Varuh človekovih pravic

Ministrstvo za okolje ni upoštevalo predloga Varuha za spremembo 42. člena ZIUZEOP-A

Varuh človekovih pravic je prejel kar nekaj pobud, ki so se navezovale ne domnevno spornost 42. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 (ZIUZEOP-A). Po njegovi proučitvi smo Ministrstvu za okolje prostor (MOP) posredovali naše ugotovitve in predlog za odpravo nepravilnosti. Poudarili smo, da je v interesu vseh, da gospodarstvo po t. i. koronakrizi okreva v najhitrejšem možnem času, a da sprejeti ukrepi, ki gredo v smeri omejevanja sodelovanja javnosti pri okoljskih vprašanjih brez naslavljanja drugih razlogov za dolgotrajnost postopkov, nosijo nesprejemljivo ceno za sedanjo in prihodnje generacije. Na MOP smo zato apelirali, naj po proučitvi ugotovitev institucije Varuha človekovih pravic, ob hkratnem upoštevanju negativnih mnenj Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora RS in Komisije za preprečevanje korupcije, razmisli o pripravi predloga spremembe, razveljavitve ali odprave 42. člena ZIUZEOP-A. Zapisali smo, naj odpravi ugotovljena neskladja z Ustavo RS ter Aarhuško konvencijo tako, da (ponovno) zagotovi ustrezno in učinkovito sodelovanje javnosti v vseh upravnih in sodnih postopkih, ki imajo in bi lahko imeli vpliv na okolje, njeno ustrezno in učinkovito pravno varstvo ter odpravi vse ostale pomanjkljivosti (v nadaljevanju)na katere opozarja ne le institucija Varuha človekovih pravic RS, temveč tudi drugi že omenjeni organi.  

Sicer pa smo MOP med drugim seznanili tudi z našimi pomisleki glede nekaterih drugih členov omenjenega zakona. Pri 100.b členu so bile po našem prepričanju spregledane dolgoročne posledice, ki bi jih utegnila imeti tako investitor kot lastnik nepremičnine, kjer je nameravana gradnja. Navedena določba po prepričanju institucije Varuha derogira nujno procesno predpostavko izkazane pravice graditi na tuji nepremičnini, ki je ključnega pomena za varstvo lastninske pravice kot ustavno varovane kategorije, v preprosto administrativno oviro, kar je z vidika njenega učinkovitega varstva povsem nevzdržno.

Nadalje smo izpostavili spornost 100.d člena, natančneje njegovega četrtega odstavka, kjer smo problematizirali smiselnost in namen pavšalne izključitve stranskih udeležencev iz nadaljnjega postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja. Glede na neobrazloženost v tem delu, je mogoče skleniti, da ta določba predstavlja nesorazmeren in arbitraren poseg v pravico javnosti, da sodeluje v postopkih sprejemanja odločitev, ki imajo ali bi lahko imele vpliv na okolje.

V zvezi z 100.e členom smo izpostavili, da se mora, glede na to, da izvršeni posegi v okolje (npr. gradnja) predstavljajo dejanja, ki imajo praviloma dolgoročen in trajen vpliv na okolje, to odražati tudi v stopnji »trdnosti« končne odločitve organa. Prav tako smo izrazili dvom o tem, ali je predlagatelj opravil celovito analizo o vzrokih za dolgotrajnost postopkov.

Glede določbe 100.f člena smo MOP sporočili, da glede na to, da omenjeni člen zaostruje pogoje sodelovanja širše javnosti v postopkih, katerih rezultat bi lahko imel vpliv na okolje, je na mestu obveznost države, da svojo odločitev, ki neposredno ter posredno očitno posega v katerekoli človekove pravice, ustrezno in zelo dobro utemelji. Ta obveznost predstavlja varovalko, ki sili oblast, da tudi pri sprejemanju ukrepov, ki lahko omejuje človekove pravice, to še vedno naredi na način, ki je sprejemljiv za pravno državo. Pri tem pa seveda morajo tehtati prav vsi v t. i. "odločevalski verigi", torej tisti, ki posamezni ukrep predlagajo, tisti, ki ga sprejmejo, pa tudi tisti, ki ga izvršujejo.

Kot sporen smo izpostavili tudi očiten retroaktiven učinek zahteve, da morajo nevladne organizacije nove pogoje, ki pred tem niso bili zahtevani in ki jih je na novo določil 100.f člen ZIUZEOP-A, izkazovati za dve leti nazaj. Med drugim smo pojasnili, da drugi odstavek 155. člena Ustave RS sicer zakonodajalcu podeljuje diskrecijsko pravico, da veljavno ureditev spremeni oz. prilagodi novim potrebam in okoliščinam ter razvoju. S sprejetjem zakonskih določb z retroaktivnim učinkom pa to lahko stori le izjemoma in samo, če to utemeljuje in upravičuje moč prepričljive in preudarne obrazložitve javne koristi ter brez posega v že pridobljene pravice. Ustavno sodišče RS je namreč že sprejelo stališče, da predpisi praviloma ne smejo retroaktivno jemati pravice, retroaktivno povečevati obveznosti oziroma jih na novo na podlagi dejstev, ki so nastala v preteklosti, konstituirat. Prav tako ne sme oteževati pravnega položaja naslovnikom pravnih norm na podlagi preteklih dejstev, ko ti niso mogli vedeti, da bodo pravno učinkovala in to na podlagi predpisa, ki ga takrat, ko so dejstva nastopila, še ni bilo.

Prav tako smo opozorili na neprimernosti skrajšanja roka za prijavo stranske udeležbe ter vložitev tožbe, saj to glede na dolžino trajanja celotnega postopka tako na upravni kot sodni ravni (ki lahko traja tudi leto in več) po našem prepričanju ne more izpolnjevati pogoja sorazmernosti sprejetega ukrepa ter povsem prekomerno omejuje pravico do sodnega varstva.

Na naše ugotovitve in predlog se je MOP odzvalo in nam sporočilo, da predlogu Varuha ne bo sledilo, da pa si bo še naprej prizadevalo za zdravo okolje, okolju prijazne projekte in sodelovanje javnosti, ki v postopkih ne bo zlorabljala svojih pravic. Odgovor smo preučili, a se s pojasnili brez ustrezne argumentacije, ki bi bila podkrepljena z ustreznimi analizami dejanskega stanja za zaostanke, ne moremo strinjati. Institucija Varuha človekovih pravic zato vztraja pri svojem predlogu.

Ugotavljamo kršitev načela pravne države po 2. členu, kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu, kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja po 72. členu ter kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov po 155. členu Ustave Republike Slovenije. Predlog Varuha štejemo zaenkrat kot nesprejet.

Ob upoštevanju dejstva, da je Ustavno sodišče RS v obravnavo že sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti sporne interventne zakonodaje in zadržalo izvajanje 2. člena ZIUZEOP do končne odločitve, bo institucija Varuha spremljala nadaljnji postopek. Po končni odločitvi Ustavnega sodišča RS pa se bomo odločali o morebitnih nadaljnjih ukrepih.

Natisni: