Natisni vsebino

Uresničevanje pravic svojcev padlih

Varuh človekovih pravic je obravnaval več pobud, ki so jih posredovale vdove, katerih možje so padli v vojni za Slovenijo 1991, oziroma drugi svojci padlih. Temeljna vsebina pobud je, da za vdove in druge svojce padlih (v nadaljevanju: pobudnice) v vojni za Slovenijo 1991 še vse doslej niso uveljavljene primerne rešitve, ki bi jim zagotavljale ustrezno in dolgoročno materialno varnost. Zlasti nedojemljivo jim je dejstvo, da se del rešitev, ki jih zakonodaja ureja, sploh ne izvaja, oziroma niso sprejeti tisti podzakonski predpisi, ki bi omogočili dosledno uresničevanje pravic, določenih z zakonom.

Vsebina posameznih pobud, ki smo jih obravnavali po posameznih obdobjih se je nanašala zlasti na naslednja področja.

Izvajanje zakona o vojnih invalidih

Zakon o vojnih invalidih (zakon), ki je začel veljati s 1.1.1996, je nadomestil dotakratne pravne podlage, ki so urejale pravice pobudnic. To so bili zakon o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 (Uradni list RS, št.12/91) ter zakoni o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, vojaških invalidih in civilnih invalidih vojne. Posledica uveljavitve zakona je bila, da so se materialne pravice, pridobljene po prejšnjih predpisih praviloma znižale. Vzrok temu je bil 20.člen zakona, ki je določal osnovo za odmero osebne invalidnine, posredno pa tudi osnovo za odmero večine drugih materialnih pravic po zakonu. V obravnavanem primeru gre za zmanjšanje zneska družinske invalidnine. Ustavno sodišče Republike Slovenije je odločilo, da je navedeno določilo zakona v neskladju z ustavo. Ugotovljeno neskladnost je bil zakonodajalec dolžan odpraviti v šestih mesecih po objavi odločbe ustavnega sodišča (Uradni list RS, št.2/97 z dne 17.1.1997). Državni zbor je na seji 18.11.1997 sprejel novelo zakona, s katero je med drugim odpravil ustavno neskladnost 20.člena zakona (Uradni list RS, št.75/97 z dne 5.12.1997) tako, da je določil nov, večji znesek osnove za odmero osebne invalidnine. Hkrati je zakon tudi določil, da se tako spremenjeni znesek uporablja od 1.1.1996 dalje.
Po našem razumevanju določil novele zakona navedeno pomeni, da so pobudnice upravičene do poplačila razlike med višino družinske invalidnine, odmerjene od 1.1.1996 dalje in višino družinske pokojnine, uveljavljene z novelo zakona. Doslej jim razlika še ni bila izplačana.

Vsaj na dve okoliščini želimo opozoriti v obravnavanem primeru. Prvič gre za to, da zakonodajalec ni spoštoval odločitve ustavnega sodišča, da mora ustavno neskladnost 20.člena zakona odpraviti v šestih mesecih po objavi odločbe ustavnega sodišča, ampak jo je odpravil šele po preteku desetih mesecev. Tako ravnanje zakonodajalca ne kaže na spoštovanje pravnega reda v državi.

Druga okoliščina pa se tiče izvajanja novele zakona. Kljub temu, da se je novela uveljavila v drugi polovici decembra 1997, se doslej v delu, ki se nanaša na zagotovitev izplačila razlik v višini družinske invalidnine (kar je predmet obravnavanih pobud), še ni začela izvajati.

Ali je torej v navedenem primeru sploh možno govoriti o tem, da je zakonodajalec spoštoval odločbo ustavnega sodišča. Formalno gledano je sicer sprejel novelo zakona, skladno z ugotovitvijo ustavnega sodišča, vendar ta isti zakonodajalec ni zagotovil proračunskih sredstev za njeno izvajanje. Z vidika posameznega upravičenca do dajatev po obravnavanem zakonu je tako stanje povsem nevzdržno in na nek način še vedno neustavno.

Izvajanje zakona o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991

Državni zbor je na seji 25.julija 1997 sprejel zakon o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991 (Uradni list RS, št.49/97), ki je začel veljati 23.8.1997. S tem zakonom naj bi Republika Slovenija zagotovila osebam, ki so v vojni za Slovenijo 1991 kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije ali organov za notranje zadeve postali invalidi ter jim je na tej podlagi priznan status vojaškega vojnega invalida in njihovim družinskim članom zagotovila posebne pravice. Besedi "naj bi" se nanašata na tiste posebne pravice, določene v tem zakonu, ki jih pobudnice več kot pol leta po uveljavitvi zakona ne morejo uveljaviti, čeprav jih zakon določa.

V tem delu navajamo posamezne pravice, ki jih pobudnice ne morejo uveljaviti.

1. Pravica do odškodnine po posebnem zakonu, ki ureja poplačilo vojne odškodnine
(druga alinea, drugega odstavka 1.člena zakona in drugi odstavek 2.člena zakona)

Posebnega zakona, ki bi urejal poplačilo vojne odškodnine, državni zbor še ni sprejel. Neobstoj navedenega zakona pomeni nemožnost uresničitve pravice, ki jo pobudnicam daje zakon o posebnih pravicah. Po našem trdnem prepričanju gre v tem primeru za nedopustno zavajanje upravičencev do odškodnine s strani zakonodajalca. Posebej še v primeru obravnavanega zakona, kajti, če je zakonodajalec že uredil določene posebne pravice žrtev v vojni za Slovenijo, je na mestu vprašanje, zakaj ni v tem zakonu na poseben način uredil tudi same pravice do odškodnine.

Seveda ni namen tega poročila vmešavanje v pristojnosti državnega zbora. Na resnost problema opozarjamo na osnovi 45. člena zakona o varuhu človekovih pravic, ki omogoča, da varuh daje državnemu zboru pobude za spremembe zakonov in drugih pravnih aktov iz pristojnosti državnega zbora (45.člen zakona).

Pomembno je opozoriti še na to, da zavlačevanje sprejetja zakona, ki bi urejal poplačilo vojne odškodnine, pomeni tudi onemogočanje izvajanja drugih zakonov, ki so pravico do vojne odškodnine že določili kot eno izmed pravic na posameznem področju. Gre zlasti za pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu, določene v zakonu o žrtvah vojnega nasilja in zakonu o popravi krivic.

2. Pravica do kritja stroškov šolske malice oziroma nakupov bonov za študentsko prehrano, štipendiranje in pravica do prednosti pri sprejemu v dijaški oziroma študentski dom
(tretji odstavek 2.člena zakona)

Otroci padlih v vojni za Slovenijo 1991, ki se redno šolajo oziroma imajo status študenta, imajo po zakonu pravico do kritja stroškov šolske malice. Te pravice doslej pobudnice še niso mogle uveljaviti, kljub temu, da je bil zakon uveljavljen 23.8.1997. To pa zato, ker še ni ustreznega podzakonskega akta, ki bi natančneje določal način uresničevanja te pravice.

Iz okrožnice, ki jo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve posredovalo 3.10.1997 upravnim enotam v zvezi z izvajanjem zakona je razvidno, da ministrstvo namerava urediti način uresničevanja pravice kritja stroškov šolske malice (oziroma ob nakupu bonov za študentsko prehrano) s posebnim pravilnikom. Doslej ministrstvo tega še ni uredilo. Ocenjujemo, da je malo verjetno, da bi bil problem v pomanjkanju sredstev za te namene, saj število upravičencev do te pravice ni veliko, pa tudi stroški malice oziroma bonov niso tako visoki, da bi bil to razlog za nesprejem ustreznega akta. Tako mnenje smo posredovali tudi ministru in hkrati predlagali, da nas obvesti o razlogih, da še ni izdal pravilnika. Prav tako smo predlagali, naj ob pripravi pravilnika preuči možnost take ureditve, ki bi upravičencem zagotavljala uresničevanje z zakonom določene pravice od dneva uveljavitve zakona.

V začetku marca smo na našo poizvedbo prejeli odgovor kabineta ministra, da je ministrstvo že pristopilo k pripravi sprememb in dopolnitev Uredbe o subvencioniranju študentske prehrane. Ker uredba posega tudi na delovno področje Ministrstva za šolstvo in šport in, ker razširitev kroga upravičencev pomeni povišanje proračunskih sredstev, je bilo pripravljeno gradivo poslano omenjenemu ministrstvu in tudi Ministrstvu za finance. Po napovedih ministrstva za delo naj bi bila uredba objavljena v mesecu marcu ali v začetku aprila.

Prav je, da je ministrstvo končno pristopilo k pripravi omenjenega akta. Ni pa prav, da je bilo za to potrebno toliko časa, v katerem je bilo onemogočeno uresničevanje z zakonom določene pravice.

Podobno stanje je tudi pri ureditvi pravice otrok padlih v vojni za Slovenijo 1991 do prednosti pri sprejemu v dijaški oziroma študentski dom. Pravilnik o pogojih in merilih ter postopek za sprejem študentov v študentske domove doslej še ni bil dopolnjen s kriteriji o sprejemu otrok padlih. Ker uresničevanje te pravice ni bilo predmet pobude pobudnic, opozarjamo na neurejenost te pravice v podzakonskih predpisih na podlagi naše presoje.

Neodzivanje državnih organov na zagotovitev možnosti za uresničevanje pravic po zakonu je nedopustno in vse graje vredno, kajti tako ravnanje ne kaže na to, da je naša država pravna. Zlasti je vse navedeno še toliko manj razumljivo ob dejstvu, da je Komisija Vlade Republike Slovenije za kadrovske in administrativne zadeve že 8.9.1997 sprejela pravilnik o spremembah pravilnika o štipendiranju, ki je uredil podlage za uresničitev pravice, ki jo določa obravnavani zakon. Po tem zakonu je namreč kot posebna pravica določena tudi pravica do štipendiranja otrok oseb, padlih v vojni za Slovenijo 1991 ali umrlih za posledicami poškodb, dobljenih v tej vojni.

Ureditev novih posebnih pravic za vdove padlih v vojni za Slovenijo 1991

V obravnavanih pobudah vdove padlih izražajo pričakovanja, da jim bo država, glede na okoliščine, zaradi katerih so postale vdove, zagotovila trajno socialno varnost.
Veljavna zakonodaja omogoča uživanje materialnih pravic (družinska invalidnina, družinska pokojnina po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju) le za čas, ko ima pobudnica dolžnost preživljanja otrok, ki so ji ostali po moževi smrti. Ko ta dolžnost preneha (z določeno starostjo otroka oziroma izgubo statusa dijaka ali študenta), lahko samostojno uveljavlja pravico do družinske invalidnine oziroma družinske pokojnine le ob dopolnitvi določene starosti ali zaradi popolne nezmožnosti za delo. Od skupaj petih pobudnic je le ena v delovnem razmerju. Ostale štiri pa bodo v trenutku, ko jim bo prenehala dolžnost preživljanja otrok, ostale brez vsake materialne pravice, ker ne bodo izpolnile pogoja starosti za samostojno uveljavitev ali družinske invalidnine ali družinske pokojnine. Hkrati pa, vsaj tako pobudnice zatrjujejo, nimajo realnih možnosti, da se zaposlijo in si na ta način zagotovijo materialno varnost.

Presojo o potrebnosti dodatnih pravic prepuščamo državnemu zboru in drugim pristojnim organom. Vendar menimo, da navedeno stanje terja tehten premislek o tem, ali ne bi bilo vendarle potrebno v zakonu, ki ureja posebne pravice žrtev vojne za Slovenijo 1991, na novo urediti pravice pobudnic, ki bi jim zagotavljala samostojno dajatev za trajnejšo socialno varnost.

* * *

Glede na navedeno predlagamo odboru, da skladno s svojimi pristojnostmi:
ugotovi razloge za nastalo stanje v zvezi z neizvajanjem zakona o vojnih invalidih (neizplačilo razlike iz naslova družinske invalidnine) in sprejme oziroma predlaga ukrepe za odpravo navedenega stanja;
preuči možnosti za čimprejšnjo zakonsko ureditev področja vojnih odškodnin;
preuči razloge neizvajanja zakona o posebnih pravicah žrtev vojne za Slovenijo in predlaga ukrepe za zagotovitev doslednega uresničevanja pravic, določenih v tem zakonu;
se opredeli do možnosti ureditve nove posebne pravice za vdove padlih v vojni za Slovenijo 1991, s katerim bi jim bila zagotovljena trajna socialna varnost, in k obravnavi tega vprašanja pritegne tudi neposredno prizadete.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.