Natisni vsebino

2.1.4. Etika javne besede

Letno poročilo 2001 - Poglavje 2.1.4.

2.1.4. Etika javne besede

Vsako leto varuh prejme nekaj pobud, ki jih uvrščamo v pod področje etike javne besede. V minulem letu se je število tovrstnih pobud precej povečalo. Največ je pobud posameznikov, ki so prizadeti zaradi objave njihovih polnih imen oziroma drugih podatkov, po katerih se v javnosti lahko identificirajo. Največkrat gre za objave v zvezi z domnevno storitvijo kaznivih dejanj, konkretneje, zaradi objave ugotovitev policije v predkazenskih postopkih. Naša opozorila, da je treba v zvezi s tem spoštovati ustavna načela domneve nedolžnosti, varstva zasebnosti in osebnostnih pravic posameznikov, vedno ne naletijo na razumevanje. Razumljiv je interes medijev za senzacionalistična odkritja, ki jim lahko povečuje naklado, za ta namen pa so pripravljeni očrniti posameznike z očitki dejanj v fazi predkazenskega postopka, ko ne gre niti za utemeljen sum, da so očitana dejanja storili. V teh zadevah je seveda treba obravnavati vsak primer posebej in pri tem tehtati med načeloma domneve nedolžnosti in svobode izražanja. Pri tem tehtanju je treba upoštevati naravo dejanja, pravico javnosti, da je seznanjena s pomembnimi dogodki javnega pomena, vlogo posameznika v javnosti in druge okoliščine posameznega primera. Enotnega recepta za takšne primere vnaprej ni mogoče dati, vsekakor pa ocenjujemo, da imajo mediji dovolj možnosti, da na nepravilnosti opozarjajo s pridobitvijo lastnih virov informacij, brez zahtev, da jim mora policija sporočiti polna imena osumljencev.


Varuh nima, na to opozarjamo tudi pobudnike in druge, neposrednih pristojnosti v razmerju do novinarjev in medijev. Neredki so primeri nerazumevanja takšnega položaja varuha pri obravnavanju kršitev etičnih pravil novinarske stroke. Na eni strani gre za nepristojnost varuha; ni pa tudi njegova vloga, da preganja ali sankcionira neustrezno ravnanje posameznikov. Zato posameznike opozorimo na možnosti, ki jih lahko uporabijo za varstvo svojih pravic. Če ima poseg v zasebnost znake kaznivega dejanja, je mogoče ukrepati v okviru kazenskopravnih predpisov. Posameznik, ki je bil prizadet zaradi javne objave, ima tudi možnost zahtevati odškodnino po civilni sodni poti. Dejstvo pa je, da obstaja dokaj široka “siva cona” kršitev, ki nimajo znakov kaznivega dejanja ali civilnega delikta, temveč gre za manj intenzivne kršitve, predvsem etičnih načel, ki naj bi jih po našem mnenju novinarska stroka sankcionirala predvsem sama. Zato tudi tokrat opozarjamo na potrebo, da se v okviru novinarskih združenj oblikujejo učinkoviti mehanizmi za nepristransko obravnavo etičnih pravil novinarskega poklica kot medijsko razsodišče oziroma ombudsman. Menimo, da na tem področju ni prostora za intervencijo države, mehanizme, ki bodo dovolj učinkoviti, da uživajo zaupanje javnosti, morajo medijski akterji oblikovati sami. Država pa naj bi jim pri tem pomagala predvsem s prispevki za zagotavljanje možnosti za delo medijskih razsodišč oziroma ombudsmanov.


Poseben problem iz tega sklopa je odprlo pismo Državnega sveta Republike Slovenije (DS) varuhu človekovih pravic. DS je namreč podprl vprašanje državnega svetnika varuhu, naj oceni, v kolikšni meri gre za kršitev človekovih pravic invalidov, ker se je Urad vlade RS za informiranje razglasil za nepristojnega za oceno poročanja medijev o invalidskih organizacijah. Drugo vprašanje varuhu je bilo, ali varuh človekovih pravic lahko oceni, “v kolikšni meri so kršene človekove pravice slovenskih invalidov v primerih političnega obračunavanja s kvalificiranimi predstavniki posameznih vrst invalidov in njihovimi nacionalnimi organizacijami, in sicer predvsem prek javnih medijev v obliki člankov in to prispevkov, polnih obrekovanja, žaljivih obdolžitev na račun invalidov”.

Čeprav smo menili, da 96. člen Poslovnika (DS) ne daje pravne podlage za posredovanje vprašanj državnih svetnikov varuhu človekovih pravic, smo na vprašanja odgovorili. Omenjeni člen poslovnika namreč ureja razmerja (DS) do vlade, varuh pa ni vladni organ. Po našem mnenjuje bil odgovor Urada vlade za informiranje na vprašanje državnega svetnika korekten in v skladu z ustavnim in zakonskim položajem vlade in njenega urada za informiranje.


Svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopa, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja je ena temeljnih človekovih pravic, ki jih zagotavljajo mednarodne konvencije s tega področja in Ustava Republike Slovenije v 39. členu. Za demokratične države ni sprejemljivo, da državni organ ali njegov funkcionar skuša vplivati na objave v javnih medijih ali na uredniško politiko. Zato je v evropskih demokratičnih državah uveljavljeno načelo, ki je zlasti razvidno iz sodne prakse evropskega sodišča za človekove pravice, da mora imeti javni funkcionar veliko višjo raven tolerance do drugačnih mnenj ali celo obdolžitev na svoj račun kot drugi državljani.


Svoboda izražanja in neodvisni mediji so temelj demokratičnih družb; so protiutež vsem trem vejam državne oblasti, zato njihovo oviranje pomeni grožnjo demokraciji. Tisti, ki se ne strinja z vsebino objavljenega, ima možnosti, ki jih predvideva Zakon o medijih (ZMeoL) in možnosti sodnega varstva.

Predlagali smo, da se DS opredeli glede našega mnenja in upošteva tudi mnenja drugih predstavnikov invalidskih organizacij.

Odgovora, ali je DS naše mnenje obravnaval, nismo prejeli. V zvezi z našim odgovorom pa smo ponovno prejeli vprašanje istega državnega svetnika. V novem vprašanju odpira vprašanje mehanizmov za ocenjevanje etičnosti ravnanja novinarjev in medijev. Ponovili smo naše stališče, da podpiramo oblikovanje posebnega organa, ki bi znotraj novinarskih in založniških združenj ob sodelovanju javnosti obravnaval etično sporna ravnanja medijskih akterjev. Odločno pa nasprotujemo pa vsem oblikam oblastne kontrole nad vsebino pisanja medijev.

 

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt