Natisni vsebino

2.6. Upravne zadeve

Letno poročilo 2001 - Poglavje 2.6.1.

2.6. UPRAVNE ZADEVE

2.6.1. Splošno

Drugače kot v prejšnjih letih smo bili v letu 2001 priča resnično obsežnim aktivnostim za sistemske premike na področju javne uprave. To velja zlasti za normativno področje, saj sta bili sprejeti novela Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev ter Uredba o načinu poslovanja organov javne uprave s strankami, tekli pa so postopki za sprejetje Zakona o javnih uslužbencih, Zakona o državni upravi, Zakona o javnih agencijah, Zakona o inšpekcijskem nadzoru in Zakona o razmerjih plač v javnem sektorju. Zavedati pa se je treba, da so oz. bodo s tem samo dopolnjene podlage za delo javne uprave, ki same po sebi ne zagotavljajo njenega bolj kvalitetnega, učinkovitega in uporabnikom njenih storitev prijaznega dela. Zato je prav, da je vzporedno potekalo uvajanje standardov kakovosti (ISO) v javno upravo, projekt e-uprave in usposabljanje uslužbencev, kar bi bilo treba po sprejetju normativnih okvirov še pospešiti.


Za pospešeno odpravljanje oz. popravljanje nekaterih ponesrečenih rešitev v dosedanjih predpisih in praksi, ki povzročajo zapletene in dolgotrajne upravne postopke, je Vlada spomladi leta 2001 ustanovila Komisijo za odpravo administrativnih ovir. Razveseljivo je, da je tako v spremenjeni zakonodaji kot pri delu Komisije poudarjena usmeritev k “stranki”, ki nastopa v razmerju do državnih organov. Dosedanji rezultati dela Komisije so presegli (naša) pričakovanja. Zelo pozitivno je poleg drugega, da se o teh vprašanjih govori in piše več kot kdaj prej. Upati je, da se bo s tem postopoma spreminjala miselnost glede vloge, položaja, pravic in obveznosti javne uprave in njenih nosilcev oz. uslužbencev - tako pri ljudeh nasploh kot še zlasti pri samih javnih uslužbencih.


V stikih z MNZ in predsednico Komisije za odpravo administrativnih ovir smo imeli priložnost posredovati nekatera spoznanja in stališča na podlagi dosedanjega dela varuha človekovih pravic. Med drugim smo opozorili na nevarnost, da bi ob res obsežnem in kompleksnem delu na eni strani ter ob težnji po čimprejšnjih otipljivih rezultatih na drugi prišlo o posameznih vprašanjih do premalo proučenih in domišljenih rešitev, ki bi jih bilo treba spet popravljati.


Število prejetih pobud je ostalo na ravni leta 2000, medtem ko se je število vseh obravnavanih pobud zaradi manjšega medletnega prenosa nerešenih zadev zmanjšalo za približno 13 odstotkov. Enaka ugotovitev velja za največjo podskupino “upravni postopki”. Opazno je zmanjšanje števila pobud na področjih državljanstva, denacionalizacije in davkov ter povečanje na področju urejanja položaja tujcev, predvsem zaradi zamud pri reševanju vlog za dovolitev stalnega prebivanja “zatečenim” tujcem po zakonu iz leta 1999. Nasploh je delež pobud samo za pospešitev postopka nekoliko manjši kot v prejšnjih letih, povečuje pa se delež pobud z najrazličnejšimi vsebinskimi problemi materialne in proceduralne narave. Statistični podatki ne potrjujejo domneve, da bi bilo to lahko posledica večjega premika glede ažurnosti pri reševanju upravnih stvari.


Prekoračitve zakonskih oz. razumnih rokov za izdajo odločbe ostajajo najpogostejša vsebina pobud. To velja za zahtevnejše upravne postopke na prvi stopnji, za premnoge pritožbene postopke, pa tudi za reševanje upravnih sporov na Upravnem in Vrhovnem sodišču. Tudi v preteklem letu smo lahko pri obravnavanju pobud ugotovili še druge kršitve ZUP, nepravilnosti in neustrezna ravnanja v upravnih stvareh. Omenjamo nekaj hujših ali bolj pogostih.

  • Ni redka praksa, da organi ne odgovarjajo na dopise strank v zvezi s posameznimi postopki in na druge dopise, s katerimi se ljudje obračajo nanje.

  • Še vedno ni v celoti razčiščeno, kdaj je treba direktno ali vsaj smiselno uporabljati določbe ZUP (npr. postopek za priznanje olajšav glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje).

  • Naleteli smo na več primerov nepoznavanja in zamenjevanja temeljnih institutov upravnega postopka (odločba ali sklep, zavrženje ali zavrnitev vloge, dokončnost ali pravnomočnost odločbe, odprava ali razveljavitev upravnega akta).

  • Pri nepopolnih vlogah se včasih nepravilno uporablja 67. člen ZUP, ko se stranki nalaga, da mora odpraviti pomanjkljivosti vloge, ki niso take, da je ne bi bilo mogoče obravnavati, in torej ni ovire za uvedbo postopka, ali pa se od stranke zahteva predložitev dokazil, ki jih ni dolžna sama priskrbeti.

  • Odprava pomanjkljivosti po 67. členu v povezavi s 66. členom ZUP, to je pomanjkljivosti nerazumljive vloge ali vloge, ki ne vsebuje vseh obveznih sestavin po ZUP ali drugem predpisu, se ne razlikuje od nepredložitve drugih dokazov (140. člen ZUP). Videli smo zadeve, ko je bila v položaju po 67. členu, na katerega se je skliceval tudi poziv za dopolnitev vloge, ta z odločbo zavrnjena, kot bi šlo za 140. člen, vendar ne z obrazložitvijo, kot bi bila v tem primeru potrebna, temveč s sklicevanjem na to, da pomanjkljivosti niso bile odpravljene, kar bi bilo lahko kvečjemu podlaga, da se vloga po 67. členu s sklepom zavrže.

  • Obrazložitve tudi sicer pogosto ne vsebujejo vseh podatkov, ki jih zahteva ZUP, zlasti manjka navedba razlogov, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, in navezava ugotovljenega dejanskega stanja na ureditev v predpisu.

  • Vodenje postopka se precejkrat prepušča udeležencem postopka: čakanje na izjavo strank brez določenega (ali celo po preteku postavljenega) roka ali na poravnavo strank z nasprotnimi interesi ali na izvedensko mnenje, omahovanje v zvezi z opredelitvijo glede predhodnega vprašanja in odločanjem o njem itn.

  • Postopek zastane, ker se spisi ne nahajajo pri organu, ki bi moral odločiti. Poseben primer: postopek za izdajo gradbenega dovoljenja se ne nadaljuje, ker je v zvezi s predlogom za obnovo lokacijskega postopka, ki je bil zavrnjen tako na prvi kot na drugi stopnji, sprožen upravni spor.

  • Prekoračevanje rokov in zaostanki se opravičujejo z objektivnimi razlogi, zlasti kadrovskimi težavami, ki s stališča strank ne morejo biti utemeljeni: državni organi bi morali biti v pravni državi organizirani tako, da bi pri svojem delu lahko spoštovali predpise vsaj v tolikšni meri, kot jih morajo posamezniki in druge stranke. Še posebej so taka opravičila neprepričljiva, če gre za dejanja, ki zahtevajo izredno malo časa, npr. odstop vloge pristojnemu organu.

  • Vloga za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del se na podlagi ugotovitve, da po prostorskem izvedbenem aktu ne bi mogla biti rešena pozitivno, zavrže, češ da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka (125. člen ZUP), čeprav je bil postopek z navedenim ugotavljanjem že uveden.

  • Naleteli smo na več primerov, ko organi niso ločevali med odločanjem o dovolitvi obnove postopka in odločanjem v obnovljenem postopku, zlasti če gre za obnovo zaradi tega, ker stranki ni bila omogočena udeležba v postopku; v tem primeru ni pravilno, da se pred dovolitvijo obnove ugotavlja, ali bi udeležba te stranke pripeljala do drugačne odločbe, temveč je obnovo vselej treba dovoliti in šele nato dopolniti ugotovitveni postopek.

