24.10.2001
Obisk v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig

Varuh človekovih pravic je dne 24.10.2001 obiskal ZPKZ Ig. Obisk so opravili g. Matjaž Hanžek, varuh človekovih pravic, g. Aleš Butala, namestnik varuha, mag. Bojana Cvahte, svetovalka varuha in g. Ivan Šelih, samostojni svetovalec. Na uvodnem in zaključnem razgovoru so bili prisotni ga. Irena Križnik, v. d. upravnica zavoda, g. Franc Misja, v. d. namestnika upravnice skupaj s osebjem zavoda in predstavnika Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij g. Aldo Carli in ga. Olga Perhavc.

1.
Zmogljivost zavoda, v katerem so zaprte ženske, je 77 oseb. Na dan obiska je bilo v zavodu 46 zaprtih oseb, od tega 7 pripornic in ena mladoletna obsojenka. V času našega obiska v zavodu ni bilo oseb, kaznovanih za prekršek. Kljub temu, da je zmogljivost višja, kot je število zaprtih oseb, pa se zaradi nefunkcionalne razporeditve prostorov kaže prostorska stiska.

V odprtem oddelku je bilo 13, v polodprtem 12 in v zaprtem pa 14 obsojenk, skupaj torej 39 obsojenk.

2.
Prostorska ločenost oseb, ki so kaznovane za prekršek od ostalih obsojenk je zaradi prostorske stiske težko izvedljiva. Osebe, kaznovane za prekršek so praviloma nameščene na sprejemni oddelek. Ker nekatere osebe, ki so kaznovane za prekršek ("klošarke") nimajo osvojenih higienskih navad to povzroča nelagodje pri ostalih osebah in ni primerna rešitev. Glede na to predlagamo, da v zavodu zagotovijo, da bodo med seboj ločene osebe kaznovane zaradi prekrška in ostale zaprte osebe, skladno z določbo 207. člena ZIKS.

3.
V. d. upravnica pojasni nekatere okoliščine, kot npr., da trenutno ni v zavodu nobene mamice z dojenčkom. Posebno skrb posvečajo stalnim stikom zaprtih mater z njihovimi otroci. Specifičnost problemov je v ženskem zavodu drugačna. Poseben problem povzroča npr. "raznašanje čvek", kar za moške zavode ni tako značilno. Socioterapevtske metode dela z zaprtimi osebami se izvajajo, vendar se problematika širi, pa tudi struktura problemov je drugačna. Z zagotavljanjem različnih strokovnih pristopov skušajo vsaki obsojenki nuditi obravnavo, ki jo glede na naravo njene problematike potrebuje. Pogosto se pri tretmaju obsojenk poslužujejo t.i. pozitivnih motivizacijskih ukrepov (npr. ugodnosti iz 77. člena ZIKS), kar na obsojenke ugodno vpliva. Ob raznolikosti in vedno večjemu številu težav, ki jih imajo zaprte osebe, pa je v zavodu vedno manj osebja, ki bi izvajalo programe specialnih resocializacijskih metod in tretmajev, torej skladno z členom 10 ZIKS vsako strokovno utemeljeno prizadevanje, da se zaprti osebi pomaga olajšati ali odstraniti telesne, duševne ali socialne težave.

4.
Problem drog je v zavodu še vedno dokaj pereč (približno 1/3 zaprtih). Zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog in alkohola se izvaja predvsem v zavodih. Izvajajo jih posebej za to usposobljeni strokovni delavci zavoda. Motiviranost za zdravljenje je slaba.

Ker v zavodu še ni t.i. oddelka brez drog, predlagamo, da se prouči možnost, da se skladno z 53. členom PIKZ organizira tak oddelek in se obsojenkam, ki ne želijo priti v stik z drogo, zagotovi bivanje na takšnem oddelku.

5.
Poseben problem prestavlja tudi dejstvo, da še vedno ni podzakonskega akta, ki bi določal, kateri so zdravstveni zavodi, kamor naj se namestijo osebe, katerim je bil izrečen ukrep obveznega zdravljenja odvisnosti. Skladno z 148. členom ZIKS mora ministrstvo za zdravstvo določiti zdravstvene zavode, v katerih se lahko izvršujejo ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Minister za zdravje izda tak predpis v soglasju z ministrom za pravosodje (150. člen ZIKS). Predpise na podlagi ZIKS bi morali pristojni ministri izdati najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona, torej do 10.5.2001. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij nam je po obisku zavoda v vednost poslala tudi dokument Strategija obravnave zaprtih oseb, ki imajo težave z drogo. Dokumentu je priložen zapis sestanka v zvezi z izvajanjem zdravstvenega varstva zapornikov med predstavniki Ministrstva za zdravje in Ministrstva za pravosodje z dne 26.7.2001. Sprejeti sklepi med drugim zavezujejo obe ministrstvi k dejavnostim, ki bi omogočile izvajanje zgoraj navedenih predpisov. Iz zapisa sledi, da bi moral biti ponovni sestanek za pregled realizacije sklepov in načrt nadaljnjih aktivnosti sklican v septembru 2001. Do sestanka pa očitno še ni prišlo. Ugotavljamo, da je zakonski rok potekel, zavodi po členu 148 ZIKSpa niso določeni, saj podzakonski akt po členu 150 ZIKS ni bil izdan. Zato bomo pristojnega ministra za zdravje opozorili na zamudo in kršitev zakonskega roka.

6.
Zdravnik splošne prakse prihaja v zavod enkrat tedensko. Gre za istega zdravnika, ki dela tudi v tudi v ZPKZ Ljubljana. Ginekolog prihaja v zavod 1 krat mesečno, zobozdravnik pa na 14 dni. K psihiatru pa so zaprte osebe napotene v Klinični center na podlagi ocene zavodskega zdravnika. Pritožb zaprtih oseb glede zdravstvene oskrbe nismo zabeležili.

Ob obisku varuha je bila v pogovoru z osebjem izpostavljena okoliščina, da trenutni zavodski zdravnik splošne prakse nima dovoljenja za samostojno opravljanje zdravniške službe (licenca). 10. člen Zakona o zdravniški službi določa, da lahko opravlja samostojno zdravniško službo le zdravnik, ki ima ustrezno izobrazbo in usposobljenost, je vpisan v register zdravnikov in ima licenco. Licenca je javna listina, ki dokazuje strokovno usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju. Predlagamo, da uprava za izvrševanje kazenskih sankcij takoj preveri, če ima zdravnik, ki opravlja zdravniško službo v ZPKZ Ljubljana in ZPKZ Ig, dejansko licenco in s tem dovoljenje, da samostojno opravlja zdravniško službo. Če zavodski zdravnik nima licence, predlagamo takojšnjo uskladitev opravljanja zdravniške službe z zakonom. Zaprtim osebam je potrebno zagotoviti primerljiv standard zdravstvenega varstva, kot ljudem na prostosti, zato je nujno zagotoviti zdravnika z licenco, ki izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje za opravljanje zdravniške službe.

7.
Obsojenkam, ki želijo delati (trenutno jih je takih približno 70%), je delo zagotovljeno. Delajo v zavodski knjigoveznici ali pa opravljajo hišna dela (v kuhinji ali pralnici). Dve obsojenki delata pri samostojnih podjetnikih izven zavoda. Pripornice ne delajo. Čeprav je dovolj možnosti, za delo niso zainteresirane. Občasno delajo v knjigoveznici tudi obsojenci iz odprtega oddelka na Igu, kar prinaša večjo sproščenost v odnosih.

8.
Po zagotovilu osebja se izobraževanje omogoči vsem obsojenkam, ki so zainteresirane in imajo pogoje za vključevanje v zunaj zavodske izobraževalne institucije. Trenutno za izobraževanje ni posebnega interesa, izobražujeta se dve obsojenki. Glede možnosti nadaljnjega izobraževanja za mladoletnico smo prejeli posebno poročilo zavoda, v katerem so pojasnili okoliščine in možnosti za njeno nadaljnje vključevanje v izobraževanje. Predlagamo uvedbo ukrepov (motivacija, ozaveščanje), ki bodo zaprte osebe vzpodbujali za izobraževanje in usposabljanje, saj več znanja in usposobljenosti omogoča boljše možnosti za vključevanje v življenje na prostosti.

9.
V pogovorih so zaprte osebe navajale višje cene in slabšo založenost potujoče trgovine. Predlagamo, da se skuša v trgovini izboljšati izbiro predmetov in zagotovi da se naročeno blago res dobavi, zlasti ko gre za pripomočke za žensko osebno higieno (tudi toaletnega papirja). Če višina cen predmetov, ki so na razpolago v potujoči trgovini, res bistveno odstopa od običajnih, je potrebno zagotoviti primerljive cene.

Zaprtim osebam, ki niso želele koristiti uslug zavodskega frizerja so omogočili usluge frizerja, ki so ga želele. V zavod sedaj prihaja na stroške obsojenk in pripornic.

10.
V. d. upravnica zavoda pove, da imajo v praksi težave zaradi uveljavljanja novega hišnega reda o izvrševanju pripora. Prihaja do neenotnega pristopa izvajanja nekaterih pravil (osebje zavoda), saj posamezni zaposleni določila predpisov različno razlagajo. To vodi do občasnih konfliktov tako med osebjem in zaprtimi osebami, kot med osebjem samim. Problem so zlasti ure in čas trajanja telefonskega pogovora. Hišni red dovoljuje 10 minutni razgovor, kar pa se vedno ne izvaja dosledno. Predlagamo, da se pri paznikih in vzgojni službi uvede enotna praksa pri spoštovanju predpisov ter hišnega in dnevnega reda v priporu in zaporu.

11.
Obiski svojcev so v priporu dovoljeni enkrat tedensko pol ure. Nekateri obiski so za pregrado, s posebnim dovoljenjem pa brez pregrade. Če je obisk od daleč, je dovoljen čas obiska eno uro. Predlagamo, da se omogoči pripornicam obiske daljše kot pol ure, po možnosti brez pregrade. Stiki z zunanjim svetom so za zaprte osebe, zaradi ohranitve že vzpostavljenih odnosov in s tem boljših možnosti za resocializacijo, izrednega pomena.

Zaprte osebe so navajale, da se jim v primeru, da v času bivanja na prostem dobijo obisk svojcev ali morajo k zdravniku, bivanje na prostem sorazmerno skrajša. Predpisi zagotavljajo zaprtim osebam dve urno bivanje na svežem zraku. To pomeni, da časovni okvir te pravice ne sme biti krajši, tudi ne v primeru obiska pri zdravniku ali zaradi obiska svojcev. Zato predlagamo, da obiskovalci počakajo na konec sprehoda, zdravniške preglede pa naj se poskuša urediti izven ur, ki so namenjene za sprehod posamezne zaprte osebe.

Rekreacija za obsojenke je v telovadnici možna vsak dan od 19.00 do 20.30 ure ob delavnikih in od 9.00 do 20.30 ure ob dela prostih dnevih. Osebje zavoda nam je pojasnilo, da se pripornice lahko razgibavajo v telovadnici dvakrat tedensko to pred ali po sprehodu. Takšno ureditev pozdravljamo, saj je telesna aktivnost zaprtih oseb zelo pomembna in lahko bistveno pripomore k njihovemu siceršnjemu boljšemu počutju.

12.
Pripornice so se pritoževale, da pri obrokih ne dobivajo pijače. Ne dobijo pijače, ki je sestavni del obroka pa tudi ne čaja, ki je sicer obsojenkam na voljo v jedilnici. Osebje zavoda zagotavlja, da pripornice pri obrokih dobijo pijačo, res pa nimajo na voljo čaja, ki ga sicer lahko pijejo obsojenke, kadar želijo. Predlagamo, da se tudi pripornicam zagotovi čaj, ki ga lahko dobijo po potrebi.

13.
Osebje zavoda pojasni, da večina zaprtih žensk kadi, zato s tem v zvezi ni zaznati težav ali konfliktov. Kljub temu pa predlagamo, da so prostori, kjer je kajenje dovoljeno strogo ločeni od tistih, kjer bivajo osebe, ki ne kadijo.

14.
Nekatere zaprte osebe so se pritoževale, da ukrepanje osebja ni učinkovito, kadar katera od zaprtih oseb posega v pravice druge (npr. jemanje in brskanje po osebnih predmetih). Pravica do zasebnosti in varnosti njihove lastnine mora biti zaprtim osebam zagotovljena, zato predlagamo, da se tovrstno samovoljo prepreči in ob kršitvah primerno ukrepa.

15.
Splošni vtis urejenosti prostorov je ob ogledu zavoda pozitiven. Večina sob je urejenih, čuti se vpliv osebne note zaprtih oseb ženskega spola.

V zavodu je urejena knjižnica, 1 krat mesečno pa pride tudi t. i. potujoča knjižnica. Prav tako je 1 krat mesečno zagotovljena možnost obiska verskega obreda.

Bolniška soba daje videz urejenosti in primerne skrbi za čistočo.

Opozarjamo pa na nekatera nujna popravila in vzdrževanje. Tako je npr. kopalnica v sobi pripora v neurejenem stanju (po trditvah pripornic že več mesecev), nekatere postelje v priporu so brez lesene podlage, vzmetnice iz penaste gume so ponekod zamazane in potrgane, v sobi pripora je vsaj en lesen podstavek delno počen. V skupni kopalnici v 2. nadstropju, ki ima devet kabin, štirje tuši ne delajo, pri petih pa, kot zatrjujejo pripornice, občasno odpadajo ploščice. Opazili smo, da v sobi št. 38 stranišče nima zračnika. Predlagamo, da se vsaj nujna popravila sproti in čimprej izvršijo. Vzpodbujamo pa seveda tudi vse posege v zgradbo, ki izboljšujejo bivalne razmere zaprtih oseb.

16.
Ob obisku so nas zaprte osebe in zaposleni opozorili, da število zaposlenega osebja v zavodu ni zadostno. V zavodu je trenutno zaposlenih 25 oseb, brez upravnice in namestnika. Pazniška služba šteje 15 oseb, skupaj z vodjo. Med njimi so trije moški. Strokovnega osebja je, po mnenju sogovornikov, glede na potrebe zavoda premalo, tudi manj, kot določa sistemizacija. Glede na naša opažanja ob obisku ocenjujemo, da so takšne ocene utemeljene.

Pomanjkanje strokovnega kadra se ob pogosto izraženem dejstvu, da zaprte osebe pogrešajo pogovore s strokovnimi delavci, kaže kot problem. Zlasti neugodno je dejstvo (kar se potrdi tudi kasneje v razgovorih z obsojenkami in pripornicami), da v zavodu ni psihologa in pravnika (ni soglasja za nadomestne zaposlitve), predvsem pa bi bila v zavodu nujna vsakodnevna prisotnost upravnika/ce. V. d. upravnica prihaja v zavod 2 krat tedensko, po potrebi večkrat. Po mnenju zaprtih oseb, neformalno izraženih želja nekaterih zaposlenih, in oceno varuha človekovih pravic, je to glede na potrebe premalo. Zaprte osebe tudi želijo, da bi sestanke domske skupnosti vodila upravnica, kar se je v praksi pokazalo kot dobra rešitev. Ob pogosti odsotnosti v. d. upravnice pa to v glavnem ni mogoče.Predlagamo, da pristojni čimprej zaposlijo upravnika/co zavoda, ki bo lahko s stalno prisotnostjo zagotavljal sprotno vsakodnevno reševanje problemov. Predlagamo tudi, da se izvede nadomestno zaposlitev psihologa (ali drugega strokovnjaka podobnih znanj), zagotovi pa tudi možnost pomoči prava vešče osebe, saj zaprte osebe pogosto potrebujejo pravno pomoč oziroma pravne nasvete, zavodi pa so skladno z členom 211 ZIKS dolžni zagotoviti brezplačno pravno pomoč obsojencem za varstvo njihovih pravic, določenih v ZIKS in predpisih izdanih na njegovi podlagi.

Iz številnih pripomb zaprtih oseb pa izhaja tudi želja, potreba in pravica po pogostejši komunikaciji s strokovnjakom, predvsem v smislu razbremenjevanja in svetovanja ob stresnih situacijah. To govori v prid zaposlitvi vsaj še enega strokovnjaka usposobljenega za poglobljeno delo z ljudmi, saj je po naših podatkih to možno v okviru obstoječe sistemizacije. 2.2 - 83 / 2001