Natisni vsebino

4. Opis izbranih primerov

Letno poročilo 1997 - Poglavje 4

 

OPIS IZBRANIH PRIMEROV

2.1-15/96 - Pripornikova oblačila


Ob obisku v zaporih Maribor smo se pogovorili s pripornikom, kise je pritožil, da je v istih oblačilih že tretji mesec. Poletne hlačein sandale tudi niso bile primerne za hladnejši jesenski letni čas.Pripornik je povedal, da se je v zvezi s tem že večkrat obrnil napreiskovalnega sodnika, vendar zaman. Prav tako je zaman prosil, da semu omogoči dvig denarja z njegove hranilne knjižice.
Na primerpripornika smo opozorili predsednika Okrožnega sodišča v Mariboru terpredlagali, naj njegove navedbe preveri in stori vse, kar je potrebno,da bi pripornik lahko prišel do primernih oblačil in do svojegadenarja.

Posredovanje je bilo uspešno, saj nas je predsednik sodiščaobvestil, da je bil priporniku v spremstvu paznikov dovoljen izhod izzaporov, da je lahko prišel do svojih osebnih stvari. Zadevo je sodiščeopredelilo kot nujno.

2.1-24/97 - Vožnja pripornika v neprimernem vozilu


Ob obisku varuha človekovih pravic v Zavodu za prestajanje kaznizapora Maribor je na nas naslovil pritožbo pripornik, češ da je bil izzavoda prepeljan na Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu v zadnjem deluprirejenega dostavnega osebnega vozila CitroĂ«n C15. Vklenjen v lisiceje moral v avgustovski vročini vožnjo in tudi čas, ko sta paznika odšlana pijačo, prestati v kabini s površino 1114 x 810 mm in visoko 1227 mmbrez dnevne svetlobe (okna) in le z zračnikom omejenih prezračevalnihmožnosti v strehi osebnega vozila. O vozilu, ki smo si ga ogledali, jeupravnik zavoda potrdil, da ga uporabljajo za prevoze zaprtih oseb naobmočju mesta Maribora, ko ni na voljo drugega prevoznega sredstva, patudi za daljše vožnje, kot je bila ta, na katero se je nanašalapritožba pripornika.
Vožnja v kabini zadnjega dela vozila jeneudobna, še posebej je neprijetna za vklenjeno osebo, ki težko najdeoporo za ustrezno namestitev na kateri od dveh ozkih klopi v utesnjenemin temnem prostoru. Ocenili smo, da je uporaba kabine tega vozila, kije namenjena predvsem za prevoz tovora in ne oseb, neustrezna za prevozzaprtih oseb ter lahko pomeni poniževalno in nečloveško ravnanje. Šezlasti to velja za uporabo vozila na daljših razdaljah in v neugodnihvremenskih razmerah.

Zato smo upravi za izvrševanje kazenskih sankcij predlagali, najoceni primernost uporabe kabine navedenega vozila za vožnje zaprtihoseb, zlastih na daljših relacijah, ter nas seznani s svojimiugotovitvami in morebitnimi ukrepi, da se taka vozila ne bodo večuporabljala za prevoze zaprtih oseb. Na podlagi naše intervencije jeuprava za izvrševanje kazenskih sankcij Zavodu za prestajanje kaznizapora naročila, naj paznika, ki sta pobudnika spremljala, ustreznoopozori na ugotovljeno neustrezno ravnanje. Ugotovila je namreč, da biga paznika lahko namestila na sedež za voznikom in spremljevalcem in nev zadnji del vozila, saj sta prevažala samo njega. Prav tako pa jeodslej dovoljeno zaprte osebe prevažati v zadnjem delu vozila CitroĂ«nC15 le na kratkih razdaljah v izjemnih primerih, in to šele tedaj, koje treba prepeljati dve ali več zaprtih oseb hkrati in če ni na voljodrugih vozil.

2.3-1/97 - Neprostovoljna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici brez sodnega nadzora


Prejeli smo pritožbo, v kateri je pobudnica navajala, da se zazdravljenje v psihiatrični bolnišnici ni odločila prostovoljno. Nekajdni je bila na zaprtem oddelku, kasneje pa je bila premeščena na odprtioddelek.
Na naše poizvedbe je predstojnik Psihiatrične klinikeLjubljana Polje pojasnil, da je bila pobudnica sprejeta na zaprtioddelek bolnišnice 11. aprila 1997. Okrajno sodišče v Ljubljani je biloo tem obveščeno 14. aprila 1997, kar je zunaj zakonskega 48-urnegaroka. Pobudnica je bila na zaprtem oddelku pridržana deset dni, to jedo 21. aprila 1997, ko je bila premeščena na odprti oddelek.

V času pridržanja na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice sodnikpobudnice ni obiskal in je ni zaslišal, čeprav bi moral tako ravnatibrez odlašanja in pobudnico zaslišati v treh dneh po prejemu obvestilao pridržanju.

2.3-4/97 - Neprostovoljna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici brez sodnega nadzora


Pobudnica se je pritožila zaradi pridržanja proti njeni volji nazaprtem oddelku Psihiatrične klinike v Ljubljani. Hospitalizirana jebila 24. avgusta 1997, bolnišnica pa je naslednji dan z obvestilom opridržanju o tem obvestila Okrožno, ne pa stvarno pristojno Okrajnosodišče v Ljubljani.
V treh dneh po prejemu obvestila o pridržanjubi moral pridržano osebo obiskati sodnik ter z njo opraviti pogovoroziroma jo zaslišati. Sodnica, ki je zadevo dobila v obravnavanje,zakonskega roka ni spoštovala. Obisk v bolnišnici za zaslišanjepridržane osebe je določila šele za 5. september 1997, kar pomeni8-dnevno zamudo. V tem času pa je bila pobudnica že premeščena naodprti oddelek psihiatrične bolnišnice. Sodnica pobudnice ni obiskalain je ni zaslišala.

Pobudnica je bila hospitalizirana na zaprtem oddelku proti njenivolji in brez zakonsko določenega sodnega nadzora. Okrajno sodišče vLjubljani je zamudo opravičevalo s premajhnim številom sodnikov terprevelikim številom pridržalnih postopkov. Psihiatrična klinika vLjubljani pa je po našem opozorilu spremenila obrazec obvestila opridržanju in navedla kot naslovnika stvarno pristojno Okrajno sodiščev Ljubljani.

3.0-7/97 - Prenagljena izključitev iz delovnovarstvenega zavoda


Pobudnica se je pritožila, da je javni socialno-varstveni zavodna podlagi sklepa strokovne komisije izključil njeno vnukinjo izzavoda. Zoper sklep o izključitvi sta pobudnica in oče oskrbovankevložila ugovor na svet zavoda. Predlagala sta, naj zavod vsaj za čas doseje sveta sprejme oskrbovanko nazaj, saj pobudnica, ki je sicerskrbnica vnukinje, zaradi zdravstvenega stanja ni mogla skrbeti zanjo.Zavod njuni prošnji ni ugodil.
Delovnovarstvenemu zavodu smopredlagali, naj varovanko sprejmejo nazaj v zavod. Opozorili smo, da jezoper sklep o izključitvi vložen ugovor, pri tem pa sklep ne določa, davloženi ugovor ne zadrži izvršitve. V odgovoru nam je zavod pojasnil,da bi imela ponovna (začasna) vrnitev oskrbovanke v zavod zanjonegativne posledice. Zavod je zagotovil, da bo seja sveta, na kateri boodločeno o vloženem ugovoru, že čez 10 dni, to je 17. julija 1997. Neglede na opisana pojasnila smo vztrajali, naj zavod vendarle ponovnosprejme oskrbovanko za čas do odločitve sveta zavoda. Ocenili smo, daje takšna rešitev v interesu oskrbovanke, zlasti glede na njenozdravstveno stanje. Zavod se je našemu predlogu uklonil, ponovnobivanje v zavodu pa je na oskrbovanko in njeno vedenje vplivalo zelougodno.

Na seji sveta zavoda, ki je bila šele 6. novembra 1997, je bilougotovljeno, da strokovna komisija ni pravilno vodila postopka priizključitvi oskrbovanke. Svet zavoda je razveljavil sklep strokovnekomisije o izključitvi in oskrbovanka oziroma vnukinja pobudnice jeostala v zavodu.

