnosti problemov v praksi, morda pa nakazuje na nizko raven ozaveščenosti o pravicah v javnosti. Tudi v postopkih na podlagi Zakona o duševnem zdravju Varuh namreč ugotavlja, da je seznanjenost oseb s pravicami in o postopku zelo slaba in da obstaja potreba po tem, da se osebam z ovirami zagotovijo informacije na dostopen in razumljiv način. Potrebno pa jim je tudi zagotoviti tudi ustrezno pravno pomoč s strani ustrezno usposobljenih odvetnikov.

* * *

Program ARVID podpira Program Evropske unije za pravosodje, izvaja pa se na Hrvaškem in v Sloveniji. Koordinator projekta je Hrvaški pravni center, partnerja v Sloveniji sta Mirovni inštitut in Društvo Altra, podpira pa ga Varuh človekovih pravic. Na Hrvaškem so partnerji še Ministrstvo za pravosodje (HR), Varuh pravic oseb z invalidnostmi (HR) ter Združenje za podporo žrtvam in pričam (HR).

* * *

Priporočila


1. Vzpostavitev učinkovitega sistema podpore žrtvam, ki so osebe z ovirami oz. invalidnostmi

Raziskava je pokazala, da se žrtve z ovirami redkeje odločajo za prijavo kaznivih dejanj. Eden od razlogov za to je, da se kazniva dejanja pogosto zgodijo v družini in da je storilec nekdo, od katerega je žrtev z ovirami finančno in drugače odvisna. Čeprav naj bi osebna asistenca poskrbela za določeno stopnjo neodvisnosti od družinskih članov, ki so v nekaterih primerih tudi skrbniki ali zakoniti zastopniki oseb z ovirami, se dogaja tudi to, da je isti družinski član tako skrbnik kot osebni asistent, kar pomeni popolno kontrolo nad osebo z invalidnostjo. Med drugim osebe z ovirami lahko doživljajo socialno izključenost in posledično nimajo zadostne socialne mreže, ki bi jih podpirala, prav tako jim primanjkuje informacij o pravicah, ki jih imajo, včasih tudi o tem, da je to, kar doživljajo, kaznivo dejanje.

  • Zato je potrebno vzpostaviti učinkovit sistem podpore osebam z ovirami, ki so žrtve kaznivih dejanj, ki bo upošteval njihove posebne potrebe in bo omogočal emancipirano uresničevanje njihovih pravic.


2. Zagotavljanje dostopa brez ovir

V raziskavi je bilo izpostavljeno, da so prostori organov, zlasti kadar se ti nahajajo v starejših stavbah, še vedno težko dostopni osebam z ovirami.

  • Osebam z ovirami je treba omogočiti neoviran dostop do prostorov pravosodnih organov in inštitucij, ki jim nudijo pomoč in podporo.


3. Informiranje žrtev, ki so osebe z ovirami

Nekatere žrtve z ovirami, ki smo jih intervjuvali v naši raziskavi, se niso spominjale, da bi jim ob stiku z organom omenili kakršnekoli pravice, ki jih imajo kot žrtve oziroma oškodovanci. Nekateri so se spomnili le nekaterih pravic. Na primer, le ena od intervjuvanih oseb se je spomnila, da je bila na policiji obveščena o pravici do pooblaščenca, ki je lahko odvetnik. Omenila je, da je bilo to napisano na papirju, ki so ji ga dali policisti.
Tudi predstavniki NVO, s katerimi smo govorili v raziskavi, so omenili, da informacije niso podane celovito ali pa niso podane na razumljiv način. Prav tako pisne informacije niso na voljo v lahko berljivi in razumljivi obliki.

  • Informacije žrtvam z ovirami bi morale poudariti pravice, ki so posebej namenjene zaščiti ranljivih žrtev in zagotavljanju njihovega sodelovanja v postopku. Te informacije bi morale vključevati pravico do psihološke podpore ter možnost, da se obrnejo na organizacije, ki nudijo podporo in zagovorništvo osebam z ovirami.
  • Zagotoviti je treba ne le informacije o pravicah, ampak tudi podrobne informacije o tem, kako jih uresničevati.
  • Policija, državni tožilec in preiskovalni ter predsedujoči sodnik morajo žrtvam z ovirami zagotoviti informacije večkrat - v vsaki fazi kazenskega postopka.
  • Informacije je treba žrtvam z ovirami ponuditi na dostopen in razumljiv način, v skladu z njihovimi potrebami, tako ustno kot pisno, v lahko berljivi obliki. Informacije morajo biti dostopne tudi v Braillovi pisavi.


4. Enakopravno sodelovanje v postopkih
Določbe Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) je treba uporabljati in široko razlagati tudi v kazenskem postopku. Osebe z ovirami bi morale imeti možnost predložiti vsa pisanja oziroma se jim omogoči dostop do vseh pisanj v postopku v dostopni in razumljivi obliki. Osebe z okvarami vida in sluha bi morale imeti možnost, da same izberejo obliko.

5. Usposabljanje
Intervjuvanci v naši raziskavi so zelo različno poročali o odnosu organov tekom postopka. Nekateri so bili zadovoljni, povedali so, da so bili obravnavani korektno in spoštljivo. Eden od intervjuvancev, ki je oseba z gibalnimi ovirami, je omenil, da so bili policisti do njega zelo spoštljivi in prijazni ter da so ravnali zelo obzirno, vseeno pa so najprej govorili z njegovim očetom in ga vprašali, ali intervjuvanec lahko govori. Intervjuvanec je to ocenil, kot znak neozaveščenosti in da je bilo policistom nelagodno ob njegovi oviranosti. Nekateri intervjuvanci so bili zelo nezadovoljni z odnosom, menili so, da je grob. Nekateri so se bali, da bodo oni kaznovani. Ena od intervjuvank je povedala, da so jo tako na policiji kot na sodišču zlomili in jo spravili v jok.

  • Splošni pristop do žrtev kaznivih dejanj z ovirami mora biti spoštljiv in pozoren.
  • Vsi deležniki kazenskega pravosodja (policija, tožilstvo, sodstvo) pa tudi institucije, ki nudijo podporo žrtvam kaznivih dejanj (centri za socialno delo) bi morali biti deležni rednega in obveznega izobraževanja o različnih oblikah oviranosti, potrebah oseb z ovirami in primerni komunikaciji. Posebno pozornost je treba nameniti posebnim potrebam žrtvam z ovirami, omogočanju njihove neodvisnosti, hkrati pa ponujanjem posebne pomoči, kadar je to potrebno. Treba se je spoprijeti z različnimi stereotipi in predsodki v zvezi z oviranostjo, da se prepreči njihov učinek na obravnavo žrtev v kazenskem postopku.


6. Varstvo osebne varnosti in dostojanstva žrtev z ovirami

Ena od intervjuvank je poročala, da je morala podrobnosti o spolnem nasilju povedati moškemu kriminalistu, ob čemer ji je bilo zelo neprijetno. Druga intervjuvanka je povedala, da se storilca zelo boji, a da ji ta lahko na sodišču neovirano postavlja vprašanja, njej pa sodišče ne dovoli, da bi spraševala njega. Omenila je, da je morala na sodišču že večkrat pričati. Zavrnjena je bila tudi njena prošnja, da se njeno zaslišanje preloži, saj se njen pooblaščenec zaslišanja ni mogel udeležiti.
Predstavniki NVO, ki nudijo zagovorništvo osebam z ovirami, so poročali, da jim organi ne dovolijo vedno, da so kot zaupne osebe prisotni pri postopku in da so morali prostor zapustiti.

  • Žrtve z ovirami je treba ustrezno prepoznati kot žrtve s posebnimi potrebami.
  • Žrtvam z ovirami je treba vedno omogočiti prisotnost zaupne osebe – v vseh fazah postopka.
  • Sodišča in drugi organi kazenskega pravosodja bi morali omogočiti žrtvam z ovirami, da se izognejo neželenim stikom z obdolženim ter uporabijo možnosti oddaljenega zaslišanja ter uporabe zaslona in drugih tehničnih sredstev za preprečevanje neposrednega stika.
  • Zaslišanje žrtev z ovirami bi moralo biti posneto  z ustreznimi tehničnimi sredstvi za zvočno ali zvočno-slikovno snemanje, podobno kot je to določeno za mladoletne oškodovance. Prav tako je potrebno žrtve z ovirami zaščititi pred večkratnim pričanjem.
  • Spoštovati je treba tudi pravico, da razgovor z žrtvami z ovirami opravlja oseba istega spola.

 

 

Natisni:

Sorodne novice

- Pravosodje
21.02.2020

Namestnik varuha Ivan Šelih in mag. Uroš Kovačič sta se 21. 2. 2020 v Zagrebu na Hrvaškem udeležila...

Več