Natisni vsebino

2.3.1. Priporniki in obsojenci na prestajanju zaporne kazni

Letno poročilo 2001 - Poglavje 2.3.1.

2.3.1. Priporniki in obsojenci na prestajanju zaporne kazni

V letu 2001 smo opravili podrobnejše preglede zavodov za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Koper in Ig ter Oddelek ljubljanskega zavoda v Radovljici. Januarski obisk zavoda Dob smo obravnavali že v lanskem letnem poročilu. Večkrat smo bili tudi na obiskih pri obsojencih in pripornikih v različnih slovenskih zavodih za prestajanje zaporne kazni. Osebno smo se pogovorili z več kot 100 zaprtimi osebami ter prejeli 173 pisnih pobud zaprtih oseb. Pogosti so tudi klici zaprtih oseb na brezplačno telefonsko številko varuha, pri čemer gre pohvaliti zavode za prestajanje kazni zapora, ki omogočajo nemoten potek takšnih stikov.


Septembra 2001 je bila v Sloveniji na drugem rednem obisku delegacija Evropskega odbora za preprečevanje mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT). Obiskali so Zavode za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Maribor in Koper. Poročilo Evropskega odbora z ugotovitvami in priporočili bo priložnost za primerjavo usklajenosti razmer v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora z evropskimi standardi.

Poleg še vedno prevladujočega skupinskega prestajanja zaporne kazni, in to kljub obetavni določbi 42. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki kot pravilo določa bivanje obsojenca v samski sobi, ostaja največji problem prezasedenost slovenskih zavodov za prestajanje kazni zapora. Ob našem obisku v ljubljanskem zavodu je bila zmogljivost presežena za 50 odstotkov, soočajo pa se tudi z zasedenostjo, ki za 60 do 70 odstotkov presega uradne zmogljivosti. Prezasednost zavodov poslabšuje razmere za prestajanje zaporne kazni, še bolj pa prostorsko stisko občutijo priporniki, ki so praviloma (še vedno) 22 ur na dan zaprti v priporniških celicah. Na oddelku pripora v koprskem zavodu smo ugotovili 133-odstotno zasedenost. V ljubljanskem zavodu pa so zaradi prostorske stiske celo prostor za prostočasne aktivnosti pripornikov spremenili v bivalni prostor.


Zaradi prezasedenosti zavodov se čedalje pogosteje dogaja, da obsojenci in osebe, kaznovane za prekršek, med seboj prostorsko niso ločeni, kar pomeni kršitev prvega odstavka 207. člena ZIKS-1. Osebe, kaznovane za prekršek, so pogosto tudi prve “žrtve”prezasedenosti zavodov, da so v sobe nameščene v znatno večjem številu, kot je uradna zmogljivost posameznega prostora. V koprskem zavodu smo celo ugotovili, da pripornice niso prestajale pripora v posebnih prostorih za pripor oziroma v ločenem delu zavoda, ampak so uporabljale prostore skupaj z obsojenkami in osebami, kaznovanimi za prekršek. Takšno stanje, da so neobsojene osebe skupaj z obsojenimi, je nezakonito.


Prezasedenost zavodov za prestajanje kazni zapora ne sme pomeniti bistvenega poslabšanja bivalnih in sploh življenjskih razmer za zaprte osebe. Problem prezasedenosti zavodov bi bilo treba reševati predvsem z odpravo vzrokov, ki so sicer zunaj zavoda. Kljub temu pa je nujno že sedaj, zlasti pa ob morebitnem nadaljevanju naraščanja števila zaprtih oseb, zagotoviti izboljšanje in povečanje prostorskih zmogljivosti tudi z dodatnimi, nadomestnimi prostori. Država je zavezana zagotavljati spoštovanje določenih minimalnih pravil in standardov, ki se nanašajo na odvzem prostosti tudi glede nastanitvenih možnosti. Gradnja novega Zavoda za prestajanje kazni zapora v Kopru obeta izboljšanje tudi s stališča čedalje večjega števila zaprtih oseb, vendar problema prezasedenosti ni mogoče reševati le z gradnjo novih zaporov.

V zadnjih letih, še posebej v letu 2001, je bilo v zavodih več smrti obsojencev in pripornikov. Pojasnila UIKS in posameznih zavodov navajajo kot vzrok za smrt samomor, preveliko količino zaužitih pomirjeval ali prepovedanih drog in celo nesrečo kot škodni dogodek. Varuh ni vedno sprejel uradnih pojasnil kot edino mogočo resnico, zlasti tedaj, ko so (časovne) okoliščine dale slutiti, da bi bilo s pravočasno intervencijo  zavodskega osebja mogoče preprečiti najhujše. Nezadostna je razlaga, dani bilo mogoče ničesar storiti, če je zaprta oseba umrla zaradi požarav tapecirani sobi (“medicinki”), ki se je očitno širil z bliskovito naglico, pazniki pa so ogenj opazili šele takrat, ko je bilo že na hodniku toliko dima, da brez zaščitne maske ni bilo mogoče niti reševanje skozi hodnik. Če je oprema sobe, kamor se namesti nasilna ali razburjena oseba, iz lahko vnetljivih snovi, je pač treba nadzor izvajati neprekinjeno.


Neprepričljiva so tudi pojasnila, da je sorazmerno veliko samomorov tudi med ljudmi na prostosti. Obsojencem in pripornikom je država odvzela prostost, zato ima dolžnost sprejeti vse razumne ukrepe, da bi do primerov smrti ne prišlo. Na zdravniškem pregledu ob sprejemu v zavod je treba nameniti posebno pozornost tudi psihiatričnemu pregledu in oceni duševnega zdravja sprejete osebe s stališča morebitnih samomorilskih nagnjenj. Tako diagnosticirane osebe potrebujejo stalno psihiatrično obravnavo ali vsaj redne stike s psihologom. Ob obiskih v zaporih in priporih pogosto slišimo pritožbe, da ni dovolj časa za pogovor z zdravstvenim osebjem in vzgojno službo in so mnogi vse preveč prepuščeni svojim duševnim stiskam in osebnim težavam, ki jih sami brez prilagojene strokovne in človeške pomoči vedno ne zmorejo premagati.

V zavodih je veliko odvisnikov od prepovedanih drog in alkohola. Uprava ljubljanskega zavoda ocenjuje, da je z drogami povezana tretjina zaprtih oseb. Obsojencem, ki niso odvisni od drog in ne želijo priti v stik z drogo, je treba zagotoviti bivanje v oddelkih brez drog. Ob obisku v ljubljanskem zavodu takšnega oddelka niso imeli. Tudi zdravljenje odvisnosti je nujno začeti takoj po nastopu zaporne kazni. Če je motiviranost za zdravljenje slaba, jo je treba ustrezno prilagoditi in jo narediti kar najbolj koristno in zanimivo za odvisnike.

Ministrstvo za zdravje še ni določilo zdravstvenih zavodov, v katerih se lahko izvajajo varnostni ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Minister za zdravje v soglasju z ministrom za pravosodje tudi še ni izdal podzakonskega akta, s katerim bi podrobneje predpisal izvajanje navedenih varnostnih ukrepov. Rok za izdajo obeh predpisov se je iztekel 10. 4. 2001.

Veliko je tudi pritožb o pomanjkljivi zdravniški oskrbi. Zaprte osebe imajo pravico, da se obravnavajo pod enakimi pogoji in na enak način kot ljudje na prostosti ter spoštujejo njihove ustavne in zakonske pravice s področja zdravstvenega varstva.


Pritožbe zaprtih oseb kažejo, da v mnogih primerih ni vzpostavljeno zaupno razmerje med zdravnikom in bolnikom. Ni dvoma, da pritožbe niso vedno utemeljene, vendar pa je za opravljanje zdravstvene dejavnosti v zavodih za prestajanje kazni zapora značilno, da ni nobenega nadzora. Doslej varuh še v nobenem zavodu ni dobil potrditve, da bi ministrstvo za zdravje ali Zdravniška zbornica Slovenije opravila katerega od predpisanih nadzorov (na primer strokovni nadzor s svetovanjem). V zavodu Ig smo ugotovili, da v tem in v ljubljanskem  zavodu pogodbeno dela zdravnik, ki nima licence, torej dovoljenja za samostojno opravljanje zdravniške službe. Upravi obeh zavodov, verjetno pa tudi uprava za izvrševanje kazenskih sankcij (UIKS), so vedeli, da pogodbeni zdravnik ne izpolnjuje temeljnega pogoja, ki ga zahteva zakon za samostojno opravljanje zdravniške službe, pa vendar so vsi privolili v takšno stanje.


Varuh tako ponavlja predlog, da se zagotovi zdravstvena oskrba v zavodih za prestajanje kazni zapora v okviru javne zdravstvene mreže, ne pa pogodbeno, ko posamezni zavodi za prestajanje kazni zapora včasih  celo z lučjo pri belem dnevu iščejo (upokojene) zdravnike. Ob sedanjem stanju pritožbe zaprtih oseb zaradi zdravstvene oskrbe ne smejo biti presenečenje. Pogosto menjavanje zavodskih zdravnikov tudi ne pripomore k ustvarjanju zaupnega razmerja med zdravnikom in zaprto osebo kot bolnikom. Prav zaupnost in vsaj relativna trajnost tega razmerja pa sta lahko pomemben prispevek k učinkoviti zdravniški oskrbi v korist bolnika.

Zaposleni v zavodih za prestajanje kazni zapora morajo ohranjati red in disciplino, vendar hkrati vzpostavljati korektne (med)človeške odnose z zaprtimi osebami. Pomanjkanje zavodskega osebja in preobremenjenost z delom lahko hitro vplivata na obseg zagotavljanja pravic zaprtih oseb. Čeprav je zaprtih v slovenskih zaporih čedalje več, pa sorazmerno ne narašča tudi število zavodskega osebja. Prej nasprotno: stiska zaradi pomanjkanja zavodskega osebja je čedalje večja. Zaradi pomanjkanja osebja se pogosto omejuje gibanje na prostem na zgolj zakonsko določeni dve uri, manj je športnih in družabnih aktivnosti, manj je obiskov ali pa so ti krajši, slabše so možnosti za delo, izobraževanje in usposabljanje zaprtih oseb. V zavodu Ig je bilo nezasedeno celo mesto upravnika in je praznino skušala nadomestiti upravnica ljubljanskega zavoda, ki je dvakrat na teden prihajala iz Ljubljane.


Zagotavljanje zadostnega števila strokovno usposobljenega osebja s primernimi osebnimi lastnostmi in sposobnostmi za medčloveško komuniciranje z zaprtimi osebami mora biti prednostna naloga pri izvajanju kazenskih sankcij in pripora. Zato smo v poročilih ob naših obiskih v posameznih zavodih za prestajanje kazni zapora predlagali, naj država omogoči zaposlovanje, tako znotraj že sistematiziranih delovnih mest, pa tudi več, če to terjajo potrebe, upoštevaje čedalje večje število zaprtih oseb.

Sodna odločba mora biti jasna in razumljiva. Ko sodnik določa vsebino sodne odločbe, mora biti še posebej vesten in skrben. Stranka ne sme trpeti škodljivih posledic, če izrek sodne odločbe ni dovolj jasen in razumljiv. Še bolj je pomembno za obsojenca, da iz sodne odločbe natančno izve svojo dolžnost, ki jo mora izpolniti, da ne bi prišlo do prisilne izvršitve pravnomočne sodne odločbe. Četrti odstavek 26. člena ZIKS-1 sicer določa, da mora obsojenec kazen zapora nastopiti prvi delovni dan po vročitvi odločbe, če s prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora ni uspel. Vendar ta določba ne ureja položaja, ki nastane zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Ne dovolj razumljive sodne odločbe ni mogoče razlagati v breme obsojenca.


To pa se je zgodilo, ko je obsojenec prejel poziv na prestajanje kazni zapora, a je bila izvršitev kazni na njegov predlog odložena do odločitve vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker pa se tri mesece po prejemu sodbe vrhovnega sodišča še ni zglasil na prestajanje kazni, je bila izdana odredba za njegovo prisilno privedbo.

Obsojenec se je pritožil varuhu, da se čas, za katerega mu je bila odložena izvršitev kazni zapora, še ni iztekel in je bil tako nezakonito prisilno priveden v zapor. Pri tem se je skliceval na odločbo Okrajnega sodišča v Cerknici, ki je odredilo odložitev izvršitve zaporne kazni šestih mesecev “do odločitve Vrhovnega sodišča o utemeljenosti predloga odložitve kot sestavnega dela zahteve za varstvo zakonitosti”.


Sodna odločba s takšno vsebino je prava vešči osebi komaj razumljiva, še manj pa neuki stranki, kot je pobudnik. Na tej podlagi je obsojenec očitno sklepal, da bo o predlogu za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe odločilo tudi vrhovno sodišče. To seveda o odložitvi izvršitve kazni ni odločalo, temveč je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Vendar pa ne dovolj razumljive sodne odločbe ni mogoče razlagati v breme obsojenca. Tako je obsojenec lahko utemeljeno pričakoval ponovni poziv na prestajanje kazni. Zato smo ocenili, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo odredbe za njegovo prisilno privedbo na prestajanje kazni zapora.


Okrožno sodišče v Kopru, ki je odredilo prisilno privedbo, je soglašalo z oceno varuha, da iz odločbe Okrajnega sodišča v Cerknici ni bilo jasno, do kdaj je bila kazen zapora odložena. Kljub mnenju, da ZIKS-1 ne daje pravne podlage za ponovni poziv, je sodišče vendarle sledilo predlogu varuha, da bo v prihodnje v takšnem primeru obsojenca pisno obvestilo, da je zavezan nastopiti kazen zapora in kdaj je to zavezan storiti.


Varuh je vložil zahtevo za oceno ustavnosti ter predlagal, da ustavno sodišče oceni ustavnost četrtega odstavka 49. člena kazenske sankcije (KZ), če se ta razlaga tako, da je dan hišnega pripora pri vštevanju v izrečeno kazen izenačen z dnem pripora in dnem odvzema prostosti. Predlagal je tudi, naj ustavno sodišče ugotovi, da ni v skladu z Ustavo, da KZ izrecno ne določa načina vštevanja dneva hišnega pripora v izrečeno kazen zapora, mladoletniškega zapora in denarno kazen, ter odloči, da mora državni zbor ugotovljeno protiustavnost odpraviti v določenem roku.

Varuh je zahtevo za oceno ustavnosti vložil v zvezi z več posamičnimi zadevami, ki jih obravnava. Rdeča nit pobud pripornikov je zamenjava pripora s hišnim priporom. Nastanitvene in sploh bivalne razmere v priporu so pogosto špartanske, priporniki se drenjajo v prepolnih celicah. Že te, temeljne okoliščine so neprimerljive s hišnim priporom. Tudi sicer so omejitve zoper pripornika znatno večje kot pri hišnem priporu.

Izenačenje pri vštevanju dneva hišnega pripora z dnem odvzema prostosti ni v skladu z določbo Ustave o pravni državi, načelom enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Splošno načelo enakosti pred zakonom prepoveduje različno obravnavati enako. Odločilne pri tem so pravne posledice zakonske določbe v dejanskih (življenjskih) razmerjih. Izenačenje dneva hišnega pripora z dnem pripora in dnem odvzema prostosti pri vštevanju v izrečeno kazen spregleda neenakost teh ukrepov. Med bistvenimi elementi pravičnosti, ki zahteva tudi primernost določene zakonske ureditve glede na njen namen, pa je prav enakost pred zakonom.


Zakonodajalec se sicer na netipične primere ne more ozirati, saj oblikuje splošne in abstraktne pravne norme, vendar ne gre spregledati nesorazmernosti hišnega pripora v povezavi s pravičnostjo in enakostjo pred zakonom tudi glede načina vštevanja dneva hišnega pripora v izrečeno kazen. Izenačenost pri vštevanju je v praksi tudi spodbuda obrambi za zavlačevanje kazenskega postopka, da bi obdolženec tako čimvečji del morebitne izrečene zaporne kazni prestal v hišnem priporu.


Kljub domnevi nedolžnosti so obiski pripornikom strožji in manj prijazni, kot pa to velja za obsojence na prestajanju zaporne kazni. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) določa, da lahko z dovoljenjem in pod nadzorstvom sodnika obiskujejo pripornika v mejah hišnega reda zavoda bližnji sorodniki, na njegovo zahtevo pa tudi zdravniki in drugi. Posamezni obiski se smejo prepovedati, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Prepoved ali omejevanje obiskov se lahko izreče tudi kot disciplinska kazen za disciplinske prestopke.

Pripor pomeni poseg države v človekove pravice in svoboščine. Vsako omejevanje pravic in svoboščin pa je treba ozko, restriktivno razlagati. Tako je dvomljiva že sama ureditev pravilnika, ki določa obiske pripornika za stekleno pregrado kot pravilo, saj sodnik prepove posamezni obisk, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Kljub takšni selekciji pri dovoljevanju obiskov pa Pravilnik o izvrševanju pripora (PIP) kot pravilo določa obiske pripornika za stekleno pregrado, čeprav ZKP določa, da se smejo zoper pripornika uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka. V nasprotju s tem pa je večina obiskov pripornikov brez osebnega stika za stekleno pregrado. Ob tem je odločitev za obisk brez steklene pregrade po PIP v pristojnosti upravnika zavoda in ne sodnika, ki ima zakonsko pooblastilo nadzora nad obiskom pripornika.


Različna praksa v različnih zavodih uveljavlja diskriminacijo pripornikov. Zavod za prestajanje pripora (ZPKZ) Ljubljana uveljavlja diferenciran pristop na področju dovoljevanja obiskov brez steklene pregrade, s čimer zagotavlja sorazmernost, da bi bilo v praksi pri obisku pripornika le toliko omejitev, kolikor je v danih okoliščinah nujno in neizogibno. V ZPKZ Koper pa težijo k temu, da se prav vsi obiski pripornikov opravijo za stekleno pregrado.

Ob tem sta tudi pogostnost in dolžina obiskov pripornikov največkrat skrčeni na zakonski minimum, na kar vpliva tudi prostorska stiska. Bližnji sorodniki smejo obiskati pripornika praviloma enkrat na teden, s hišnim redom pa se lahko določijo pogostejši obiski, a največ trikrat na teden. Obiski pa ne smejo biti krajši od 30 minut, v praksi pa mnogokrat niso nič daljši.

Manj restriktivna je ureditev obiska obsojenca na prestajanju zaporne kazni, saj je po ZIKS-1 obsojencu treba omogočiti najmanj dvakrat na teden obisk ožjih družinskih članov, rejnika ali skrbnika. Obiska ni mogoče omejiti na manj kot eno uro. PIP je s pravilom o obisku enkrat na teden po najmanj 30 minut torej manj prijazen kot pa ZIKS-1.

Za strožjo ureditev sprejemanja obiskov pripornika v primerjavi z obsojencem na prestajanju zaporne kazni ni objektivne in razumne utemeljitve. Stiki z zunanjim svetom so za pripornika prav tako pomembni kot za obsojenca. Priporniku je odvzeta prostost v fazi kazenskega postopka, ko njegova krivda še ni ugotovljena s pravnomočno sodbo in torej velja domneva nedolžnosti. Zato smo ministru za pravosodje predlagali spremembo določb PIP, ki urejajo sprejemanje obiskov (členi od 45 do 47), da se pripornikom zagotovi praviloma več obiskov na teden, da obisk ne sme biti krajši od ene ure ter da se obiski brez steklene pregrade določijo kot pravilo.


V odgovoru je minister pojasnil, da hišni redi, ki jih imajo že vsi zavodi za prestajanje kazni zapora, vsebujejo možnost pogostejših obiskov pripornikov. Vendar se zavodi pri številu obiskov ravnajo predvsem v skladu z dejanskimi možnostmi. Veliko število pripornikov onemogoča pogostejše obiske, dostikrat pa tudi obiske, ki lahko trajajo dlje kot načelnih določenih 30 minut. Obiski so lahko tudi daljši,“kar se tudi redno dovoljuje, če so prostorske možnosti takšne, da so obiski lahko podaljšani ...”. Določba PIP, da je prostor za obiske praviloma pregrajen z leseno pregrado, ki onemogoča izmenjavo predmetov, je posledica številnih zlorab obiskov pripornikov, saj so bila na ta način dostikrat vnešena v pripor mamila, pa tudi drugi nedovoljeni predmeti. Vsi zavodi še niso opremeljeni s stekleno pregrado za opravljanje obiskov, v zavodih, kjer take pregrade so, pa se obiski dostikrat opravijo z dovoljenjem upravnika tudi brez pregrade. Izjema sta predvsem zavoda v Ljubljani (zaradi izjemno velikega števila pripornikov) in Koper, ki je “znan podejstvu, da je večina pripornikov v zavodu zaradi jemanja oziroma preprodaje mamil”. Zato so strožji ukrepi tudi glede obiskov utemeljeni. Minister tako meni, da je sprejemanje obiskov v PIP urejeno“zadovoljivo in da ga v tem smislu ne bi kazalo spreminjati”. Zavezal pa se je opozoriti vse zavode,“naj skrbneje izvajajo selekcijo pri odrejanju možnosti obiska brez pregrade”. V okviru danih materialnih možnosti pa bodo “posodobili obiske s stekleno pregrado s pomočjo ustreznih akustičnih aparatur”.


Kljub temu se bo varuh tudi v prihodnje zavzemal za spremembo predpisa, še posebej pa, da obisk pripornika ne bo krajši od ene ure.

Zoper pripornika se smejo uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi kazenskega postopka. Pazniki imajo pravico uporabiti prisilna sredstva zoper obsojence, če drugače ne morejo preprečiti bega, napada, samopoškodbe ali večje materialne škode, pri čemer je treba pri vsaki uporabi prisilnih sredstev spoštovati sorazmernost kot temeljno načelo pri vklepanju.


Ob obisku varuha v ZKPZ Ljubljana so se priporniki pritoževali, da jih pazniki vedno privedejo na sodišče vklenjene. Uprava zavoda je potrdila, da je vsak pripornik brez izjeme vklenjen ob vsaki privedbi na pristojno sodišče, k drugemu organu ali v drug zavod, tudi v zdravstvenega. Pripornik je vklenjen tudi med prevozom ob prihodu na sodišče, pa tudi na hodnikih sodišča. Pazniki odstranijo priporniku lisice le v razpravni dvorani. Tudi med odmorom, ko čakajo na hodniku, pazniki pripornika znova vklenejo z lisicami.


Begosumnost je samo eden od treh pripornih razlogov in na tej podlagi ni mogoče uporabiti sredstva za vklepanje zoper prav vse pripornike. Takšne uporabe prisilnih sredstev brez vsake selekcije tudi ni mogoče utemeljevati s preprečevanjem napada, samopoškodbe ali večje materialne škode in je v nasprotju z načelom sorazmernosti. Uporaba sile je opravičljiva le, če so za to podani v zakonu navedeni razlogi. Uporaba sredstev za vklepanje brez izjeme ne glede na begosumnost ali varnostne razloge lahko pomeni prekoračitev zakonskih pooblastil. Pripornik, ki ima na sodišču med čakanjem na glavno obravnavo vklenjene roke, ne more s svojim zagovornikom sam pregledovati niti listin sodnega spisa, saj mu vklenjeni roki to preprečujeta.


Natančnejše določbe o uporabi prisilnih sredstev je v času veljavnosti ZIKS urejal Pravilnik o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov. Ta podzakonski akt je prenehal veljati 9. 5. 2001. Najkasneje do tega datuma bi moral minister za pravosodje s podzakonskim aktom podrobneje urediti izvrševanje nalog paznikov. Ker pravilnika o izvrševanju nalog paznikov še julija 2001 ni bilo, je varuh na to opozoril ministra za pravosodje, saj pravna praznina ne utrjuje pravne države. Ker niso bila predpisana jasna pravila glede načina uporabe prisilnih sredstev, so pazniki brez izjem strogo uporabljali sredstva za vklepanje.

Pravilnik o izvrševanju nalog paznikov (Ur. list RS, št. 78/01), ki ga je minister za pravosodje izdal s skoraj petmesečno zamudo, podrobno ureja tudi uporabo sredstev za vklepanje in vezanje. V njem je zapisano, da se praviloma ne vklepajo priporniki, za katere se ocenjuje, da spremstva ne bodo izkoristili za beg.

Zlasti v odmevnejših kazenskih zadevah je skoraj pravilo, da je pripornik na sodišče pripeljan vklenjen, pri tem pa je izpostavljen javnosti. Tako niso redki posnetki na televiziji in v tiskanih medijih, ki prikazujejo vklenjenega pripornika, ko ga paznika spremljata v sodno zgradbo ter naprej v razpravno dvorano.

Takšno izpostavljanje vklenjenega pripornika je ponižujoče, saj gre za fazo kazenskega postopka, ko velja domneva nedolžnosti. Zaradi zagotavljanja pravice do osebnega dostojanstva bi bilo treba v takšnih primerih zagotoviti manj opazen prihod na sodišče; na primer skozi zadnji vhod sodne zgradbe.


Značilen je primer obtoženca, ki je bil kot pripornik na sodišče pripeljan vklenjen, ko je bil pripor odpravljen in odrejen hišni pripor, pa je le nekaj tednov kasneje na sodišče prihajal sam in brez kakršnekoli uporabe sredstev za vklepanje. Ob takšni primerjavi se vsiljuje vprašanje, ali je bilo med priporom res nujno vklepanje z rokama na hrbtu, hkrati pa je bil pripornik izpostavljen soju medijskih luči. Tudi za take primere bi bila potrebna enotna ureditev ali vsaj navodila za ravnanje.


Pripor mora biti vedno pokrit s sodno odločbo. To velja ne le za prvo odreditev pripora, temveč tudi za vsa njegova podaljšanja. Drugi odstavek 207. člena ZKP zavezuje sodišče, da po izročitvi obtožnice dokonca glavne obravnave po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preskusi, ali so še dani razlogi za pripor, in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi.

Ker pripor posega v ustavno pravico do osebne svobode, je zakonsko določbo, ki ureja pripor, treba razlagati restriktivno in uporabljati tako, da ne bo dvoma o tem, kako se lahko posega v osebno svobodo. Zožujoča razlaga te zakonske določbe zahteva, da sodišče obstoj pripornih razlogov preskusi v času, ko se dvomesečni rok po prejšnjem sklepu še ni iztekel. Sodišče obstoja pripornih razlogov ne preskuša za nazaj, temveč za naprej. Tako mora biti priprtemu obdolžencu odločba o podaljšanju pripora vročena do izteka dvomesečnega roka po zadnjem sklepu o priporu oziroma vsaj 24 ur kasneje, kot to dovoljuje 20. člen ustave.

Obdolženec sme biti pridržan v priporu samo na podlagi sklepa o odreditvi ali podaljšanja pripora. Nepravočasna izdaja sklepa o podaljšanju pripora pomeni, da je bila priporniku v času, ko ni bilo pokritja s sodno odločbo, prostost odvzeta brez pravne podlage. Pripor brez pokritja z odločbo sodišča pomeni kršitev pravice do osebne svobode. Takšen pripor je neustaven in nezakonit.


Nekatera sodišča po izteku dveh mesecev pripor le podaljšajo, ne da bi v sklepu navedla tudi datum, do katerega se pripor podaljšuje. Kljub sklicevanju na dolgoletno prakso sodišč, da se v izreku sklepa zapiše le, da se pripor podaljša, ne da bi bil naveden tudi čas, ko se rok izteče, pa je varuh vendarle predlagal, da se v vsakem sklepu o odreditvi ali podaljšanju pripora v samem izreku natančno navede čas, za katerega se pripor podaljšuje. Informacija z datumom je koristna ne samo za priprtega obdolženca, ampak očitno tudi za sodišče. Ker se to ne počne, se dogaja, da je zaradi “neljube zmote”(kot se opravičuje sodišče!) prišlo do večdnevne zamude pri preverjanju pogojev za pripor in s tem do kršitve ustavne pravice priprtega pobudnika (glej primera št. 13 in št. 14).

Pripor sme trajati le najkrajši potrebni čas in dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, je, da ravnajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Zakonski rok, v katerem je sodišče zavezano izdelati pisno sodbo, je 15 dni. Kršitev v zakonu predpisanega roka pomeni kršitev zakona. Imeli pa smo primer, ko je sodnica šla na dopust in napisala sodbo skoraj dva meseca prepozno. Odgovor Okrajnega sodišča v Kopru, da je bila sodba odpravljena “v še sprejemljivem roku”, ne spremeni nezakonitosti postopka (glej primer št. 16).

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt