Natisni vsebino

4.2 Prehod imetnikov stanovanjske pravice med najemnike

Kot je bilo že rečeno, je bila v prejšnji ustavni ureditvi stanovanjska pravica ena najpomembnejših pravic na stanovanjskem področju. Zaradi trdnosti in varnosti najemnega razmerja, ki ga je zagotavljala, je bila v teoriji opredeljevana tudi kot stvarna pravica ali kot obligacijska pravica z absolutnim varstvom oziroma kot pravica sui generis, saj je poleg svoje premoženjske komponente (predvsem pravice trajno uporabljati stanovanje, braniti to pravico pred posegi vsakogar ipd.) obsegala tudi javnopravno komponento. Do uveljavitve nove slovenske ustave v letu 1991 je bila stanovanjska pravica zajamčena in varovana tudi kot ustavno varovana človekova pravica.

Pokojni akademik prof. dr. Alojzij Finžgar je v članku, objavljenem v PP št. 3/93, poudaril, da se je imetnik stanovanjske pravice "v ekonomskem pogledu štel za lastnika" in je zato v stanovanje tudi vlagal znatna sredstva. V istem članku je tudi navedel: "Pri podržavljenih stanovanjih kot pri drugih družbenih stanovanjih gre za isti objekt - družbeno stanovanje, za enak namen določeno družbeno sredstvo in za po obsegu in vsebini enako pravico občana na družbenem sredstvu. To ne velja samo, dokler obstaja družbena lastnina, marveč mora veljati tudi ob preoblikovanju družbene lastnine v drugo obliko lastnine. To, da gre za podržavljena stanovanja, nima nobenega pomena in vpliva, in je to vprašanje, ki zadeva državo in denacionalizacijskega upravičenca."

Ob začetku privatizacije v letu 1991 je bilo družbenih stanovanj okrog 230.000, kar dokazuje, da je bilo imetništvo stanovanjske pravice eden pomembnih in s strani države spodbujanih načinov za reševanje stanovanjske problematike prebivalcev. Ministrstvo za okolje in prostor je ocenilo, da naj bi bilo vseh nacionaliziranih stanovanj okoli 13.000, vloženih zahtevkov za denacionalizacijo za okoli 9.000 stanovanj, od katerih naj bi bilo vrnjenih okoli 6.000 stanovanj.

Zakonodajalec je s tem, ko je s 113. in 117. členom SZ, ki je začel veljati 19. oktobra 1991, zadržal izvajanje stanovanjske privatizacije na nacionaliziranih ali drugače odvzetih stanovanjih, dal v koliziji dveh enako močnih pričakovalnih upravičenj - med pravico do privatizacije stanovanja po SZ in pravico do denacionalizacije po zakonu o denacionalizaciji (ZDen) - prednost denacionalizacijski privatizaciji, čeprav je bila stanovanjska pravica dotlej ena sama. Nekdanji imetniki stanovanjske pravice so se tako z aktom zakonodajalca razdelili v dve skupini. Velika večina je lahko uveljavila ugodnosti ugodnega odkupa stanovanj in si zagotovila trajno rešitev svojega stanovanjskega vprašanja. Manjšina, ki šteje nekaj tisoč imetnikov stanovanjske pravice, pa je bila s tem potisnjena v položaj, ko ne le da nimajo trajno rešenega stanovanjskega vprašanja, pač pa so v nenehni nevarnosti in pod pritiski selitev, pri čemer jim zakon ne zagotavlja dovolj učinkovitega varstva.

Velika večina izmed 230.000 imetnikov stanovanjske pravice je stanovanja lahko odkupila pod ugodnimi pogoji, ki jih je ponudil SZ: stanovanja so lahko odkupili za približno desetino tržne cene. Manjši del nekdanjih ISP, ocene se gibljejo med tri in pet tisoč, pa so postali "vsiljeni" najemniki novih (starih) lastnikov oziroma denacionalizacijskih upravičencev.

Tako so prejšnji imetniki stanovanjske pravice le zato, ker so bili objekti, v katerih so imeli stanovanja, predmet denacionalizacije, postali najemniki (novih) stanodajalcev v zasebnem sektorju. Pri tem za zakonodajalca ni bilo pomembno, kako so prišli do stanovanjske pravice, nekateri so celo tik pred sprejetjem stanovanjskega zakona zamenjali stanovanja iz objektov, ki niso bili predmet denacionalizacije, v objekte, ki so bili premet denacionalizacije, zaradi česar se jim je stanovanjski status bistveno spremenil in poslabšal.

Zakonodajalec v Sloveniji se je odločil, da bo z denacionalizacijo stanovanja vrnil skupaj z najemniki, kar je izjemen primer med nekdanjimi socialističnimi državami oziroma državami v tranziciji. Ne poznamo primerjalnih analiz na tem področju, zato tvegamo oceno, da je le Slovenija na tak način stanovanja vračala v naravi skupaj z najemniki. Vemo le, da je bil podoben zakon, ki je bil sprejet v Litvi, predmet večkratnega zavračanja in "dialoga" med ustavnim sodiščem in parlamentom. Večina držav v tranziciji stanovanj ni vračala v naravi skupaj z najemniki za nedoločen čas.

Resolucija 1096 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, sprejeta 27.6.1996, prav zato v svoji 10. točki svetuje državam v tranziciji, "naj se premoženje, vključno s premoženjem cerkve, ki je bilo nezakonito ali nepravično odvzeto s strani države, nacionalizirano, zaseženo ali drugače razlaščeno med vladavino komunističnih totalitarnih sistemov, praviloma in integrum vrne prvotnim lastnikom le, če je to mogoče brez kršenja pravic sedanjih najemnikov, ki so prostore najeli v dobri veri, in brez škodovanja napredku demokratičnih reform. V primerih, ko to ni mogoče, naj se dodeli le materialno nadomestilo. O zahtevah in sporih v zvezi s posamičnimi primeri vračanja premoženja naj odločajo sodišča".

Država je z vračanjem nacionaliziranih stanovanj v naravi skupaj z najemniki postavila tako lastnike kot najemnike v položaj, ki pri obojih povzroča nezadovoljstvo in občutek, da jim je bila storjena krivica. Novi lastniki v zasebnem sektorju z najemniki, ki so jih bili zavezani prevzeti, niso sklepali najemnih razmerij prostovoljno, kot se najemna razmerja normalno sklepajo, pač pa so to zavezani storiti z zakonsko prisilo. Zato do najemnikov nimajo nobenega osebnega odnosa, ki se ustvarja ob prostovoljni sklenitvi najemnega razmerja, ampak jih štejejo za najemnike, ki jim jih je vsilila država pod zanje neugodnimi pogoji. Z na novo pridobljeno lastnino želijo razpolagati svobodno, jo tržiti oziroma sami izbirati namen uporabe stanovanj in najemnike, vendar jim zakon tega ne omogoča. Zato se nekateri želijo znebiti takšnih najemnikov in pri tem ne izbirajo sredstev. Pritiski na najemnike, formalni in neformalni, sodni in izvensodni, so za najemnike zelo moteči, saj jim načenjajo osnovne elemente socialne varnosti, kar pravica do uporabe stanovanja nedvomno je. Tak položaj povzroča nasprotja in konflikte med najemniki in novimi lastniki, ki se rešujejo prek sodišč, pa tudi s fizičnim obračunavanjem in tragičnimi usodami posameznikov.



Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt