Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer se je 1.2.2018 s svojima namestnikoma Ivanom Šelihom in Tonetom Dolčičem, direktorico strokovne službe Martino Ocepek in svetovalci Varuha dr. Ingrid Russi-Zagožen, Lanom Vošnjakom in Liano Kalčina srečala s predstavniki Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS). V delegaciji so bili Jaka Bizjak, sekretar SSZS, Denis Sahernik, strokovni sodelavec SSZS, Helena Primc Kalan, direktorica Doma starejših Logatec, Branko Gorečan, direktor Doma starejših občanov Ribnica, Rive d.o.o. in mag. Marjan Žula, direktor Doma starejših občanov Gornja Radgona d.o.o.

Obravnavali so probleme, s katerimi se v domovih za starejše v Sloveniji najpogosteje srečujejo. Skupnost socialnih zavodov Slovenije združuje izvajalce institucionalnega varstva starejših, zastopa izvajalce, ki skrbijo za več kot 20.500 stanovalcev v domovih za starejše in posebnih zavodih ter zaposlujejo skoraj 11.000 delavcev. Skupnost je vmesni člen med interesi izvajalcev in odločevalcev na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Zagovarja in spodbuja nadaljnji razvoj institucionalnega varstva starejših, pri tem pa si prizadeva zlasti za finančno vzdržnost sistema glede na pričakovane demografske trende.

V domovih ni več prostih mest

Predstavniki SSZS so povedali, da sedanji sistem financiranja novogradenj, vzdrževanja in opravljanja temeljnih nalog domov ni več finančno vzdržen in je za uporabnike nepredvidljiv. Uporabniki namreč ne vedo, kdaj bodo, če sploh bodo, dobili prosto mesto v katerem od domov. Še pred tremi leti čakalnih vrst praktično ni bilo, razmere pa so se v zadnjem obdobju bistveno spremenile. V domovih za starejše v javni mreži zavodov, v zasebnih domovih za starejše s koncesijo ter v posebnih zavodih za varstvo odraslih s posebnimi potrebami je kapacitete za 20.602 oskrbovancev. V njih praktično ni prostih mest. Trenutno imajo 7.958 prosilcev za namestitev, ki pa so prošnje poslali na več naslovov ali celo na vse domove v Sloveniji.

Država nima strategije razvoja

Pričakovani demografski trendi še dodatno zaostrujejo problem, ki mu v bližnji prihodnosti ni videti prave rešitve, kajti država nima, kakor so sodelujoči poudarili, jasne strategije na tem področju. Osnutek Strategije dolgožive družbe je bil pripravljen v letu 2017, ne pa tudi sprejet. Dostopnost do te oblike socialnega varstva ni zagotovljena za vse prebivalce in načelo solidarnost izgublja primarno mesto. Možnost vključitve v domove je v preveliki meri odvisna od premoženjskega stanja posameznika ali njegovih sorodnikov ter od nesorazmerne pokritosti z domovi. Glede na visoko stopnjo revščine med starostniki (pod pragom tveganja revščine živi skoraj vsak šesti starostnik, starejši od 65 let) je njihova zmožnost plačevanja oskrbnine v domovih vse manjša ali je sploh ni. Domovi se tako spopadajo z vse večjim številom tistih, ki oskrbnine ne morejo plačevati. Seveda pa je marsikaj pogojeno prav s finančno zmožnostjo prosilcev, saj si plačilo celotne oskrbnine nekateri lahko privoščijo v dražjih zasebnih domovih, drugi pa nimajo niti minimalnih sredstev. Predstavniki SSZS so povedali, da žal domov ne obnavljajo ali le v manjšem obsegu, nekaj domov je še vedno v srednjeveških gradovih. Nekaj objektov je v gradnji, vendar pridobljene kapacitete nikakor ne bodo zadoščale potrebam. Visoka gospodarska rast se še ni odrazila tudi v boljših bivalnih pogojih, dostopnosti in kakovosti storitev za starejše.

Kje nastaniti dementne in osebe z duševno motnjo pri njihovi neprostovoljni nastanitvi?

Opozorili so, da v domovih pripravljajo in izvajajo programe, ki jih s sredstvi države in oskrbovancev sploh lahko, glede na povišanje stroškov obratovanja, zagotavljanja plač zaposlenih in pokritja zdravstvene oskrbe oskrbovancev, zlasti tistega dela, ki ga Zavod za zdravstveno zavarovanje ne krije. V družbi je vse več dementnih ljudi in pritisk na domove za njihov sprejem je vse večji. Domovi dobivajo sodne odločbe o namestitvi v dom, vendar te osebe, ker nimajo dovolj kapacitet, namestijo v neprimerne prostore. Varuh je s posebnim poročilom opozoril na kršitve pravic osebam z duševno motnjo pri njihovi neprostovoljni nastanitvi in obravnavi v varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov in opozoril, da zaradi prepolnih kapacitet osebe na varovanih oddelkih večkrat nastanijo na hodnik ali v skupne prostore, okrnjena je njihova zasebnost, pogosteje se pojavljajo tudi konfliktne situacije. Zaradi teh razlogov njihove človekove pravice in temeljne svoboščine niso spoštovane in se tako dogajajo kršitve pravice do osebnega dostojanstva in varnosti.

Neustrezni kadrovski normativi

V domovih je premalo zaposlenih, ki bi lahko nudili kakovostno oskrbo, zato bo nujno prevetriti sedanji Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pričelo z njegovo dopolnitvijo, vendar se je žal delovna skupina, zadolžena za pripravo sprememb, doslej srečala le enkrat. Zato so predstavniki SSZS predlagali, da bi Državni preventivni mehanizem (DPM), ki deluje pri Varuhu priporočal državnim organom čimprejšnje sprejetje njegove posodobitve.

Nujnost ureditve sistema dolgotrajne oskrbe

Velik del oskrbovancev ne zmore glasno artikulirati zahtev po spremembah in boljših bivalnih pogojih v domovih. Navajeni so bili potrpeti, vendar je bil njihov prispevek k blaginji družbe velik in temu primerno bi sedanje generacije morale zagotoviti učinkovitejšo podporo njihovemu dostojnemu življenju, najsi bo v domačem okolju ali v domu. Sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe zato postaja nujnost. Bolnišnice starejše ljudi kaj hitro odpustijo v domačo oskrbo, ki pa jo svojci ne zmorejo opravljati in nujno potrebujejo institucionalno namestitev. Domovi so praktično postali poceni negovalna bolnišnica. Veliko je še sistemsko nerešenih vprašanj glede zagotavljanja zdravstvene in zobozdravstvene oskrbe v domovih in plačila zanjo.

Bolnišnične okužbe

V domovih se srečujejo s številnimi problemi, povezanimi z bolnišničnimi okužbami. Te nastanejo ob bivanju in zdravljenju v bolnišnici ali kar v samem domu. Zbolevajo tako oskrbovanci kakor tudi samo negovalno in zdravstveno osebje. Okužbe se širijo pretežno v bolnišnicah, iz katerih oskrbovanci pridejo v dom. Ob sprejetju novega oskrbovanca ali vrnitvi iz bolnišnice v domovih ne opravljajo testiranj in zato v začetni fazi oboleli bivajo skupaj z zdravimi in tako okužbo prenašajo. Ker ni dovolj enoposteljnih sob jih je težje ali nemogoče izolirati. Da bi se uspešno zoperstavili, bi moralo negovalno in zdravstveno osebje uporabiti vso razpoložljivo zaščitno opremo, ki pa je ni dovolj ali pa bi z njihovo uporabo delovne procese tako upočasnili, da ne bi zmogli opraviti vsega zahtevanega dela. Domovi za tovrstno dodatno delo ne dobijo potrebnega plačila. Izrazili so celo mnenje, da bi za resnejši pristop k odpravi okužb morali včasih celo začasno domove zapreti, kar pa ni mogoče. Zaposleni sicer imajo dodatna izobraževanja in usposabljanja, vendar v domovih nimajo protokola ravnanja ob teh primerih. Vsak dom si določa svoja pravila, ni pa enotnih in podrobnejših standardov. Pomembno je, da so v domovih prisotni zdravstveni delavci iz lokalnega zdravstvenega doma, ki poznajo razmere in oskrbovance.

Nasilje v domovih

V domovih se zaradi vrste vzrokov pogosteje pojavljajo oblike nasilja med oskrbovanci ter nasilje oskrbovancev do negovalnega osebja. Priča pa so tudi psihičnemu nasilju svojcev do oskrbovancev, njihovih sorodnikov. Zelo se trudijo urejati ta vprašanja, vendar če sorodniki nimajo prepovedi približevanja, domovi ne morejo ukrepati. Do konfliktov pride zlasti v dvoposteljnih sobah, kjer je večkrat oteženo sobivanje.

Skrbništvo

V domovih bivajo osebe, ki ne zmorejo več izražati svoje volje, vendar jim ni bila odvzeta poslovna sposobnost in ne dodeljen skrbnik. Ti ljudje so večkrat žrtve zlorab s strani svojcev, ki so morda že dobili oskrbovančevo premoženje in upravljajo s pokojnino, svojcu v domu pa ne namenijo niti najmanjšega denarja, npr. za dodatno kavo ali sadje. V takšnih primerih domovi obvestijo center za socialno delo, ki uporabi svoja pooblastila za morebitno ukrepanje.

Varovani oddelki

Domovi imajo varovane oddelke, ki so opravili postopek verificiranja, kot tudi varovane oddelke, ki še niso verificirani. V nekaterih domovih razvijajo alternativne oblike obravnave oskrbovancev in za verifikacijo sploh ne bodo zaprosili, ker se želijo izogniti vtisu, da je varovani oddelek »zaporska oblika« namestitve, ko so oskrbovanci vseskozi »pod ključem«. Izpostavili so problem nameščanja ljudi, obolelih z demenco, skupaj z drugimi oskrbovanci v varovanih oddelkih. Varuh ne vztraja, da se naj nujno vzpostavi varovani oddelek, vendar sledi Zakonu o duševnem zdravju, in če so izpolnjeni kriteriji, je smiselna verifikacija, sicer je nujno iskanje drugih rešitev. O teh vprašanjih so poglobljeno že razpravljali na Dnevih duševnega zdravja v Portorožu, ki potekajo na pobudo Varuha človekovih pravic. Oblikovali so tudi priporočila za izvajanje postopkov neprostovoljne nastanitve oseb na varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov oz. na oddelke domov za starejše in drugih posebnih zavodov, kjer so osebe nepretrgoma deležne potrebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji.

Udeleženci pogovora so opozorili na številne, Varuhu že znane probleme. Izpostavljena vprašanja bodo dodaten kažipot v letu, ki ga je Varuh namenil starejšim.