Natisni vsebino

4. OPIS IZBRANIH PRIMEROV

Letno poročilo 2001 - Opis izbranih primerov

1 - Neutemeljeno sklicevanje na določbo, ki medijem zapoveduje brezplačno objavo sporočil — 1.0-15/2001

V pobudi oziroma protestu na naš naslov je tiskovna agencijaizrazila svoje nestrinjanje, da so morali brezplačno objaviti Odredbo oprepovedi prometa na cestah v Republiki Sloveniji, ki jo je izdalminister za notranje zadeve ob srečanju predsednikov ZDA in Ruskefederacije. Objavljena je bila tudi v Uradnem listu RS, št. 46/01.Pobudnik je menil, da za brezplačno objavo niso bili podani razlogi iz25. člena ZMed.


MNZ je na našo poizvedbo odgovorilo, da dopis predstavnika zaodnose z javnostmi ni bil mišljen kot zahteva za brezplačno objavo vskladu s 25. členom ZMed. Odločitev, ali bo vsebina uredbe objavljena vceloti ali v smiselnih povzetkih, so prepustili uredniški politikiposameznega medija. Kateri mediji so sledili zaprosilu, pa niso posebejspremljali.


Po proučitvi predpisov, odgovora MNZ in gradiv, ki nam jih jeposredoval pobudnik, smo menili, da je bilo v dopisu predstavnikapolicije za odnose z javnostmi odgovornim urednikom medijev z dne 11.6.2001 sklicevanje na 25. člen ZMed neutemeljeno. Ta člen določa, da mora medij na zahtevo državnih organov brez odlašanja brezplačno objaviti nujno sporočilo v zvezi z resno ogroženostjo življenja, zdravja ali premoženja ljudi, kulturne in naravne dediščine ter varnosti države.Očitno je bilo, da odredba ministra o prepovedi prometa na cestah v RSni bila sprejeta iz razlogov, navedenih v tem členu, temveč na podlagiprvega odstavka 101. člena ZVCP in 26. člen Zakona o prevozu nevarnegablaga.


Ministrstvo je v času državniškega obiska predsednikov Busha inPutina javnost večkrat seznanjalo tudi z napovedanimi cestnimizaporami. To so storili z dopisi, ki so jih posredovali javnim občiloms pripisom "informacija za javnost". Takšna dopisa javnim občilom stabila na primer posredovana 8.6.2001 in 14.6.2001. Dopis z dne11.6.2001, v katerem so navajali 25. člen ZMed, pa je bil naslovljen naodgovorne urednike medijev in brez omenjenega pripisa. Na tej podlagije pobudnik - in morda tudi drugi mediji - sklepal, da je podlaga zazaprosilo za objavo drugačna kot pri drugih dopisih javnim občilom.Pobudnik je torej to prošnjo razumel kot zahtevo po brezplačni objaviodredbe in jo je po lastni izjavi objavil le zaradi strahu predsankcijo, ki na podlagi 132. člena ZMed za izdajatelja znaša najmanjdva milijona tolarjev. Zato smo menili, da je bilo v dopisu, ki gapodpisal predstavnik policije za odnose z javnostmi dne 11.6.2001, neprimerno in zavajajoče citiranje 25. člena ZMed.


MNZ smo predlagali, naj v prihodnje pri informacijah, ki jih bo posredovalo medijem, to mnenje upošteva.

2 - Video nadzor na delovnem mestu — 1.0-32/01

Na varuha človekovih pravic se je obrnil pobudnik, ki je želel našopresojo legalnosti videonadzora na delovnem mestu. Pobudniku smo, kerni natančneje navedel okoliščin takšnega nadzora, lahko podali zgoljnačelni odgovor. Pojasnili smo mu, da je varstvo pravic zasebnosti inosebnostnih pravic ter varstvo osebnih podatkov zagotovljeno z UstavoRepublike Slovenije. Te pravice se lahko omejijo zaradi javnihinteresov oziroma zaradi pravic drugih in kadar ustava tako določa, pričemer je treba upoštevati tudi načela sorazmernosti med prizadetopravico in javnim ali drugim interesom. Oceniti je treba, kaj jepomembnejše, ali pravica do zasebnosti ali kakšna druga pravica, ki vto pravico posega. Upoštevaje tudi zakonske in druge predpise jedopustnost oziroma legalnost videonadzora na delovnem mestu mogočepresojati zgolj za vsak posamezni primer posebej. Na naš poziv kdopolnitvi pobude z navedbo okoliščin posameznega primera se pobudnikni odzval.

3 - Televizijski nagovor tudi za pripadnike islamske verske skupnosti — 1.0-37/2001

Prejeli smo vlogo gospoda Osmana Ðogiæa, slovenskega muftijeIslamske skupnosti v RS, ki nam je posredoval svojo korespondenco z RTVSlovenija v zvezi s predlogom, da bi mu na televiziji omogočili objavoBajramskih nagovorov. Meni, da RTV ravna diskriminatorno, ker Islamskaskupnost nima enake možnosti za objavo sporočil ob svojih verskihpraznikih, kot jo imajo druge verske skupnosti v Republiki Sloveniji.Na njegovo vlogo mu je odgovorni urednik informativnih inizobraževalnih programov RTVS sporočil, da njegovih nagovorov ne morepredvajati v okviru osrednjih informativnih oddaj, saj naj bi to bilo vnasprotju s kodeksom, ter mu predlagal, naj se poveže z urednikomverskega programa v isti hiši.


Urednika informativnih in izobraževalnih programov RTVS smoprosili za odgovore o načinu dosedanjih objav nagovorov verskihskupnosti ob verskih praznikih, o določbi kodeksa, ki preprečujepredvajanja takšnih nagovorov v okviru informativnih oddaj, ter o tem,ali načrtujejo tudi objave nagovorov predstavnikov Islamske skupnosti.Menili smo, da napotitev muftije na urednika verskega programa ni bilaprimerna.


Urednik nam je v odgovoru pojasnil, da so praznični nagovoripredstavnikov verskih skupnosti (rimskokatoliške, evangeličanske inpravoslavne) doslej potekali zunaj informativnih oddaj oziroma vposebni oddaji po TV Dnevniku. Doslej so omenjenim verskim skupnostimdali možnost, da enkrat na leto nagovorijo svoje vernike. Informativniprogram je pri teh oddajah sodeloval le po tehnični plati. Na sejiuredniškega sveta informativnega programa dne 8.1.2002 so sklenili, dabodo vodstvu televizije predlagali, naj ponudi podobno možnost nagovoratudi predstavniku Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji.


Muftija islamske skupnosti se je kasneje zahvalil za naše posredovanje.

4 - Kandidiranje upokojenih znanstvenikov za raziskovalne projekte — 1.3-1/01

Pobudnik je navedel, da ne more kandidirati na razpisih ministrstvaza šolstvo, znanost in šport z raziskovalnimi projekti, ker razpisnipogoji zahtevajo, da mora imeti nosilec sklenjeno delovno razmerje vraziskovalni organizaciji. Z vpisom v register zasebnih raziskovalcevpa ima težave, ker pravilnik o pogojih vpisa upokojenim znanstvenikomtega ne omogoča. Meni, da se mu s tem krši pravica iz 14. člena UstaveRS, ki vsakomur zagotavlja enake pravice, ne glede na osebneokoliščine, med katerimi je posebej navedena tudi starost. Znemožnostjo, da bi kandidiral na razpisih vašega ministrstva, pa naj bise mu kršila tudi določba tretjega odstavka 49. člena Ustave, kivsakomur pod enakimi pogoji dopušča vsako delovno mesto.


Na pogovoru z ministrico za šolstvo, znanost in šport na našemuradu smo opozorili tudi na ta problem. Ministrica je napovedala, da botreba spremeniti zakon o raziskovalni dejavnosti. Menili smo, da nevidimo zakonske ovire, da razpisi ne bi mogli omogočiti kandidatur tudiupokojenim znanstvenikom, saj Zakon o raziskovalni dejavnosti (Ur. listRS, št. 8/91) v 39. členu določa, da je odgovorni nosilecraziskovalnega projekta praviloma v delovnem razmerju vraziskovalni dejavnosti oziroma je zasebni raziskovalec, kar po našemmnenju omogoča izjeme, ki se lahko opredelijo v razpisnih pogojih. Pomnenju MŠZŠ je ta določba tudi razlog, da trenutno veljavni Pravilnik opogojih in metodologiji izbora in financiranja projektov temeljnega inaplikativnega raziskovanja, ki je podlaga za javni razpis, ne dopušča,da bi bil odgovorni nosilec projekta raziskovalec, ki ni v delovnemrazmerju v raziskovalni organizaciji prijaviteljici. Posledično toseveda izključuje tudi upokojene raziskovalce. Kljub temu so upokojeniraziskovalci lahko vključeni v projekt na podlagi pogodbenega razmerja,stroški njihovega dela pa se krijejo iz postavke "materialni stroški".


V Sloveniji je vrsta upokojenih raziskovalcev, ki želijo, da bijim bilo omogočeno raziskovalno delo tudi po formalni upokojitvi ter dalahko projekte tudi prijavljajo. Zaradi razmeroma majhnegaraziskovalnega potenciala, s katerim razpolaga država Slovenija, bibilo seveda smiselno, da se omogoči enakopravno prijavljanje s projektitudi upokojenim raziskovalcem, seveda pod enakimi pogoji, kot veljajoza raziskovalce, ki so v rednem delovnem razmerju v raziskovalnihinstitucijah. Zato je ministrstvo napovedalo, da bo do javnega razpisaza sofinanciranje projektov temeljnega in aplikativnega raziskovanja vletu 2002 temu primerno prilagodilo ustrezne podzakonske akte, tako dabi bile dopuščene določene izjeme.

5 - Varstvo osebnih podatkov in članstvo v sindikatu — 1.5-8/01

Pobudnik je na varuha človekovih pravic naslovil pobudo, iz katereje izhajalo, da v zasebni gospodarski družbi ustanavljajo lastensindikat. Vodstveni delavci družbe naj bi za pridobivanje članstvaizvajali najrazličnejše pritiske na zaposlene (celo do groženj opremestitvah v odročnejše kraje), predvsem pa na člane drugihsindikatov, da podajo izstopne izjave in pristopijo k članstvuustanavljajočega se sindikata.


Pobudnika smo obvestili, da gre v predmetni zadevi lahko zakršitev ustavno zagotovljene pravice do svobodnega ustanavljanja indelovanja sindikatov ter včlanjevanja vanje, vendar pristojnost varuhačlovekovih pravic ni podana, saj je bil ustanovljen za varovanječlovekovih pravic in temeljnih svoboščin zgolj v razmerju do državnihorganov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Podrugi strani pa smo iz pobude zaznali, da gre lahko tudi za kršitvedoločb Zakona o varstvu osebnih podatkov, predvsem določb, ki senanašajo na namen obdelave in na samo zavarovanje osebnih podatkov– osebnih podatkov, ki izkazujejo sindikalno pripadnostzaposlenih. Ker ima varuh človekovih pravic tudi pri opravljanjuneodvisnega nadzora varstva osebnih podatkov določene omejitve do osebzasebnega prava, smo pobudnika napotili na Inšpektorat za varstvoosebnih podatkov.

6 - Odklonitev vpogleda v upravni spis zaradi varovanja osebnih podatkov — 1.7-1/01

Pobudnico, uživalko družinske pokojnine po pokojnem možu, je območnizavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Mariboru obvestil, dapo umrlem zavarovancu (dve leti in pol po smrti zavarovanca) uveljavljapravico do družinske pokojnine tudi pokojnikov sin, ki ni živel vskupnosti z očetom, niti ni nikoli vedela zanj; pobudnica je bilaobveščena, da predlagatelj izpolnjuje pogoje za uveljavitev pravice dodružinske pokojnine. Na različne načine je želela pridobiti podatke opredlagatelju oziroma o tem, da je njen pokojni mož njegov oče. Tehpodatkov ji niso posredovali na pristojni upravni enoti, prav tako paji zavod ni dovolil vpogleda v tisti del spisa na zavodu, ki se jenanašal na osebne podatke drugega upravičenca do družinske pokojnine.Zavod pobudnici tudi ni vročil nove odločbe o pravici do družinskepokojnine, niti ji ni vročil odločbe, ki jo je zavod izdal drugemuupravičencu do družinske pokojnine.


Nobenih pravnih podlag za opisano ravnanje zavoda nam ni uspelonajti. Predlagateljev zahtevek za priznanje družinske pokojnine je bilobravnavan v upravnem postopku, torej bi morala biti tudi pobudnicivročena nova odločba o delitvi družinske pokojnine (vdovske indružinske). Tako pa je zavod odločbo o pravici do družinske pokojnineposredoval novemu upravičencu, pobudnico pa le z dopisom pozval, najsporoči, ali želi ponovno uveljaviti invalidsko pokojnino, ki jo jeprejemala pred družinsko pokojnino. Ker se pobudnica ni odzvala nanavedeno sporočilo zavoda, ji je bila še naprej izplačana družinskapokojnina, seveda v višini polovice prejšnjega zneska.


Posebej pa ni bilo podlag za zavrnitev vpogleda v "svojpokojninski spis", ki ga je pobudnica zahtevala. Zakon o splošnemupravnem postopku v 82. členu ureja pregled spisov; navedeno določilostrankam omogoča vpogled v spise zadev. Pobudnica te pravice ni moglauveljaviti.


Glede nevročitve odločbe je bila naša poizvedba na zavoduspešna, saj so pobudnici končno izdali novo odločbo o družinskipokojnini (odločba je datirana s 15.01.2001, pobudnici pa je bilavročena 13.04.2001. Ker je bilo o delitvi družinske pokojnine za novegaupravičenca odločeno že od 1.10.2001 in čeprav zavod navaja, da je šloza pomoto, je varuh tako ravnanje zavoda kritiziral.


Glede pravice do vpogleda v spis pobudnice pa je območni zavodkljub intervenciji varuha vztrajal, da pobudnici ne dovoli vpogleda vceloten pokojninski spis, ki se je nanašal na družinsko pokojnino, insicer zato, ker so v spisu podatki novega družinskega člana; ker sozavezani k varovanju osebnih podatkov, ji torej niso dovolili vpogledav celoten spis.


Tako stališče zavoda po našem mnenju ni bilo pravilno, mnenje paje temeljilo na prepričanju, da pobudnica v postopku delitve družinskepokojnine na več družinskih članov izpolnjuje vse pogoje (ima pravniinteres), da se ji dovoli vpogled v celoten spis, ki se nanaša na todružinsko pokojnino. Torej tudi na vse podatke, ki se nanašajo nanovega upravičenca do družinske pokojnine.


Mnenje smo posredovali na direkcijo zavoda za pokojninsko ininvalidsko zavarovanje; ta je območni enoti naložila, da pobudniciomogoči vpogled v celoten spis, ki se je nanašal na pravico dodružinske pokojnine. Vpogled je bil tudi dejansko opravljen.

7 - Neumestna vprašanja kandidatom za voznika ob zdravstvenih pregledih zaradi neusklajenega pravilnika — 1.7-4/01

Pobudnik se nam je pritožil zaradi ravnanja zdravnice, ki mu je obzdravniškem pregledu za voznika postavljala vprašanja, ki po njegovemmnenju posegajo v zasebnost in ne morejo biti povezana z ugotavljanjemsposobnosti za vožnjo motornih vozil.


Po proučitvi pobude in dokumentacije, ki nam jo je posredoval,smo ugotovili, da sta Pravilnik o zdravstvenih pregledih voznikovmotornih vozil in traktorjev ter o izdajanju zdravniških spričeval(Uradni list SRS, št. 12/84) in na tej podlagi izdan obrazec DZS št.8,310 zastarela in v neskladju z namenom zdravstvenih pregledov, ki jihdoloča 161. člen Zakona o varnosti cestnega prometa. Ta zakon določa,da se na zdravstvenih pregledih ugotavlja, ali ima kandidat za voznikaali voznik potrebno telesno ali duševno zmožnost za vožnjo motornegavozila. V prehodnih določbah tega zakona je določeno, da se dosedanjiizvršilni predpisi, vključno z omenjenim pravilnikom, smiselnouporabljajo do izdaje ustreznih novih predpisov, če niso v nasprotju zzakonom.


Zastareli podzakonski predpisi in obrazci omogočajo širokapooblastila pristojnim zdravnikom pri ugotavljanju telesnih in duševnihzmožnosti za vožnjo motornih vozil. Nismo strokovno usposobljeni, da bilahko ocenili, katera vprašanja so za ta namen še ustrezna za doseganjezakonskega cilja, vendar menimo, da to prav gotovo niso vprašanja opoklicu, zaposlitvi, stanovanjskih in družinskih razmerah, vojaškeobveznosti in še nekatera. Zato smo ministru za zdravje predlagali, dačimprej sprejme nov pravilnik in na tej podlagi predpiše nove obrazce.Pri tem smo ministru posredovali naše mnenje, da je treba v predpisihopredeliti podlago le za tista vprašanja, ki so neposredno povezana zugotavljanjem telesnih in duševnih zmožnosti kandidatov za voznike invoznikov. Predlagali smo tudi, naj primerjalno ugotovi, kako tovprašanje rešujejo v drugih državah, zlasti v državah Evropske unije.


Ministrstvo za zdravje nam je odgovorilo, da posebna delovnaskupina pripravlja vse podzakonske akte, ki jih mora na podlagi ZVCPizdati minister, pristojen za zdravstvo, v soglasju z ministrom,pristojnim za notranje zadeve. Med temi akti sta tudi predpisa, kibosta določila zdravstvene pogoje, ki jih morajo izpolnjevati voznikimotornih vozil in vozniki inštruktorji, ter način in postopek izdajanjazdravstvenih spričeval za voznike motornih vozil, kot določa 163. členZVCP. Tudi obrazec, ki se bo izpolnjeval ob zdravstvenem pregledu, bospremenjen, skrajšan ter prilagojen zahtevi, da se od kandidatov zavoznike in od voznikov motornih vozil pridobijo le tisti podatki, ki sopovezani z ugotavljanjem njihovih telesnih in duševnih zmožnosti zavožnjo.

8 - Katere podatke lahko zahteva knjižnica? — 1.7-10/01

Na varuha človekovih pravic se je obrnil pobudnik, ki je v pobudinavajal, da knjižnica ob vpisu ali ob obnovitvi članarine oduporabnikov zahteva določene osebne podatke. Menil je, da knjižnica niupravičena do zbiranja večine od teh podatkov. V odgovoru smo mupojasnili, da zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvotajnosti osebnih podatkov določa zakon. Zakon o varstvu osebnihpodatkov in Zakon o knjižničarstvu. Slednji taksativno določa, katereosebne podatke o uporabnikih zbirajo in obdelujejo knjižnice. Hkratismo mu pojasnili, da je zavarovanje osebnih podatkov na splošno urejenoz Zakonom o varstvu osebnih podatkov. Natančnejša ureditev postopkov inukrepov zavarovanja je prepuščena internim aktom upravljavcev zbirkosebnih podatkov. Opozorili smo ga tudi na možnost posredovanjaInšpektorata za varstvo osebnih podatkov, ki ima v določenih pogledihcelo širša zakonska pooblastila kot varuh. V primeru ugotovljenihkršitev lahko namreč izreka ukrepe za njihovo odpravo.

9 - Uveljavljanje pravic in varstvo osebnih podatkov — 1.7-15/01

Na varuha človekovih pravic je bila naslovljena pobuda, iz katere jeizhajalo, da je neznana oseba brez dovoljenja pobudnika pripeljala nanjegovo zemljišče čebele na pašo. Pobudnik je na podlagi predloženihregistrskih označb vozil zahteval od upravne enote, policijske postajein Ministrstva za notranje zadeve podatke o lastniku teh vozil.Navedeni so mu posredovanje zahtevanih podatkov zavrnili, sklicujoč sepri tem na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov. S tem naj mu bibilo onemogočeno varstvo pravic zoper osebo, ki mu je motila posest.Pojasnili smo mu naše stališče, da so državni organi zavezaniposredovati tretjim osebam osebne podatke, vendar se morajo le-tiizkazati z dokazilom, da uveljavljajo zakonito pravico pri pristojnemdržavnem organu.

10 - Pisemska tajnost v domu starostnikov — 1.7-19/01

Na varuha človekovih pravic se je obrnil stanovalec domaupokojencev. V pobudi je navajal, da naj bi socialna delavka domaodpirala njegovo zasebno pošto. Na zahtevo varuha je dom upokojencevpojasnil, da je bila pošta pobudnika odprta pomotoma, ker da je bilamed uradno pošto. Socialna delavka je zatrdila, da se z vsebino pošteni seznanila saj je takoj, ko je pošto odprla, ugotovila zmoto terpozvala pobudnika. Slednjemu je zadevo pojasnila in se mu opravičila.Pobudnika smo obvestili, da v tem primeru štejemo opravičilo kotprimerno zadoščenje za kršitev njegove pravice, če držijo navedbe doma.Hkrati smo ga poučili, da ustava med drugim zagotavlja tako varstvopravic zasebnosti kot tudi varstvo tajnosti pisem. Če pride donezakonitega posega v te pravice, lahko prepove nadaljnje kršitve,zahteva opravičilo ali pa zoper kršitelja sproži ustrezne postopke(npr. disciplinskega, kazenskega, pravdnega)

11 - Gradnja brez gradbenega dovoljenja — 7.1-72/2001

Na varuha človekovih pravic sta pobudnika naslovila pobudo zaradigradnje brez gradbenega dovoljenja. Opravili smo poizvedbo na pristojniupravni enoti in Inšpektoratu RS za okolje in prostor. Upravna enotaLjubljana, Izpostava Center nas je seznanila, da gradbeno dovoljenje zaobravnavani poseg ne velja več. Upravna enota je za navedeni poseg30.12.1999 izdala gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo, v katerem jemed drugim določeno, da preneha veljati, če se rekonstrukcija objektane začne v enem letu od dokončnosti te odločbe. Dne 25.01.2000 jegradbeno dovoljenje postalo pravnomočno. Dne 19.06.2001 je izvajalecdel prijavil Upravni enoti Ljubljana, Izpostava Center začetekgradbenih del. V prijavi je navedel, da je bilo gradbeno dovoljenjeizdano 30.12.2000. Dne 20.10.2001 je Upravna enota Ljubljana, IzpostavaCenter izdala sklep, s katerim je zahtevo za obnovo postopka končanegaz gradbenim dovoljenjem Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center z dne30.12.1999 zavrgla, ker gradbeno dovoljenje ne velja več. InšpektoratRS za okolje in prostor pa nam je posredoval odgovor, iz kateregaizhaja, da je pristojna inšpektorica IRSOP, OE, Ljubljana po pregledudokumentacije, pridobljene v zadevi rekonstrukcije predmetnega objekta,ugotovila, da je gradbeno dovoljenje, ki ga je Upravna enota Ljubljana,Izpostava Center izdala investitorju, pravnomočno in zato veljavno.Nadalje je inšpektorat menil, da je bil pred začetkom del na predmetnemobjektu pravočasno obveščen o dnevu začetka del v smislu določbe 56.člena Zakona o graditvi objektov. Prijava del je bila po navedbahinšpektorata njemu poslana 28.12.2000. Iz poročila pristojnegainšpektorata je razvidno, da je po ustnem preverjanju pri UE, IzpostavaCenter ugotovil, da v zvezi s prenehanjem veljavnosti gradbenegadovoljenja za rekonstrukcijo objekta Mestni trg 12, Ljubljana ni bilaizdana ne odločba in ne sklep v skladu z določbami Zakona o splošnemupravnem postopku. Zato se je inšpektorat postavil na stališče, dapredmetno gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo objekta še velja.Pristojni inšpektorat je ugotovil, da je bil začetek del na objektuprijavljen v zakonitem roku v skladu z določbami Zakona o graditviobjektov.


S stališčem inšpektorata se nismo mogli strinjati. Veljavnostgradbenega dovoljenja je omejena, in sicer v skladu z 42. členom ZGO.Gradbeno dovoljenje preneha veljati, če se graditev objekta ne začne vroku, ki je v njem določen. Rok ne more biti krajši od šestih mesecevin ne daljši od dveh let. V konkretnem primeru naj bi gradbenodovoljenje veljalo eno leto, če investitor v enem letu od dokončnostiodločbe ne začne del. Investitor pa v tem roku ni začel del, na karkaže prijava začetka del pristojni inšpekciji. Po določbi 56. členaZakona o graditvi objektov morata izvajalsko podjetje in odgovornaoseba iz drugega odstavka 49. člena tega zakona sporočiti pristojniinšpekciji dan, ko namerava začeti gradnjo objekta, in sicer najmanjosem dni pred začetkom del. Na podlagi opravljene poizvedbe pripristojnem inšpektoratu, ki v odgovoru sicer navaja, da je bilpravočasno, in sicer 28.12.2000 obveščen o začetku del, izhaja, da jeto prijavo podal investitor, kar pa ne pomeni prijave v smislu 56.člena Zakona o graditvi objektov. Prijava v smislu 56. člena ZGO jebila v konkretnem primeru podana 19.06.2001 sicer na Upravno enotoLjubljana, Izpostava Center, vendar že po izteku enega leta oddokončnosti gradbenega dovoljenja (25.01.2001).


Poseben akt o prenehanju veljavnosti gradbenega dovoljenja nipotreben - to je že določeno v izdanem gradbenem dovoljenju. Tudiprijava investitorja z dne 27.12.2000 ne pomeni prijave del v smislu56. člena ZGO, saj prijave ni podal izvajalec del, investitor pa tudini registriran za izvajanje del, tudi pripravljalnih kot dela gradbenihdel. Prijava v smislu 56. člena ZGO je bila v konkretnem primeru podana19.06.2001, vendar že po izteku enega leta od dokončnosti gradbenegadovoljenja. Ta rok se je iztekel 25.01.2001.


Naša stališča potrjuje tudi odločba Ministrstva za okolje inprostor št. 351-02-94/01 RS z dne 24.12.2001, ki je bila vročena tudivam. V njej je ugotovljeno, da investitor gradi brez veljavnegagradbenega dovoljenja. Za ukrepanje je v tem primeru pristojna gradbenainšpekcija.


Inšpektoratu smo posredovali naše mnenje in jih zaprosili, danas seznanijo z njihovim nadaljnjim postopanjem v zadevi. Inšpektoratje v odgovoru vztrajal pri svojem stališču, zato smo z zadevo seznaniliUpravno inšpekcijo in Pravno službo Ministrstva za okolje in prostor,ter ju pozvali, naj zadevo proučita in ukrepata v skladu s svojimipristojnostmi ter nas seznanita s svojimi ugotovitvami in morebitnimiukrepi.


Urad za organizacijo in razvoj uprave je potrdil naše stališče,da upravna enota ni pristojna izdajati ugotovitvenega sklepa aliodločbe o tem, ker za to po materialnem predpisu nima pristojnosti. Vskladu s 35. členom ZGO je pristojnost upravne enote izdati gradbenodovoljenje na podlagi zahtevanih pogojev zakona. Hkrati pojasnjujejo,da je upravni postopek pristojnega organa končan z dnem, ko je odločbapostala dokončna oziroma pravnomočna. V konkretnem primeru gre zaugotavljanje veljavnosti grdbenega dovoljenja. V skladu z materialnimipredpisi in izrekom odločbe veljavnost odločbe avtomatično preneha vroku, ki je naveden v odločbi. Ugotavljanje začetka gradnje pa jevezano na dolžnost prijave začetka del po 56. členu ZGO. Materialnipredpis določa, da je treba o začetku gradnje obvestiti inšpekcijskiorgan, torej nadzorstveni organ in ne organ, ki je o pravici odločal vdokončanem postopku. Nadzorstveni organ je pristojen tudi za uvedbopostopka o prekršku, če ugotovi, da izvajalsko podjetje ni prijavilozačetka gradnje inšpekcijski službi znotraj določenega roka, ali dainvestitor gradi brez gradbenega dovoljenja, da stranka sploh nipridobila gradbenega dovoljenja ali da je gradbeno dovoljenje prenehaloveljati.


Pravna služba Ministrstva za okolje in prostor nam kljub urgenci še ni odgovorila.

12 - Prestrogo nadzorovani telefonski pogovori — 2.1-18/01

Temeljno načelo pripora je, da se smejo zoper pripornika uporabitisamo tiste omejitve, ko so potrebne, da se prepreči beg alidogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka. PIP vdrugem odstavku 51. člena ureja nadzorovanje telefonskih pogovorov.Določa, da so telefonski pogovori pripornika nadzorovani, razenpogovorov z zagovornikom oziroma diplomatskim ali konzularnimpredstavnikom njegove države. Dolžnost zavoda za prestajanje kaznizapora je torej, da poskrbi za izvrševanje te določbe pravilnika inpripornikom omogoči opraviti dovoljene nenadzorovane telefonskepogovore.


ZPKZ Maribor je imel telefon v oddelku pripora samo v pisarnipooblaščenih uradnih oseb. V tem prostoru so se opravili tudi vsitelefonski pogovori pripornikov, ki jih je dovolilo sodišče. Popojasnilu zavoda ni bilo možnosti, da bi bili taki pogovori v drugemprostoru, kjer bi bili nenadzorovani. Tako so bili nadzorovani tuditisti telefonski pogovori, za katere je predpisano, da so nenadzorovani.


Opozorili smo, da mora ZPKZ Maribor zagotoviti doslednospoštovanje določbe drugega odstavka 51. člena PIP, ki se nanaša naizvajanje nenadzorovanih telefonskih pogovorov pripornikov. Prostorskastiska ali druge težave, s katerimi se sooča zavod, ne opravičujejokršitve te pravice, ki gre priporniku. Poudarili smo, da velja prepovednadzora tudi za stike pripornika z varuhom. Kakršenkoli nadzortelefonskega pogovora pripornika z varuhom bi bil nezakonit in vneskladju z namenom te institucije.


ZPKZ Maribor je na podlagi posredovanja varuha poskrbel, dapriporniki opravljajo nenadzorovane pogovore prek drugega telefona, vnačrtu pa ima tudi namestitev dodatne telefonske govorilnice.

13 - Zaradi "neljube zmote" brez odločbe v priporu — 2.1-28/01

V kazenskem postopku pod opr. št. K 403/2000 Okrožnega sodišča vMariboru je zunajobravnavni senat zoper priprtega obdolženca izdal vsajtri sklepe o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice. Skrb zbujadejstvo, da iz nobenega od treh sklepov ni moč razbrati časovnegaobdobja, za katero je bil pripor vsakokrat podaljšan. V nobenem sklepunamreč niso navedeni datumi, za katero časovno obdobje se priporpodaljšuje, niti datumi o tem, kdaj se je iztekel pripor po prejšnjisodni odločitvi. Sklepi se zgolj sklicujejo na drugi odstavek 207.člena Zakona o kazenskem postopku, da se od zadnjega preskusa razlogovza pripor iztekata dva meseca in je senat zato po uradni dolžnostipreskušal, ali so razlogi za pripor še vedno podani. Tako nipresenetljivo, da je zunajobravnavni senat "kljub vsem nastavljenimevidencam".... "prezrl" zadnji sklep o priporu pobudnika tako, da opodaljšanju ali odpravi pripora ni odločil pravočasno. Priprtemupobudniku je bil namreč pripor podaljšan za dva meseca s sklepom z dne6.2.2001. Po preteku dveh mesecev bi moral zunajobravnavni senat novoodločitev o priporu sprejeti do 6.4.2001 oziroma najkasneje do 7.4.2001(upoštevaje ustavno dopustno izjemo 24 ur). Sklep o podaljšanju priporapa je bil izdan šele 12.4.2001, torej s petdnevno zamudo. Zunaj24-urnega roka po drugem odstavku 20. člena Ustave pripora ni mogočeodrediti za nazaj. Tako je lahko zunajobravnavni senat pripor 12.4.2001podaljšal le za 24 ur pred tem datumom. Ker je bil pobudniku poprejšnjem sklepu pripor podaljšan do 6.4.2001, mu je bila od takrat pado 11.4.2001 odvzeta prostost brez sodne odločbe. S tem je bila kršenanjegova pravica do osebne svobode.


Ustava zahteva, da mora biti ob priporu priprtemu vročena pisna, obrazloženaodločba. V vseh treh primerih priprtega pobudnika pa je bilaobrazložitev sklepa o podaljšanju pripora dejansko utesnjena naugotovitev, da se okoliščine, ki so utemeljevale odreditev pripora innjegovo podaljšanje, niso prav v ničemer spremenile. Zato se "v izogibponavljanju" sklepi sklicujejo na prejšnje sklepe, ki so bili izdani vistem kazenskem postopku ob odločanju o priporu. V tej zvezi nam jesodišče pojasnilo, da je ob izdaji navedenih sklepov o podaljšanjupripora veljalo stališče vrhovnega sodišča, da se je dopustnosklicevati na obrazložitve v prejšnjih sklepih o podaljšanju pripora,če se ugotovi, da se okoliščine, ki so utemeljevale odreditev priporain njegovo podaljšanje, niso prav v ničemer spremenile. Do spremembestališča vrhovnega sodišča pa je po trditvi Okrožnega sodišča vMariboru prišlo "šele" v prvih dneh meseca junija 2001. Takšnopojasnilo varuh razume kot zagotovilo, da bo sodišče v prihodnje vvsakem primeru odreditve ali podaljšanja pripora priprtemu vročiloobrazložen sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora.

14 - Skoraj štiri tedne v priporu brez pokritja s sodno odločbo — 2.1-43/01

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je 9.5.2001s sklepom pod opr. št. Kpd 106/2001 zoper pobudnika odredila pripor. Vsklepu ni datuma, za kateri čas je pripor odrejen, niti ni navedeno,kako dolgo sme pripor trajati. V skrajšanem postopku sme predvložitvijo obtožnega predloga pripor trajati le toliko, kolikor jetreba, da se opravijo preiskovalna dejanja, vendar ne več kot 15 dni.


Državni tožilec je obtožni predlog zoper pobudnika vložil11.5.2001. Po vložitvi obtožnega predloga Okrajno sodišče na Ptuju nipreskusilo, ali so še dani razlogi za pripor, in ni izdalo sklepa, skaterim bi pripor podaljšalo ali odpravilo. O podaljšanju pripora jeodločilo šele s sklepom z dne 8.6.2001, opr. št. K 218/2001.


Sodišče v pobudnikovi kazenski zadevi torej o podaljšanjupripora ni odločilo po opravljenih preiskovalnih dejanjih ob vložitviobtožnega predloga, kakor tudi ne po izteku 15 dni od odreditvepripora. Stališče Okrajnega sodišča na Ptuju, da sklep o priporu z dne9.5.2001 pokriva pripor zoper pobudnika tudi v času do izdaje novegasklepa z dne 8.6.2001, je brez zakonske podlage. Pobudniku je bila spriporom odvzeta prostost brez pokritja s sodno odločbo odizteka trajanja pripora po sklepu o odreditvi pripora do izdaje sklepao podaljšanju pripora, torej skoraj štiri tedne. Ob vložitvi obtožnegapredloga bi moral sodnik preskusiti, ali so še dani razlogi za pripor,in izdati sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi, kar pa ni storil inje tako kršil pobudnikovo pravico do osebne svobode.

15 - Predsednik sodišča ni obiskoval pripornic — 2.1-45/2001

Nadzorstvo nad ravnanjem s priporniki izvršuje predsednik okrožnegasodišča. Po določbi drugega odstavka 213.d člena ZKP mora predsedniksodišča ali sodnik, ki ga on določi, vsaj enkrat na tedenobiskati pripornike in jih, če meni, da je to potrebno, tudi breznavzočnosti paznikov vprašati, kako se z njimi ravna. Zavezan jeukreniti, kar je potrebno, da se odpravijo nepravilnosti, ki jih jeopazil ob obisku zavoda.


Ob obisku varuha v ZPKZ Ig 16. 8. 2001 so pripornice opozorile,da obiska predsednika sodišča " še niso bile deležne". Iz "Knjigeobiskov sodnika" smo ugotovili, da so ti obiski skrajno neredni, saj jebil zadnji 26. 10. 2000, torej pred skoraj desetimi meseci. ZKP nedoloča nobene izjeme glede obveznosti predsednika sodišča, da vsajenkrat na teden obišče pripornike. Če je zadržan, obišče pripornikesodnik, ki ga on določi. Nobenega opravičila torej ne more biti, da seta oblika nadzorstva ne opravi vsaj enkrat na teden.


Predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani smo izrazilizaskrbljenost zaradi takšnega odnosa do pripornic v zavodu Ig, kihkrati pomeni kršitev zakonske določbe, ki hoče zagotoviti reden nadzornad ravnanjem z zaprtimi osebami v času prestajanja pripora. Na našeopozorilo se je odzval z zagotovilom, da bo odslej to svojo zakonskoobveznost redno izvrševal.

16 - Daljši pripor zaradi dopusta sodnice — 2.1-52/2001

Obdolženka je bila v priporu več kot eno leto, ko je sodnicaOkrajnega sodišča v Kopru v kazenski zadevi pod opr. št. K 344/2000 dne20.6.2001 končala glavno obravnavo in razglasila sodbo. Na podlagiprvega odstavka 363. člena ZKP mora biti razglašena sodba pisnoizdelana v 15 dneh po razglasitvi, če je obdolženka v priporu. Sodba vzakonitem roku ni bila izdelana in obdolženki ni bila vročena. Pač paje sodišče 12.7.2001 izdalo sklep, da se jo iz Zavoda za prestajanjekazni zapora Koper premesti v pripor na Ig pri Ljubljani. Zapripornico, doma iz Novigrada v Istri, je to pomenilo manj možnosti zaobiske njenih staršev.


Sodišče smo opozorili, da je bila pobudnica več kot leto dni poodvzemu prostosti premeščena krajevno sorazmerno daleč stran. Hkrati paje sodišče kršilo zakonski rok, ki naj zagotovi, da pripor trajanajkrajši potrebni čas. Če bi odločalo brez nepotrebnega odlašanja, bibil pripor lahko krajši in bi morda celo ne bilo potrebe za premestitevv zavod, ki je zaradi krajevne oddaljenosti pripornici manj prijazen.


Predsednik Okrožnega sodišča v Kopru je sporočil, da je bilpisni odpravek sodbe v zadevi pobudnice odpravljen 3.9.2001. Ocenil je,da je bila sodba odpravljena "v še sprejemljivem roku", ter hkratipoudaril, da je rok za pisno izdelavo sodbe instrukcijske narave in gav pripornih zadevah ni mogoče vedno upoštevati. Sodnica je predsednikasodišča ustno obvestila, da sodbe ne bo mogla pravočasno izdelati: šloje za izrazito obsežno zadevo, ki bi tudi v drugačnih časovnih obdobjih(ko ni sodnih počitnic) terjala daljši čas za pripravo pisnega odpravkasodbe.


Rok 15 dni, v katerem je bila sodnica zavezana pisno izdelatisodbo, je zakonski rok. Kršitev v zakonu predpisanega roka pomenikršitev zakona. Namen zakonodajalca, da je predpisal 15-dnevni rok zapisno izdelavo sodbe, je nedvomno v tem, da se zagotovi trajanjepripora za res nakrajši potrebni čas. Nespoštovanje zakonskega roka zaizdelavo sodbe ima za posledico daljše trajanje pripora, kot je tonujno potrebno. Pripor sme trajati le najkrajši potrebni čas, dolžnostvseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, pa je, da postopajoše posebej hitro, če je obdolženka v priporu.


S stališča sodišča oziroma sodnice, ki mora pisno izdelati sodbo(nikakor pa ne s stališča pripornice), je morda razumeti, da so izjemniprimeri, ko obsežnost in zahtevnost zadeve terja več kot 15 dni zapisno izdelavo sodbe. Hkrati pa je varuh v svojem mnenju poudaril, danikakor ni dopustno kršitve zakonskega roka za izdelavo sodne odločbe vpriporni zadevi utemeljevati z letnim dopustom sodnice. Iz odgovorasodišča izhaja, da je bila sodnica senata od 1. do 31. julija 2001 naletnem dopustu. Na dopust je torej šla, ne da bi pred tem poskrela zapisno izdelavo in vročitev sodbe državnemu tožilstvu, obdolženki inzagovorniku. Tudi to je vplivalo na kršitev zakonskega roka, da je bilasodba vročena strankam kazenskega postopka šele septembra 2001.Prekoračitev zakonskega roka je torej šla že v drugi mesec.


ZS v 83. členu določa, da sodišča opravljajo naloge in odločajov nujnih zadevah tudi med sodnimi počitnicami. Kot nujne zadeve štejezakon tudi sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolženki odvzetaali omejena prostost. Tako lahko razumemo nejevoljo pobudnice, ki je vpriporu čakala na vrnitev sodnice z letnega dopusta. Ob tem je slednja12.7.2001 dopust celo prekinila, vendar ne za pisno izdelavo sodbe, pačpa za izdajo sklepa o premestitvi iz Kopra na Ig, kar je priporniciotežilo njene stike z zunanjim svetom. Protest pobudnice je bil torejutemeljen.

17 - Neutemeljene omejitve pri uporabi telefona za pripornike, ki so tujci — 2.2-49/2001

V ZPKZ Koper pripornikom, ki so tujci, niso dovolili uporabetelefona. Nadzor nad pogovorom namreč ne bi bil mogoč, če jezika tujcav zavodu ne razumejo. Po izjavi upravnika pogovori po telefonu nisodovoljeni nobenemu tujcu, niti Hrvatom, Italijanom in drugim, katerihjezik sicer v zavodu razumejo. S tem ukrepom so želeli zagotavljatienakopravnost zaprtih oseb. Takšna enakopravnost je žal v škodopripornikov, ki so tujci.


Po 51. členu PIP dovoli uporabo telefona sodišče, upravnikodloča le o nadzoru nad telefonskimi pogovori, ki so sicer nadzorovani.Te določbe ni moč razumeti tako, da lahko upravnik s svojo odločitvijospremeni odločitev sodišča, ki priporniku dovoli uporabo telefona.Pojem nadzora vsebuje le nadzor nad številko, ki se kliče, in mordatudi nadzor nad pogovorom - poslušanje pogovora. Okoliščina, da vzavodu ne razumejo jezika tujca, ki želi telefonirati, ne more pomenitiprepovedi telefoniranja, če ima tujec dovoljenje sodišča.


Zato smo UIKS predlagali, da se takšna praksa v zavodu spremeniin zagotovi vsem pripornikom, torej tudi tujcem enakopravne možnostitelefoniranja, saj v ZKP in PIP glede telefoniranja pripornikov, ki sodržavljani RS ali tujci, ni razlik.


UIKS je zagotovila, da bo v prihodnje pravica do telefoniranja pripornikov, ki so tujci, zagotovljena v skladu s predpisi.

18 - Premestitev obsojenca zadržala nedovoljena pritožba zavoda — 2.2-52/2001

Obsojenec na prestajanju kazni zapora je vložil prošnjo zapremestitev v drug zavod za prestajanje kazni zapora in s prošnjouspel. Nekaj dni pred samo premestitvijo pa je Zavod za prestajanjemladoletniškega zapora Kazenski zavod Celje ugotovil, da je uživalprepovedano drogo. Zato je zavod zoper odločbo o premestitvi vložilpritožbo. Pobudnik je bil zaradi vložene pritožbe premeščen v drugzavod (šele) po pritožbeni odločitvi.


Postopek za premestitev se je začel na prošnjo obsojenca in nepo uradni dolžnosti. V tem primeru zavod pošlje UIKS osebni spisobsojenca, poročilo o obsojenčevem vedenju in delu ter mnenje outemeljenosti prošnje in primernosti premestitve (85. člen PIP), ovloženi prošnji pa odloči direktor UIKS. V postopku za premestitev, kise začne na prošnjo obsojenca, zavod, v katerem prestaja kazen, nistranka. Tako je minister za pravosodje ugotovil, da odločba opremestitvi ne posega v pravice ali koristi zavoda, in je njegovopritožbo zavrgel kot nedovoljeno.


Zoper odločbo o premestitvi je dovoljena pritožba. Pri temčetrti odstavek 81. člena ZIKS-1 določa, da pritožba zoper odločbo,izdano v postopku o premestitvi po uradni dolžnosti (79. člen ZIKS-1),ne zadrži njene izvršitve. Razlago po nasprotnem razlogovanju omogočasklep, da pritožba zoper vsako drugo odločbo o premestitvi, zadržinjeno izvršitev. Seveda ima takšen učinek samo dovoljena pritožba, kijo vloži upravičen vlagatelj. Zato smo UIKS opozorili, da pritožbazavoda, ki nima lastnosti stranke v postopku, ne zadrži izvršitveodločbe. V nasprotnem primeru bi zadržala izvršitev odločbe tudipritožba tistega, ki ga ta postopek v pravnem pogledu ne zadeva.


V primeru pobudnika je po odločitvi o njegovi prošnji zapremestitev prišlo do novih dejstev oziroma do spremenjenih okoliščin,ki lahko terjajo drugačno odločitev. UIKS bi tako morala pritožboceljskega zavoda obravnavati le kot opozorilo ali predlog za sprejemnove odločitve o premestitvi, ne pa kot pravno sredstvo zoper izdanoodločbo.

19 - Zdravstvena dokumentacija - last javnega zdravstvenega zavoda? — 3.4-2/01

Pobudnici so v Kliničnem centru v Ljubljani leta 1998 vstavili srčnispodbujevalnik. Zatrjuje, da so ji bila pri tem operativnem posegupoškodovana pljuča. V posledici je opravila vrsto pregledov v večjavnih zdravstvenih zavodih. Zaradi nezadovoljstva z zdravljenjem intudi pojasnjevanjem izvidov se je odločila poiskati pomoč v tujini. Vta namen je želela pridobiti tudi izvide slikanja (CT) pljuč.Zdravstveni zavod ji tega ni izročil. Na pisni poziv odvetnicepobudnice javnemu zavodu, da zahtevane slike izročijo, je odvetnicaprejela odgovor, da izročitve slike ne dovoli direktor zavoda.


Na našo prvo poizvedbo o razlogih, zakaj pobudnici ne izročijozdravstvene dokumentacije, je zdravstveni zavod odgovoril, da so jiizročili vse izvide, za katere so ocenili, da so ji potrebni, sicer paso izvidi njihova last.


V novi poizvedbi smo zdravstveni zavod opozorili na predpise, kijih morajo upoštevati pri presoji, ko zavrnejo izročitev zdravstvenihizvidov bolnici (odklonitev je dopustna le izjemoma, če bi izročitevzdravstvene dokumentacije po oceni zdravnika škodljivo vplivala nabolnikovo zdravstveno stanje).


Na navedeni dopis je zavod sporočil le, da lahko bolnica dvigneželene izvide - slike v tajništvu direktorja zdravstvenega zavoda. 

20 - Poseben vhod v javni zdravstveni zavod za odvisnike, vključene v metadonski program — 3.4-4/01

Pobudnika sta zatrjevala, da morajo odvisniki, vključeni vmetadonski program, vstopati skozi poseben vhod v zgradbo zdravstvenegadoma, v kateri je Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnih odnedovoljenih drog (metadonski center). Kršitev prepovedi vstopanjaskozi glavni vhod naj bi bila sankcionirana tako, da se odvisnikuzmanjša predpisana doza metadona, oziroma z izključitvijo iz programa.


Zdravstveni zavod je v odgovoru na poizvedbo varuha potrdilnavedbe pobudnikov o obveznem vstopanju skozi posebni vhod, ne držijopa v celoti navedbe o sankcioniranju odvisnika, ki ne spoštujeobveznosti vstopanja skozi zanje določeni vhod.


K taki rešitvi so bili v zavodu prisiljeni, saj bi zaradiočitkov o neznosnem stanju v zgradbi zdravstvenega doma in njegoviokolici lahko izgubili možnost nadaljevanja izvajanja metadonskegaprograma. Delovanje centra je vseskozi pod drobnogledom tako samihzdravstvenih delavcev, še bolj pa drugih uporabnikov zdravstvenihstoritev in okoliških prebivalcev, zato so bili vsi, tudinepriljubljeni ukrepi sprejeti zgolj z željo, da bi ne prišlo doukinitve dejavnosti centra.


Samo v enem primeru so nespoštovanje dogovora o prihodu skoziposebni vhod sankcionirali z zmanjševanjem odmerka metadona, vendarzmanjševanja niso nadaljevali, ker bi odvisnik pač poiskal drugomožnost za zadovoljitev potrebe po drogi.


Opozorili smo, da predpisovanje uporabe natančno določenegavhoda v zdravstveni zavod ni primerna rešitev. Če bi bil ločeni vhoddoločen za bolnike z nalezljivo boleznijo, bi bil tak ukrep primerenzaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, torej iz povsemmedicinskih razlogov. V obravnavanem primeru pa ni nevarnosti,utemeljene z medicinskimi razlogi, zato je predpisovanje posebnegavhoda za odvisnike od nedovoljenih drog, vključene v metadonskiprigram, šteti za diskriminatorno ravnanje zdravstvenega zavoda. 

21 - Obotavljanje centra za socialno delo pri urejanju osebnih stikov — 3.5-18/01

Pobudnik se je pritožil nad delom CSD Vrhnika. Trdil je, da kljubdokazom (strokovna mnenja) o neresničnosti obtožb matere center neukrepa zadostno pri urejanju stikov med njim in njegovim mladoletnimsinom. Navedel je, da stiki trenutno potekajo po dogovoru, vendarnjihov obseg ni zadosten. Zaprosil je za razširitev stikov še predkoncem postopka razveze. Predvideva, da bo kasnejše dogovarjanje zmaterjo še težje, vendar mu center na njegovo zahtevo za razširitevstikov ni odgovoril.


Z njegovimi navedbami smo seznanili center in zahtevalipojasnilo. V odgovoru je center kronološko predstavil aktivnosti priurejanju stikov. Sporočil je, da stiki sicer potekajo po dogovoru vsklenjeni poravnavi med pobudnikom in otrokovo materjo, vendar sonenehno težave zaradi "verbalnega boja " med njima, kar nikakor ni votrokovo korist. Neodločanje v postopku razširitve stikov je utemeljilz obrazložitvijo, da obstaja bojazen, da bi z uvedbo novega postopkaprišlo do prekinitve obstoječih stikov. Sporoča, da so pobudnika pisnoobvestili, da je bil center s strani Okrožnega sodišča v Ljubljaniseznanjen, da bo razveza predvidoma končana februarja 2001, zatonamerava center začeti nov postopek, ko bo znano, pri katerem odstaršev bo otrok živel.


Po prejemu omenjenega odgovora smo center opozorili, da je vdanih okoliščinah treba upoštevati tudi čas čakanja do pravnomočnostisodne odločbe in dejstvo, da v odprtem sodnem postopku, kot kažejoizkušnje, obstaja večja možnost za sporazum med staršema o ureditviosebnih stikov z otrokom. Predlagali smo, da tako v interesu varovanjapravic in koristi mladoletnega otroka kakor tudi pravice očeta dostikov s sinom brez odlašanja proučijo možnost razširitve stikov vnajvečjem mogočem obsegu ter o zahtevi odločijo.


Iz odgovora centra je razvidno, da so upoštevali naš predlog inzačeli postopek urejanja stikov. Predvideli so, da bo odločba izdana vmesecu in pol. 

22 - Ministrstvo je pritožbo odstopilo centru za socialno delo šele po petih mesecih — 3.5-94/01

Pobudnica navaja, da se je julija 2001 pritožila zoper sklep oodpravi pravnomočnosti odločbe CSD Ljubljana Moste–Polje.Sklep je bil izdan, ker je bilo ugotovljeno, da se je zoper odločbocentra o stikih oče otrok v februarju 2001 pritožil na MDDSZ. Ker jeministrstvo pritožbo odstopilo centru šele julija, center ni bilpravočasno seznanjen z omenjeno pritožbo in je konec marca na zahtevopobudnice potrdil pravnomočnost odločbe.


Pobudnica je zaprosila za naše posredovanje na ministrstvu, kerkljub napaki (prepozen odstop pritožbe) in kljub urgencam terpojasnilu, da osebni stiki med njo in otrokoma ne potekajo, o pritožbahv novembru še ni odločalo.


Ministrstvo smo zaprosili za pojasnilo o razlogih za zamudo pripošiljanju pritožbe organu prve stopnje, kar je povzročilo prezgodnjopotrditev pravnomočnosti odločbe o stikih pobudnice z njenima otrokoma.Hkrati smo želeli pojasnilo, kako je z odločitvijo tako o pritožbizoper odločbo o stikih kot o pritožbi zoper sklep o odpravi potrditvepravnomočnosti. Opozorili smo, da za hitro rešitev govorijo formalnirazlogi (zakonski rok za izdajo odločbe je že potekel), predvsem pavsebina spornega razmerja med staršema mladoletnih otrok in ne nazadnjedejstvo, da se je postopek zavlekel iz razlogov na njihovi strani.


Ministrstvo je pojasnilo, da je do napake glede potrditvepravnomočnosti odločbe o osebnih stikih prišlo zato, ker upravnidelavec, ki vodi pritožbene postopke, pritožbe ni pravočasno odstopilorganu prve stopnje. Zamudo opravičuje z velikim številom spisov.


Upoštevali so naše opozorilo in po združitvi obeh pritožbenih postopkov decembra izdali odločbo. 

23 - Denarno nadomestilo med brezposelnostjo — 4.2-23/01

Pobuda v zvezi s priznanjem denarnega nadomestila v časubrezposelnosti ni bila obravnavana vsebinsko, ampak zgolj z vidikaspoštovanja zakonskega roka, v katerem mora organ odločiti o pritožbi.Vsebina pobude pa kaže vse pomanjkljivosti izvršilne in sodne vejeoblasti, kadar morata zagotoviti odločanje v razumnih rokih.


Pobudniku je zadnjega septembra 1995 prenehalo delovno razmerje,pravočasno se je prijavil na pristojni območni službi ZRSZ in vložilzahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila medbrezposelnostjo. Prvostopenjski organ je zahtevek zavrnil. Zoper toodločbo se je pobudnik pritožil. Drugostopenjski organ je o pritožbiodločil v letu 1997 in jo zavrnil. Pobudnik je sprožil sodni spor nadelovnem in socialnem sodišču. S sodbo, ki je postala pravnomočna7.3.2001, je bila razveljavljena dokončna odločba zavoda in zadevavrnjena v ponovni postopek. Prvostopenjski organ zavoda je 26.4.2001ponovno zavrnil zahtevek pobudnika za priznanje pravice do denarneganadomestila. Pritožbeni organ je o pritožbi odločil 18.9.2001; odločboprvostopenjskega organa je razveljavil in zadevo vrnil v ponovnoodločanje. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ pobudniku10.10.2001 priznal pravico do denarnega nadomestila za čas od 1.10.1995do 30.9.1996, in sicer v zneskih, ki so veljali v tem obdobju, in brezzamudnih obresti. V tem delu je pobudnik ponovno vložil tožbo. 

24 - Denarna pomoč med brezposelnostjo — 4.2-42/2001

Pravico do denarne pomoči pridobi brezposelna oseba po iztekupravice do denarnega nadomestila, če njeni dohodki skupaj z dohodkidružinskih članov na osebo ne presegajo zneska, določenega v drugemodstavku 35. člena ZZZPB. Zakon nadalje določa vrste dohodkov, ki seštejejo v dohodek na družinskega člana, in tiste, ki se za to neštejejo. Če naj denarna pomoč brezposelni osebi zagotovi minimalnosocialno varnost tudi po izteku pravice do denarnega nadomestila,zlasti če je bil čas prejemanja krajši, naj bi se upravičencu priznalatakoj, ko se mu izteče pravica do nadomestila.


V obravnavanem primeru ni bilo tako. Pobudnici se je izteklapravica do denarnega nadomestila 9.2.2001. Takoj je vložila zahtevek zapriznanje pravice do denarne pomoči. Pogoji za priznanje pravice dodenarne pomoči se presojajo na podlagi listin o dohodkih brezposelneosebe in njenih družinskih članov v zadnjih treh mesecih preduveljavitvijo denarne pomoči. V obravnavanem primeru so ti mesecinovember in december 2000 ter januar 2001. Zavod upošteva kot dokaziloza ugotavljanje skupnega dohodka družine dohodek zakonskega partnerja,ki je razviden iz odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti (kerje bil zakonski partner pobudnice registriran kot s.p.). Odločbadavčnega organa za leto 2000 je bila izdana junija 2001 in na tejpodlagi je zavod lahko ugotovil dohodek na družinskega člana zanovember in december. Odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnostiza leto 2001 pa bo verjetno izdana junija 2002; šele takrat bo zavodimel podatke za izračun dohodka na družinskega člana v zadnjih trehmesecih pred uveljavitvijo denarne pomoči. Pobudnica bo torej čakala naodločitev o upravičenosti do denarne pomoči za primer brezposelnosti od9.2.2001 do druge polovice leta 2002.


MDDSZ smo povprašali, ali ne bi bilo smiselno pogoje zauveljavitev pravice do denarne pomoči po zakonu urediti tako, da bi bildosežen namen denarne pomoči za primer brezposelnosti, to jezagotavljanje socialne varnosti začasno brezposelnih oseb.


Ministrstvo je bilo s takimi problemi že seznanjeno in je žepreverjalo možnosti, da bi se dohodek iz dejavnosti v postopkihuveljavljanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti ugotavljalše kako drugače in ne le na podlagi odločbe o odmeri davka. Vendar zazdaj niso našli drugačnih možnosti. Predvidevajo, da bodo na novouredili pogoje za uveljavljanje pravice do denarne pomoči medbrezposelnostjo v novem zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primerbrezposelnosti.

 


Varuh bo vsekakor spremljal postopke v zvezi s sprejetjem novegazakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti; zavzemalse bo za tako ureditev pogojev za uveljavitev posameznih pravic, dabodo omogočali brezposelnim osebam preživetje med začasnobrezposelnostjo. 

25 - Sprejem v državljanstvo — 5.1-49/2001

Pobudnica je na varuha človekovih pravic naslovila pobudo zaradidolgotrajnosti postopka sprejema v državljanstvo. Navajala je, da jevlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložila dvakrat,in sicer 12.6.1992 prek pooblaščenca, 26.5.1994 pa sama, MNZ pa ovlogah še ni odločalo.


MNZ je v odgovoru na poizvedbo potrdilo navedbe o vložitviprošenj. Postopek v zvezi z obravnavo druge prošnje je bil končan27.5.1998 z izdajo zavrnilne odločbe.


V avgustu 2000 se je pooblaščenec obrnil na upravno enoto zapojasnilo, kaj je z vlogo z dne 12.6.1992. Prošnja je bila odstopljenaMNZ, ki je upravno enoto zaprosilo za razjasnitev zadeve. Ko je bilougotovljeno, da je pobudnica vložila prošnjo za sprejem v državljanstvože leta 1992 in da je ta vloga še vedno na upravni enoti, jeministrstvo takoj zahtevalo odstop spisov. Ti so jim bili poslani7.12.2000, nakar se je postopek nadaljeval. Dne 11.5.2001 je bilaizdana zavrnilna odločba, saj pobudnica ne vlogi ne kasneje (na pozivministrstva) ni predložila niti enega dokazila, da so izpolnjeni pogojiiz 3., 4., 5., 6. in 9. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.


Obrnili smo se na upravno enoto, da nas seznanijo z okoliščinamiobravnavanega primera, predvsem, kje in zakaj je obtičala vloga z dne12.6.1992. Upravna enota nam je odgovorila, da je iz omenjenega spisarazvidno, da je bila pobudnica poučena o tem, da je zamudila rok zavložitev prošnje za sprejem v državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRSin je zato spremenila zahtevek tako, da vlaga prošnjo za sprejem vdržavljanstvo po redni poti - z naturalizacijo. Referentka, ki je vlogoprejela, je z uradnim zaznamkom zadevo zaključila. Upravna enotanavaja, da nepravilnega ravnanja referentke ni mogoče pojasniti, saj niveč zaposlena pri njih. Delovno razmerje ji je leta 1995 prenehalo zupokojitvijo.


Pobudo smo šteli za utemeljeno, vendar žal nismo videli posebnihpravnih možnosti za popravo nastale škode. Zaradi ravnanja uslužbenkeupravne enote je pobudnica sicer imela možnost zahtevati povrnitevškode s tožbo v pravdnem postopku pred rednim sodiščem. Vendarodškodninska terjatev za povzročeno škodo po 376. členu Zakona oobligacijskih razmerjih zastara v treh letih, odkar je oškodovaneczvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru pata terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Glede nadejstvo, da je MNZ dvakrat zavrnilo vlogo pobudnice za sprejem vdržavljanstvo Republike Slovenije, je vprašanje, ali bi v tem postopkusploh uspela. 

26 - Dovoljenje za stalno prebivanje — 5.2-68/2001

Pobudnik se je obrnil na varuha zaradi težav pri pridobitvidovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD. MNZ ga jepozvalo, naj dopolni vlogo z manjkajočimi potrdili. Navajal je, da jezahtevana dokazila poslal na ministrstvo s priporočeno pošto, kljubtemu pa je prejel sklep, s katerim je bil postopek za izdajo dovoljenjaustavljen. V sklepu je navedeno, da prosilec v postavljenem roku vlogeni dopolnil z nobenim od zahtevanih dokazil, niti ni zaprosil zapodaljšanje roka. Zoper sklep je vložil tožbo pri upravnem sodišču.


Pobudnik je pri pošti vložil reklamacijo zaradi nevročitvepošiljke. Iz poizvednice je izhajalo, da je bila pošiljka pobudnikapravočasno poslana in že naslednji dan vročena.


MNZ je v odgovoru na našo poizvedbo zagotovilo, da so pointernem delovodniku ponovno preverili, ali so prejeli kakršnokolidopolnitev vloge pobudnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje,vendar se ugotovitev ne razlikuje od tiste pred izdajo sklepa oustavitvi postopka.


Čez dva meseca pa smo prejeli nov dopis z MNZ, v katerem so nasobvestili, da so pri pripravi odgovora na tožbo ugotovili, da je šlo zanapako, ki jo lahko odpravijo. Zato so v smislu 261. člena starega ZUPv povezavi s 324. členom novega ZUP upravno sodišče obvestili, da bodov zadevi ponovno odločili. 

27 – Denacionalizacija — 5.3-50/2001

Pobudnik se je na varuha obrnil zaradi dolgotrajnostidenacionalizacijskega postopka. Leta 1992 je vložil zahtevo zadenacionalizacijo. Upravni organ je začel zadevo obravnavati po letu1997. Na podlagi pritožbe zaradi molka upravnega organa, ki jo je dalpobudnik, je MKGP 9.2.1998 določilo naknadni rok za odločitev do15.4.1998. Ker upravni organ tudi v tem roku ni izdaldenacionalizacijske odločbe, se je pobudnik ponovno pritožil zaradimolka upravnega organa, ministrstvo pa je rok za odločitev dne27.1.1999 podaljšalo do 15.3.1999. UE je dne 2.3.1999 izdala delnoodločbo, zoper katero pa je pobudnik vložil pritožbo. Upravni organ jedne 01.03.1999 za preostali del zahtevka izdal sklep o prekinitvidenacionalizacijskega postopka, dokler se ne reši predhodno vprašanjeodmere stanovanjskih objektov s funkcionalnim zemljiščem. MKGP je zodločbo z dne 29.6.1999 vrnilo zadevo v ponovno odločanjeprvostopenjskemu organu. Lastnik zemljišča, na katerem stojijo objekti,je 9.8.1999 zahteval določitev funkcionalnega zemljišča pri pristojnemupravnem organu, ki je šele 13.1.2001 izdal sklep o prekinitvipostopka, dokler ne bo rešeno predhodno vprašanje opredelitvenamembnosti tega prostora v občinskih prostorskih načrtih, kajtizemljišče je po veljavnih prostorskih dokumentih opredeljeno kotkmetijsko.


Po proučitvi pobude in opravljenih poizvedbah ugotavljamo, da jenesprejemljivo, da je upravni organ po petih letih začel obravnavozahteve za denacionalizacijo, nakar je po dveh letih obravnavanjazahtevka izdal delno odločbo o denacionalizaciji. Tudi v ponovljenempostopku upravni organ do intervencije varuha ni storil ničesar, šelena podlagi te je razpisal ustno obravnavo. O delu denacionalizacijskegazahtevka, glede katerega je bil postopek dvakrat prekinjen, paugotavljamo, da je nedopustno, da je upravni organ prekinil postopekzato, ker ni pravne podlage za določitev funkcionalnega zemljišča.Ravnanje UE nekoliko opravičuje dejstvo, da je v teku postopek spremembprostorskih dokumentov in da bo tako v doglednem času podana podlaga zadoločitev funkcionalnega zemljišča. V zvezi z izdanim sklepom oprekinitvi postopka za določitev funkcionalnega zemljišča paugotavljamo še nekaj pomanjkljivosti. V izreku sklepa ni navedeno niti,zakaj je postopek prekinjen, niti do kdaj. Stranka je popolnoma nemočnatako glede postopka določitve funkcionalnega zemljišča kot tudi glededenacionalizacijskega postopka, saj je prepuščena dolgotrajnostipostopkov spreminjanja prostorskih dokumentov. 

28 - Odpoved zakupne pogodbe — 5.4-3/01

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je prodal zemljišče, ki ga jeimel pobudnik v zakupu. Izpostava Sklada je pobudniku zatrjevala, da jepisno odstopil od pogodbe, vendar z listino ni razpolagala. Pobudnik jevztrajal, da od pogodbe ni nikoli odstopil. Na podlagi poizvedbe smougotovili, da je pri posredovanju odgovora lokalne izpostave Skladaprišlo do napake, saj se je izkazalo, da pobudnik resnično ni nikoliodpovedal zakupne pogodbe. Pri pisanju odgovora naj bi prišlo dozamenjave pobudnika z drugim, ki je imel v tistem času prav tako vzakupu del kmetijskega zemljišča v tej katastrski občini in je resničnopodal odpoved še pred objavo javne ponudbe za prodajo. Sklad je menil,da to ne spreminja bistva zadeve, saj je bila informacija o obstojuzakupnega razmerja objavljena skupaj s ponudbo za prodajo kmetijskegazemljišča, kar je po njihovih navedbah vedel tudi pobudnik, ki je želeluveljavljati predkupno pravico na obravnavanem zemljišču. Pobudniku smopojasnili, da po 591. členu Zakona o obligacijskih razmerjih novilastnik, razen v primeru kršitve zakupne pogodbe, ne more odpovedatizakupa pred potekom časa, za katerega je bil prvotno dogovorjen (v temprimeru torej eno leto), ki pa se, če ni bila podana odpoved,avtomatsko podaljša za prvotno dogovorjeno dobo. Pobudniku smopredlagali, naj se z novim lastnikom, ki je po zagotovilu Skladaseznanjen z zakupom spornega zemljišča, dogovori glede nadaljnjegazakupa. Sklad smo opozorili na nepravilnosti in predlagali, da sepobudniku opraviči, kar je tudi storil. Pobudniku pa ni uspel dogovor znovim lastnikom glede nadaljnjega zakupa. Sicer pa je bil boljzainteresiran za nakup kmetijskega zemljišča, za kar pa ne izpolnjujezakonsko določenih pogojev. 

29 - Prisilna izterjava na osebne prejemke davčnega dolžnika, ki so iz nje izvzeti — 5.5-17/2001

Banka je izvršila sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga zbančnega računa naše pobudnice, na katerega je prejemala prejemke iznaslova družbene pomoči otrokom in denarnega dodatka po zakonu osocialnem varstvu. Pobudnica se je glede takega ravnanja obrnila naMDDSZ in medtem problem pri banki uredila. Želela je tudi našepojasnilo o utemeljenosti izvrševanja rubeža na tovrstne prejemke.


Seveda smo ji lahko pojasnili določila zakona, ki te vrsteprejemkov izvzemajo iz izvršbe, kljub temu pa se postavlja vprašanje,kako se takim primerom izogniti. Banka, ki ravna po sklepu o prisilniizterjavi, ne preverja vrste prejemkov na bančnem računu davčnegadolžnika. Morda bi z jasnejšo vsebino sklepa o prisilni izterjavi, kjerbi bilo navedeno, kateri prejemki so izvzeti iz izvršbe, lahkopreprečili marsikatero vznemirjenost in nezadovoljstvo, ki ga ob temdoživi dolžnik. 

30 - Dolgotrajnost pritožbenega postopka — 5.5-34/2001

Davčni urad je pobudniku izdal odločbo o odmeri obveznosti izkmetijstva 22.11.1999. Pobudnik je vložil pritožbo neposredno na GDUdne 27.11.1999, izvod pritožbe pa poslal tudi na izpostavo davčnegaurada.


Ugotovili smo, da je izpostava davčnega organa pobudnikovopritožbo odstopila davčnemu uradu šele po enem mesecu, ta pa jo jeskupaj z upravnim spisom v nadaljnje reševanje odstopila GDU po iztekuveč kot šestih mesecev, to je šele 26.7.2000. Zanimalo nas je pojasniloGDU glede njihovega ravnanja v zvezi z neposredno vloženo pritožbo inpostopanja davčnega urada, ki je pritožbo s spisi odstopil v nadaljnjereševanje šele po več kot šestih mesecih.


GDU se je strinjal z nenavadnim postopanjem prvostopenjskegaorgana in nam v pojasnilo posredoval odgovor davčnega urada, ki jenavajal, da so sprva menili, da bodo lahko pritožbo rešili sami (jiugodili), kasneje pa so ugotovili, da to ne bo mogoče. Zamudo soopravičevali s preobremenjenostjo zaradi izdaje številnih odločb oodmeri davka iz kmetijstva in kadrovskimi težavami. Za zamudo so sepritožniku opravičili.


Kadrovske in organizacijske težave organa seveda ne morejo bitiopravičljiv razlog za zamudo, še posebej pa ne za zamudo pri odstopanjupritožb, zato varuh na tovrstne nepravilnosti in pomanjkljivosti pridelu in ravnanju organov nenehno opozarja. 

31 - Dolgotrajno razčiščevanje davčne obveznosti — 5.5-36/2001

Pobudnica je bila zaposlena na javnih delih. Vse do leta 1999 jeplačevala akontacijo dohodnine, čeprav davka od plačil za opravljenodelo v programih javnih del po ZDoh ni bila dolžna plačati. Ko se je povložitvi napovedi dohodnine za leto 1997 zaradi vračila preveč plačanedohodnine v letu 1998 obrnila na pristojni davčni organ, je naletela natežave. GDU je z dopisom z dne 17.2.1999 naložil prvostopenjskemuorganu, da izvede odmerni postopek za izdajo nove odločbe o dohodnini.Ker vse do 5.7.2001 tega ni storil, se je pobudnica obrnila na varuha.


GDU smo pozvali, naj na podlagi svojega naročila izpred dveh letzagotovi, da bo pristojni davčni urad takoj izdal odločbo, nam paposreduje informacijo o razlogih za zamudo.


Davčni urad je pojasnil, da so izplačevalca pobudničinihprejemkov 1.9.1999 pozvali, naj posreduje podatke o višini in vrstiizplačil in jim pošlje ustrezno dokumentacijo, iz katere bo razvidenobračun davka od osebnih prejemkov. Dne 13.9.1999 je izpostava davčnegaorgana prejela dopis izplačevalca prejemkov, s katerim so potrdili, daje bila pobudnica res zaposlena na programu javnih del in da so zadelavko odvajali 25-odstotno akontacijo dohodnine, čeprav prejemki odplačil za opravljeno delov v programih javnih del niso obdavčeni zdavkom od osebnih prejemkov. Ker iz predložene dokumentacije ni bilomogoče ugotoviti ali je bila akontacija dohodnine res plačana, inizplačevalec navedenih izplačil tudi ni prikazal v kontrolnih podatkihza odmero dohodnine, je bilo potrebno dodatno usklajevanje. Iz evidencedavčnega organa niso bila razvidna vsa izplačila, zato je bilo trebadokazila pridobiti neposredno pri izplačevalcu. Prejeli so jih šele4.9.2001(!), odmerna odločba, iz katere izhaja, da se pobudnici prevečplačana akontacija dohodnine v celoti vrne, pa je bila izdana 5.9.2001. 

32 - Neodgovarjanje drugostopenjskega organa — 5.5-52/01

Pobudnik se je 19.1.2001 pritožil zoper odločbo, s katero je bilazavrnjena njegova vloga za vračilo plačanega davka na prometnepremičnin, ker se je prodajna pogodba razdrla. Zvedel je, da je bilapritožba šele po šestih mesecih poslana GDU. Na pozive, naj rešijopritožbo, ni dobil odgovora, zato se je obrnil na varuha.


Skušali smo izvedeti, zakaj zavezancem na dopise ne odgovarjajo,še posebej če ti to izrecno zahtevajo. Znova nas je zanimalo pojasniloglede ravnanja prvostopenjskega organa v zvezi z odstopom pritožbe.


GDU je odgovoril, da zaradi izjemno velikega pripada pritožbenihzadev, njihove raznolikosti in obsežnosti ter velikih zaostankov na enistrani ter omejenega števila strokovnih delavcev na drugi ne morejoreševati pritožbenih zadev v zakonsko določenih oziroma za zavezancesprejemljivih rokih. Predvsem poskušajo pritožbe reševati po vrstnemredu glede na datum vložene pritožbe, izjemno veliko pa je tudi tožbzaradi molka organa in večkratnih utemeljenih urgenc pritožnikov. Naurgence običajno posebej ne odgovarjajo, ker odgovor, da bo zadevarešena takoj, ko bo mogoče, najbrž za zavezanca ni ustrezen, vsebinskopojasnjevanje pritožbene zadeve pred izdajo drugostopenjske odločbe pani v skladu z določbami ZUP in ZDavP. Raje poskušajo pritožbo čim prejmeritorno rešiti.


Razloge za ravnanje prvostopenjskega organa v zvezi z odstopomnavedene pritožbene zadeve drugostopnemu organu šele po šestih mesecih(in še to na zahtevo GDU na podlagi pritožnikove urgence) bo preverilapristojna služba za notranji nadzor in ustrezno ukrepala.


Ravnanje davčnih organov je pobudnik primerjal s položajemzavezanca v postopku. Doslej še nikoli niso zamudili s plačilom davkov.Zaradi spleta okoliščin pa žena ni prevzela odločbe o odmerinadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (obvestilo o prispeli poštnipošiljki se je moralo nekako izgubiti. To je izvedela šele predkratkim, ko je dobila od davčnega urada obvestilo o rubežu zaradineplačila davka. Torej rubež plus zamudne obresti in to brezpredhodnega opomina (in ob dejansko neprejeti odločbi). Davčni organipa lahko mirno kršijo zakon in na urgence sploh ne odgovarjajo. 

33 - Postopek prisilne izterjave dolga za terjatev, ki je bila že poravnana — 5.5-66/2001

Pobudnica je le pet dni za tem, ko je poravnala drugi obroknadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, prejela sklep o prisilniizterjavi dolga iz osebnih prejemkov.


Problem izhaja iz neažuriranih podatkov in evidenc vknjigovodskih izkazih davčnih zavezancev ter nepreverjanja podatkov.Davčni organ prizna, da sklepe o prisilni izterjavi izdajajo "vpaketu". Do razlik v njihovih podatkih prihaja zaradi nejasnihinformacij, ki jim jih posredujejo ustanove, pristojne za izvajanjeplačilnega prometa. Iz njihovih izpisov se ne da takoj ugotoviti, nakaj se nakazilo nanaša. Davčni urad v takem primeru zavezancu vrneplačani znesek. 

34 - Poravnava davčnega dolga po položnici — 5.5-94/2001

Pobudnica je samostojna podjetnica. Prejela je sklep o prisilniizterjavi dolga z rubežem na denarna sredstva, ki jih ima na računu pribanki. Sklep je prejela tudi banka, ki je račun takoj blokirala. Zrubežem denarnih sredstev je banka na prehodni račun davčnega organa20.11.2000 nakazala 292.409,00 tolarjev, 22.11.2000 pa še 270.000,00tolarjev. Ker je pobudnica želela dolg čimprej poravnati, je 27.11.2000s položnico vplačala še razliko dolga v višini 735.000,00 tolarjev.Kopijo položnice je v vednost predložila tudi banki. Mislila je, da bopo poravnavi celotnega dolga banka sprostila njen bančni račun, a je1.12.200 ugotovila, da s sredstvi, ki so bila na njenem računu, ševedno ne more prosto razpolagati, ker banka od pristojnega davčnegaorgana še ni prejela uradnega obvestila o poravnavi dolga.


Ko je pobudnica hotela nastali problem urediti, so ji delavke naizpostavi davčnega urada zatrjevale, da je bil dolg, ki je bil plačan spoložnico, poravnan na neustrezen način, zato ji potrdila, na podlagikaterega naj bi banka njen račun deblokirala, niso hoteli izdati. Ko jehotela razčistiti, zakaj bi bilo plačilo po položnici nepravilno, so jopošiljali od vrat do vrat. Predlagali so ji, naj znesek, ki ga jeplačala po položnici, še enkrat nakaže prek svojega žiro računa,vračilo razlike pa posebej uveljavlja (!).


Iz knjigovodske evidence davčnega organa naj bi se kasnejeizkazalo, da je bil dolg ne samo poravnan, temveč celo preplačan. Medbanko in davčnim organom so stekli dogovori o deblokadi pobudničinegažiro računa, vendar banka zgolj telefonske potrditve o poravnavidolžničinega dolga ni hotela upoštevati. Šele po daljšem pregovarjanjumed banko in pristojno službo davčnega urada je bilo izdano uradnopotrdilo o poravnanem dolgu, na podlagi katerega je banka končnosprostila njen žiro račun.


Zaradi problema primernosti ravnanja davčne uslužbenke v gornjemprimeru in zato, ker nas je zanimalo, zakaj samostojni podjetnik svojihobveznosti ne more poravnati tako, kot je to storila naša pobudnica, toje s položnico, smo se obrnili na Glavni urad. Pojasnila, ki bi nasprepričalo, da je bil odziv davčnega organa v navedenem primeruustrezen, nismo dobili. 

35 - Odvzem zemljišča — 5.7-91/01

Prejeli smo dve pobudi zaradi zemljišča, ki je bilo po mnenjupobudnic protipravno odvzeto, na podlagi odločb Geodetske uprave,Izpostave Celje. Iz priložene odločbe je bilo razvidno, da je bilaizdana na podlagi Zakona o zemljiškem katastru, in sicer je bilaizvršena obnova zemljiškega katastra z novo zemljiškokatastrsko izmeroin klasifikacijo na parcelah v tem operatu.


Zakon o zemljiškem katastru določa, da se mora za vsakokatastrsko občino najmanj vsakih 15 let enkrat opraviti primerjavastanja v zemljiško-katastrskem operatu s stanjem v naravi glede navrsto rabe zemljišč in ugotovljene spremembe izvesti vzemljiško-katastrskem operatu. Podatki zemljiško-katastrske izmere inkatastrske klasifikacije morajo biti javno razgrnjeni; o času in krajurazgrnitve pa mora biti javnost obveščena na krajevno običajen način.Vse prizadete lastnike pa je pristojni geodetski organ dolžan pismenovabiti, da pregledajo razgrnjeni elaborat zemljiško-katastrske izmereoziroma klasifikacije zemljišč. Lastniki, ki se strinjajo zrazgrnjenimi podatki, to potrdijo s svojim podpisom v elaboratu. Če sene strinjajo, lahko podajo uradni osebi, ki vodi razgrnitev, svojugovor v osmih dneh. O podanem ugovoru geodetski organ odloči zodločbo, zoper katero je dovoljena pritožba. Če se lastnik ne odzovevabilu, pa je izkazano, da je vabilo prejel, oziroma če na razgrnitvinoče podpisati, da se strinja s podatki razgrnjenega elaborata, čepravne ugovarja, se šteje, da se strinja s podatki razgrnjenega elaborata.


Iz odgovora pristojne GU izhaja, da so bili pobudnica insolastniki sporne parcele pisno vabljeni na mejni ugotovitveni postopekin na razgrnitev zemljiškokatastrske izmere. Iz zapisnika mejnegaugotovitvenega postopka je razvidno, da so bile meje zemljiščazamejičene s soglasjem lastnikov. Solastniki niso podali ugovora narazgrnjene podatke zemljiškokatastrske izmere, prav tako niso vložilipritožbe na odločbo, ki je zato postala pravnomočna. Podlaga zaspremembe v zemljiškem katastru je bila nova zemljiškokatastrska izmerana delu k.o., ki je bila opravljena zaradi obnove zemljiškega katastra.Površine parcel so izračunane na podlagi ugotovljenih mej. Iz odgovorageodetske uprave in priloženih listin izhaja, da so bili lastnikivabljeni na javno razgrnitev in da so bili udeleženi v izvedenemupravnem postopku, v katerem niso niti podali pripomb niti uporabilipravnega sredstva.


V postopku GU niso bile ugotovljene nepravilnosti, ki bi bilepodlaga za ukrepanje varuha. Pobudnica se z navedeno ugotovitvijo kljubpojasnilom ne strinja in še vedno meni, da ji je bilo zemljiščeprotipravno odvzeto, čeprav listine dokazujejo, da je bila udeležena vvseh postopkih. O očitno pa jih ni razumela oziroma se ni zavedalaposledic sodelovanja v postopkih in opustitve določenih pravnihsredstev, ki so ji bila na voljo. 

36 - Uveljavljanje statusa žrtve vojnega nasilja — 5.7-129/2001

Pobudnica se je obrnila na varuha zaradi težav v postopku priznanjastatusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Ker je UE prvi zahtevekzavrnila, je pobudnica vložila nov, spremenjen zahtevek. UE je vlogoodstopila Slovenski odškodninski družbi, d.d., namesto da bi joobravnavala kot prošnjo za priznanje statusa.


Pri posredovanju na UE smo poudarili, da ni dvoma, da jeupravičenka v novi vlogi uveljavljala status in pravice žrtve vojneganasilja. Če je do odstopa vloge prišlo zaradi pripisa na vlogi, kjer jepobudnica navedla, da uveljavlja pravice družinskih članov "po 11.členu Ur. l. 18/14.3.2001", se nam to ni zdel utemeljen razlog zaodstop. Upravni organ mora poznati pravo in bi moral vedeti, da se poZakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja neodloča o samih pravicah, temveč le o višini odškodnine na podlagipravic, priznanih s pravnomočnim aktom pristojnega organa.


UE nam je v odgovoru pojasnila, da so vlogo odstopili Slovenskiodškodninski družbi na podlagi posvetovanja z MDDSZ. Zagotovili so nam,da so takoj po prejemu našega dopisa oziroma po ugotovljeni napakiSlovensko odškodninsko družbo zaprosili, naj jim vrne zadevo pobudnice,da bodo o njej ponovno odločali. 

37 - Nepravilnosti v upravnih postopkih — 5.7-160/2001

Pobudnica se je na varuha obrnila zaradi napačno vodenih upravnihpostopkov pristojne UE. Na podlagi poizvedb in priloženih dokumentovsmo ugotovili določene nepravilnosti in kršitve, ki so bile po našipresoji storjene v upravnih postopkih (opustitev zaslišanja strank vupravnem postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, nedoslednost privročanju upravnih odločb). Lokacijsko dovoljenje za spremembonamembnosti objekta z dne 11.3.1996 je bilo pobudnici vročeno šele22.2.2000. Zaradi tega ob izdaji odločbe o dovolitvi priglašenih del naistem objektu 26.5.1999 lokacijsko dovoljenje še ni bilo pravnomočno.To je bil je bil tudi razlog, da je drugostopenjski organ odločbo opriglasitvi odpravil in zadevo vrnil UE v ponovno odločanje. Ta ozadevi ni odločila, čeprav je nesporno ugotovljeno, da je zdajlokacijsko dovoljenje pravnomočno. V UE so kot razlog za dolgotrajnostpostopka in za to, da v navedeni zadevi še niso odločili, navajalivelik pripad zadev na posameznega referenta in dejstvo, da nerazpolagajo s spisom, ker je na Upravnem sodišču.


UE smo opozorili, da preseženo število pripada zadev naposameznega referenta ni utemeljen razlog, da o zadevi ni bilo odločenov zakonskem roku. Prav tako ni sprejemljivo, da upravni organi vprimerih, ko bi sicer morali voditi upravni postopek oziroma odločati,tega ne storijo zaradi tega, ker se spisi ne nahajajo pri njih. V vsehnavedenih položajih ni razloga in ne pravega opravičila za to, da sepostopek ne bi nadaljeval. Po tretjem odstavku 251. člena ZUP moraorgan prve stopnje po odpravi odločbe in vrnitvi zadeve v ponovnipostopek novo odločbo izdati brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetihdneh. UE je na podlagi našega mnenja in napotila upravne inšpekcijepriskrbela kopijo spisov od Upravnega sodišča in razpisala ustnoobravnavo. 

38 - Dolgotrajno čakanje na odgovor državnega pravobranilstva — 6.0-55/01

Pobudnik je 7. septembra 2000 Državnemu pravobranilstvu RepublikeSlovenije poslal odškodninski zahtevek za povračilo škode za čas, ki gaje neupravičeno prebil v zaporu na podlagi sodbe Divizijskega sodišča vCelju opr.št. Sud 70/47 z dne 27. marca 1947. Državno pravobranilstvoje pobudnika 30. oktobra 2000 seznanilo, da bo njegov zahtevekobravnavan na prvi seji "komisije, ki dodeljuje odškodnine". Pobudnikaso tudi seznanili, da je rok za odločitev državnega pravobranilstva trimesece.


Pobudnik se je obrnil na varuha 21. maja 2001, ker mu državnopravobranilstvo tudi več kot osem mesecev po vložitvi zahtevka niodgovorilo. Čeprav bi po poteku treh mesecev lahko vložil tožbo in vpravdi uveljavljal pravico do odškodnine, smo se ponovno obrnili nadržavno pravobranilstvo, saj smo menili, da bi moralo pobudniku nanjegovo zahtevo v zakonskem roku odgovoriti. Dne 5. junija 2001 nas jedržavno pravobranilstvo seznanilo s poravnalno pobudo, ki jo je poslalopobudniku 1. junija 2001 - torej šele po posredovanju varuha in skorajdevet mesecev po vloženi zahtevi. 

39 - O pravilnem razumevanju zakonske določbe — 6.0-71/2001

Pobudnik je moral zavarovalnici vrniti 600.000 tolarjev, ker je bilapravnomočna sodna odločba v reviziji delno spremenjena in prisojenaodškodnina za nepremoženjsko škodo znižana za prav takšen znesek.Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev o dolžnosti vrnitvepreveč izplačane odškodnine oprli na pravno mnenje, objavljeno vPravnih mnenjih Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/2000, kije bilo sprejeto na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 13.7.2000,opr. št. II Ips 103/2000.


Pobudnikov odvetnik je v pismu varuhu ocenil, da je navedenasodba vrhovnega sodišča pravno povsem zgrešena: pomeni zlorabopravosodne veje oblasti, saj si je sodišče protiustavno prilastilozakonodajno oblast. Meni, da je pravno mnenje, navedeno v citiranisodbi vrhovnega sodišča, v nasprotju z načelom pravne države, ker seuporablja "retrogradno" in ker de facto razveljavlja določilo 216.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav to določilo ševedno velja, saj ga doslej zakonodajalec ni razveljavil ali spremenil.Predlagal je, da varuh poda svoje mnenje o tem problemu ustavnemusodišču, zlasti da navedena sodba pomeni grobo kršitev ustave intemeljnih človekovih pravic in svoboščin.


Določba 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. listSFRJ št. 29/78-39/85 in 57/89-ZOR) je ob skrbnem branju povsem jasna inrazumljiva in niti ne potrebuje razlage (in claris non fitinterpretatio). V tem kontekstu bi lahko zagovarjali stališče, da jepravno mnenje sprejeto na občni seji vrhovnega sodišča 19.12.2000 celonepotrebno in odveč, če bi v vsakodnevni praksi ne prihajajo do očitnopovsem napačnega razumevanja vsebine te določbe, kar pravzaprav izhajatudi iz prejete pobude.


ZOR v 216. členu namreč določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljenoplačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetegazdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Prejemnikima pravico prejeto obdržati le, če gre za neutemeljeno plačane zneskeodškodnine za taksativno naštete oblike nepremoženjske škode. Pogoj zauporabo 216. člena je, da gre za neutemeljeno plačane zneske. Če sobili zneski odškodnine plačani utemeljeno, ni podan dejanski stan 216. člena ZOR. Odškodnina, ki jo zavarovalnica plača oškodovancu na podlagi pravnomočne sodne odločbe, je seveda plačana utemeljeno.Če bi zavarovalnica prostovoljno ne izpolnila svoje obveznosti napodlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, bi oškodovanec kotupnik lahko uveljavil prisilno izterjavo prisojene terjatve v sodniizvršbi.


Tako je zavarovalnica tudi v primeru pobudnika utemeljenoplačala odškodnino na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Dejstvo, da jebila pravnomočna sodna odločba v reviziji kasneje spremenjena, nespreminja ugotovitve, da je zavarovalnica utemeljeno plačala zneske popravnomočni sodni odločbi. Do delne spremembe pravnomočne sodne odločbeje prišlo šele kasneje in šele takrat je odpadla pravna podlaga za plačilo plačanih zneskov.


Pravilno razumevanje 216. člena ZOR je torej v razlikovanjumed neutemeljenim in utemeljenim plačilom zneskov odškodnine. Le vprimeru neutemeljeno plačanih zneskov je ob pogojih navedene zakonskedoločbe mogoče obdržati prejeto odškodnino.


Varuh je tako ocenil, da s sodnimi odločbami, ki so predmetpobudnikove ustavne pritožbe, ni podana kršitev katere od konvencijskoali ustavnopravno zavarovanih človekovih pravic ali temeljnihsvoboščin. Menimo celo (kar sicer ni pristojnost varuha), da so sodiščav obravnavanih primerih pravilno uporabila materialno pravo, kar sevedavelja tudi za sodbo vrhovnega sodišča, na podlagi katere je bilosprejeto objavljeno pravno mnenje. S citirano uporabo predpisa vrhovnosodišče in druga sodišča niso razveljavila 216. člena ZOR, pač pa so tozakonsko besedilo uporabila v skladu s pomenom njegovih jezikovnihznakov. Tako smo ocenili, da vložena pobuda ne daje podlage zaposredovanje varuha človekovih pravic v razmerju do ustavnega sodišča. 

40 - Sobota je dan, ko policija "ne dela" — 6.1-82/00

Storilcu prekrška se je rok za plačilo denarne kazni iztekel vsoboto, kazen pa je plačal v ponedeljek. Policija je štela, da je bilazadnji dan za plačilo kazni sobota, "ki pa ni prost delovni dan organa,ki je plačilni nalog izdal". Zato je postala plačilni nalog vizterjavo. Po mnenju policije bi pobudnik moral denarno kazen plačatinajkasneje v soboto, kar bi lahko storil na pošti.


Na podlagi petega odstavka 241. člena ZP je storilec prekrškazavezan plačati denarno kazen v osmih dneh. Če je zadnji dan rokadržavni praznik, nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri organu ne dela,se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika (četrti odstavek101. člena ZP). Verjetno ni dvoma, da je s pojmom "organ" po navedenizakonski določbi razumeti zgolj organ, ki je izdal plačilni nalog. Takoje bila denarna kazen plačana pravočasno, če je šteti soboto za dan, kopolicija "ne dela", ne glede na možnost plačila denarne kazni na pošti ali v banki.


Zakon o petdnevnem delovnem tednu v SR Sloveniji (Uradni listSRS, št. 5/68 do 24/79) je uvedel petdnevni delovni čas. Tedenskidelovni čas je razporedil na ponedeljek, torek, sredo, četrtek in petekter hkrati v drugem odstavku 1. člena izrecno določil, da se v sobotone dela. Z uveljavitvijo Zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnemsvetu skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradnilist SRS, št. 24/79) so prenehale veljati določbe Zakona o petdnevnemdelovnem tednu v SR Sloveniji, ki se nanašajo na delovni čas v organihdržavne uprave. Na podlagi pooblastila po 6. členu Zakona o VladiRepublike Slovenije je vlada izdala Uredbo o razporeditvi delovnegačasa v upravnih organih (Uradni list RS, št. 72/93), ki je veljala včasu plačila denarne kazni. Po tej uredbi delajo upravni organi najmanjpet dni v tednu, in sicer v ponedeljek, torek, sredo, četrtek in petek.Le v primerih, ko to narekuje narava nalog upravnega organa ali načinnjihovega dela, se lahko določi, da upravni organ ali posameznenotranje organizacijske enote upravnega organa delajo tudi v sobotooziroma nedeljo.Tudi zdaj veljavna Uredba o poslovnem času, uradnihurah in delovnem času v organih državne uprave (Uradni list RS, št.21/01) določa kot pravilo, da organi poslujejo pet dni v tednu.


Zanimiva za oceno, ali je sobota dan, ko se pri policiji "nedela" v pomenu četrtega odstavka 101. člena ZP, pa je tudi določbadrugega odstavka 81. člena ZPol. Ta šteje kot poseben delovni pogojtudi "delo ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostihdnevih". ZPol torej očitno šteje soboto za dela prost dan, torej zadan, "ko se pri organu ne dela". Sklepanje po nasprotnem razlogovanju vzvezi z omenjeno zakonsko določbo namreč omogoča zaključek, da so tudiza policijo delavniki le dnevi od ponedeljka do vključno petka, ne patudi sobota.


Narava dela policije verjetno zahteva, da policija dela vse dniv tednu, podnevi in ponoči, ne glede na sobote, nedelje, praznike indruge dela proste dneve. Vendar to ne pomeni, da je za policijo vsakdan v tednu "delavnik" (dan, ko se pri organu dela) v pomenu četrtegaodstavka 101. člena ZP.


Četrti odstavek 101. člena ZP, ki velja tudi tedaj, ko morastorilec prekrška plačati denarno kazen policiji, razlikuje meddelavniki in dnevi, ko se pri organu ne dela. Tudi za policijo vsidnevi v tednu niso delavniki, saj so delo ob sobotah, nedeljah,praznikih in drugih dela prostih dnevih delavci policije zavezaniopravljati le, kadar je to potrebno za izvajanje z zakonom določenihnalog. To pa pomeni, da ne delajo ob sobotah, nedeljah, praznikih indrugih dela prostih dnevih vsi delavci policije, kakor tudi, da delo nate "dela proste dneve" ne pomeni dela na delavnik.


Delo (v obliki dežurstva) ob sobotah, nedeljah, praznikih indrugih prostih dnevih poznajo različni državni organi, tudi sodniki zaprekrške, za katere prav tako velja četrti odstavek 101. člena ZP.Kljub dežurstvu sodnikov za prekrške pa se v postopku o prekršku iztečerok s pretekom prvega prihodnjega delavnika, če je zadnji dan rokadržavni praznik, nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri organu ne dela.Praksa sodnikov za prekrške šteje soboto za "dan, ko se pri organu nedela".


Z opisano argumentacijo smo Generalno policijsko upravo prosili,naj sporoči pravno podlago za stališče, da sobota ni dela prost dan vpomenu četrtega odstavka 101. člena ZP. Hkrati smo predlagali, najobravnava naše stališče, da je pobudnik pravočasno plačal denarnokazen. Osemdnevni rok za plačilo se je iztekel v soboto, torej na dan,"ko se pri organu ne dela", plačilo pa je bilo opravljeno prvinaslednji delavnik.


Generalna policijska uprava je sledila našemu stališču, da jepobudnik pravočasno plačal denarno kazen. Policijski upravi Maribor jenaročila, da prekliče nalog za izterjavo zoper pobudnika. Hkrati jepredlagala, naj policija povabi pobudnika na pogovor, pojasni napako inse mu za "neljubi dogodek" opraviči. 

41 - Nepotrebno nadlegovanje policista — 6.1-11/01

Pobudnica se je pritožila zaradi večkratnih postopkov, ki jih jezoper njo vodil policist Policijske postaje Brežice. Ukrepe policistaje povezovala s svojo temnopoltostjo. V enem izmed postopkov jo jespraševal tudi o njenem bratu. Ko jo je kasneje opazil pri gostinskemlokalu, ji je očital, da laže o tem, kje je njen brat.


Policija je zavezana posredovati, vendar le v povezavi zopravljanjem nalog, za katere ima pooblastilo v zakonih. Policistimorajo biti v odnosih do državljanov in strank vljudni, postopki inukrepi policistov pa zakoniti. Policist Policijske postaje Brežice niimel pooblastila, da je pobudnico nadlegoval z vprašanji o njenem bratuin ji pri tem očital, da laže.


Opravili smo poizvedbe pri Generalni policijski upravi inzahtevali pojasnilo glede na navedbe pobudnice. Pritožbo pobudnice jeobravnavala PU Krško in jo sprva ocenila kot neutemeljeno.Generalna policijska uprava se ni strinjala z mnenjem PU Krško gledestrokovnosti in zakonitosti postopka policista. Zahtevala je dopolnitevpritožbenega postopka s soočenjem med pobudnico in policisti ter pričopostopka. Potrdila je, da policist ni ravnal po pravilih stroke, sajpostopka vprašanj o bratu pobudnice ni bilo mogoče obravnavati koturadno dejanje pooblaščene uradne osebe. Po ponovni proučitvi je PUKrško pritožbo pobudnice v tem delu ocenila kot utemeljeno, ni pa jiuspelo potrditi žalitev in groženj, saj se pobudnica ni udeležilasoočenja. 

42 - Machiavelli na Oddelku policije v Medvodah — 6.1-36/01

Obdolžencu v sedmih poskusih ni bilo mogoče po pošti vročiti odločbeo prekršku. Tako je Policijski oddelek Medvode sprejel nalogo, dapisanje sodnika za prekrške vroči obdolžencu in tako naredi konecnjegovemu izmikanju vročitvam.


Policist Policijskega oddleka Medvode je večkrat zaman iskalobdolženca za domu, da bi mu vročil priporočeno pošiljko. Postalo jeočitno, da se obdolženec izmika tudi srečanju s policijo. Zato se jepolicist odločil, da obdolženca s pisnim vabilom povabi v uradneprostore Policijskega oddelka Medvode. Med pooblastili, ki jih imajopolicisti pri opravljanju nalog, je tudi vabilo. Tako lahko policistivabijo v uradne prostore osebe, ki bi lahko dale koristne podatke zaizvrševanje nalog, določenih z zakonom.


V pisnem vabilu mora biti naveden razlog, zaradi katerega jeoseba vabljena in v kakšni vlogi. Hkrati mora biti v vabilu tudiopozorilo, da bo vabljena oseba prisilno privedena, če se vabilu neodzove. V prvem pisnem vabilu je policist kot razlog vabljenja navedel"razgovor", v drugem, ki je bilo poslano nekaj tednov kasneje, pa jebilo navedeno, da se mora vabljena oseba zglasiti kot "priča" zopozorilom, da bo v primeru izostanka prisilno privedena.


Obdolženec se je na drugo vabilo policije odzval in še istegadne prišel na Policijski oddelek Medvode. Tam je zvedel, da namenvabila ni pogovor, kakor tudi, da ni vabljen kot priča, pač pa zaradivročitve odločbe sodnika za prekrške. Ko je ugotovil, da je prišel napolicijo zaradi drugega razloga, kot pa je bilo to navedeno v vabilu,se je močno razburil. Policija je pojasnila, da je med njim inpolicistom prišlo "do nesoglasja zaradi namena vabljenja". Začel jevpiti, da ne bo ničesar niti podpisal niti prevzel. Po trditvahpolicije je v razburjenju tudi rekel, da policisti lažejo, ter jimočital: "Kaj me jebete, saj nimate pravice, žalit ču se ministru."Policija je ocenila, da je vabljeni storil prekršek zoper javni red inmir, ker se je nedostojno vedel proti uradni osebi pri uradnemposlovanju, zato je Policijski oddelek Medvode zoper njega podalpredlog o uvedbi postopka o prekršku.


Ocenili smo, da je bilo ravnanje policista pri vabljenjupobudnika v prostore PO Medvode nezakonito, zato smo zahtevalipojasnilo generalne policijske uprave. Ta je potrdila, da je policistravnal nepravilno, saj je zakonsko določbo, ki opredeljuje vabilostranki v postopku, zlorabil za vročanje pisemske pošiljke. Vabilo kotpolicijsko pooblastilo ni namenjeno vročanju priporočenih pošiljk.Policija je zagotovila, da bo Policijski oddelek Medvode nepravilnostobravnaval na delovnem sestanku, policisti bodo poučeni o pravilnempostopku, zoper policista, ki je vodil postopek v pobudnikovi zadevi,pa bodo "ustrezno" ukrepali.


Upoštevaje trditve policije se je pobudnik nedvomno neprimernoodzval, ko se je zaradi vabila zglasil na PO Medvode. Vendar pricelotni zadevi ni mogoče spregledati flagrantne kršitve policijskegapooblastila, ko je bil pobudnik žrtev zlorabe instituta vabila, kot jeugotovila tudi sama policija. Za zatrjevani očitek pobudnika, dapolicisti lažejo, bi v danem primeru žal lahko rekli, da celo ni bildaleč od resnice. Ni mogoče spregledati dejstva, da je policistzavestno v pisnem vabilu zapisal netočen razlog, zaradi katerega jepobudnika povabil v uradne prostore PO Medvode. Policija se pač ne smeposluževati neresnic in nezakonitega poslovanja, čeprav za dosegolegitimnih ciljev. Stališče, da namen posvečuje sredstvo, pač v pravni državi ni sprejemljivo.


Varuh tudi dvomi o pravilnosti odziva policije, ki je zoperpobudnika predlagala uvedbo postopka o prekršku. Zatrjevano nedostojnovedenje je očitno bilo zgolj posledica nezakonite uporabe policijskegapooblastila. Varuh je v tej zvezi že večkrat poudaril, da nekorektnostali celo prekoračitev danih pooblastil s strani policista bolj kaže nadolžnost, da se prizadeti osebi državni organ opraviči, ne pa da sezoper njegovo, morda deloma celo opravičljivo in izzvano odzivanjeukrepa z vložitvijo predloga za uvedbo postopka o prekršku. Takšnoravnanje pri prizadetem posamezniku, ki je bil dejansko žrtev zlorabezakonske določbe, kot je ugotovila tudi generalna policijska uprava,zgolj poudarja občutek brezpravnosti in nemoči v razmerju do vsemogočnedržave in njenih organov. Vztrajnemu izmikanju vročitvi odločbe oprekršku bi bilo dopustno narediti konec le z uporabo zakonitihsredstev. 

43 - Pritožba obdolženca zaradi zatrjevanih nepravilnosti med preiskavo — 6.2-21/2001

Obdolženec je v pobudi navedel, da je bil ob 8. uri vabljen nasodišče zaradi zaslišanja. Skupaj z zagovornikom je ob napovedanem časučakal pred pisarno preiskovalnega sodnika, ki pa je prišel šele 20minut kasneje. Zaslišanje se je začelo brez opravičila za zamudo.Zagovornik je preiskovalnemu sodniku povedal, da bo obdolženec navprašanja odgovorjal le pisno, ker zaradi "poprejšnjih slabih izkušenj"nima zaupanja, saj mu na prejšnjem zaslišanju preiskovalni sodnik nidovolil narekovati izjave neposredno na zapisnik. Sodniku očita, da jev zapisnik narekoval "svojo verzijo dogodka", vsled česar je zagovornikprotestiral, da tega, kar narekuje, obdolženec in njegov zagovorniknista izjavila. Tudi ni točno, kar je preiskovalni sodnik zapisal vzapisnik, da se bo obdolženec zagovarjal z molkom. Ob tem je zagovornikmenil, "da bo očitno potrebno na strokovnem seminarju zavzeti stališče,kaj pomeni zagovarjati se z molkom". Pobudnik očita preiskovalnemusodniku, da "ni mogel skriti sovražnega razpoloženja" do njega innjegovega zagovornika, celo ne "nenehnega sarkastičnega nasmihanja". Obzaslišanju je bila navzoča pripravnica, vendar njena prisotnost vzapisniku ni navedena. Preiskovalni sodnik je vsebino zaslišanja"prirejal po svoje", zato zapisnik ne ustrezna resnici in ga zzagovornikom nista podpisala.


Iz zapisnika preiskovalnega sodnika o zaslišanju obdolžencaizhaja, da je bil narok začet ob 8.20 ter da je obdolženec povedal, "dase bo zagovarjal z molkom" in odgovarjal "samo na pisna, prejpostavljena vprašanja". Zapisano je tudi, da je zagovornik rekel, "najgre sodnik najprej na seminar, kjer bo ugotovil, kaj pomeni zagovarjatise z molkom", ter da bo "potrebno vložiti kazensko ovadbo zoperpreiskovalnega sodnika". Obdolženec in zagovornik zapisnika nistapodpisala s pojasnilom, da ni navedeno tisto, kar sta povedala.


Z opisanimi trditvami je pobudnik predlagal posredovanje varuha.V odgovoru smo pojasnili, da preiskavo opravlja preiskovalni sodnik, kitudi vodi postopek, daje besedo strankam, skrbi za red obravnavanja inzagotavlja dostojanstvo sodišča. Obdolženec se zaslišuje ustno. Pri temse mu lahko dovoli, da uporablja svoje zapiske. Pisnega zagovoraobdolženca ZKP ne pozna.


Zaslišanje obdolženca se mora opraviti tako, da se v polni merizagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva.Omogočiti mu je treba, da se v neoviranem pripovedovanju izjavi o vsehokoliščinah, ki ga bremenijo in, da navede vsa dejstva, ki so v koristnjegovi obrambi. Izpoved se vpiše v zapisnik v obliki pripovedovanja;vprašanja in odgovori nanje se vpišejo v zapisnik, če to zahtevajostranke ali zagovornik ali če preiskovalni sodnik meni, da je topotrebno. Iz zapisnika mora biti razvidno, na čigavo vprašanje je danodgovor. Obdolžencu se lahko dovoli, da svojo izpovedbo sam narekuje vzapisnik.


Če sodišče ne ugodi zahtevi, da je treba vpis v zapisnikspremeniti, popraviti ali mu kaj dodati, lahko zaslišana oseba ugovarjavsebini zapisnika. Ta ugovor, ki sicer ni pravno sredstvo, utegne pabiti pomembno opozorilo pritožbenemu sodišču, je sodnik zavezanzapisati v zapisnik.


V zapisniku, ki ga piše sodišče o dejanju, ki se opravi vkazenskem postopku, je treba vpisati imena in priimke navzočih oseb znavedbo, v kakšni lastnosti so navzoči. Tako bi v zapisniku ozaslišanju obdolženca morala biti navedena tudi pripravnica, če je bilana naroku.


Sodnik mora zaupana pooblastila uporabljati zakonito inkorektno, predvsem pa mora zagotoviti nepristransko obravnavanje obspoštovanju vseh procesnih jamstev strank in zlasti obdolženca vpostopku. Storiti ne sme ničesar, kar bi pri kateri od strank lahkozbudilo nezaupanje oziroma sum o nepristranskosti.


Čas naroka za opravo procesnega dejanja določi sodišče. Pravilnovabljena stranka mora takšno odredbo sodišča spoštovati. Odločitev očasu začetka oprave procesnega dejanja zavezuje tudi sodnika, ki vodipostopek. Če je sodnik zamudil 20 minut in tako ni prišel pravočasno,ni ravnal prav; še zlasti, če je bil narok določen za zgodnejšo uroprav zaradi drugih obveznosti zagovornika. Seveda tudi takšno ravnanjesodnika, četudi je ostalo brez opravičila, ne utemeljuje in neupravičuje pripomb zagovornika, kot so razvidne in sodnega zapisnika,pa tudi ne pripomb, kot jih je pobudnik navedel v svojem zapisudogajanja na sodišču. Odvetnik nima obveznosti le v razmerju do strank,ki jih zastopa, pač pa tudi v razmerju do sodišča, pred katerim sepojavi pri opravljanju odvetniške dejavnosti.


Varuh se ni odločil za posredovanje, temveč je napotilpobudnika, da svojo pritožbo najprej naslovi na predsednika sodišča.ZKP namreč v 191. členu določa, da se stranki, torej tudi obdolženec innjegov zagovornik lahko vselej obrneta na predsednika sodišča, predkaterim teče postopek in se pri njem pritožita zaradi zavlačevanjapostopka in drugih nepravilnosti med preiskavo. Predsednik sodiščapreskusi navedbe v pritožbi in obvesti pritožnika, ki je to zahteval,kaj je ukrenil. Posredovanje varuha pride v poštev praviloma šelepodrejeno, če pritožnik ni prejel zadovoljivega odgovora od prestojnikaorgana, zoper katerega se pritožuje. Pobudnika smo torej napotili nanotranjo pritožbeno pot, ki jo omogoča zakon, hkrati pa smo gaseznanili z našo presojo zatrjevanih nepravilnosti pri poslovanjusodišča. 

44 - Nedolžna oseba zaradi napake policije v dveh kazenskih postopkih — 6.3-81/2001

Zaradi napake pri ugotavljanju identitete storilke, kar jepovzročilo zmoto v osebi, ki je bila osumljena kaznivih dejanj, staPolicijski postaji Ljubljana Bežigrad in Center januarja 2001 podali naOkrožno državno tožilstvo v Ljubljani kazenski ovadbi zoper pobudnico.Na podlagi vloženih ovadb je stekel postopek na tožilstvu in tudi nasodišču. S tem pa pobudnica ni bila seznanjena. Šele iz sklepaOkrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 129/2001 z dne 30. 5. 2001je izvedla, da se je zoper njo vodi kazenski postopek, in to zadejanja, ki so ji bila popolnoma neznana. Država je pobudnico takovpletla v policijski, tožilski in tudi sodni postopek, čeprav sama zatakšno ravnanje ni dala nobenega povoda. To je utemeljeno povzročilonjeno razburjenje.


Policija je pritožbo pobudnice zaradi ravnanja policistovocenila kot utemeljeno. Ko je bila napaka odkrita, je Policijskapostaja Ljubljana Center tožilstvu 13. 3. 2001 poslala poročilo vdopolnitev kazenske ovadbe, Policijska postaja Ljubljana Bežigrad pa jetako ravnala 12. 7. 2001. Policija se je za napako opravičila terhkrati poskrbela za izbris podatkov pobudnice v zvezi z očitanimikaznivimi dejanji iz njenih evidenc.


Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je po ugotovitvi napakeumaknilo obtožni predlog v primeru ovadbe Policijske postaje LjubljanaCenter oziroma zahtevo za preiskavo v primeru ovadbe Policijske postajeLjubljana Bežigrad. Vodja tožilstva je izrazil obžalovanje, da so bilepobudnici tudi z ravnanjem tožilstva povzročene nevšečnosti zaradipremajhne vestnosti in skrbnosti policistov pri ugotavljanju identiteteprijete storilke kaznivih dejanj. 

45 - Dolgotrajnost postopka zaradi kadrovske stiske sodišča — 6.4-48/01

Pobudnik se je obrnil na varuha glede dolgotrajnosti postopka zaradimotenja posesti. V zadevi pod opr. št. P 115/98 je Okrajno sodišče vSežani septembra 1998 izdalo začasno odredbo, s katero je pobudnikuprepovedalo vstop v gospodarsko-stanovanjski objekt.


Sodišče je marca 1999 odločilo o tožbenem zahtevku. Višjesodišče v Kopru je sklep prvostopenjskega sodišča čez leto dnirazveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje.


Ker do decembra 2000 še ni bilo ponovnega obravnavanja, se jepobudnik obrnil na varuha. Zlasti je bil zaskrbljen, ker je še vednoveljala začasna odredba iz leta 1998.


Pri sodišču smo opravili poizvedbo o razlogih za zastoj vpostopku. Opozorili smo še na določbo 425. člena ZPP, ki zavezujesodišče, da pri določanju narokov v motenjski pravdi vselej posebnopazi na to, da je treba zadevo po naravi vsakega posameznega primerahitro rešiti. V vlogi amicus curiae smo si dovolili opozoriti še, datožbeni zahtevek zahteva vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja zodstranitvijo stvari in vrnitvijo premeščenih stvari na staro mesto, nezahteva pa prepovedi vstopa.


Januarja 2001 je sodišče sporočilo, da bo zadeva na vrsti zareševanje v tem letu. Zastoj v obravnavanju je opravičevalo skadrovskimi težavami.


V ponovnem dopisu sodišču smo opozorili, da sodna prepoved veljav razmerju do toženca že več kot dve leti. Predlagali smo, da se kljubkadrovskim težavam, s katerimi se sooča sodišče, pri določitvi noveganaroka za glavno obravnavo upoštevajo okoliščine danega primera.


Sodišče je nato narok v predmetni zadevi razpisalo za 29.5.2001.


Oktobra 2001 smo prejeli obvestilo pobudnika, da je predmetna zadeva končana. 

46 - Stvari v hrambi, ki niso predmet izvršbe, se vračajo, mar ne? — 6.4-95/01

Septembra 2000 je bila v izvršbi, ki jo je vodilo Okrajno sodišče vRadovljici pod opr. št. In 48/98, opravljena izpraznitev in izročitevnepremičnine. Pri tem je bilo treba odstraniti premičnine, ki so bileod takrat v hrambi pri izvršitelju. Pobudnik je izvršitelju plačalpredujem za hrambo ter večkrat zahteval vračilo svojih stvari.


Izvršitelj tega ni storil. Še več, oktobra je dolžnikovegapooblaščenca obvestil, da se v hrambo prevzeti predmeti "še ne smejoizročiti dolžniku, ker še niso poravnani izvršilni stroški in nadaljnjiizvršilni stroški, ki jih je dolžnik povzročil upniku".


Pri sodišču smo opravili poizvedbo in opozorili, da upnikpridobi z rubežem zastavno pravico (le) na zarubljenih stvareh.Premičnine, ki niso predmet izvršbe, niso zarubljene stvari in je odlogizročitve lahko povezan le s povrnitvijo stroškov za njihovo hrambo.


Temu je pritrdilo tudi sodišče in po našem posredovanju naložiloizvršitelju, da predmete, ki niso bili zarubljeni, v primernem rokuizroči dolžniku. Po več kot letu dni je pobudnik tako vendarle prišeldo svojih stvari. 

47 - Neprimerno ukrepanje za discipliniranje izvedenca — 6.4-106/01

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je v pravdnem postopku pod opr. št.P 10/95 14. oktobra 1999 postavilo izvedenca. Ker ta po petih mesecihizvedenskega mnenja kljub trem urgencam ni izdelal, je sodiščezahtevalo vračilo spisa. Izvedenec se na urgence in poziv sodišča niodzval, je pa kasneje po telefonu dvakrat zagotovil, da bo mnenjeizdelal. Aprila 2001 je sodnica ponovno po telefonu poklicalaizvedenca, saj ugotavlja, da z njim lahko kontaktira le po telefonu,ker "na dopise tako ne odgovarja". Izvedenec je sodnici obljubilizdelavo mnenja do 8. maja 2001, nakar je sodišču 11. maja 2001 spis zizdelanim mnenjem tudi vrnil.


Sodišče v predmetni zadevi zoper izvedenca ni ukrepalo.Ugotavlja namreč, da je bil do sedaj še zmeraj mogoč dogovor, konkretniprimer pa je izjema. Sodišče je tudi navedlo, da te osebe praviloma nepostavlja več za izvedenca.


Menimo, da samo večkratno urgiranje sodišča izvedencu, najprejza izdelavo mnenja ter nato za vračilo spisa, ne zadošča. Kdor jedoločen za izvedenca, se je zavezan odzvati vabilu in dati svoj izvidin mnenje. Izvedenec mora spoštovati s strani sodišča postavljen rok zaizdelavo mnenja. Če se brez opravičenega razloga ne ravna po sklepusodišča in mnenja ne izdela v postavljenem roku, sodišče ne "prosjači"za odgovor ali celo za vračilo spisa. ZPP v 248. členu določa, da lahkosodišče kaznuje izvedenca v denarju do 300.000 tolarjev tudi, če brezupravičenega razloga noče opraviti izvedenskega dela. Poleg tegasodišče izvedencu lahko naloži, da mora povrniti stroške, ki jih je nata način povzročil.


Medtem ko je še sprejemljivo ravnanje sodišča, da se v določenemprimeru ob manjši zamudi izvedenca opozori na prekoračitev roka inzahteva takojšnjo izdelavo mnenja, pa stališče sodišča, da se izvedenecpo tako grobi prekoračitvi roka in neodzivanju na vrsto pozivov sodiščakaznuje s tem, da se ga "praviloma v zadevah ne postavlja več zaizvedenca", verjetno ne zadošča. Izvedenec s svojim ravnanjem namreč nisamo krnil avtoritete sodišča, temveč je prizadel tudi interes strankepostopka po hitrem in učinkovitem sodnem varstvu, saj se je sodnipostopek zaradi njegove neaktivnosti bistveno podaljšal. Sodišče bilahko na podlagi 89. člena ZS o ravnanju izvedenca seznanilo tudiministra za pravosodje, ki je pristojen za odločanje o razrešitviizvedenca. 

48 - Sodni poziv na dopolnitev nepopolne vloge z večletno zamudo — 6.4-150/01

Pobudnica je predlog za izvršbo vložila 6.10.1994, vendar njenavloga ni vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala.Zato je Okrajno sodišče v Mariboru pobudnico pozvalo na dopolnitevnjene vloge, vendar je to storilo šele 28.2.1997, dobri dve leti inštiri mesece po vložitvi predloga za izvršbo. Upnica predloga zaizvršbo očitno ni dopolnila. Sodišče pa na podlagi podatkov vizvršilnem spisu ni moglo ugotoviti, če je upnica prejela sklep, dadopolni nepopolno vlogo. Zato je 9.5.2000 opravilo narok in upnicoznova pozvalo na dopolnitev vloženega predloga za izvršbo.


Po skoraj šestih letih od vložitve je upnica vendarle 27.6.2000dopolnila predlog za izvršbo in postopek izvršbe se je tako lahkozačel. Takrat pa je sodišče ugotovilo, da je bil dolžnik 18.5.2000izbrisan iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnemposlovanju podjetij. Zato je, ker dolžnik ne obstaja več, zavrglopredlog za izvršbo. Postopek izvršbe, v katerem je upnica pričakovala,da ji bo na podlagi pravnomočne sodbe zaradi prenehanja delovnegarazmerja uspelo zoper svojega delodajalca doseči vrnitev na delo, se jetorej po šestih letih neuspešno končal. Res nosi svoj deležodgovornosti tudi pobudnica, ki je vložila nepopolno vlogo. Vendar bimoralo sodišče postopek vrnitve nepopolne vloge v popravo opravitihitreje in bolj učinkovito ter ob strogem spoštovanju poooblastil, dazagotovi tekoče in koncentrirano obravnavanje zadeve. V danem primeruje očitno spregledalo že temeljno načelo, ki sodišče zavezuje, da vpostopku izvršbe postopa hitro.


Pobudnica ni sporočila, ali se je zoper sklep o zavrženjupredloga za izvršbo pritožila. Menimo pa, da je bila v danem primerupodana podlaga za smiselno uporabo 205. člena ZPP, po katerem sodiščeprekine postopek izvršbe, če stranka, ki je pravna oseba, prenehaobstajati. S tem bi upnica dobila možnost, da predlog za izvršboprilagodi spremenjenim razmeram in nadaljuje postopek. Z vložitvijonovega predloga za izvršbo pa bo pobudnici nastala tudi nova taksnaobveznost. 

49 - Vendarle prišel do odvetnika — 6.4-257/2001

Na varuha je obrnil pobudnik, ki je zaman iskal pomoč odvetnikov vodškodninski tožbi zoper njihovega (nekdanjega) stanovskega kolega.Okrožno sodišče v Ljubljani mu je 14.6.2001 naložilo, da v 15 dnehdopolni vlogo. Pobudnik se je oglasil pri kar petih odvetnikih, vendarnoben izmed njih ni hotel prevzeti zastopanja. Nato se je 26.6. obrnilna Odvetniško zbornico s prošnjo za dodelitev odvetnika.


Odvetniška zbornica je njegovo zadevo odstopila predsednikuobmočnega zbora odvetnikov Ljubljane. Slednji se je izrekel zanepristojnega. Izrazil pa je tudi vprašanje, ali sploh ima kdopristojnost za dodelitev odvetnika, zato je predlagal, naj se pobudnikuposreduje seznam odvetnikov, izmed katerih lahko izbere tistega, ki gabo zastopal, če je pripravljen prevzeti zastopanje.


Odvetniško zbornico smo opozorili, da bi se v predmetni zadevipobudnika glede dodelitve odvetnika lahko oprli na 65. člen StatutaOdvetniške zbornice. Ta določa, da je odvetnik, ki ga določi predsednikzbornice, zavezan prevzeti pravno zastopstvo stranke, ki zaradiposebnosti svojega primera sama ne more dobiti odvetnika za pravnopomoč. Konec avgusta nam je zbornica sporočila, da so pobudnikudodelili odvetnika. 

50 - Dolgotrajna izdelava sodbe zaradi omahovanja sodišča — 6.4-278/2001

V pravdni zadevi pod opr. št. P 434/95 Okrajnega sodišča v Velenjuje bila glavna obravnava končana 26.2.2001. Po več kot petih mesecihpobudnika nista prejela sodne odločbe.


Sodišče je pojasnilo, da je sodnik sodno odločbo napisal13.7.2001, strankam pa je bila poslana šele po sodnih počitnicah - inso jo torej prejele pol leta po končanju glavne obravnave. Razlog zadolgotrajno pisanje sodbe je bil po navedbah sodišča v tem, da "tožečastranka kljub številnim med postopkom modificiranim tožbenim zahtevkom"niti na zadnji glavni obravnavi "ni postavila takšnega zahtevka inpredvsem potrebnih dokazov, da bi sodišče lahko o njem v celotiodločalo". V odgovoru sodišče pojasnjuje, da je še po končani obravnavi"razmišljalo o tem, da bi zaradi potrebnih dokazov še enkrat otvoriloglavno obravnavo". Vendar je "po tem vseeno brez ponovne otvoritveglavne obravnave izdalo sodbo, v kateri je upoštevalo dejansko stanjena terenu, saj bi se s ponovno otvoritvijo glavne obravnave pravdnipostopek za stranke le še podaljšal in seveda temu ustrezno podražil".


ZPP v 321. členu pooblašča sodišče, da se v bolj zapletenihzadevah odloči, da sodbo izda pisno. Takrat se sodba ustno ne razglasi,temveč se vroči strankam v tridesetih dneh od dneva, ko je bila končanaglavna obravnava. Argumenti, ki jih sodišče navaja v opravičilo zaprekoračitev zakonitega roka, so neutemeljeni in za dolgotrajno zamudopri izdelavi sodne odločbe ni opravičila. Pojasnilo sodišča pa dajeslutiti, da sodnik svojega dela ni opravil dovolj skrbno in vestno, čeje šele ob pisanju sodbe ugotovil, da zadeva ob končanju glavneobravnave še ni dozorela za odločitev. 

51 - "Kreditiranje" izvršiteljev — 6.4-289/2001

Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 23.1.2001, opr. št. I2000/11511, pozvalo upnika, da plača 40.000,00 tolarjev predujma zastroške za opravo izvršbe v osemdnevnem roku. Upnik je to tudi storilin upravičeno pričakoval, da bo izvršitelj takoj po prejemu predujmaali vsaj v razumnem roku začel opravo izvršbe. Ker se po sedmih mesecihše vedno ni nič premaknilo, se je obrnil na varuha.


Sodišče smo opozorili, da je bil ves ta čas predujem na računuizvršitelja, kar pomeni, da je očitno s tem denarjem lahko tudirazpolagal, pri čemer pa namen plačila ni realiziran, saj do opraveizvršbe ni prišlo.


Upnik se je utemeljeno pritoževal, da je moral januarja plačatipredujem, če še konec avgusta izvršitelj ni začel opravljati izvršbe.Namen zakonodajalca nedvomno ni bil, da bi upnik na takšen način"kreditiral" izvršitelja. Zato Pravilnik o opravljanju službeizvršitelja (Ur. list RS, št. 32/99 in 32/2000) v 19. členu določačasovno povezavo med plačilom predujma in opravo izvršbe. Upnik jepredujem plačal (pod grožnjo ustavitve izvršbe) le zato, da bi sodiščeprisilno izterjalo njegovo terjatev v razmerju do dolžnika. Prav bibilo, da bi sodišče odredilo upniku, da plača predujem le v kratkemroku pred dejansko opravo izvršbe, ne pa, da dolge mesece po vplačanempredujmu čaka na opravo izvršbe. 

52 - Zamuda pri izdaji sklepa o delitvi solastnine — 6.4-312/2001

Pobudnica nas je konec avgusta 2001 obvestila, da je prišlo v zadevipod opr. št. N 4/99 Okrajnega sodišča v Brežicah do ponovnega zastoja,saj je bilo na naroku septembra 1999 odločeno, da bo sklep izšel pisno,kar pa se ni zgodilo. Gre za isto zadevo, ki smo jo obravnavali že vletnem poročilu za 1998.


Po intervenciji varuha je sodišče sredi septembra 2001odgovorilo, da je sodniku, ki je obravnaval navedeno zadevo, sodniškafunkcija prenehala aprila 2000. Spis je bil dodeljen v reševanje drugisodnici, ki pa je po navedbah sodišča morala najprej reševati drugenujne nepravdne zadeve. Sodnica je ocenila, da je treba razpisati še ennarok, predvidoma ob koncu leta 2001.


Z odgovorom sodišča se nismo mogli strinjati. Sodniku, ki jeobravnaval zadevo, v skoraj letu dni ni uspelo izdelati pisnegaodpravka sklepa, čeprav bi moral biti sklep pisno izdelan najkasneje vtridesetih dneh po izdaji. Podobno je očitno ravnala tudi sodnica,kateri je bil spis dodeljen po odhodu sodnika, saj odločitve v oktobru2001 še vedno ni bilo. Že zaključena zadeva, ko je strankam naznanjenaodločitev, da bo sklep izšel pisno, terja v zadevi takojšnjenadaljevanje dela na spisu. Sodišču smo predlagali, da se takoj lotiobravnave predmetne zadeve in odloči o spornem razmerju. Upoštevajeokoliščine primera si težko predstavljamo spis, ki bi terjal boljprednostno obravnavanje.


Po večkratnih intervencijah smo konec decembra 2001 dobili odgovor sodišča, da je narok razpisan za naslednji mesec. 

53 - Pobudnik čakal na obravnavo, pa tožba sploh ni bila vložena — 6.4-339/2001

Leta 1997 je pobudnik naročil odvetnici vložitev tožbe zaradinespoštovanja najemne pogodbe. Plačal je stroške za sestavo tožbe,odvetnica pa mu je pojasnila, da bo tožbo vložila na pristojno sodiščein da lahko pričakuje razpis obravnave čez približno sedem mesecev.Kopije tožbe mu ni hotela izročiti z izgovorom, da je sedaj za postopekpooblaščena ona in da je lahko povsem brez skrbi.


Pobudnik se je oktobra 2001 obrnil na varuha. Po prejemu pobudesmo na okrajnem sodišču, kjer naj bi bila tožba vložena, opravilipoizvedbo. Pojasnili so nam, da med omenjenima strankama ne obravnavajonobene pravdne zadeve. Z odgovorom smo seznanili pobudnika, ki je natopisno zahteval od odvetnice podatke o vložitvi tožbe. Šele na njegovdrugi dopis se je odzvala in ga povabila na pogovor. Prepričevala gaje, naj v sporni zadevi sklene z nasprotno stranko zunajsodnoporavnavo. Ker se s tem ni strinjal in mu odvetnica tudi ni predložiladokazila o tem, da je bila tožba vložena, je posredoval prijavoodvetniški zbornici. Obvestili so ga, da so zadevo že predalidisciplinskemu tožilcu ter da ga bodo o njegovem stališču seznanili. 

54 - Odvetnik ni vložil tožbe — 6.4-439/00

Pobudnik je naročil odvetniku vložitev tožbe zaradi plačilaodškodnine. Odvetnik je zagotovil, da je tožbo vložil, in mu posredovalcelo njeno kopijo. Ker več let ni prejel obvestila o začetkuobravnavanja zadeve, se je pobudnik obrnil na sodišče in izvedel, dasodišče tožbe ni prejelo. Odvetnik se na zahteve za pojasnilom inureditvijo zadeve ni odzval, zato je pobudnik o zadevi seznanilodvetniško zbornico.


Ker smo točnost navedb želeli preveriti, smo se večkrat potelefonu obrnili na odvetnika. Kljub zagotovilu tajnice v odvetniškipisarni, da je o naših klicih odvetnika obvestila in da nas bo poklicalnazaj, ni bilo tako. Odvetniku smo posredovali tudi pisno prošnjo zapojasnilo, če je tožbo po navodilu pobudnika vložil. Odgovora nismoprejeli.


Zaradi neodzivanja odvetnika smo Odvetniško zbornico prosili zapojasnilo o poteku disciplinskega postopka zoper odvetnika. Predlagalismo, da zbornica ustrezno sodeluje z Zavarovalnico Triglav, d.d.,Ljubljana v zvezi z zahtevo pobudnika za odškodnino. Zbornica nam jeodgovorila, da je zadeva pri Disciplinski komisiji l. stopnje, ki bo vkratkem razpisala disciplinsko obravnavo. Pojasnili so nam, da jepooblaščenec zbornice že 27.3.2000 posredoval zavarovalnici izjavo, daje "odvetnik zamudil rok za vložitev tožbe, kar je nedvomno krito zzavarovanjem poklicne odgovornosti odvetnikov". Odvetniška zbornica jetorej dala "pozitivno mnenje" za izplačilo odškodnine. 

55 - Policija ustavila prisilno izterjavo denarne kazni — 6.6-36/00

Policijska postaja Kranj je pobudniku izdala obvestilo o prekršku inplačilni nalog. Pobudnik je zatrjeval, da je zoper plačilni nalogpravočasno ugovarjal. Kasneje je kljub vloženemu pravnemu sredstvuprejel sklep o prisilni izterjavi denarne kazni in stroškov postopka.Pobudi varuhu je priložil tudi izvod vloženega ugovora in potrdilo osprejemu pošiljke.


Opravili smo poizvedbe pri Generalni policijski upravi inpredstavili trditve pobudnika, da je pravočasno vložil ugovor zoperplačilni nalog. Generalna policijska uprava je ugotovila, da jepobudnik v tistem času res oddal pošiljko, naslovljeno Policijskipostaji Kranj. Vendar sprejete pošiljke, ki bi lahko vsebovala ugovorzoper plačilni nalog, Policijska postaja Kranj ni evidentirala. Zaradiodmaknjenosti dogodka policiji ni uspelo ugotoviti, kje je pošiljkaoziroma kje se je izgubila. V dvomu je zato predlagala ustavitevpostopka prisilne izterjave pri pristojnem davčnem organu. 

56 - Upravna taksa za "ugovor zoper Obvestilo o prekršku"? — 6.6-37/2001

Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je poslalo pobudniku opominza plačilo upravne takse za ugovor, ki ga je vložil zoper“Obvestilo o prekršku”. Hkrati ga je tudiopozorilo, da bo štelo, da "ugovor na obvestilo o prekršku sploh ni bilvložen in ga bomo s sklepom zavrgli", če taksa ne bo plačana vdoločenem roku."


Če mestni redar ugotovi prekršek zaradi nepravilnega parkiranja,namesti pisno obvestilo o prekršku na vetrobransko steklo takoparkiranega vozila. Storilcu, ki izrečene denarne kazni ne plača, seizda plačilni nalog. Zoper plačilni nalog lahko vloži ugovor v osmihdneh. Ugovor se torej vloži zoper plačilni nalog in ne zoper "Obvestiloo prekršku".


V intervenciji smo Mestno redarstvo opozorili, da zakon ne poznatakšne obveznosti za ugovor zoper obvestilo o prekršku, pa tudi ne zaugovor zoper plačilni nalog. Upravne takse se plačujejo (le) za spisein dejanja v upravnih in drugih javnopravnih stvareh pri upravnihorganih. Tako se plača taksa za pritožbo oziroma ugovor zoper odločboali sklep, izdan v upravni stvari. Prekrški pa se uvrščajo v sistemkaznovalnega prava kot posebna kategorija družbi manj nevarnih kaznivihravnanj.


Opozorilo, da bo ugovor zavržen, če taksa ne bo plačana, sesklicuje na drugi odstavek 67. člena ZUP. Ta določba ureja popravonepopolne ali nerazumljive vloge. Tudi Zakon o upravnih taksah (ZUT) nedaje podlage za zavrženje premalo kolkovane ali nekolkovane vloge, sajdoloča prisilno izterjavo neplačane takse. V tretjem odstavku 16. členaZUT je celo izrecno določeno, da pristojni organ vzame v postopek tudinekolkovane ali premalo kolkovane vloge. Zato besedilo opozorila sfikcijo, da ugovor ni bil vložen, če taksa ni bila plačana, nimapodlage v zakonu. Še manj logična pa je grožnja o zavrženju takšnevloge, saj ugovora, katerega vložitve in s tem obstoja ne priznava,organ pač ne more zavreči.


Mestno redarstvo je sporočilo, da so opustili zaračunavanjetakse za ugovor zoper Obvestilo o prekršku. Tistim, ki so jo žeplačali, pa jo bodo vrnili. 

57 - Določitev jasnih pravil za razrešitev sodnega izvedenca — 6.4-431/2001

ZS v 89. členu določa primere za razrešitev sodnega izvedenca. Takominister, pristojen za pravosodje, sodnega izvedenca razreši, če tasvojih dolžnosti ne opravlja redno in vestno (3. točka prvega odstavka89. člena).


Odločitev za razrešitev sodnega izvedenca, če svojih dolžnostine opravlja redno in vestno, je nedvomno zahtevna, saj predvidevanegativno oceno o opravljanju izvedenskega dela. Odločanje o temrazlogu za razrešitev sodnega izvedenca lahko celo posega na področjespoštovanja človekove osebnosti in njegovega dostojanstva.


Pri zagotavljanju pravilnosti in zakonitosti odločanja igrajopomembno vlogo pravila igre v postopku za razrešitev sodnega izvedenca.V 91. členu ZS je določeno, da minister, pristojen za pravosodje,podrobneje predpiše način imenovanja in razrešitve sodnih izvedencevter tarifo za plačilo njihovih storitev. Na tej podlagi sta bila izdanaPravilnik o sodnih izvedencih (Ur. list RS, št. 20/95) in Pravilnik otarifi za plačilo storitev sodnih izvedencev in sodnih cenilcev (Ur.list RS, št. 61/97).


Pravilnik o sodnih izvedencih je predpisal način imenovanjasodnih izvedencev, ne pa tudi načina njihove razrešitve. Prehodne inkončne določbe ZS ne določajo roka za izdajo podzakonskega predpisa,vendar pa je bila določba 91. člena ZS, ki ministra za pravosodjepooblašča, da podrobneje predpiše način razrešitve sodnih izvedencev,uzakonjena že v letu 1994. Ministra za pravosodje smo torej prosili zapojasnilo glede izdaje podzakonskega predpisa o načinu razrešitvesodnih izvedencev ter o postopku, ki ga pri tem uporablja.


Razlog za razrešitev sodnega izvedenca po četrti točki prvegaodstavka 89. člena ZS pa se sklicuje na ravnanje v nasprotju zdoločilom 85. člena istega zakona. Ta člen določa, da se smejo osebe,imenovane za sodnega izvedenca, sklicevati na to svojo lastnost samo,kadar dajejo izvide in mnenja na zahtevo sodišča ali na zahtevo strankezaradi uveljavljanja njenih pravic, v drugih primerih pa le, če takodoloča zakon, ali z dovoljenjem predsednika sodišča.


Obravnavali smo pobudo zaradi razrešitve sodne izvedenke, ki seje v postopku pred centrom za socialno delo sklicevala na svojolastnost sodne izvedenke. V predloženem izvedenskem mnenju je ob svojemimenu in priimku ter strokovnem nazivu navedla, da je stalni sodniizvedenec. Ob tem pa izvida in mnenja ni dala ne na zahtevo sodišča inne na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic.


Pri odločanju o izvrševanju javnih pooblastil center za socialnodelo ravna po ZUP, če niso posamezna vprašanja postopka v drugem zakonudrugače urejena. ZUP ne določa, da uradna oseba, ki vodi postopek,opravi dokaz s sodnim izvedencem. Tudi sicer ni videti drugega zakona,ki bi za postopek pred centrom za socialno delo določal opravo dokaza ssodnim izvedencem. Hkrati pa zadnji stavek tretjega odstavka 88. členaZS določa, da se javni del imenika sodnih izvedencev uporablja zapotrebe sodišč in drugih državnih organov v sodnih in drugih postopkih.Ta določba potrjuje prakso, da se storitev sodnih izvedencev neposlužujejo zgolj sodišča, pač pa tudi drugi državni organi. Pri tem jeskoraj pravilo, da se sodni izvedenec tudi tedaj, ko izvedenskega delane opravi na zahtevo sodišča, sklicuje na to svojo lastnost.


Ali je torej določbo 85. člena ZS moč razlagati tako, da sesodni izvedenec na to svojo lastnost ne sme sklicevati v postopku predcentrom za socialno delo (pa pri tem ne zatrjuje tozadevnega dovoljenjapredsednika sodišča)? Sankcija za sklicevanje na lastnost sodnegaizvedenca zunaj primerov, urejenih v 85. členu, je razrešitev sodnegaizvedenca.


S Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je bilobjavljen v Uradnem listu RS, št. 7 z dne 30.1.2002, je minister zapravosodje podrobneje predpisal tudi način razrešitve sodnihizvedencev. Tako je zapolnjena večletna protizakonska pravna praznina,kar bo omogočilo razrešitev sodnega izvedenca na način, urejen spredpisom v skladu z zakonom.


Hkrati je minister za pravosodje v odgovoru pritrdil stališčuvaruha, da se sme sodni izvedenec tudi v upravnem postopku pred centromza socialno delo sklicevati na svojo lastnost izvedenca. Takšnostališče utemeljuje na 85. členu ZS, da se sme sodni izvedenecsklicevati na to svojo lastnost tudi takrat, ko tako določa zakon. Pritem je treba upoštevati, da 88. člen ZS izrecno določa, da se javni delimenika izvedencev ne uporablja samo za potrebe sodišč, ampak tudidrugih državnih organov, in ne samo za sodne, temveč tudi za potrebedrugih postopkov. Zakonska podlaga za postavitev sodnega izvedenca vupravnem postopku je tako podana na podlagi ZUP ob hkratnem upoštevanjudoločil ZS. 

58 - Uspešno argumentiranje načel pravičnosti pri reševanju problema vojaškega stanovanja — 9.0-1/01

Pobudnik je imel pred preselitvijo v vojaško stanovanje v Mariborustanovanjsko pravico na vojaškem stanovanju v Brežicah. Dne 28.8.1991mu je pristojni organ JLA dodelil stanovanje v Mariboru.


Po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru je bil zavezannavedeno stanovanje izprazniti, MO pa mu je bil zavezan omogočitipreselitev v prejšnje stanovanje v Brežicah. V skladu s pravnomočnosodbo ga je Uprava za gradbene, stanovanjske in splošne zadeve pozvala,da se preseli v Brežice, in se pri tem sklicevala na sklep VladeRepublike Slovenije, ki nalaga izvršitev pravnomočne sodne odločbe vskladu z merili in načini reševanja primerov nezakonitih vselitev vvojaška stanovanja.


Pobudnik se s takšnim načinom reševanja njegovega stanovanjskegavprašanja ni mogel sprijazniti. Navedel je, da bi se s preselitvijo vBrežice njegov socialni položaj zelo poslabšal, saj bi tako žena kothči izgubili zaposlitev, hči pa bi bila prisiljena opustiti tudi študijob delu. Poleg tega bi tudi ne mogel skrbeti za svojo bolno mamo, staro86 let, ki živi v Mariboru. Želel je pomoč za dodelitev drugegaprimernega stanovanja v Mariboru oziroma v okolju, kjer je bil sicerrojen in kjer je že nekaj časa znova živel.


Čeprav smo se ob obravnavi tovrstnih pobud zavzemali za doslednoupoštevanje vladnih meril, smo v tem primeru ministru za obrambopredlagali, naj prouči možnost za izjemno reševanje, saj smo menili, dagre za posebne okoliščine primera, ki jih vladna merila nisopredvidela. Svoj predlog ministru za obrambo 16.2.2000 smo podprli znaslednjimi argumenti:

  • pobudnik se je znašel v posebnem položaju, ko zaradi upokojitve, ki jo je zahteval takoj po agresiji na Republiko Slovenijo, v kateri ni hotel sodelovati, in sočasne osamosvojitve ni mogel izkoristiti možnosti, da bi se po upokojitvi preselil v Maribor, za kar je zaprosil že leta 1998,

  • njegovi člani družine so bili rojeni v Mariboru in so želeli nadaljevati in si urediti življenje v tem mestu.


Menili smo, da naši argumenti utemeljujejo predlog, da bi sepobudniku našla rešitev za nadaljevanje bivanja v Mariboru. Naš predlogje MO posredovalo posvetovalnemu telesu pri Vladi RS, ki pa je bilopripravljeno našemu pobudniku omogočiti le odkup prejšnjega stanovanja,ni pa odstopilo od zahtev, da izprazni stanovanje v Mariboru.


Ko smo v začetku leta 2001 ugotovili, da naš pobudnik še vednoni rešil svojega stanovanjskega problema in mu je še vedno grozilaizselitev, smo na novega ministra za obrambo ponovno naslovili našpredlog z vsemi utemeljitvami. Ponovno smo predlagali, naj proučijonašo argumentacijo in predlog za izjemno reševanje tega problema, pričemer smo se sklicevali tudi na določbo drugega odstavka 3. členaZVarCP, ki varuhu daje zakonito podlago, da se pri svojih intervencijahsklicuje tudi na načelo pravičnosti. Ocenili smo namreč, da posebneokoliščine tega primera niso bile upoštevane v vladnih merilih, zatoupravičujejo izjemno reševanje. Prisilna preselitev pobudnikove družineiz Maribora v Brežice bi bila nesorazmeren in nepravičen ukrep glede nasplet okoliščin, na katere pobudnik ni mogel vplivati. Predlagali smo,da ob upoštevanju naših argumentov za izjemno rešitev navedenegaprimera ponovno proučijo možnosti za rešitev pobudnikovegastanovanjskega statusa v okviru stanovanjskega sklada ministrstva vMariboru.


Ministrstvo za obrambo nas je 8.10.2001 obvestilo, da so spobudnikom sklenili prodajno pogodbo za stanovanje v Mariboru. Pobudnikse je za ugodno rešitev njegove primera našemu uradu posebej zahvalil. 

59 - Posredovanje pri izpolnitvi dogovorjene obveznosti stanovanjskega sklada — 9.1-1/01

Pobudnik je bil upravičen do izplačila gotovinskih sredstev,obveznic in stanovanjskega posojila na podlagi četrtega odstavka 125.člena SZ (II. model). Zavezanka za plačilo gotovine v višini 14.311 DEMje bila Mestna občina Maribor oziroma Stanovanjski sklad občineMaribor. Pobudnik je 21.6.2000 sklenil kupoprodajno pogodbo za rešitevstanovanjskega vprašanja in pri Stanovanjskem skladu 27.6.2000 zaprosilza izplačilo pripadajočih sredstev. Sklad naj bi po njegovih navedbahizplačilo pogojeval s šestmesečnim odlogom. Pobudnik je na to pristalin sklenil dogovor o poravnavi obveznosti.


Stanovanjski sklad se dogovora ni držal. Ker do 27.12.2000, kobi morala biti sredstva nakazana na pobudnikov račun, denarja niprejel, je pa tudi sam zamujal s plačilom kupnine, se je obrnil nadirektorico sklada in pričakoval odgovor. Potem ko do 11.1.2001sredstev še vedno ni prejel, se je obrnil na naš urad.


Sklad smo pozvali, naj nam pojasni, zakaj ni izpolnil obveznostina podlagi sklenjenega dogovora, in predlagali, naj svoje zakonskeobveznosti izpolni brez posredovanja sodišča, kar je storil v tednudni. 

60 - Izpolnitev zagotovil stanovanjskega sklada glede skorajšnje rešitve stanovanjskega problema — 9.1-8/01

Pobudnika (mati in sin) živita v stanovanju, preurejenem iz nekdanjepralnice. Podjetje Staninvest Maribor je sklad že leta 1996 seznanil zdejstvom, da ne morejo opraviti točkovanja stanovanja, ker je toneprimerno za bivanje in bi bila njegova sanacija nesmiselna glede napotrebna finančna sredstva. Prvič smo se glede njunega stanovanjskegaproblema obrnili na Stanovanjski sklad občine Maribor že v letu 1998.Dne 6.4.1999 smo prejeli odgovor, v katerem so navedli, da bodo problemposkušali razrešiti v okviru danih možnosti. Pobudnici so zagotavljali,da bo njen stanovanjski problem razrešen v okviru danih možnosti zdodelitvijo drugega, nadomestnega stanovanja.


Ker do konca leta 1999 pobudničin stanovanjski status, ni bilurejen, smo se z dopisom z dne 9.12.1999 znova obrnili na sklad in gapozvali, naj opredeli časovne okvire, v katerih namerava razrešitistanovanjski problem pobudnice. Šele po naši urgenci z dne 22.2.2000,ki smo jo posredovali v vednost tudi županu Mestne občine Maribor, smo20.3.2000 prejeli odgovor, v katerem pa nas je sklad seznanil zgolj stem, da trenutno ne razpolaga s primernim stanovanjem, zato rešitve nemore časovno opredeliti. Ker nismo mogli mimo ugotovitve, da izodgovora ni videti konkretnega prizadevanja za razrešitev obravnavanegaprimera, smo skladu predlagali, naj glede na okoliščine primerastanovanjski problem odpravi v najkrajšem času.


Dne 8.5.2000 smo prejeli obvestilo sklada, da so navedeni primerobravnavali na pristojnem organu in zagotovili skorajšnjo rešitev.Pobudničin sin nas je 31.1.2001 obvestil, da sklad njunegastanovanjskega problema kljub danim zagotovilom še vedno ni rešil.


Vse leto so med nami in skladom ter pobudničinim sinom potekaleaktivnosti, da bi sklad uresničil svoja zagotovila. V dopisu, ki smo gaprejeli 30.3.2001, nam je sklad znova zagotovil rešitev v najkrajšemčasu. Oktobra tega leta smo na podlagi telefonske poizvedbe ugotovili,da so pobudnikoma dodelili drugo stanovanje. Sklad obvestila o rešitviprimera varuhu ni poslal, čeprav je bila ta, po našem dolgotrajnem inintenzivnem spremljanju, sprejeta že avgusta 2001. Za našo pomoč inposredovanje sta se pobudnika pisno zahvalila. 

61 - Uveljavljanje pravice do odkupa stanovanja — 9.1-43/01

Pobudnik živi skupaj s svojo družino v stanovanju v Mariboru, ki jebilo dodeljeno njegovemu očetu. Oče se je v letu 1991 odselil v Srbijoin sinu prepustil stanovanje v uporabo. Pobudnik je v zakonitem rokuuveljavljal odkup stanovanja. Odgovor MO je prejel šele leta 1995.Sporočili so mu, da stanovanja ne bodo prodali, saj je oče s tem, ko seje preselil v ZRJ, v skladu z 58. členom Zakona o stanovanjskihrazmerjih izgubil stanovanjsko pravico. S tem, ko je stanovanjskorazmerje očetu prenehalo, pobudnik pa ni uredil stanovanjske pravice vskladu z zakonom, naj bi izgubil tudi pravico do odkupa stanovanja.Pobudnik se s tem ni mogel sprijazniti, saj je menil, da je kotuporabnik stanovanja še naprej obdržal pravico uporabe stanovanja in bise z njim morala skleniti najemna pogodba in na tej podlagi odkup podugodnimi pogoji iz SZ.


Dne 20.12.1999 se je pobudnik ponovno obrnil na MO in prosilvaruha za pomoč. Pojasnili smo mu pravice, ki mu pripadajo na podlagiSZ, in mu svetovali, naj glede stanovanjskega statusa in odkupastanovanja sproži ustrezen postopek pred sodiščem.


Po daljšem času smo prejeli obvestilo MO, da so pobudniku žeposredovali predlog za sklenitev pogodbe za odkup stanovanja v skladu sstališčem Državnega pravobranilstva, da zakonska obveznost prodajeobstaja kljub poteku splošnega zastaralnega roka, na katerega so sepred tem sklicevali. Pobudnik se je ob podpisu pogodbe zahvalil za našeposredovanje. 

62 - Slovensko državljanstvo pri pridobitvi neprofitnega stanovanja, vezano na oba zakonca — 9.1-73/2001

Pobudnica je kandidirala na razpisu za dodelitev občinskih socialnihstanovanj v najem. Njen mož je hrvaški državljan. Pristojna komisija jenjeno vlogo za najem neprofitnega stanovanja zavrnila, ker niizpolnjevala razpisnih pogojev. Občinski Pravilnik o dodeljevanjuneprofitnih stanovanj določa, da morajo imeti prosilci in njegovi ožjidružinski člani, ki bodo uporabniki stanovanja, državljanstvo RS.


Obrnili smo se na občino in želeli izvedeti njihovo stališčeglede določitve takega pogoja. Izrazili smo pomislek o ustreznostinavedene rešitve, ki nima podlage niti v zakonu in pravilnikihministrstev o dodeljevanju socialnih in neprofitnih stanovanj inonemogoča reševanje stanovanjskih problemov tistih družin, ki imajotudi člane, ki bivajo v Sloveniji brez državljanstva. Občina nam jeodgovorila, da so dodatno postavljen pogoj o slovenskem državljanstvuvseh ožjih družinskih članov prosilca določili zaradi omejitve številaprosilcev, saj občina ne more zadostiti vsem potrebam po stanovanjih.Ocenjujemo, da so razlogi za oceno ustavnosti in zakonitosti navedenedoločbe pravilnika.


***

Že v poročilu za leto 2000 smo opozorili na slabo sodelovanje sstanovanjskim skladom občine Maribor, ki se na naše zahteve in predlogeni odzival oziroma se je odzival z velikimi zamudami in po posredovanjuprek župana Mestne občine Maribor. Tak odnos stanovanjskega skladaObčine Maribor do varuha in tudi do občanov se je ponovil tudi vminulem letu, kar je razvidno iz naslednjih primerov: 

63 - Stanovanjski sklad občine Maribor varuhu ne odgovarja — 9.2-6/2000

Pobudnica živi v podstrešnem stanovanju brez kopalnice in svojega WCže trideset let. Leta 1999 se je obrnila na Staninvest Maribor zaradimožnosti adaptacije stanovanja, s katero bi želela pridobiti kopalnicoin WC ter predprostor. Predstavniki Staninvesta so si stanovanjeogledali. Glede na to, da so nekatera stanovanja v hiši že adaptirana,na svojo prošnjo iz leta 1999 pa ni prejela odgovora, se je z dopisomznova obrnila na njihov naslov 12.5.2000. Odgovora na ni dobila.


Ker podjetje Staninvest Maribor, ki je upravnik navedenegaobčinskega stanovanja, ni odgovorilo na prošnjo, smo se 12.10.12000obrnili na Stanovanjski sklad občine Maribor in ga pozvali, naj kotlastnik v smislu spoštovanja načel dobrega upravnega poslovanjapobudnico povabijo in jo seznanijo z možnostjo za uresničitev njeneprošnje ali pa posredujejo pri upravniku stanovanja podjetju Staninvestza odgovor. Poziv smo poslali tudi podjetju Staninvest. Ker odgovoranismo prejeli, smo se na stanovanjski sklad znova obrnili 9.11.2000.Tudi po tem pozivu ni bilo odgovora, zato smo se z dopisom 27.11.2000obrnili na direktorico sklada. Tudi tokrat nismo dobili odgovora, zatosmo na ignorantski odnos sklada 15.3.2001 opozorili župana občine.


Dne 30.3.2001 smo prejeli odgovor sklada. Z vsebino odgovoranismo bili zadovoljni, saj pojasnil, nam jih je posredoval, sploh nismozahtevali. Zato smo se 12.4.2001 znova obrnili na sklad in ga pozvali,naj nam na vprašanja iz dopisa z dne 12.10.2000 vendarle odgovorijo.


Odgovora nismo prejeli. Zgodba pozivanja na odgovor se jeponovila. Dne 18.7.2001 smo skladu pisali, naj nam takoj odgovorijo.Ker odgovora nismo prejeli, smo z ravnanjem sklada dne 11.1.2002 zopetseznanili župana.


Po skoraj dveh letih, to je 1.2.2002, smo odgovor končno leprejeli. Seznanjajo nas, da so proučili možnost sanacije stanovanjanaše pobudnice in ji zaradi prevelikih problemov, povezanih s sanacijo,ponujajo možnost zamenjave stanovanja. Navedli so, da so pobudnicoglede zamenjave stanovanja večkrat vabili na pogovor, vendar se ta navabila ni odzivala. Na pogovor jo tako znova vabijo za 1.2.2002. Kopijovabila so poslali tudi nam.


Dopuščamo možnost, da se pobudnica na vabila sklada ni odzivala,vendar če je to res, bi nam to lahko pojasnili že veliko prej in nešele po dveh letih in številnih urgencah.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.