Natisni vsebino

1. Uvod

1. Uvod

Varstvu oseb z duševnimi motnjami (duševnim bolnikom) namenja varuh človekovih pravic posebno pozornost. Gre namreč za osebe, ki so porinjene na rob družbenega dogajanja, ter posebej ranljive in nemočne. Njihovo življenje v psihiatričnih bolnišnicah pa tudi v različnih socialno varstvenih zavodih se praviloma odvija za zaprtimi vrati, stran od oči javnosti, ki na mnoge izmed njih pogosto celo gleda z nezaupanjem in premajhnim razumevanjem.

Z zadovoljstvom opažamo, da ima naša dejavnost na področju varstva oseb z duševnimi motnjami ugoden odmev. Čedalje več je zanimanja javnosti in čedalje več prostora namenjajo mediji vprašanjem s področja varstva osebne svobode tudi v psihiatričnih zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih. Vodstva in osebje v teh zavodih se čedalje bolj zavedajo svojih dolžnosti in odgovornosti pri zagotavljanju zakonitega poslovanja ob neprostovoljni hospitalizaciji ali namestitvi varovanca proti njegovi volji na zaprti oddelek zavoda. Povedano pa seveda nikakor ne pomeni, da smo lahko s sedanjim položajem zadovoljni. Nasprotno, še vedno smo soočeni s pomanjkljivo normativno ureditvijo ter z mnogimi nepravilnostmi in neustrezno prakso pri izvajanju obstoječih predpisov na področju neprostovoljnega pridržanja v zdravstvenih in socialno-varstvenih zavodih.

Z neprostovoljno hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici, pogosto pa tudi z neprostovoljnim pridržanjem v socialno-varstvenih zavodih, se omejujeta dve temeljni, z ustavo zagotovljeni pravici: pravica do svobode ter pravica do prostovoljnega zdravljenja (ki vključuje tudi pravico do odklonitve zdravljenja). Človekove pravice in temeljne svoboščine niso absolutne: omejene so s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Tako ustava dopušča, da zakon določi primere in postopek, v katerih je mogoče posamezniku odvzeti prostost. Ustava tudi dovoljuje, da zakon določi izjeme od načela prostovoljnosti zdravljenja.

Seveda pa je treba vse omejitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ozko tolmačiti ter pri tem upoštevati načelo sorazmernosti: omejitev človekovih pravic in svoboščin mora biti sorazmerna legitimnemu cilju s tem, da omejitev ne sme ogroziti bistva pravice oziroma svoboščine. Omejitev je dopustna le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega se pravica ali svoboščina omejuje.

Če so gornja vodila namenjena predvsem (čeprav ne izključno) zakonodajalcu, pa je treba na področju izvrševanja veljavnih predpisov, to je v praksi, posebej poudariti pomen spoštovanja osebnostnih pravic in človekovega dostojanstva oseb z duševnimi motnjami. Zlasti gre posebna skrb uveljavljanju prepovedi mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ob zagotavljanju neodvisnega nadzora ter dostopnih ter učinkovih pritožbenih poti.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt