Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Varuhov pogled na predlagane spremembe in dopolnitve zakona o azilu

Varuh ocenjuje, da so tudi pri zadnjem predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o azilu (EVA 2005-1711-0052) še rezerve, ki dopuščajo izboljšavo besedila, da bi bila novela zakona in njeno tolmačenje v celoti skladna s črko in duhom Ženevske konvencije o statusu beguncev in Newyorškega protokola o statusu beguncev, ki zavezujeta Slovenijo. Ponovno želimo opozoriti, da mora spreminjanje in dopolnjevane Zakona o azilu zagotavljati temeljna procesna jamstva, da bo celoten postopek, povezan s prošnjo za azil, skladen z mednarodnimi obveznostmi Slovenije. To velja tudi v povezavi s prenašanjem v slovenski pravni red različnih direktiv Sveta in izvrševanjem njegovih uredb, k čemur nas zavezuje članstvo v Evropski uniji.

Očitno je, da harmonizacija in poenotenje pravnega reda znotraj Evropske unije prinašata tudi spremembe, ki poslabšujejo položaj prosilcev za azil. Pri poudarjanju preprečevanja zlorab instituta azila in samega azilnega postopka ter pri uvajanju ukrepov, ki naj odvrnejo potencialne prosilce, da bi sploh prišli v državo in vlagali prošnje za azil, pa vendarle želimo opozoriti na nekaj določb predlagane novele, ki utegnejo bistveno otežiti, če ne celo onemogočiti uveljavljanje same pravice do azila in subsidiarne oblike zaščite:

1. Glavno skrb zbuja predlagana sprememba 26. člena Zakona o azilu. Že v veljavni ureditvi azilnega postopka smo opozarjali na ločevanje tujcev, ki izjavijo, da nameravajo vložiti prošnjo za azil in tujcev, ki so že vložili prošnjo in imajo tako status prosilca za azil.

V 7. členu veljavnega Zakona o azilu je določeno, da se mora tujca, ki ob vstopu v državo izjavi, da namerava v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, obravnavati kot prosilca za azil v skladu s tem zakonom. Predlagana novela 26. člena pa očitno odstopa od te ureditve (čeprav se 7. člen Zakona o azilu po predlagani noveli ne spreminja). Novela namreč predlaga spremembo 26. člena tako, da tujca, ki izrazi namen vložiti prošnjo za azil, predhodno obravnava policija. Policija pa pri tem ravna po Zakonu o tujcih, če izraženi namen tujca vložiti prošnjo za azil ni skladen s pogoji za pridobitev pravice do azila ali do subsidiarne zaščite (po predlogu noveliranega drugega in tretjega odstavka 1. člena Zakona o azilu), ali če tujec na zahtevo pristojnega organa ne daje izjav, ali če zapusti prostore azilnega doma.

Predloga spremenjenega drugega odstavka 26. člena Zakona o azilu ni moč razumeti drugače kot, da ob ugotovitvi v tem odstavku navedenih dejstev, do postopka za pridobitev azila sploh ne pride. Čeprav predlog novele tretjega odstavka 26. člena Zakona o azilu določa, da ta dejstva ugotavlja policija v sodelovanju z organom, ki vodi azilni postopek, pa ne gre spregledati, da predhodno obravnavno vodi (predvsem) policija. To pa pomeni, da bo v praksi policija lahko filtrirala prošnje za azil in dejansko odločala, če gre tujcu, ki izrazi namen vložiti prošnjo za azil, pravica do azilnega postopka, azila ali do subsidiarne zaščite tujcev.

Strinjamo se, da v postopku po predlogu novele 26. člena Zakona o azilu ne gre za odločanje o azilnem postopku, pa vendar se v njem odloča o pravici do azila ali do subsidiarne zaščite tujca. Z odločitvijo (policije), da je treba s tujcem, ki izrazi namen vložiti prošnjo za azil, ravnati po Zakonu o tujcih, je dejansko končan azilni postopek in to še preden se je začel. Prosilcu za azil oziroma tujcu, ki izrazi namen vložiti prošnjo za azil (kot to opredeli predlagana novela zakona o azilu), se z odločanjem v predhodni obravnavi odreka pravica, da v azilnem postopku odloči o pravici do azila z zakonom določen pristojen upravni organ. Hkrati se mu odrekajo tudi vsa procesna jamstva v postopku, vključno s pravico do (brezplačne) pravne pomoči in pravico do pritožbe in možnostjo sodnega nadzora nad odločitvami izvršilne veje oblasti v azilnem postopku.

Predlagana ureditev odpira možnost za nenadzorovano, nezakonito in arbitrarno odločanje, kar pa bi lahko pomenilo, da Slovenija ne izpolnjuje svojih obveznosti in ne zagotavlja pravic, ki gredo upravičencem po Ženevski konvenciji in Newyorškem protokolu o statusu beguncev.

2. Med pravicami prosilcev za azil sedaj veljavni Zakon o azilu v 43. členu določa tudi brezplačno pravno pomoč pri uveljavljanju pravic po tem zakonu. Novela zakona o azilu pa predlaga spremembo tako, da priznava prosilcem za azil pravico do brezplačne pravne pomoči (samo) v postopkih pred upravnim in vrhovnim sodiščem.

Spremembo, ki poslabšuje dostop do (brezplačne) pravne pomoči kot enega od temeljnih procesnih jamstev, je moč razbrati tudi iz predloga novele 16. člena Zakona o azilu, ki ureja svetovalce za begunce. Sredstva za brezplačno pravno pomoč naj bi se tako iz proračuna Republike Slovenije zagotavljala samo in šele v primeru uveljavljanja sodnega varstva.

V prvem odstavku predlagane novele 16. člena je jasno zapisano, da minister za notranje zadeve imenuje svetovalce za begunce (le) za podporo in pravno pomoč prosilcem za azil v zvezi z azilnim postopkom na upravnem in vrhovnem sodišču. Po sedaj veljavni ureditvi pa minister imenuje svetovalca za begunce za podporo in pravno pomoč prosilcem za azil v zadevah v zvezi z azilom in postopkom. Predlagana nova ureditev torej de facto ukinja svetovalce za begunce v postopku vložitve prošnje za azil in do odločitve, izdane v upravnem postopku.

Tudi obrazložitev predlagane novele zakona o azilu jasno kaže, da predlagana sprememba 16. člena deregulira imenovanje svetovalcev za begunce in povrnitev stroškov za zastopanje na prvi stopnji. V obrazložitvi je v nadaljevanju sicer zapisano, da bo zastopanje na prvi stopnji (po uveljavitvi novele) potekalo v skladu z določbami ZUP, ko bo prosilca za azil lahko zastopal vsak, ki izpolnjuje pogoje po ZUP. Seveda ni moč zanikati, da takšna možnost na abstraktnem nivoju obstaja, vprašati pa se je treba, kako bo z dejanskim dostopom prosilcev za azil do takšnega zastopanja, ki naj bi, kot je soditi iz nadaljevanja obrazložitve predlagane novele, temeljilo predvsem na sodelovanju nevladnih organizacij.

Kot je razbrati iz predlagane novele 26. člena Zakona o azilu, naj bi bili tujci, ki izrazijo namen vložiti prošnjo za azil, vse do same vložitve prošnje, nastanjeni v prostorih azilnega doma in to brez pravice zapustiti azilni dom, sicer se šteje, da od takšne prošnje odstopajo. Ureditev, ki praktično pomeni prepoved svobode gibanja do vložitve prošnje za azil, nedvomno otežkoča, morda tudi onemogoča, da bi tujec v najzgodnejši fazi, pred formalno vložitvijo prošnje za azil, lahko koristil storitev (brezplačne) pravne pomoči. Kako naj le pride v stik z dajalcem pravne pomoči, če sme zapustiti prostore azilnega doma le pod fikcijo odstopa od namere vložiti prošnjo za azil.

Obrazložitev predloga novele 16. člena omenja, da bo povrnitev stroškov zastopanja na prvi stopnji mogoča (tudi) iz sredstev nevladnih organizacij, pridobljenih iz evropskega begunskega sklada. Očitno gre zgolj za možnost, ki pa ni nujno tudi zanesljivo dejstvo. Ob tem želimo poudariti, da je zagotavljanje brezplačne pravne pomoči v azilnem postopku predvsem zaveza države, pri čemer sta učinkovitost in dejanska dostopnost te pomoči slej ko prej odvisni predvsem od (rednega) zagotavljanja zadostnih finančnih sredstev. Pričakovanja, da bodo nevladne organizacije (in to brez zagotavljanja denarnih sredstev s strani države) nadomestile ravnanje, ki je sicer zaveza države, ne morejo utemeljevati takšne zakonske ureditve.

Tudi ne gre spregledati pomena prav začetne faze postopka, ko prosilec vlaga prošnjo za azil ter hkrati navaja in uveljavlja dejstva, ki utegnejo biti odločilna pri samem odločanju o pravici do azila ali do subsidiarne zaščite. Logično bi bilo, da bi prosilec za azil prav v tej najzgodnejši fazi postopka, ko se zbira in ugotavlja odločilne okoliščine, imel dostop do brezplačne, učinkovite in strokovne (pravne) pomoči. Vložitev prošnje za azil in zaslišanje prosilca v razmerah brez zagotovljene brezplačne pravne pomoči, pomeni ukinitev pomembnega procesnega jamstva. Ne gre prezreti, da prosilec za azil praviloma ni seznanjen s pravnim redom v državi, kjer uveljavlja pravico do azila. Pogosto je iz različnih razlogov tudi prestrašen in negotov, lahko tudi pod vplivom preteklih dogodkov (grdega ravnanja ali celo mučenja) na območju, od koder prihaja.

Naj znova poudarimo, da varuh ne nasprotuje hitremu in učinkovitemu azilnemu postopku. Tako podpiramo uvedbo pospešenega postopka (z roki določenimi v urah in ne v dnevih), ki pa bi vendarle zagotavljal pravno korektno in z mednarodnimi obveznostmi Slovenije skladno odločanje o očitno neutemeljenih prošnjah za azil (na primer za prosilce, ki prihajajo iz varnih tretjih držav, ali ko gre za očitno zlorabo azilnega postopka). Izkušnje iz drugih držav kažejo, da je mogoče dvostopenjski postopek speljati v nekaj dneh, s kratkimi roki za procesna dejanja strank in za odločanje, pa vendarle ob spoštovanju temeljnih procesnih jamstev ter mednarodno uveljavljenih standardov odločanja o pravici do azila in subsidiarne zaščite tujcev.

Natisni: