Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

14.4.2006

Obiski zaporov 2006

14.04.2006
Obisk Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje

1.
Varuh človekovih pravic je po predhodni najavi 21.3.2006 obiskal Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (v nadaljevanju: Zavod). Obisk so opravili namestnik varuha Aleš Butala, svetovalec varuha Ivan Šelih in strokovni sodelavec Uroš Kovačič. Sprejela nas je direktorica zavoda ga. Edita Mejač. Na uvodnem razgovoru in razgovoru po ogledu sta bila prisotna tudi vodja pazniške službe g. Franc Pečnik in pedagoginja ga. Olga Lilija Hribernik, ki je nadomeščala vodjo oddelka za vzgojo.

2.
Na dan obiska je bilo v zavodu 109 zaprtih oseb (zmogljivost 96), od tega 53 pripornikov, ki so nastanjeni v 24 sobah, od katerih je glede na velikost sobe 22 primernih za namestitev le ene osebe. V dveh večjih priporniških sobah, ki merita vsaka nekaj več kot 16 m2 je bilo nastanjenih šest oziroma štirje priporniki. Prezasedenost bivalnih enot pripora, na katero smo opozorili tudi ob prejšnjem obisku (v letu 2004), torej ni zgolj začasna. Zmogljivost zavoda se v tem času ni spremenila. Trenutno pa se še preureja prostor, ki je bil pred tem delavnica za pripornike, po novem pa bo namenjen za sprejemni oddelek. Pred tem je bila ena od obsojeniških sob določena za namestitev pripornikov.

Od ostalih zaprtih oseb je bilo prisotnih 52 obsojencev, od katerih je eden še mladoleten. Za eno osebo je sodišče odredilo pridržanje, tri osebe pa so bile na begu.

3.
Prostorska stiska, ki vpliva na bivalne razmere se ob upoštevanju kadrovske zmogljivosti, odraža tudi pri zagotavljanju različnih dejavnosti za zaprte osebe (predvsem pripornike, ki so priprti tudi po več mesecev).

Priporniki so tako zunaj sob 2 uri dnevno v času sprehoda. Čeprav ob našem obisku ni bilo nobenega mladoletnega pripornika, pa nam je bilo zagotovljeno da je le-tem omogočeno gibanje na prostem v trajanju 3 ur, s čimer je bilo upoštevano naše priporočilo ob prejšnjem obisku.

V času sprehoda so spalnice na zaprtem oddelku zaklenjene, s čimer se poskuša obsojence spodbuditi, da se udeležujejo aktivnosti na svežem zraku, kjer lahko na igrišču, ki je povsem brez zelenja, igrajo igre z žogo (košarka, nogomet), tečejo in se sprehajajo. Ker je del opremljen z nadstreškom, je zadrževanje na sprehajališču mogoče tudi v slabem vremenu. Ob obisku smo opazili, da so žoge bile na razpolago, so pa zaprte osebe omenile, da jih včasih primanjkuje, ker preletijo ograjo sprehajališča ali se na njej predrejo, bodisi po nesreči ali zaradi objestnosti posameznikov. Ker gre za prevladujočo obliko rekreacije v času sprehoda, predlagamo, da se žoge vendarle zagotavljajo (v razumnih časovnih intervalih).

Poleg tega, da se osebe spodbuja, da se sprehoda udeležijo, pa jim je potrebno zagotoviti tudi varen sprehod. V eni od samskih sob smo naleteli na obsojenca, ki se sprehoda ni udeležil že dva meseca zaradi groženj soobsojencev. Gibanje na “muzejskem” dvorišču, ki je sicer namenjeno zaprtim osebam ženskega spola in  posameznim pripornikom, ki se iz različnih (varnostnih, ipd.) razlogov sprehajajo sami, pa mu tudi ni bilo omogočeno. V omenjenem in podobnih primerih je potrebno ugotoviti, zakaj zaprta oseba pravice ne koristi in sprejeti ustrezne ukrepe, da se sprehod omogoči.          

4.
S 1.1.2006 se pripornikom poleg sprehoda omogoča tudi rekreacija v trajanju 1 ure, v posebej opremljeni fitnes sobi v kateri sta lahko istočasno dva pripornika. Glede na število pripornikov to obliko rekreacije lahko vsak koristi 2 do 3 – krat tedensko in sicer v času od 7:30 do 18:00. Dnevno prostor uporablja do deset pripornikov. Priporniki so izrazili željo po pogostejšem obisku omenjene fitnes sobe. Neizkoriščenost sobe se kaže tudi v tem, da sta v njej istočasno zgolj pripornika, ki tudi sicer bivata v istem bivalnem prostoru. V primeru, da se eden od njiju za fitnes ne odloči, je tako prostor le delno zaseden.

Prijave za fitnes se pobirajo v jutranjem času. Ob tem mora imeti pripornik pospravljeno ležišče, sicer do fitnesa ni upravičen. Glede na to, da je vzdrževanje minimalnega reda v sobah vsekakor potrebno in da so o času zbiranja prijav priporniki seznanjeni, je takšna “sankcija” lahko tudi upravičena. Ob tem pa je potrebno upoštevati pravo ravnotežje med zagotavljanjem reda in prizadevanjem, da se priporniku omogoči čim več aktivnosti zunaj bivalnega prostora ter ga pri tem tudi vzpodbujati. Prijava za fitnes (do 7:30) in dejanska udeležba rekreacije praviloma ne sovpadata. Siceršnja dolžnost, da uredi posteljo preden zapusti bivalni prostor izhaja že iz 7. člena Hišnega reda o izvrševanju pripora.

Večja fitnes soba, ki se nahaja poleg odprtega oddelka je za obsojence zaprtega in polodprtega oddelka na voljo 3 krat tedensko po eno uro in sicer za tiste, ki ne delajo v dopoldanskem času, za tiste ki delajo pa v popoldanskem času. Obsojenci polodprtega oddelka, ki imajo zunajzavodske ugodnosti imajo še en dodaten termin. Obsojencem, ki se nahajajo na oddelku brez drog in v samskih sobah, je fitnes na voljo le enkrat tedensko. Razen obsojencev na odprtem oddelku, ki imajo fitnes vsak dan, so vsi izrazili željo po dodatnih terminih za fitnes. V zavodu so pojasnili, da iz organizacijskih razlogov obsojencem ne morejo ugoditi, ker so vsa gibanja obsojencev, ki nimajo zunajzavodskih ugodnosti nadzirana (zaradi incidenta v preteklosti). Predlagamo, da se znova prouči možnost za večji dostop do prostora za fitnes, saj ni moč zanikati pomena rekreacije, že zlasti za mladostnike.

5.
Priporniki drugih možnosti koriščenja časa zunaj bivalnega prostora, poleg že omenjenega, nimajo, z izjemo redkih, ki delajo. Pripornikom se omogoča tudi branje knjig, ki jih zavod zagotavlja iz Mestne knjižnice Celje. Mesečno tako zaprtim osebam zagotavljajo 50 knjig in skušajo ustreči tudi posameznim izraženim željam.

6.
Pripornikom, ki izrazijo željo po ustvarjalnem udejstvovanju, omogočijo tudi potreben material (npr. barve, papir, glino). V času našega obiska takšne možnost ni koristil noben pripornik, zaradi česar se zastavlja vprašanje, ali so s tem dovolj seznanjeni. Ta možnost namreč tudi ni opredeljena v hišnem in dnevnem redu kot to velja za sposojanje knjig.

Obsojenci se lahko vsak četrtek v trajanju poldruge ure udeležijo ustvarjalne delavnice v dvorani zavoda. Tu se lahko preizkusijo v ročnih spretnostih (npr. slikanje na steklo, keramiko, papir, izdelovanje iz gline idr.). Pod vodstvom pedagoginje organizirajo za obsojence v telovadnici enkrat tedensko tudi jogo v trajanju ure in pol. Ugotavljamo, da se obeh dejavnosti udeležuje le nekaj obsojencev in sicer od 6 do 8. V letošnjem letu bodo za zaprte osebe organizirali tudi filmsko delavnico.  

7.
Pripornikom enkrat na teden omogočajo tudi verski obred katoliške vere, ki se izvaja v čajni kuhinji na odprtem oddelku, ki jo predhodno temu ustrezno pripravijo obsojenci. Poleg tega se tedensko izvaja tudi obisk duhovnika katoliške vere, s katerim se lahko pogovorijo. Za pripadnike drugih veroizpovedi se omenjeno zagotavlja na osnovi izražene želje, ki jo pripornik posreduje z izpolnjeno prijavnico. Za razliko od pripornikov pa med obsojenci skoraj ni izraženega interesa za duhovno oskrbo.

8.
Preostali prosti čas si priporniki podobno kot obsojenci v veliki meri zapolnijo (žal zgolj) z gledanjem televizije, poslušanjem avdio naprav in igranjem video iger, vse v pogosto celo zakajenih prostorih.

9.
Delajo le redki priporniki in sicer 5 v obratih Javnega gospodarskega zavoda Rinka in eden na hišnih delih, ostali priporniki so brez dela.

Od obsojencev jih ne dela 15, od tega jih je 13 na zaprtem oddelku. Pretežno gre za osebe, ki nimajo interesa za delo. Delo poskušajo zagotoviti čim več osebam, imajo pa v zadnjem času manjše težave pri uresničevanju tega cilja. Trenutno je na tako imenovani čakalni listi za delo 5 obsojencev od katerih trije čakajo tudi do enega meseca. Vsi obsojenci, ki so kazen zapora nastopili pred kratkim trenutno delajo. Pri tem imajo prednost pred  tistimi, ki so v preteklosti večkrat prekinili z delom (težave z odvisnostjo, neupravičene odsotnosti).

V obratih JGZ Rinka se tudi sicer večkrat srečujejo s problemi, ki so značilni za populacijo zaprtih oseb – gre za mlajše osebe, od katerih nekatere nimajo razvitih delovnih navad oziroma imajo težave z odvisnostjo. Denarna nagrada jim tudi ne predstavlja posebne motivacije za delo, gre bolj za način pridobivanja zunajzavodskih ugodnosti.

10.
Številčnost telefonskih stikov in sprejemanje obiskov je odvisno od tega ali pripornik dela. Priporniki, ki delajo lahko telefonirajo osebam zunaj zavoda trikrat na teden do deset minut. Tudi obiski ožjih družinskih članov so jim omogočeni trikrat na teden v trajanju 30 minut. Priporniki, ki ne delajo pa lahko telefonirajo enkrat na teden, obiske pa imajo dvakrat na teden. Oboje v že omenjenem časovnem trajanju.

Čeprav naj bi takšno razlikovanje po hišnem redu veljalo le za pripornike, ki po svoji krivdi ne delajo, pa so nam priporniki omenili, da velja to tudi za tiste, ki bodisi iz zdravstvenih razlogov niso zmožni delati, ali jim delo ni omogočeno, ker dela sostorilec oziroma v primeru, da so begosumni in tako delo v delavnicah zanje ni primerno. Omenjeno so nekateri priporniki izrazili tudi v pismu, ki smo ga prejeli nekaj dni po obisku. Glede na to prosimo za pojasnilo koliko pripornikov od tistih, ki ne delajo, ima več telefonskih pogovorov in obiskov. Z obsegom zunanjih stikov ne smejo biti prikrajšani tisti, ki ne delajo brez lastne krivde. Vzroki logistične narave zaradi kadrovskih težav oziroma neustrezne velikosti prostora namenjenega za obiske, ne smejo biti razlog za omejevanje omenjenih stikov.

Pravilno je, da se telefonski klici pripornika svojemu zagovorniku ne vštevajo več v čas predviden za pogovore, na kar smo opozorili ob prejšnjem obisku.

11.
Obsojenci na zaprtem in polodprtem oddelku, ki ne delajo, lahko telefonirajo 2 krat tedensko v trajanju 10 minut, tisti ki delajo pa vsak dan med 19:30 in 21 uro. Slednji lahko po dogovoru kličejo tudi zunaj tega časa. Obsojenci na odprtem oddelku lahko kličejo neomejeno.

12.
Praviloma imajo vsi priporniki po prvih 14 dnevih obiske v prostoru brez steklene pregrade. V primeru zaprtih obiskov izdajo priporniku odločbo zoper katero ima možnost pritožbe na sodišče, obsojenec pa se lahko pritoži na ministrstvo za pravosodje.

Obsojenci imajo obiske znotraj zavoda 2 krat na teden v trajanju 2 ur. V določenih primerih jim omogočajo tudi nenadzorovane obiske zunaj zavoda v trajanju od dveh do petih ur. Trenutno ima takšne obiske 13 obsojencev. (To so vsi, ki imajo zunajzavodske ugodnosti. Med osebami na zaprtem oddelku ni nobene z zunajzavodskimi ugodnostmi, čeprav to ni pravilo.) S tem lajšajo tudi prostorsko stisko, saj se preostali obiski zaprtih oseb izvajajo v treh prostorih (dveh sobah in manjšem notranjem dvorišču).

13.
Kljub temu, da je na voljo več prostorov, pa so zaprte osebe opozorile predvsem na natrpanost prostora, ki je namenjen zgolj za odprte obiske in v katerem so 3 mize ter 12 stolov. Ob tem naj bi morali nekateri obiskovalci celo stati. Glede na bližino posameznih skupin sogovorcev je mogoče slišati tudi vse pogovore med njimi. Zato je vprašljiva zasebnost. Predelna stena v prostoru za zaprte obiske je v spodnjem delu iz kovinske mreže v zgornjem delu pa iz stekla. V času pogovora se v istem prostoru ob strani nahaja paznik, ki lahko prestreže pogovor, glede na to, da se osebe ne pogovarjajo preko telefonske slušalke.

Obiski pripornikov v primeru, da je obiskovalec iz oddaljenega kraja, se lahko podaljšajo do ene ure. Presenetilo nas je ozko tolmačenje, kdaj gre za obisk iz oddaljenega kraja, saj zavod med take primere šteje le obiske iz tujine, kar se lahko v konkretnih primerih pokaže kot premalo življenjsko. Podaljšani obisk tako tudi ni bil omogočen priporniku, katerega obiskovalci so prišli iz Grosupljega (89 km v eno smer). V omenjenem in podobnih primerih obiskovalcem vzame pot veliko časa in predstavlja določene stroške, kar bi bilo potrebno upoštevati predvsem v primerih, ko gre za osebe, ki le redko pridejo na obisk, med drugim tudi zaradi finančnih razlogov.   

14.
Tuširanje se pripornikom še vedno omogoča le dvakrat tedensko, v poletnih mesecih pa vsak dan. Dnevno tuširanje je čez celo leto zagotovljeno le pripornikom, ki delajo in pripornicam. V hišni red je bilo po prejšnjem obisku izrecno vnešeno tudi določilo, da jim je tuširanje omogočeno pred odhodom na zdravniški pregled in pred odhodom na sodišče. Za ustrezno vzdrževanje osebne higiene bi bilo prav omogočiti pripornikom še pogostejše tuširanje. 

Ker se tuši nahajajo na posameznih obsojeniških oddelkih, je tuširanje prosto. Za obsojence, ki se nahajajo v samskih sobah, je tuširanje zagotovljeno vsak dan, če se udeležijo sprehoda, sicer pa le dvakrat na teden. 

15.
Ob obisku zbrane informacije dajejo slutiti, da je v zavodu sorazmerno veliko uživalcev drog in to kljub različnim ukrepom, ki naj preprečijo vnašanje prepovedanih drog in njihovo navzočnost v zavodu. Očitno so tozadevna prizadevanja zavoda manj uspešna. Razumemo sicer, da popolna in hermetična zaprtost zavoda ni mogoča, vendarle pa je treba sprejeti vse razumne ukrepe, ki naj zmanjšajo prisotnost droge.

V zavodu izvajajo osebne preglede zaprtih oseb, ne pa tudi pregledov telesnih odprtin. Pri tem se uprava sklicuje na pooblastilo paznikov po 26. členu Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov. Soglašamo, da v pristojnost paznikov ne sodi osebni pregled s pregledom telesnih odprtin. Takšen pregled pa bi lahko opravilo zdravstveno osebje, seveda v ustreznih razmerah ter (praviloma) ob soglasju prizadete osebe.

Kot smo razumeli iz pogovora z vodstvom zavoda, se zaprte osebe zavedajo, da se pregledi telesnih odprtin ne opravljajo in prav to okoliščino očitno izrabljajo za vnašanje nedovoljenih substanc v zavod. Vljudno prosimo upravo UIKS za mnenje o tem problemu, ki je povezan tudi z neopravljanjem pregledov telesnih odprtin.

16.
Presenetil nas je tudi način izvajanja imunokemijskih urinskih testov. V postopku odvzema urina daje zaprta oseba urin tako, da urinira pred očmi paznika, obrnjena bočno od njega. Paznik tako opazuje in nadzira zaprto osebo pri uriniranju. Slišali smo mnogo pripomb zaprtih oseb, da gre za ponižujoč način izvajanja urinskih testov. Naj omenimo, da navodilo, ki smo ga dobili ob koncu obiska, določa, da zaprta oseba urinira obrnjena stran od paznika. Razumemo sicer, da je potreben nadzor, da bi ne prišlo do popačenja rezultata urinskega testa, vendar pri tem vendarle ni moč spregledati ustavne zaveze po spoštovanju človekove osebnosti in njegovega dostojanstva tudi v času odvzema prostosti in izvrševanja zaporne kazni.

Predlagamo ukinitev prakse, da zaprta oseba urinira prav pred očmi paznika. Ne vidimo razlogov, da bi se ne spoštovalo navodilo za postopek izvajanja urinskih testov, ki zagotavlja vsaj minimalno zasebnost in dostojanstvo.

17.
Slišali smo tudi pripombe zaprtih osebe, da se obravnava zaprtih oseb, ki so uživalci ali odvisni od prepovedanih drog, pogosto omeji zgolj na izvajanje urinskih testov. Strokovna navodila z dne 25.5.2005 za obravnavo zaprtih oseb, uživalcev drog, ki jih je pripravila delovna skupina pod vodstvom vodje koordinacije centrov za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog spec. psihiatra g. Andreja Kastelica, dr. med., uveljavlja mnogo širšo obravnavo. Velja spodbujati vključitev uživalcev drog v ustrezne programe obravnave. Tako bi morala priprava na zdravljenje potekati že v samem zavodu in to takoj po prihodu uživalca drog. To še posebej velja, kadar gre za osebo z izrečenim ukrepom obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Naj ob tem izrazimo obžalovanje, da je zdravljenje v Centru za zdravljenju odvisnih od prepovedanih drog praviloma možno šele, ko zaprta oseba izpolni pogoje za pridobitev ugodnosti prostega izhoda. V Centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog namreč ni možno zagotoviti varovanja zaprte osebe.

Štejemo, da je takšno stanje lahko v škodo uživalca drog. Če je osebi izrečen ukrep obveznega zdravljenja, bi bilo logično pričakovati, da bo do (kakovostnega) zdravljenja prišlo čimprej, ne glede na izpolnjevanje pogojev za pridobitev ugodnosti prostega izhoda. Naj ob tem znova izrazimo obžalovanje, da še danes ni izdan predpis o izvrševanju varnostnih ukrepov, torej tudi izvrševanju ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Na podlagi 150. člena ZIKS-1 bi moral minister za zdravje izdati (v soglasju z ministrom za pravosodje) podrobnejše predpise o izvrševanju varnostnih ukrepov najkasneje do 9.4.2001, pa tega še v letu 2006 ni storil.

18.
Nekaj pritožb obsojencev se je nanašalo na slabo in neokusno pripravljeno hrano ter pomanjkanje jedilnega pribora. Osebe, ki jedo v bivalnih prostorih, tako za zajtrk, ko je namaz in tudi kosilo, kadar je na jedilniku meso, ne prejmejo nožev. Zato predlagamo, da se morebitne pripombe zaprtih oseb na pomanjkljivost posameznega obroka hrane in neustreznosti pribora skrbno obravnavajo.

19.
Opazili smo, da je pohištvo po sobah starejše in obrabljeno. Omarice so brez ključev, zaradi česar zaprtim osebam ni omogočeno zaklepanje svojih stvari. Posamezniki so opozorili tudi na nekvalitetne žimnice, zaradi česar imajo pogoste bolečine v hrbtu. Zaprte osebe niso imele pripomb glede odpravljanja okvar na opremi, te naj bi se popravljale tekoče ko nanje opozorijo. Pripornik, ki se nahaja v sobi 308, je opozoril na streho pod oknom, na kateri se zadržuje voda, zaradi česar je v poletnem času posebej veliko komarjev.

20.
Zaprta oseba mora biti seznanjena s hišnim redom ter pravili bivanja v priporu in zaporu. Prav je, da poleg ustne informacije ob sprejemu, vsaka zaprta oseba dobi tudi informacijo v pisni obliki. V zavodu je (praviloma) v vsaki sobi za pripornike in obsojence izvod hišnega reda. To pa je slej ko prej suhoparen tekst, ki tudi ne daje celovite informacije. Zato predlagamo, da zavod izda zloženko, brošuro ali podobno knjižico, ki naj se izroči zaprti osebi ob sprejemu. Vsebuje naj temeljno informacijo o režimu in pravilih bivanja v zavodu, o pravicah in dolžnostih zaprte osebe, o pritožbenih poteh, pa tudi temeljne informacije pravne narave. 2.2 - 19 / 2006