Natisni vsebino

2.4.1. Sodni postopki

Letno poročilo 2001 - Poglavje 2.4.1.

2.4.1. Sodni postopki


Čeprav se je število pobud, ki se nanašajo na sodne postopke, zmanjšalo, le-te še vedno pomenijo največji delež. Med njimi je največ pobud povezanih s civilnim postopkom: zlasti s pravdnimi in izvršilnimizadevami. Zmanjšalo se je tudi število zadev na področju delovnih insocialnih sporov, povečalo pa število pobud, ki se nanašajo na upravnesodne postopke. Tudi tokrat je največ pobud zatrjevalo dolgotrajnost sodnih postopkov. Manj pritožb, naslovljenih na varuha zaradizatrjevanih kršitev v sodnih postopkih, se ujema s sodno statistiko, kiza leto 2001 že tretje leto zapored kaže manjše število nerešenihzadev.


Zlasti sodišča prve stopnje so v letu 2001 sporočala spodbudnepodatke o zmanjšanju števila nerešenih zadev, o manjših zaostankih,nekatera celo o rekordnem številu rešenih zadev. Tudi redno poročiloEvropske komisije o napredku Slovenije pri vključevanju v Evropskounijo 2001 ugotavlja, da je opazen velik napredek pri zmanjševanjusodnih zaostankov. Ukrepi, ki jih je vlada uvedla v obdobju 1999 - 2001za odpravo zaostankov, so se izkazali za uspešne (kar pa ne velja zazemljiško knjigo, kjer se število nerešenih zadev še vedno povečuje).


Kljub nespornim pozitivnim premikom s stanjem slovenskegasodstva vendarle še ne moremo biti zadovoljni. Prej nasprotno, saj večokoliščin kaže, da pravna država prav na občutljivem področjuzagotavljanja sodnega varstva pravic in pravno priznanih interesovnikakor ne deluje tako, da bi bila v praksi zagotovljena ustavnapravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Večletnočakanje po vložitvi tožbe na prvi narok za glavno obravnavo v pravdnihzadevah, zlasti pred okrajnimi sodišči, je skoraj pravilo.


Posebno skrb zbuja občutno povečanje nerešenih zadev napritožbenih sodiščih. Tako višja sodišča splošne pristojnosti zaznavajopovečanje števila nerešenih zadev konec leta 2001 za več kot 16odstotkov v primerjavi s prejšnjim letom, na Višjem delovnem insocialnem sodišču, kjer se pogosto odloča o sporih, ki imajo zaprizadeto stranko pomen socialnega preživetja, pa je povečanje številanerešenih zadev skoraj 9-odstotno. V posledici je treba na pritožbenoodločitev čakati leto dni, če ne celo več let, kar pogosto potiskasodno odločanje v čas zunaj razumnih rokov.


Ob vseh naporih za hitrejše sojenje pa gre znova poudariti, da pravica do poštenega sojenja poleg hitrega in učinkovitega sodnega poslovanja vsebuje tudi pravico do kakovostnega sodnega odločanja.Poleg zmanjšanja zaostankov na sodiščih je za posameznika prav takopomembna tudi kakovost sojenja. Cilj sodnega ravnanja ni zgolj hitrost,temveč predvsem izdaja pravilne in zakonite sodne odločbe. Stranka zvložitvijo zahteve za sodno varstvo utemeljeno pričakuje vestno inskrbno ugotavljanje odločilnega dejanskega stanja ter strokovno inpravno pravilno odločitev v sporu. Prav zato mora biti stranki ne gledena zdaj tako modno poudarjanje hitrosti sojenja, omogočeno, da vpostopku predstavi svoja stališča ter zanje predlaga dokaze. Pravicistranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznostsodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovorelevantnost ter da se glede tistih navedb, ki so za odločitevbistvenega pomena, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli. Temeljnopričakovanje stranke v sodnem postopku ni hitrost, pač pa kakovostsodnega odločanja, ko lahko v poštenem postopku pričakuje pravičnosodno odločbo.


V letu 2001 je bilo sprejetih več predpisov, ki naj bipripomogli k večji hitrosti in učinkovitosti sodnih postopkov. Tako jesprememba Zakona o sodniški službi (ZSS-C) omogočila izvedbo projektaHercules z organizacijsko določbo, da je sodnik lahko začasno dodeljenna drugo sodišče iste ali nižje stopnje, za polni ali za del polnegadelovnega časa.

Namen novele Zakona o sodnih taksah (ZST-I) je pripomoči kzmanjšanju števila nerešenih spisov tako, da tudi finančno spodbujastranke k sporazumnemu reševanju sporov. Uvaja novo taksnooprostitev: sodna taksa se ne plača za poravnavo, za umik tožbe,predloga, pravnega sredstva oziroma druge vloge. S tem želizakonodajalec spodbuditi in olajšati sporazumno reševanje sporov, kar vposledici pomeni tudi manj dela za sodišča.


Varuh je že v poročilu za leto 1997 predlagal spremembe Sodnega reda, da bi bilo poslovanje sodišč bolj prijazno in lažje dostopno zauporabnike: za stranke, pa tudi za odvetnike. Tako smo predlagali, najSodni red omogoči poleg pisnega tudi ustno in telefonsko komuniciranjestrank s sodiščem. Pri tem smo kot pretirano togost označili dejstvo,da stranka ali njen odvetnik po telefonu ne more zvedeti niti takoosnovne informacije, kot je na primer, ali je sodnik preklicalrazpisani narok za glavno obravnavo. Takšna ureditev po Sodnem redu niprinašala strankam zgolj neprijetnosti, ampak tudi stroške in pogostocelo daljši postopek, kar je vse v nasprotju z načelom procesneekonomije in pospešitve postopka.


Tudi zaradi varuhovih predlogov so bile konec leta 2001 sprejetespremembe Sodnega reda. Te omogočajo, da lahko stranke, njihovipooblaščenci in druge osebe v nujnih primerih vpogledajo v spis alijavno knjigo in pridobijo podatke tudi zunaj uradnih ur, vendar vokviru poslovnega časa sodišča. Določena je tudi možnost telefonskegaposredovanja tistih podatkov, ki so nujni za uspešno izvedbo postopka.Tako je zdaj podana pravna podlaga za telefonsko informacijo, ali jeglavna obravnava morda preklicana, ali so vabila izkazana, kar bostrankam v postopku, zlasti ko gre za sodišče zunaj kraja njihovegaprebivališča, pogosto prihranilo čas in denar. Prijaznejšo ureditevposlovanja sodišč pomeni tudi določba, da mora vpisničar v nujnihprimerih podatke o stanju zadeve, kot izhajajo iz vpisnika, dati tudizunaj uradnih ur, kar bo prav tako pripomoglo k večji učinkovitostisodnega poslovanja in lažji dostopnosti nujnih podatkov za ravnanjestrank v poslovanju s sodišči.


V letu 2001 se je začel izvajati projekt Hercules, po kateremnaj bi izkušeni sodniki pomagali pri reševanju zadev na sodiščih znajveč zaostanki. Kljub ambicioznim načrtom, povezanim s tem projektom,pa verjetno vendarle drži, da lahko Hercules pomaga predvsem manjšimsodiščem, hkrati pa se odsotnost vsakega sodnika pozna pri tistemsodišču, pri katerem dodeljeni sodnik sicer opravlja sodniško funkcijo.Tako sta dva višja sodnika prišla na pomoč Okrajnemu sodišču vDomžalah, ki se je lahko “pohvalilo” s 570nerešenimi zadevami na sodnika. Sodnika prihajata v Domžale s pravdnegaoddelka Višjega sodišča v Ljubljani, ki se tudi samo otepa s čedaljevečjim številom nerešenih zadev. Tako projekt Hercules dolgoročno nemore učinkovito pripomoči k zmanjšanju zaostankov.


Dober primer alternativnega reševanja sporov je ponudbaOkrožnega sodišča v Ljubljani (in morda še katerega od sodišč vSloveniji), ki po že vloženi tožbi ponuja posredovanje (mediacijo) prireševanju sporov. Strankam, ki so dale soglasje za postopekposredovanja, posrednik kot nevtralna tretja oseba pomaga dosečisporazum, ki razrešuje spor in na novo ureja medsebojne pravice inobveznosti, zlasti tudi z vidika bodočega sodelovanja. Brezplačenpostopek posredovanja omogoča strankam hitro in celovito sporazumnorazrešitev spornega razmerja, koristen pa je tudi za sodišče, kerzmanjšuje obseg njegovega dela. Možnost posredovanja pri reševanjusporov pa države ne odvezuje obveznosti, da zagotavlja redno inučinkovito sojenje tudi če se posameznik odloči, da bo zahtevalavtoritativno sodno razrešitev spornega razmerja.


Po večletnih prizadevanjih je bil vendarle sprejet Zakon obrezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki naj zagotovi možnost dejanskega inučinkovitega izvrševanja pravice do sodnega varstva vsakomur, ne gledena njegov socialni položaj.

Posamezne določbe ZBPP so pooblastile ministra za pravosodje, da vtreh mesecih od dneva uveljavitve tega zakona, torej najkasneje do 11.12. 2001, izda podzakonske predpise, potrebne za izvajanje zakona. Triod štirih podzakonskih aktov, vključno s Pravilnikom o obrazcunapotnice, s katero se uveljavlja brezplačna pravna pomoč, je ministerizdal že septembra, zadnjega pa oktobra 2001. Gre za redek primer, daso pravni akti, nujni za izvajanje zakona, izdani pravočasno. Novembra2001 je ministrstvo za pravosodje izdalo tudi brošuro za pripomoček ininformacijo uporabnikom brezplačne pravne pomoči.


Konec leta 2001 je državni zbor že četrtič po njegovi uveljavitispremenil in dopolnil ZKP. Prepogosto spreminjanje in dopolnjevanjezakona kaže na premalo resno delo pri pripravi procesnih predpisov.Ureditev mora zagotavljati, da postopkovni predpis tudi kot celotaučinkuje usklajeno za posamezno področje. To pa je mogoče predvsem obupoštevanju praktičnih izkušenj dolgoletne prakse v uporabi prejšnjihpredpisov in primerjalnih zgledov tujih zakonodaj. Pogoste spremembe indopolnitve ne pripomorejo k pravni varnosti posameznika inkredibilnosti Slovenije kot pravne države. Ilustrativno je, da je biloz zadnjo novelo v najmanj devetih primerih spremenjeno ali dopolnjenotudi besedilo posameznih členov, ki so bili predmet že prejšnjihsprememb in dopolnitev ZKP. To kaže na negotovost zakonodajalca, ki seočitno uči na napakah prejšnjih sprememb, in dopolnitev zakona.Predvsem pa to pomeni, da so bili vsaj nekateri prejšnji posegi v ZKPpremalo domišljeni in strokovno ne dovolj pripravljeni.


Največji korak nazaj je črtanje določb o (obveznem) zvočnemsnemanju glavne obravnave. Prepis zvočnega snemanja glavne obravnavenaj bi verodostojno povzel celotno dogajanje, saj je nemogoče, da bipredsednik senata dogodke beležil in vnašal v zapisnik s“fotografsko natančnostjo”. Tako obetavne spremembezapisa dogajanja na glavni obravnavi so bile v ZKP vnesene z novelo vletu 1998, in to z odložnim rokom. Ta rok je bil kasneje podaljšan, karje že dalo slutiti, da so bile napovedi ob sprejemanju določb o zvočnemsnemanju glavne obravnave vsaj prenagljene, upoštevaje dejanskemožnosti za tehnično, prostorsko in kadrovsko izpeljavo tako pomembnespremembe v postopku.


Zadnja novela je vse tozadevne upe znova postavila na realna tla s spremembo 314. člena ZKP, da se mora o glavni obravnavi pisati zapisnik,v katerega se vpisuje bistvena vsebina vsega poteka glavne obravnave.Takšno določbo je imel že jugoslovanski Zakon o kazenskem postopku,sprejet pred več kot 30 leti. Zvočno ali slikovno snemanje je zdajdoločeno le kot možnost, ki jo lahko odredi predsednik senata. Dotakšne, vsaj večinske prakse, pa je očitno še daleč. Do takrat veljazapisati misel, ki je pospremila novelo o (obveznem) zvočnem snemanjuglavnih obravnav v letu 1998, da se z vsakim “reduciranjemizpovedi” obdolženca, prič in izvedencev zmanjša“verodostojnost zapisnika v smislu avtentičnega beleženjadogajanja na glavni obravnavi”. Naj ob tem dodamo, da varuhpogosto prejema pobude, ki zatrjujejo, da zapisnik glavne obravnave nevsebuje verodostojnega zapisa dogajanja in na glavni obravnavi podanihizpovedi. Zvočno ali slikovno snemanje bi v tem pogledu lahko pomembnopripomoglo k polni vsebini načela ustnosti, neposrednosti inkontradiktornosti glavne obravnave.


ZKP-D vsaj v treh primerih upošteva tudi predloge varuha, navedene v prejšnjih letnih poročilih:

z novelo 117. člena se je zakonodajalec odzval na priporočilo varuhaza dopolnitev pravil o vročanju po pooblaščenih pravnih in fizičnihosebah v kazenskem postopku (Lp 2000, stran 37), dopolnitev besedila161. člena ZKP sledi predlogu varuha za sprejem ureditve, ki bidržavnega tožilca izrecno pooblaščala, da določi rok, v katerem morajoorgani za notranje zadeve odgovoriti na tožilsko zahtevo, da zberejopotrebna obvestila in izvedejo druge ukrepe, da se odkrijeta kaznivodejanje in storilec (Lp 2000, str. 40), sprememba 213. b člena ZKPsledi varuhovi zahtevi za oceno ustavnosti v določbi navedenega člena,da mora biti vsak poseg v varstvo tajnosti pisem pripornikov časovnoomejen in nujen, neogiben za uvedbo ali potek kazenskega postopka, pričemer je za nadzor nad dopisovanjem pripornika potrebna sodna odločba(Lp 2000, str. 18).

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je še en dokaz o zaletavosti vzakonodajnem postopku. Nova ureditev izvršbe, ki naj bi zagotovilahiter in učinkovit postopek, je prinesla le dražjo, bolj zamotano,zbirokratizirano in manj pregledno izvršbo.


Na številna opozorila in kritike zaradi pomanjkljivosti vureditvi izvršbe se je vlada odzvala s predlogom Zakona o spremembah indopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-A), ki z več kot stočleni posega v ZIZ, uveljavljen pred dobrimi tremi leti. Obsežna novelazahteva več strokovnosti, dorečenosti in natančnosti posameznih določbter njihovo usklajenost v celotnem sistemu pravil, ki določajo sodnipostopek za prisilno izvršitev na podlagi izvršilnega naslova.

Največ težav pri novi ureditvi izvršbe izkazujejo pobude varuhu pravna področju na novo uveljavljenega sistema zasebnih izvršiteljev.Izvršitelji so izvršbo za stranke močno podražili, ne da bi bilsorazmeren odmev v hitrejši opravi izvršbe. ZIZ določa, da mora upnikdati predujem za stroške za opravo izvršbe v roku, ki mu ga določisodišče v sklepu o določitvi izvršitelja. Predujem nakaže naizvršiteljev račun. Če upnik tega v postavljenem roku ne stori, sodiščeustavi izvršbo. Tako smo obravnavali več primerov, ko je upnik moralsorazmerno visok znesek predujma, tudi do 100.000 tolarjev in več,plačati v kratkem, osem- ali 15-dnevnem roku. Po plačilu predujma pa jemoral čakati osem in več mesecev, ne da bi izvršitelj opravil žeplačano izvršbo. Medtem se je denar plačanega predujma na računuizvršitelja obrestoval, seveda v njegov žep. Bolj“iznajdljivi” izvršitelji plačane predujme celo“plemenitijo” oziroma porabljajo nenamensko, pravtako vse zgolj v lastno korist. Upniki pa nemočno čakajo, kdaj bonjihova zadeva prišla na vrsto.


Poseg v veljavni ZIZ terja tudi odločba ustavnega sodišča z dne21.1.1999, št. U-I-339/98, ki je ugotovila, da je določba prve točkeprvega odstavka 102. člena ZIZ v nasprotju z ustavo, če ne določa, daje nezarubljivi del plače sorazmerno večji, če dolžnik preživlja otrokeali druge osebe, za katere obstoji zakonita dolžnost preživljanja.Ustavna odločba, ki temelji na načelu socialne države ter pravice doosebnega dostojanstva in varnosti, terja zagotovitev eksistenčnegaminimuma ne le za lastno preživljanje dolžnika, temveč tudi zapreživljanje oseb, ki jih je slednji po zakonu zavezan preživljati. Vtakšnih primerih bi zato moral dolžniku ostati višji nezarubljiviznesek.


Čeprav ustavna odločba podpira socialne razloge, kar terjačimprejšnjo uskladitev protiustavne določbe ZIZ z ustavo, pazakonodajalec ni spoštoval naročila ustavnega sodišča, da ugotovljenoneskladje odpravi v enem letu od dneva objave te odločbe v uradnemlistu, torej do 19. 2. 2000. Zakonodajalec se niti v letu 2001 niodzval na ugotovljeno protiustavnost.

Hitrost sodnega varstva je eden temeljnih pogojev za njegovoučinkovitost. Število nerešenih spisov in sodni zaostanki kažejo napreobremenjenost slovenskih sodišč. Vendar se marsikateri sodnipostopek konča kasneje, kot to utemeljujejo objektivne okoliščine.

Pred uveljavitvijo nove postopkovne zakonodaje so sodišča opravičevala počasno odločanje s procesnimi predpisi,ki onemogočajo hitrejše sojenje. A tudi po uveljavitvi novega ZPPugotavljamo, da je še vedno veliko rezerve na področju doslednegaspoštovanja pooblastil, ki jih sodnikom daje procesna zakonodaja.


Načelo pospešitve in ekonomičnosti postopkapravdno sodišče zavezuje, da opravi postopek brez zavlačevanja in s čimmanjšimi stroški, hkrati pa mora onemogočiti vsako zlorabo pravic, kijih imajo stranke v postopku. Prav zaradi hitrejšega in učinkovitejšegasodnega varstva je v 286. členu ZPP uzakonjena t. i. eventualnamaksima. Ta določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku zaglavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitevnjenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenihnavedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotnestranke. Če je bil pred uveljavitvijo ZPP že opravljen prvi narok zaglavno obravnavo, pa smejo stranke novote predlagati le še najkasnejena prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi ZPP. Pritožbepobudnikov kažejo, da uzakonjena prekluzija navajanja novih dejstev indokazov ni vedno dosledno spoštovana, kar ne pripomore k hitrejšemusodnemu postopku, stranke pa takšno kršitev zakonske določbe hitropovezujejo s pristranskim sojenjem.


Že leta opozarjamo, da so za premalo učinkovito odločanje krivitudi sodni izvedenci. Nenehno prejemamo pobude, ki kažejo, da sodiščane ukrepajo v skladu s pooblastili, če izvedenec nerazumno prekoračirok, določen za izdelavo izvedenskega mnenja. Pojasnila sodnika, da seizvedenec ne odziva na urgence za izdelavo izvedenskega mnenja, da celone vrne spisa na poziv sodišča, ko je za leto in več prekoračil rok zaizdelavo izvedenskega mnenja, zmanjšujejo avtoriteto in ugled sodišč.

Kazen v denarju do 300.000 tolarjev je skrajno sredstvo zadiscipliniranje izvedenca in ga sodišča uporabijo le izjemoma. Zaradineprofesionalnega odnosa izvedenca lahko pride do neupravičenegazastoja v sodnem postopku, kar strankam povzroča še dodatno škodo. Nepoznamo primera, da bi sodišče uporabilo pooblastilo iz tretjegaodstavka 248. člena ZPP ter na zahtevo stranke naložilo izvedencu, damora povrniti stroške, ki jih je povzročil s tem, da neupravičeno niprišel na narok za glavno obravnavo, ali da je neupravičeno odklonilizvedensko delo.


Nezakoniti so primeri, ko sodniki ne spoštujejo zakonskega rokaza pisno izdelavo sodbe. V pravdnem postopku mora biti sodba pisnoizdelana in vročena strankam v tridesetih dneh od dneva, ko je bilaglavna obravnava končana. Za kazenski postopek velja 15-dnevni rok zapisno izdelavo sodbe, če je obtoženec v priporu, v drugih primerih pa30-dnevni rok. Pojasnila, ki nam jih pošiljajo sodišča, da gre zaobsežene zadeve, sodniki pa so prezaposleni še z drugim delom, nisoprepričljiva. Zakonodajalec je zakonski rok določil ob upoštevanjupolne obremenjenosti sodnika z delom. Ko smo preverjali primere zamudpri pisni izdelavi sodbe, smo ugotovili, da gre največkrat zasubjektivne vzroke.


Redkejši so primeri kršitve roka treh mesecev, v katerem morapritožbeno kazensko sodišče poslati svojo odločbo s spisi sodišču prvestopnje, če je obtoženec v priporu. Kršitev zakonskega roka, ki vpliva,da je pripor daljši, kot bi bilo nujno potrebno, je v izjemnem primerumorda mogoče razumeti s stališča sodnika, nikakor pa ne s stališčaosebe, ki ji je odvzeta prostost.

Sodnica je januarja 2001 v pravdi na Okrajnem sodišču v Ljubljani naglavni obravnavi sprejela dokazni sklep o postavitvi izvedenca. Samsklep o postavitvi izvedenca naj bi izšel pisno, a vse do koncadecembra 2001 sodišče ni izdalo takega sklepa. Predsednica sodišča jepojasnila, da je sodnica, ki je zadevo obravnavala, avgusta 2001 odšlana drugo delovno mesto, njene spise pa je prevzela druga sodnica.


Odhod sodnice, ki je zadevo obravnavala, na drugo sodišče terdodelitev zadeve novi sodnici, ne opravičuje nerazumno dolgega zastojav postopku, ki je bil začet s tožbo leta 1989 in katerega predmet jetožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske inpremoženjske škode. Sodnica je imela vse do avgusta (torej osemmesecev) čas, da izda pisni sklep o postavitvi izvedenca, pa tega iznerazumljivega razloga ni naredila. Prav tako stranke, ki je predlagalaizvedbo tega dokaza, ni pozvala, naj založi znesek, potreben zastroške, ki bodo nastali z izvedencem.


Tudi sodnica, ki je spis prevzela po odhodu prejšnje sodnice, niopravila nobenega procesnega dejanja, in to kljub urgenci pooblaščencatožnice za pospešitev postopka, ki je ostala brez odmeva. Tako skoraj vletu dni ne prva ne druga sodnica nista storili ničesar za redno inučinkovito obravnavanje, da bi se postopek sploh nadaljeval. Predvsemprva sodnica je s svojim neodgovornim opravljanjem sodniške funkcijezanemarila načelo pospešitve postopka, po katerem si mora sodiščeprizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja. Dolžnost sodnikaje skrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa sevendar pri tem postopek ne zavlačuje. Obe pravdni stranki stautemeljeno opozarjali na kršitev določb ZPP, katerih namen jezagotoviti hiter in učinkovit postopek.


Pisni sklep o postavitvi izvedenca je sodišče izdalo 28. 12.2001. Hkrati smo odgovor sodišča razumeli kot zagotovilo, da bo vprihodnje vendarle prišlo do obravnavanja brez nepotrebnega odlašanjater ob strogem spoštovanju vseh postopkovnih določb, katerih namen jezagotoviti sojenje v razumnem roku, kot to zagotavlja pravica dosodnega varstva po 23. členu slovenske ustave oziroma pravica dopoštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovihpravic in temeljnih svoboščin.


Kasneje je predsednica sodišča sporočila, da je pred izdajopisnega sklepa o postavitvi izvedenca morala sodnica odločiti še opredlogu za oprostitev plačila stroškov postopka in pri tem opravitištevilne poizvedbe, tri mesece pa je bil spis zaradi zaprosila naOkrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. To naj bi bile objektivneovire, da sodnica “sklepa o postavitvi izvedenca ni moglaizdati”. Ocenili smo, da ta okoliščina ne opravičuje zastoja,ki je nastal po naroku za glavno obravnavo. Sklep o postavitviizvedenca bi moral biti izdan, še preden je bil spis poslan tožilstvu.Očitno sodišče tudi ni učinkovito ukrepalo, da bi bil spis vrnjen vrazumnem času.


Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če za ugotovitev alirazjasnitev kakšnega dejstva potrebuje strokovno znanje, s katerim samone razpolaga. Izvedenec je torej strokovni pomočnik, ki sodišču pomagapri sprejemu pravilne in zakonite odločitve v sporu. Postavitevizvedenca je procesno dejanje, ki ustvarja predvsem razmerje (procesnoin pogodbeno) med postavljenim izvedencem in sodiščem oziroma državo.


Pobudnika je tedanje Sodišče združenega dela v Postojni leta1993 postavilo za izvedenca za izdelavo izvida in mnenja v sporu zaradipriznanja tehnične izboljšave in plačila odškodnine. Izvedenec jeopravil zaupano izvedensko delo, sodišče mu je odmerilo nagrado za todelo in povračilo stroškov. Ker predujem za stroške izvedenca ni bilpoložen, je sodišče v sklepu o odmeri nagrade in stroškov naložilonasprotnemu udeležencu, da plača nagrado in stroške neposrednoizvedencu. Ta svoje obveznosti ni izpolnil. Kasneje je bil nad togospodarsko družbo uveden stečaj in izvedenec je ostal brez plačila.

Pobudnik je, da bi prišel do plačila, vložil tožbo zoper državo. Zvložitvijo tožbe zaradi plačila že s pravnomočno sodno odločbo priznanenagrade in stroškov pa se je spustil v dolgotrajen in predvsem negotovspor.

Ob postavitvi pobudnika za izvedenca je veljaven Zakon o pravdnempostopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 - Ur. list RS, št. 19/94) določal, damora stranka po nalogu sodišča vnaprej založiti znesek, potreben zastroške, ki bodo nastali z izvedbo predlaganega dokaza. Namen tezakonske določbe (ki jo vsebuje tudi sedaj veljavni ZPP) je zagotoviti,da bo sodišče razpolagalo z zadostnim zneskom denarja, da bo lahkoneposredno plačalo postavljenemu izvedencu nagrado in stroške zaopravljeno delo.


Glede povračila stroškov in nagrade za izvedenca se je takratniZakon o pravdnem postopku v 256. členu skliceval na 249. člen istegazakona, ki kot pravilo določa, da sodišče odredi, naj se stroški zapriče izplačajo iz predujma. Če predujem ni bil založen, pa sodiščenaloži stranki, naj plača določen znesek priči v osmih dneh. Tazakonska določba, ki je smiselno veljala tudi za povračilo stroškov innagrade za izvedence, je torej kot pravilo določala izplačilo izvedencupriznane nagrade in stroškov iz položenega predujma. Zakonska ureditev,kako naj sodišče ravna, če predujem ni bil položen, je očitnosubsidiarne narave. To izhaja ne zgolj iz same vsebine in vrstnega redauzakonjenih možnosti za plačilo stroškov za priče, kot je bilo določenov tretjem odstavku 249. člena takratnega Zakona o pravdnem postopku,temveč tudi iz že navedenega 153. člena istega zakona, ki kot pravilnosodišču nalaga ravnanje, da pravočasno poskrbi za zadosten znesekpredujma, preden stroški z izvedbo dokaza sploh nastanejo. Ker gre priodmeri nagrade in stroškov izvedenca praviloma za znatno večje zneskekot pri odmeri stroškov za priče, je moč besedilo takratnega drugegaodstavka 256. člena Zakona o pravdnem postopku razumeti predvsem tako,da določbe glede povračila stroškov za priče veljajo smiselno zaizvedence s poudarjenim temeljnim pravilom, da te stroške izvedencuizplača samo sodišče iz položenega predujma. Tako je zavezanec zaplačilo sodišče, ki je izvedenca pritegnilo v postopek ter z njimstopilo v pogodbeno razmerje. Skrb, da bo izvedenec po opravljenemizvedenskem delu dobil pravočasno in korektno izplačano nagrado instroške, je torej predvsem zaveza sodišča. Če ni pravočasno poskrbeloza plačilo predujma, škodljivih posledic takšnega ravnanja ne smetrpeti izvedenec, ki je po nalogu sodišča opravil izvedensko delo.


Posebej smo poudarili, da poleg zgoraj razčlenjenih določbtakrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku plačilo nagrade instroškov izvedenca v breme sodišča utemeljujeta tudi načelo pravičnostiin dobrega upravljanja. Ni prav, da pobudnik, ki je na zahtevo sodiščaopravil izvedensko delo (brez svoje krivde), ni mogel priti dopoplačila priznane terjatve. Čeprav se je tega morda lotil na nenajbolj učinkovit in primeren način, smo ocenili, da bi sodišče oziromadržava ne glede na vse kasneje nastale okoliščine morala pobudniku kotizvedencu jamčiti in zagotoviti plačilo odmerjenih stroškov zaopravljeno delo. Zato smo predlagali, naj Delovno sodišče v Kopru ssvojim oddelkom v Postojni pobudniku s primerno poravnalno ponudbo izsredstev sodišča zagotovi plačilo s pravnomočno sodno odločbo priznanenagrade in stroškov za opravljeno izvedensko delo. Hkrati smopredlagali tudi sporazum glede stroškov, ki so nastali v odprtem sodnempostopku zaradi plačila nagrade in stroškov izvedenca. Predlog smoposlali tudi državnemu pravobranilstvu, ki v pobudnikovem sodnem sporuzastopa državo.


Delovno sodišče v Kopru je sprejelo naš predlog in v ta namenzagotovilo plačilo iz sredstev sodišča. Sklenitev poravnave je sodiščeprepustilo državnemu pravobranilstvu. Kmalu je pobudnik sporočil, da jesklenil sodno poravnavo in tudi že prejel dogovorjeni znesek plačila zaopravljeno izvedensko delo.

Ker po izrečeni sodbi Okrajno sodišče v Ljubljani ni moglo vročitipisne sodbe neposredno obema obdolžencema, grozilo pa je absolutnozastaranje, se je sodnica odločila za vročitev sodbe po podjetju, ki jepooblaščeno za vročanje pošiljk. Ker sodišče ni pravočasno prejelodokaza o vročitvi sodbe, sodnica pa je naslednji dan odšla navečtedenski dopust, je izdala trajno odredbo za privedbo zutemeljitvijo, da obdolženca sodišču nista dosegljiva in naročilom, daju policija po prijetju pripelje v kazensko pisarno sodišča.


Policija je odredbo za privedbo izvršila, obdolžencema odvzelaprostost in ju privedla na sodišče zaradi vročitve sodbe. Takrat pa jebilo ugotovljeno, da sta obdolženca že vložila pritožbo. Vročitev sodbev sodnem spisu ni bila izkazana, pač pa je sodnica ugotovila, da jepodjetje, pooblaščeno za vročanje, obdolžencema pred tem že vročilosodbo.


Odvzem prostosti in privedba obdolžencev na sodišče je bilanepotrebna in zato nezakonita že zgolj zato, ker jima je bila 13 dnipred tem vročena sodba in je bil tako namen privedbe izjalovljen.Sodišče je varuhu sicer sporočilo, da se je sodnica pred odhodom nadopust dogovorila s podjetjem, pooblaščenim za vročanje, da“prenehajo z vročanjem in sodbi vrnejo sodišču”.Sodnica se je opravičila obdolžencema, ker je zaradi odsotnostispregledala, da jima je bila sodba medtem že vročena. Podjetje, ki jeopravilo vročitev, pa je pobudnikoma pojasnilo, da od sodišča niprejelo nobenega sporočila v zvezi z naročenim vročanjem sodne pošte.Na posredovanje varuha je predsednica sodišča ocenila, da je biloravnanje sodnice pravilno, obdolženca pa bi se “vsem ukrepomv zvezi z vročitvijo sodbe izognila tako, da bi redno in sproti dvigalasodna pisanja”.


Na podlagi sodne odredbe za privedbo so policisti obdolžencemaodvzeli prostost in ju privedli na sodišče. Privedba pomeni poseg vustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode. Poseg v človekovosvobodo je dopusten in zakonit, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določazakon. Ker gre pri odvzemu prostosti za omejitev človekove pravice, jetreba tozadevno zakonsko pooblastilo zožujoče razlagati. Tako lahkosodišče na podlagi 194. člena ZKP odredi privedbo obdolženca tudi, čemu ni bilo mogoče v redu vročiti vabila, iz okoliščin pa je očitno, dase mu obdolženec izmika. Zakon torej dopušča privedbo le zaradivročitve vabila, ne pa tudi drugih sodnih pisanj.


Čeprav v kazenskem postopku zakonska analogija ni prepovedana,pa na tej podlagi ni dopustno tolmačenje v škodo obdolženca. ZKP namrečdoloča pravila predvsem zaradi varstva posameznika pred premočjodržave. Vabilo je ožji pojem kot (sodno) pisanje, zato pod tem pojmomne moremo razumeti vseh sodnih pisanj. Če bi zakonodajalec dopustilprivedbo tudi za vročitev drugih sodnih pisanj, bi to v zakonu izrecnodoločil. Tako menimo, da je privedba obdolženca zaradi vročitve sodbebrez zakonske podlage in pomeni nedopusten poseg v pravico do osebnesvobode. Zato smo Okrajnemu sodišču v Ljubljani predlagali, naj neuporablja privedbe zaradi vročanja, razen v primeru vročitve vabila, česo podani pogoji, ki jih zakon določa za tak ukrep za uspešno izvedbokazenskega postopka.


Okrajno sodišče v Mariboru je opravilo narok za glavnoobravnavo, obravnava pa je bila nato preložena na nedoločen čas. Razlogza to je bil predlog tožeče stranke za preložitev glavne obravnave nanedoločen čas, ker “zadeva ta hip ni aktualna”.Poročilo sodnice v tej zvezi pojasnjuje, da “tožnik, ki stožbo sicer zahteva sodno varstvo, predmetne zadeve ne šteje zanujno”. Na tej podlagi je sodnica zaključila, da“bo naslednji narok za glavno obravnavo ponovno razpisan, ko bo tožeča stranka to predlagala oziroma zahtevala”.


Takšno stališče pomeni, da je zgolj od tožeče stranke odvisno, kdaj bo sodišče nadaljevalo obravnavanje.


Pravdni postopek se začne s tožbo, z vročitvijo tožbe toženistranki pa začne teči pravda. Toženki je bila v postopku tožba ževročena. Še več, že se je spustila v spor, saj je prerekala tožbenizahtevek. S tem je tudi toženka pridobila določene pravice v postopku.V odgovoru na tožbo je predlagala izdajo sodbe z zavrnitvijo tožbenegazahtevka. Njen pravovarstveni interes je bil, da sodišče v razumnemroku odloči v sporu in jo tako reši pravne negotovosti. Tudi za toženkovelja pravica do poštenega sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če bismel tožnik sam in enostransko odločati, kdaj se bo začelo alinadaljevalo obravnavanje v pravdi, bi to pomenilo, da razpolaga tudi stoženkino na ustavnih določbah temelječo pravico.


Sodnikova nekritična pritrditev enostranskim predlogom strankelahko pomeni pristransko sojenje v nasprotju z določbami ZPP. Pravnipoložaj stranke v postopku temelji na ustavnem načelu enakosti predzakonom. Obe stranki imata pod enakimi pogoji enake procesne pravice.Sodišče je tako zavezano spoštovati pravico toženke, da se brani predprocesnimi dejanji nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na njenepravice in interese. Zato mora voditi postopek ob spoštovanju temeljnezahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank terpreprečiti, da bi katera od strank postala le predmet postopka.


ZPP tudi za sodišče določa, kaj sme ali kaj mora storiti vdoločeni procesni situaciji. Spoštovanje pravil postopka pomeni jamstvoza neodvisnost sodnika in sodišča, kar stranki zagotavlja enakost predzakonom in s tem tudi pravno varnost. Načelo zakonitosti v pravdnempostopku nalaga sodišču, da ne sme odreči odločitve o zahtevku, zakaterega je pristojno. Poleg zahtevka tožnika imamo v pravdi tudi zahtevek nasprotne stranke, da sodišče zavrne tožbeni zahtevek.Odklonitev odločitve je torej nezakonita tudi v razmerju do toženke innjenega zahtevka v procesualnem pomenu, ki ga uveljavlja v odgovoru natožbo.


Vse to smo v intervenciji sodišču poudarili in nismo soglašali sstališčem, da bo sodišče obravnavanje pravdnega postopka nadaljevalo,“ko bo tožeča stranka to predlagala oziromazahtevala”. V vlogi amicus curiae smo predlagali, naj sodiščepravdni postopek obravnava, kot to narekujejo časovne okoliščine inpravilo o vrstnem redu reševanja zadev, upoštevaje naravo spornegarazmerja. Opozorili smo, da je za pobudnico, ki je toženka v pravdi, izjemnega pomena, da se postopek čimprej konča, saj gre za spor o njeni pravici, da uporablja stanovanje, iz katerega je bila očitno samovoljno in nezakonito izseljena.

V odgovoru je sodišče pojasnilo, da bi predlogu toženke za ponovnirazpis naroka za glavno obravnavo sledilo tudi brez posredovanjavaruha, hkrati pa je določilo nov narok.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.