  • Stranka, ki uspe v pritožbenem postopku glede lokacijskega dovoljenja za soseda, se izloči iz postopka: investitor umakne vlogo, postopek se ustavi, nato se izvede parcelacija zemljišča in ustvari na meji z neprijetnim sosedom ozek trak zemljišča, ki dobi drugega lastnika. V novem postopku se izda enotno dovoljenje za gradnjo, pri čemer prejšnjemu sosedu ni omogočena udeležba v postopku. Čeprav se v prostorskem pogledu razmere sploh niso spremenile, je tudi njegov predlog za obnovo postopka na prvi stopnji zavržen.

  • Inšpektorat za okolje in prostor ne vidi podlage za svoje ukrepanje, češ da ni ugotovljeno, ali je izdano gradbeno dovoljenje res prenehalo veljati, ker investitor v roku, določenem v dovoljenju, ni začel gradbenih del, saj bi morala biti o prenehanju dovoljenja izdana posebna odločba. Pri tem ne upošteva, da je o prenehanju gradbenega dovoljenja v takem primeru izrecno odločeno že v izreku samega dovoljenja in da je prenehanje dovoljenja pri odločanju o pritožbi glede obnove postopka ugotovilo MOP, katerega del je Inšpektorat. Ali bi potemtakem morali izdajati odločbe o prenehanju vseh pravic in obveznosti, katerih trajanje je časovno omejeno že z osnovno odločbo? Kateri organ naj bi odločil o prenehanju in na čigav predlog? Po uradni dolžnosti najbrž ne, ker za nastop razlogov za prenehanje praviloma ne bo zvedel, tisti, ki bi bili zainteresirani za ukrepanje inšpekcije (prizadeti sosedje objekta, ki se kljub vsemu rekonstruira), pa niso stranke v inšpekcijskem in niso bili stranke v upravnem postopku; njihov predlog, da se postopek zaradi tega obnovi, je bil zavržen.

  • Stališče, da prijavitelji črnih gradenj niso stranke v inšpekcijskem postopku, je splošno sprejeto. Pri tem pa se prijave včasih obravnavajo kot zahteve za udeležbo v postopku, izdajajo o tem sklepi in odločbe, zaračunavajo takse itn., kar je najbrž prehud formalizem.

  • Manjši odmik od zazidalnega načrta, ki je v resnici zelo velik (sprememba horizontalnih gabaritov, oblikovanje objekta, njegove lege na parceli in namembnosti) in bi bila potrebna sprememba načrta, se dovoli z odločitvijo župana, za kar v predpisih ni nobene podlage.

  • Ne tako izjemni so primeri skoraj tehnično-manipulativnih nerednosti in napak (prepozno odstopanje spisov, izgubljeni spisi, oprema lokacijskega dovoljenja s klavzulo pravnomočnosti še med poskusi vročitve dovoljenja eni od strank ter nato izdaja gradbenega dovoljenja, še preden je lokacija v resnici pravnomočna, izdaja odločbe brez številke in datuma).

Pri dosedanjem delu smo se večkrat srečali s problematiko predpisov in drugih aktov, ki so bili ali - pogosteje - naj bi bili izdani za izvajanje posameznih zakonov (podzakonski akti). Ugotovitve, stališča in opozorila varuha v zvezi s tem smo opisali v letnih poročilih. Iz pregleda za leta 1995-2000 so razvidne številne pomanjkljivosti glede določanja, izdajanja in vsebine podzakonskih aktov, pa tudi, kako te pomanjkljivosti lahko v nekaterih primerih vplivajo na uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na to smo opozorili Vlado z gradivom, ki ga povzemamo v nadaljevanju.


Naš namen je, da bi nekoliko zloščili kamenček v mozaiku, ki sestavlja dobro upravljanje države (3. člen Zakona o varuhu človekovih pravic - ZVarCP) in tako vplivali na izboljšanje stanja na področju, kjer neposredno ali posredno prihaja do posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine.


Podlaga za podzakonske akte

V naši državi je splošno uveljavljena praksa t.i. izvršilne klavzule: zakon določi, katere izvršilne oz. podzakonske akte je treba izdati, kdo jih izda in (praviloma) v kakšnem roku. Glede na ustavno določeno samostojnost upravnih organov pri opravljanju njihovih nalog pa sicer ni videti ovir, da ne bi izdajali podzakonskih aktov tudi brez izrecnega zakonskega pooblastila (120. člen Ustave). Seveda pa so pri tem upravni organi vezani na ustavo in zakon tako glede namena oz. ciljev kot glede vsebine urejanja (153. člen Ustave). Še zlasti je določanje pravic in obveznosti državljanov ter drugih oseb pridržano samo zakonu (87. člen Ustave).


Prakso, da zakon vsebuje izvršilno klavzulo, pa vseeno kaže nadaljevati. Če vse poteka tako, kot bi moralo, je ob pripravljanju in sprejemanju zakona popolnoma proučeno, domišljeno in realno opredeljeno področje urejanja: analiza stanja, cilj, vsebina in posledice (nove) ureditve, vključno z načinom in časom njene uveljavitve. Zaradi tega je prav, da izdajanje podzakonskih aktov ni prepuščeno presoji upravnih organov, ki bi bila lahko tudi drugačna od presoje zakonodajalca. Seveda pa morajo biti iz zakona razvidni namen, vsebina in obseg danega pooblastila za izdajo podzakonskih aktov ter določen rok za to. Izogibati bi se bilo treba nekaterim neustreznim rešitvam iz dosedanje prakse, ki jih na kratko navajamo v nadaljevanju skupaj z nekaterimi izhodišči za drugačno delo.


Podzakonskim aktom se ne sme prepuščati urejanje vprašanj, ki so pridržana zakonu. Zakonodajalec mora v celoti izvrševati svojo funkcijo in ne sme “delegirati” pristojnosti na izvršilno oblast ali celo na nosilce javnih pooblastil. Podzakonski akti ne bi smeli biti - in upamo, da tudi niso - izhod za odložitev vprašanj, na katera ob sprejemanju zakona še ni dokončnega odgovora.


Splošno, “bianco” (za vsak primer) pooblastilo za izdajo podzakonskih aktov je v posameznem zakonu nepotrebno, to imajo izvršilni organi že po Ustavi.

Pri pripravljanju in sprejemanju zakonov je treba realno oceniti možnost njihovega izvajanja in kateri podzakonski akti so za to potrebni. Rok za njihovo izdajo bi moral biti določen tako, da bi bilo mogoče izvajanje zakona takoj po njegovi uveljavitvi. S stališča varstva človekovih pravic je nesprejemljivo, da se zaradi neizdaje podzakonskih aktov ne bi mogle uveljavljati pravice, ki jih zakon priznava, pa tudi, da bi se te pravice priznavale neenotno, z arbitrarnim odločanjem pristojnih organov. Interna navodila, ki se jih za enotno izvajanje zakonov poslužujejo nekateri organi, so manj učinkovita, poleg tega pa niso dostopna upravičencem, a bi jim - vsaj kolikor “interpretirajo” zakon - morala biti. S takimi navodili ni mogoče nadomestiti podzakonskih aktov glede vprašanj, ki so pridržana slednjim (razčlenjevanje posameznih zakonskih določb, predpisovanje načina ravnanja za njihovo izvršitev).


Če ne gre za povsem novo urejanje določenega področja, bi morala biti tudi glede podzakonskih aktov določena nedvoumna in nepretrgana časovna zveza z dotedanjo ureditvijo. V tem pogledu so uveljavljene različne rešitve:

  • prejšnji podzakonski akti veljajo do izdaje novih, ponavadi s pristavkom “kolikor niso v nasprotju z novim zakonom”; kljub morebitnim težavam pri iskanju odgovora na vprašanja, kdaj, v čem in zakaj pa so v nasprotju, se zdi ta rešitev najbolj ustrezna;

  • prejšnji podzakonski akti veljajo samo še določen čas, običajno do izteka zakonskega roka za izdajo novih; zakonodajalec računa, da bodo novi akti izdani v določenem roku; če se to ne zgodi, je položaj - sicer s časovnim zamikom - enak kot v naslednjem primeru;

  • prejšnji podzakonski akti z uveljavitvijo novega zakona prenehajo veljati. V obeh primerih kot tudi pri povsem novi zakonski ureditvi določenega področja ni jasno, kako naj se zakon izvaja, dokler niso izdani akti na njegovi podlagi. Praktično to pomeni, da je polna uveljavitev zakona odložena od začetka njegove formalne veljavnosti v nedoločeno prihodnost v nasprotju z voljo zakonodajalca in morebitnimi nujnimi razlogi, ki so narekovali spremenjeno ali novo zakonsko ureditev. Zavedamo se, da je bistvena razlika, če so podzakonski akti nujen pogoj, da se zakon v celoti ali v posameznem delu sploh lahko izvaja, ali pa so ti akti samo potrebni za enotno izvajanje zakona.

Roki za izdajo podzakonskih aktov so praviloma določeni, včasih pa tudi ne. Gre za t.i. instrukcijske roke, brez sankcij za tistega, ki se jih ne drži. Kljub temu je to bolje, kot če rok sploh ni določen. Ponujajo pa se močni pomisleki proti praksi, da se rok skoraj brez izjeme izteče določen, večkrat tudi daljši čas po začetku veljavnosti zakona, in to celo v primeru daljšega obdobja od objave do začetka veljavnosti zakona. Spet mislimo predvsem na akte, brez katerih zakona ni mogoče izvajati. Če bi bilo mišljeno, da pripadajo v zakonu priznane pravice šele od takrat, ko je na podlagi podzakonskih aktov mogoče izvesti ustrezne postopke, bi bilo treba to določiti v zakonu. Drugače pa ni prave podlage za časovni razmik med začetkom veljavnosti zakona in možnostjo uveljavljanja v njem priznanih pravic.


Zavedamo se, da so ves čas od osamosvojitve Slovenije izredne težave zaradi preobilice zakonodajnega dela, katerega nosilci so v pripravljalni fazi v največji meri isti organi, ki so pristojni za izdajo podzakonskih aktov. Vseeno pa menimo, da bi morale biti že ob sprejemanju zakona znane poti za njegovo izvedbo. Prejšnji poslovnik Vlade je v 20. členu določal, da je treba ob predlogu zakona ali drugega splošnega akta v gradivu za sejo Vlade nakazati tudi temeljna izhodišča za izvršilne predpise, če jih predlog predvideva. Ne glede na to, koliko se je ta določba res izvajala, je bila po našem prepričanju ustrezna oz. je predstavljala minimum tistega, kar naj bi bilo ob sprejemanju zakona znanega o aktih za njegovo izvrševanje. Zato ni razumljivo, da je bila v novem poslovniku Vlade ta določba izpuščena (8. člen). Če ob sprejemanju zakona ni vsaj v zasnovi domišljen in obdelan ves instrumentarij za njegovo izvajanje, je zmanjšano polje presoje službe za zakonodajo, ni dovolj konkretizirana podlaga za mnenje ministrstva, pristojnega za upravo (in ev. upravnih enot) pa tudi ocena finančnih posledic je manj zanesljiva.


V vsakem primeru pa bi morali težiti k temu, da bi bil rok za izdajo podzakonskih aktov določen (ter ti akti tudi izdani in uveljavljeni) takoj ali vsaj - če vsebina aktov to dopušča - čimprej po začetku veljavnosti zakona. Možnosti za izvedbo take ureditve se lahko ustvarijo, če se ustrezno podaljša čas od objave do začetka veljavnosti zakona (vacatio legis).


Vsebina podzakonskih aktov večkrat zbuja dvome, ali je bila v celoti upoštevana vezanost teh aktov na zakon. Zaradi praznine v zakonu, neustreznega pooblastila ali celo ob ustrezni ureditvi v zakonu so včasih v aktih določbe, ki ne pomenijo samo razčlenitve zakonske ureditve ali določitve načina njenega izvajanja, temveč vsebinsko posegajo v zakonsko ureditev, v skrajnem primeru celo omejujejo v zakonu priznane pravice. To potrjujejo neredke odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi posameznih določb ali celotnih podzakonskih aktov zaradi njihove neskladnosti z ustavo oz. zakonom.


Enako problematični so nekateri postopki, ki jih podrobneje določajo podzakonski akti. Mislimo na zapletene rešitve, ki so včasih navzkriž z načelom ekonomičnosti postopka, na predpisovanje najrazličnejših dokazil o dejstvih, ki jih je mogoče ugotoviti z vpogledom v že obstoječe listine ali zbirke podatkov itn. Ne bi bilo slabo, če bi v tem pogledu vse akte pred izdajo pregledala Urad za organizacijo in razvoj uprave in (ali) Komisija za odpravo administrativnih ovir. Bati pa se je, da bi se s tem čas do izdaje posameznih aktov še podaljšal. Izkušnje kažejo, da je bilo že doslej medresorsko usklajevanje pri pripravljanju posameznih aktov eden pomembnih razlogov za njihovo nepravočasno izdajo.


Prav prepozno izdajanje podzakonskih aktov bi radi še posebej poudarili. Spredaj smo pisali o tem, da že v zakonih niso za to določeni ustrezni roki, tako da akti zamujajo, celo če so izdani v zakonskih rokih. Toda ti roki se množično kršijo, kot rečeno, brez sankcij oz. ne da bi vedeli zanje. Razen splošno znane preobilice normativne dejavnosti ne poznamo drugih razlogov za tako stanje. Ne bi radi ugibali o pomanjkljivi strokovni usposobljenosti v posameznih organih. Ta se je lahko pokazala že v premalo proučenih in domišljenih zakonskih rešitvah. Vsekakor je nesprejemljivo, da se nerealne ocene pri sprejemanju zakona “popravljajo” z odlaganjem izdaje predvidenega podzakonskega akta ali da zaradi neizdaje takega akta vrsto let ne zaživi veljavna zakonska ureditev. Če se ta pokaže za nerealno ali drugače neustrezno, je treba predlagati spremembo zakona.


Odveč je poudarjati, da morajo biti izrecno predvideni tudi drugi podzakonski akti, ki se pokažejo za potrebne, na predpisani način objavljeni. Že spredaj smo poudarili, da je nesprejemljivo, da bi se ta obveznost (delno) obšla s tem, da bi se vprašanja, ki po vsebini spadajo v podzakonske akte, reševala z internimi navodili.

Če sklenemo: zavzemamo se za to, da bi bila pri določanju in izdajanju podzakonskih aktov

  • dosledno upoštevana delitev pristojnosti med zakonodajno in izvršilno oblastjo, pa tudi razmejitev med podzakonskimi akti in internimi navodili,

  • ureditev taka, da bi se v vsakem času vedelo, kateri akti veljajo, da ne bi bilo dvomov o tem, še manj pa “nepokritih” obdobij,

  • dosežena čim večja stopnja ažurnosti, vsebinske in “postopkovne” ustreznosti aktov, tako da zaradi njihove neizdaje, nepravočasne izdaje ali neustreznosti ne bi bilo otežkočeno oziroma neenotno, z zamudami in drugimi težavami obravnavano ali celo onemogočeno uveljavljanje pravic in pravnih koristi, priznanih z zakoni.

Če bi hoteli popraviti sedanje nezadovoljive razmere, bi morali ugotoviti vse neizpolnjene obveznosti v zvezi s podzakonskimi akti na posameznih področjih in te obveznosti čimprej izpolniti. Če bi se pri tem pokazalo, da je kaka obveznost neustrezno določena oz. nerealna, pa bi bilo treba predlagati spremembo takega zakona. V podrobnostih seveda ne moremo dajati in ne dajemo “receptov” za ravnanje, na vsak način pa bi se bilo treba ob taki inventuri, pa tudi pri rednem delu v prihodnje, v čim večji meri izogibati nepravilnostim in pomanjkljivostim, ki smo jih navedli.


Vladi smo predlagali, da sprejme potrebne ukrepe za to, da se popravi sedanje stanje, v prihodnje pa zagotovi boljše delo pri določanju, pripravljanju in izdajanju podzakonskih aktov na vseh ravneh (Vlada, ministrstva, nosilci javnih pooblastil) in nas o teh ukrepih obvesti.

Zaželeno bi bilo, da bi bilo čim manj odnosov v družbi treba urejati z represivnimi sredstvi, med katera lahko uvrstimo tudi delovanje inšpekcij. Toda če zaradi tega, ker nekateri ne ravnajo v skladu s predpisi, ni ogrožena samo javna korist, ampak so prizadete tudi pravice drugih, je tudi s stališča varuha ukrepanje inšpekcij nujno. In če je nujno, naj bi bilo učinkovito. Prepogosto pa ni táko, o čemer smo se tudi v letu 2001 lahko večkrat prepričali.

Že do ukrepanja neredko prihaja z zamudo. Morebitni prijavitelji nezakonitih ravnanj s težavo dosežejo, da jih inšpekcija obvesti o ukrepih, kar sicer nedvoumno določa 98. člen Zakona o upravi, ali pa se njihova prijava formalistično obravnava kot zahteva za udeležbo v postopku. Tudi če velja, da prijavitelji niso stranke, pa ne bi smeli spregledati, da inšpekcijsko (ne)ukrepanje neposredno zadeva njihove pravne koristi oz. interese. Seveda pa bi po drugi strani zakonska ureditev in konkretni postopki morali zagotoviti hitro utišanje prijav namišljenih kršitev ali šikanoznih prijaviteljev.


Če je in ko je ukrep končno izrečen, pa večkrat sledijo subjektivno mencanje in objektivne težave z njegovo prisilno izvršitvijo, pogosto zastaranje postopka pri sodniku za prekrške in večinsko zastaranje izterjave izrečenih denarnih kazni pri davčnih organih, kar vse ustvarja klavrno podobo delovanja pravne države na tem področju.


Pri inšpekciji za okolje in prostor je več objektivnih težav, ki opravičujejo daljše trajanje postopkov za odstranitev črnih gradenj: izvajalske organizacije za izvedbo nadomestne izvršbe je treba iskati po predpisih o javnih naročilih, teh organizacij ni ravno na pretek, problem je lahko tudi zagotovitev denarja za plačilo nadomestne izvršbe. Toda tem se pridruži ravnanje samih inšpektorjev, ki pogosto iščejo razloge za odlaganje izvršbe tudi tam, kjer jih ni. Pri tem se inšpekcija sklicuje na splošno možnost odlaganja izvršbe po ZUP (293. člen), ki pa ne pride v poštev, ker na tem področju velja posebna zakonska ureditev, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Ali pa: inšpektor utemelji odlog izvršbe s tem, da bi imela hude posledice za investitorja. V dveh primerih je inšpekcija pojasnjevala svojo neaktivnost s tem, da je izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti v “črnem” objektu. Če zanemarimo vprašanje, kako je bilo lahko táko dovoljenje sploh izdano, če ni bila prej izkazana legalna ureditev prostora, lahko samo poudarimo, da prav nič ne vpliva na (ne)legalnost gradnje ter s tem na možnost in dolžnost ukrepanja inšpektorja za prostor.


Inšpekcija dela ima s pristojnostjo delovnih sodišč nekatere omejitve pri nadzoru izvajanja predpisov o delovnih razmerjih, ki zelo zožujejo možnosti njenega ukrepanja. Na področju vzgoje in izobraževanja se zdi nekoliko nejasna razmejitev pristojnosti med inšpekcijo dela in šolsko inšpekcijo, pri čemer pa še nismo zasledili pozitivnega kompetenčnega spora med njima. Šolska inšpekcija se je tudi izrekla za nepristojno, da bi ukrepala ob morebitnih nepravilnostih pri maturi, češ da je to pristojnost izpitnih organov. Ker pa se je pri tem opirala samo na določbe Pravilnika o maturi, je Upravno sodišče razsodilo, da je inšpekcija pristojna za ukrepanje, saj pravilnik ne more prenašati pristojnosti, določenih v Zakonu o šolski inšpekciji, na druge organe. Tudi pri nekaterih drugih inšpekcijah smo lani ali v prejšnjih letih opazili težave pri razmejevanju pristojnosti ter pri izrekanju in še zlasti izvrševanju ukrepov. Upamo, da bo k usklajenemu in bolj učinkovitemu delovanju pripomogel novi Zakon o inšpekcijskem nadzoru.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt