Natisni vsebino

2. Dosedanja obravnava najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih pri Varuhu

Varuh človekovih pravic se srečuje s problematiko in težavami najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih vse od svojega začetka delovanja v letu 1994. Pred tem je obravnaval veliko tovrstnih pritožb Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je deloval do začetka dela varuha.

Že v poročilu za leto 1995 je varuh navedel, da so zaradi velikih sprememb na področju stanovanjskih najemniških razmerij prizadeti zlasti najemniki, ki so ostali v denacionaliziranih stanovanjih. Iz pobud, ki smo jih prejeli v tem letu, je razvidno, da ima veliko najemnikov težave z novimi lastniki, ki jih skušajo na različne načine, tudi z nedovoljenimi pritiski, prisiliti k izselitvi iz stanovanj.

Tudi v naslednjih letih smo prejeli veliko pobud nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice, ki so postali najemniki v denacionaliziranih stanovanjih. V pobudah navajajo svoj slab dejanski in pravni položaj, ki ga zakonodaja po njihovem mnenju ni dobro uredila, ter na težave, ki iz tega izhajajo. Navajajo primere, da novi lastniki nočejo sklepati najemnih pogodb, ne dajejo soglasij za spremembo števila stanovalcev, neupravičeno zahtevajo višjo najemnino, pokrivanje dodatnih stroškov vzdrževanja in jih na različne načine ovirajo pri mirnem uživanju pravic iz najemnega razmerja.

Najemniki, ki so se odločili za reševanje svojega položaja v skladu z modeli, uveljavljenimi z novelo SZ iz leta 1994 oziroma novim 125. členom tega zakona, so navajali, da jim nobena od predvidenih rešitev ne zagotavlja realne rešitve njihovega statusa in približevanja njihovih pravic statusu drugih nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice. V poročilu za leto 1996 smo opozorili, da Sklad RS za razvoj ne izpolnjuje svojih obveznosti iz SZ glede zagotavljanja vrednostnih papirjev, vlada pa v zvezi s tem ni ukrepala.

Najemniki, ki so se odločili za nakup drugega ustreznega stanovanja po tretjem modelu, so navajali, da jim občine ne posredujejo seznama vseh razpoložljivih nezasedenih in zasedenih stanovanj, katerih lastnik je sama (obveznost iz petega odstavka 125. člena SZ). Nekateri pobudniki so menili, da bi jim občine morale ponuditi v odkup vsa nezasedena stanovanja, tudi tista, ki so z razpisi namenjena za reševanje socialnih stanovanjskih problemov in za oddajo v najem kot neprofitnih stanovanj. Menili smo, da takih stanovanj sicer ni mogoče ponuditi v odkup najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih, vendar to ni razvidno iz zakona, zato smo opozorili, da ta določba ni usklajena z drugimi določbami SZ.

Opozarjali smo tudi na nekonsistentnost tako imenovanega II. modela reševanja statusa najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih po uveljavitvi odločbe ustavnega sodišča U-I-119/94. Po tem modelu si lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice ob soglasju lastnika priskrbi drugo stanovanje, lastnik pa mu mora izplačati odpravnino. Če lastnik odkloni soglasje, je bil zavezan plačati odpravnino zavezanec za denacionalizacijo oziroma občina, s čimer je po prvotnem besedilu tega odstavka občina pridobila pravico do vselitve drugega najemnika. Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost te določbe, s čimer je bila odpravljena sankcija oziroma stimulacija lastnika za soglasje in izplačilo odpravnine, zato je celotni model postal manj smiseln in v praksi teže uresničljiv.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt