Varuh človekovih pravic

Kdaj do varuha? Kako vložiti pobudo?

Ko sta starša ločena - neenakost(i) zaradi omejitve gibanja pri stikih med starši in otroci

Neenakost(i) zaradi omejitve gibanja na občino stalnega ali začasnega prebivališča pri izvrševanju stikov med starši in otroci, ko sta starša ločena in živita v različnih občinah.

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je prejel že več kritik ukrepa omejitve gibanja na občino stalnega ali začasnega prebivališča, v delu tudi zato, ker naj bi povzročal neenakost pri izvrševanju stikov med straši in otroci, ko gre za ločene starše – češ da naj bi onemogočal stike, če starš in otrok prebivata v različnih občinah, medtem ko imajo lahko ločeni starši, ki prebivajo v isti občini, še možnost imeti stike s svojimi otroki. Zastavljeno je bilo tudi že vprašanje, kako naj ravnajo starši, ki so šele v procesu razhajanja, ko pravnoformalno še ni odločeno o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši. V takih primerih namreč lahko starša dejansko že živita ločeno v različnih občinah, stiki pa so potekali po njunem medsebojnem dogovoru.

Vlada Republike Slovenije je sprejela omenjen ukrep omejitve gibanja z Odlokom o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin . Ukrep naj bi sprejela na podlagi 2. člena in osmega odstavka 20. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS)  v zvezi z drugo in tretjo točko prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) . Ta podlaga v ZNB omogoča, da se (a) prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih in (b) prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni.

Ni videti, da bi prepoved gibanja izven občine prebivališča po vsebini ustrezala ne drugi ne tretji točki prvega dostavka 39. člena ZNB. Ne gre namreč za prepoved gibanja na okuženih ali neposredno ogroženih območjih, saj taka območja z odlokom sploh niso definirana oziroma ukrep velja za celo državo. Prepoved gibanja tako ni vezana na opredeljeno okuženo ali neposredno ogroženo območje, temveč je odvisna od tega, kje ima posameznik prijavljeno prebivališče. Občina pa tudi ni javno mesto, na katerem bi se bilo mogoče javno zbirati, temveč je enota lokalne samouprave, ki je lahko prostorsko večja ali manjša, vsekakor pa po namenu ni primerljiva s šolo, kinodvorano ali javnim lokalom.

Ukrep omejitve gibanja na občino prebivališča je sicer oblikovan tako, da dopušča določene bolj ali manj jasno določene izjeme, ko posameznik lahko gre v drugo občino (prihod in odhod na delo ter izvajanje delovnih nalog; opravljanje gospodarskih, kmetijskih in gozdarskih dejavnosti; odpravljanje neposredne nevarnosti za zdravje, življenje in premoženje; varstvo in pomoč osebam, ki so potrebne podpore, oziroma zaradi oskrbe ali nege družinskih članov ipd.). Vendar med izjemami izrecno ni zagotavljanja družinskega življenja z izvrševanjem stikov med starši in otroki, ki ne prebivajo v isti občini.

Iz pojasnil na spletni strani Vlade je razbrati, da naj bi izjema, ki se nanaša na oskrbo in nego družinskih članov, veljala tudi za primere, ko sta starša ločena in ima vsak od staršev, upoštevaje sodno odločbo, pravico do stika z otrokom, prebivata pa v različnih občinah . Dejanski položaji pa so lahko zelo različni in stiki med starši in otroki se ne izvajajo vselej na podlagi sodne odločbe. Varuh meni, da na primer starša, ki sta v postopku razhajanja in dejansko že živita ločeno v različnih občinah, ter njun otrok, ne bi smeli biti obravnavni drugače le zato, ker (še) nimajo sodne odločbe, ki bi določala način izvrševanja stikov. Izjema, kot je opredeljena v odloku, tudi nikjer izrecno ne omenja sodne odločbe, saj oskrba in nega družinski članov že na splošno (praviloma) ni oblastno zapovedan, temveč je stvar družinskih odnosov. Kot izhaja tudi iz presoje Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), je družinsko življenje (pravico do družinskega življenja jamči 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah) avtonomen pojem – ali družinsko življenje obstaja ali ne je v osnovi dejansko vprašanje o dejanskem obstoju tesnih osebnih vezi v praksi .

Zato bi bilo po mnenju Varuha treba omenjeno izjemo, na katero napotuje že Vlada, razlagati širše, tako da omogoča gibanje med občinami, kadar je to potrebno zaradi zagotavljanja pravice do družinskega življenja. V nasprotnem primeru ukrep namreč posega v pravico do družinskega življenja – ta človekova pravica sicer ni absolutna in je izjemoma dopustno vanjo tudi posegati. Tako 8. člen EKČP določa, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Četudi bi načeloma torej bilo dopustno omejevati pravico do družinskega življenja zaradi varovanja zdravja ali pravic in svoboščin drugih ljudi, bi za to morala obstajati zakonska podlaga, ne pa podlaga zgolj v vladnem odloku.

Varuh obenem tudi meni, da omogočanje stikov med starši in otroki, ki prebivajo v različnih občinah, tudi ne nasprotuje namenu ukrepa omejitve gibanja na območje občine prebivališča. Ukrep naj bi bil namreč predvidoma namenjen preprečevanju gibanja in zbiranja na javnih krajih in površinah zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni. Če se starš zgolj premakne iz zasebnega prostora (stanovanja ali hiše), v katerem prebiva, da obišče otroka v njegovem zasebnem prostoru v drugi občini, pri čemer to naredi na način, da ne prihaja v tesne stike z ljudmi na javnih krajih, namen, ki ga zasleduje odlok z ukrepom omejitve gibanja, pravzaprav ni ogrožen.

Glede na vse zgoraj navedeno tako menimo, da ukrep omejitve gibanja na občino prebivališča ne bi smel omejevati družinskega življenja starša in otroka, ki prebivata v različnih občinah. Če bi se kljub temu pripetilo, da bi bil starš v takem primeru kaznovan za prekršek po ZNB, bo lahko uporabil za to predvidena pravna sredstva. Varuh vse morebitne na ta način prizadete posameznike vabi, da ga seznanijo s sproženimi konkretnimi postopki. Po 25. členu Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) lahko Varuh namreč vsakemu organu posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevi, ki jo obravnava, ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki je v teku pred temi organi; po 52. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) pa lahko na Ustavno sodišče Republike Slovenije vloži ustavno pritožbo s soglasjem tistega, katerega človekove pravice ali temeljne svoboščine v posamični zadevi varuje.

Natisni: