Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

Načela, ki se nanašajo na status državnih institucij (Pariška načela), sprejeta z resolucijo Generalne skupščine OZN 48/134 z dne 20. decembra 1993

 

Strokovno znanje in odgovornosti

1.    Nacionalna institucija je pristojna za spodbujanje in zaščito človekovih pravic.

2.    Nacionalni instituciji se dodeli čim širši mandat, ki je jasno opredeljen v ustavnem ali zakonodajnem besedilu, ki določa njeno sestavo in področje njenih pristojnosti.

3.    Nacionalna institucija ima med drugim naslednje pristojnosti:

(a) Vladi, parlamentu in vsem drugim pristojnim organom kot svetovalno podlago bodisi na zahtevo posameznih organov bodisi z izvajanjem pooblastila za obravnavo zadeve brez višje napotitve daje mnenja, priporočila, predloge in poročila o vseh zadevah v zvezi s spodbujanjem in zaščito človekovih pravic; nacionalna institucija se lahko odloči, da jih objavi; ta mnenja, priporočila, predlogi in poročila in vse druge pristojnosti nacionalne institucije se nanašajo na naslednja področja:

(i) kakršne koli zakonodajne ali upravne določbe in tudi določbe v zvezi s pravosodnimi organizacijami, katerih namen je ohraniti in razširiti varstvo človekovih pravic; s tem v zvezi nacionalna institucija preuči veljavno zakonodajo in upravne določbe ter zakonodajne predloge ter pripravi priporočila, ki se ji zdijo ustrezna, da se zagotovi skladnost teh določb s temeljnimi načeli človekovih pravic; po potrebi priporoči sprejetje nove zakonodaje, spremembo veljavne zakonodaje in sprejetje ali spremembo upravnih ukrepov;

(ii) kakršno koli kršenje človekovih pravic, za katero se odloči, da se bo obravnavalo;

(iii) priprava poročil o stanju glede človekovih pravic v državi na splošno in o bolj specifičnih zadevah;

(iv) opozarjanje vlade na razmere v katerem koli delu države, kjer so kršene človekove pravice, in predlaganje pobud za odpravo takih razmer ter izražanje mnenja o stališčih in odzivih vlade, kadar je to potrebno;

(b) spodbujati in zagotavljati usklajevanje nacionalne zakonodaje, predpisov in praks z mednarodnimi instrumenti za (zagotavljanje) človekovih pravic, katerih pogodbenica je država, ter njihovo učinkovito izvajanje;

(c) spodbujati ratifikacijo zgoraj omenjenih instrumentov ali pristop k tem instrumentom in zagotavljati njihovo izvajanje;

(d) prispevati k poročilom, ki jih morajo države predložiti organom in odborom Združenih narodov ter regionalnim institucijam v skladu s svojimi pogodbenimi obveznostmi in po potrebi izraziti mnenje o določeni zadevi ob ustreznem spoštovanju njihove neodvisnosti;

(e) sodelovati z Združenimi narodi in vsemi drugimi organizacijami v sistemu Združenih narodov, regionalnimi institucijami in nacionalnimi institucijami drugih držav, ki so pristojne za zaščito in spodbujanje človekovih pravic;

(f) pomagati pri oblikovanju izobraževalnih in raziskovalnih programov o človekovih pravicah ter sodelovati pri njihovem izvajanju v šolah, na univerzah in v strokovnih krogih;

(g) objavljati človekove pravice in prizadevanja za boj proti vsem oblikam diskriminacije, zlasti rasne diskriminacije, z ozaveščanjem javnosti, posebej še z obveščanjem in izobraževanjem ter uporabo vseh tiskanih medijev.

 

Sestava in zagotavljanje neodvisnosti in pluralizma

1. Sestava nacionalne institucije in imenovanje njenih članov, bodisi z volitvami ali kako drugače, se določi v skladu s postopkom, ki daje vsa potrebna jamstva za zagotavljanje pluralistične zastopanosti družbenih sil (civilne družbe ), ki sodelujejo pri zaščiti in spodbujanju človekovih pravic, zlasti s pooblastili, ki bodo omogočila vzpostavitev učinkovitega sodelovanja s predstavniki ali prek prisotnosti predstavnikov:

(a) nevladnih organizacij, pristojnih za človekove pravice in prizadevanja za boj proti rasni diskriminaciji, sindikatov, ustreznih socialnih in poklicnih organizacij, npr. združenj odvetnikov, zdravnikov, novinarjev in uglednih znanstvenikov;

(b) trendov na področju filozofije in religije;

(c) univerz in usposobljenih strokovnjakov;

(d) parlamenta;

(e) vladnih služb (če so te vključene, morajo imeti njihovi predstavniki v razpravah le svetovalno vlogo).

2. Nacionalna institucija ima infrastrukturo, ki je primerna za nemoteno izvajanje njenih dejavnosti, zlasti ustrezno financiranje. To financiranje bi moralo omogočiti, da ima (institucija) svoje osebje in prostore, da bi bila neodvisna od vlade in ne bi bila podvržena finančnemu nadzoru, ki bi lahko vplival na njeno neodvisnost.

3. Za zagotovitev stabilnega mandata članom nacionalne institucije, brez katerega ne more biti dejanske neodvisnosti, se njihovo imenovanje opravi z uradnim aktom, ki določi posebno trajanje mandata. Ta mandat je lahko obnovljiv, če je zagotovljen pluralizem članstva institucije.

 

Način delovanja

Nacionalna institucija v okviru svojega delovanja:

(a) prosto obravnava vsa vprašanja, ki spadajo v njeno pristojnost, bodisi na predlog vlade bodisi brez višje napotitve na pobudo svojih članov ali katerega koli vlagatelja peticije;

(b) prisluhne vsaki osebi in pridobi kakršne koli informacije in dokumente, ki so potrebni za ocenitev primerov, ki spadajo v njeno pristojnost;

(c) obravnava javno mnenje neposredno ali prek katerega koli sredstva javnega obveščanja, zlasti za objavo svojih mnenj in priporočil;

(d) sestaja se redno in po potrebi v navzočnosti vseh svojih članov, potem ko so ti predhodno izrazili ustrezno zaskrbljenost;

(e) po potrebi s svojimi člani vzpostavi delovne skupine in ustanovi lokalne ali regionalne oddelke, ki so ji v pomoč pri opravljanju njenih nalog;

(f) posvetuje se z drugimi organi, bodisi pristojnimi bodisi drugače odgovornimi za spodbujanje in zaščito človekovih pravic (zlasti varuhi človekovih pravic, mediatorji in podobnimi institucijami);

(g) glede na temeljno vlogo nevladnih organizacij pri širjenju dela nacionalnih institucij krepi odnose z nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s spodbujanjem in varovanjem človekovih pravic, gospodarskim in socialnim razvojem, bojem proti rasizmu, zaščito posebej ranljivih skupin (zlasti otrok, delavcev migrantov, beguncev, fizično in duševno oviranih oseb) ali drugimi specializiranimi področji.

 

Dodatna načela glede statusa komisij z navidezno pristojnostjo

Nacionalna institucija je lahko pooblaščena za obravnavanje pritožb in peticij v zvezi s posameznimi primeri. Predložijo jih lahko posamezniki, njihovi zastopniki, tretje stranke, nevladne organizacije, združenja sindikatov ali katere koli druge reprezentativne organizacije. V takih okoliščinah in brez poseganja v zgoraj navedena načela glede drugih pooblastil komisij lahko naloge, ki so jim zaupane, temeljijo na naslednjih načelih:

(a) iskanje mirne poravnave s spravnim postopkom ali v mejah, ki jih določa zakon, z zavezujočimi odločitvami ali, kadar je to potrebno, na podlagi zaupnosti;

(b) obveščanje stranke, ki je vložila pobudo, o njenih pravicah, zlasti o pravnih sredstvih, ki so ji na voljo, in spodbujanje dostopa do teh sredstev;

(c) obravnava kakršnih koli pritožb ali peticij ali njihovo posredovanje kateremu koli drugemu pristojnemu organu v mejah, ki jih določa zakon;

d) dajanje priporočil pristojnim organom, zlasti s predlaganjem sprememb ali reform zakonov, predpisov in upravnih praks, zlasti če so zaradi njih nastale težave, s katerimi se srečujejo osebe, ki vlagajo peticije, da bi uveljavile svoje pravice.