3.2 -20/97 - Dolgotrajnost pritožbenega postopka pri uveljavljanju pravice iz invalidskega zavarovanja


Pobudnica je uveljavljala pravico iz naslova invalidskegazavarovanja. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ji je 5.marca 1997 izdal odločbo, s katero je zavrnil zahtevo za priznanjepravice. Pobudnica je vložila pritožbo zoper odločitev prvostopenjskegaorgana 27. marca 1997. Ker o pritožbi ni bilo odločeno niti do koncaseptembra, smo na zavodu na podlagi pobude zavarovanke opravilipoizvedbo o razlogih, ki preprečujejo odločitev o pritožbi pobudnice.
Zavodv odgovoru navaja, da je bila pritožba s celotnim spisom predloženainvalidski komisiji II. stopnje 25. aprila 1997, vendar ta še nisprejela izvida in mnenja, ki je podlaga za izdajo odločbe napritožbenem organu. Predvidoma naj bi bila odločba pobudnici vročena dokonca oktobra.

Kot razlog za tako dolgotrajno reševanje pritožb v invalidskihzadevah zavod navaja poleg zapletenosti in številčnosti teh zadev tudidejstvo, da invalidske komisije v določenem obdobju letošnjega letaniso obravnavale toliko zadev, kot so jih v prejšnjem obdobju. Zato sosprejeli ukrepe za pospešitev pritožbenih postopkov in za intenzivnejšedelo invalidskih komisij. Njihova izvedba bo po oceni zavoda odpravilasedanje petmesečne zaostanke pri reševanju pritožb do konca leta 1997,v naslednjem letu pa naj bi pritožbeni postopki le izjemoma trajali večkot dva meseca.

3.5-155/97 - Pomoč pri reševanju stanovanjske stiske po deložaciji


Pobudnica je bila skupaj z mladoletnima otrokoma v izvršbiizseljena iz stanovanja. Stanovanja, za katerega bi bila sposobnaplačevati najemnino, ni mogla dobiti. Njeni nizki mesečni dohodki, obtem, ko kot mati samohranilka sama preživlja dva otroka, ne zadostujejoniti za najem sobe v samskem domu. Prav tako nima upanja, da bi obnaslednjem razpisu za dodelitev socialnih stanovanj v najem imelamožnost pridobiti stanovanje, saj je bila ob zadnjem razpisu naprednostni seznam prosilcev uvrščena šele na 1138. mesto. Z otrokoma seje začasno naselila pri sodelavki. Za pomoč pri reševanju stanovanjskestiske se je obrnila na varuha človekovih pravic.
V našiintervenciji smo Mestno občino Ljubljana opozorili na stanovanjskostisko pobudnice. Poudarili smo, da je Mesto Ljubljana z uveljavitvijosvoje pravice do stanovanja povzročilo, da so pobudnica in njena otrokapostali brezdomci, pahnjeni še bolj na rob družbe, v stanovanjske insocialne razmere, nevredne človeškega dostojanstva. Poudarili smo, daSlovenija ni samo pravna, ampak tudi socialna država. Zato MestoLjubljana ne sme in ne more biti brezbrižno za razmere, v katerih živinjihova občanka z otrokoma, še zlasti zato, ker je z zahtevo zaizvršitev pravnomočne odločbe samo pripomoglo k nastalemu položaju.Ocenili smo, da pobudnica potrebuje pomoč za rešitev nastale stiske, kiutegne ogroziti zdravje njenih otrok. Zato smo Mestu Ljubljanapredlagali, naj z naklonjenostjo prouči nesrečne razmere pobudnice inji pomaga, da si bo uredila človeškega dostojanstva vredne stanovanjskein s tem življenjske razmere in si tako vsaj omilila stanovanjskostisko.

V odgovoru nas je Stanovanjski sklad ljubljanskih občin obvestil, daje v predlogu Stanovanjskega programa za leto 1998 predlagalzagotavljanje najnujnejših bivalnih prostorov za reševanje izjemnihprimerov, ki so posledica raznih nesreč ali drugih nesrečnih okoliščin.Zagotovil je, da bodo še pred sprejetjem omenjenega programa pobudnicipomagali s takojšnjo izjemno dodelitvijo najnujnejših bivalnihprostorov. Kasneje nas je stanovanjski sklad seznanil, da je že mesecdni po našem posredovanju upravni odbor sprejel sklep, da se pobudnicipomaga z izjemno dodelitijo najnujnejših stanovanjskih prostorov, to jesobe s souporabo kuhinje in sanitarnih prostorov. Žal pa je pobudnicapo ogledu dodeljenih najnujnejših prostorov ponujeno rešitev zavrnilakot neustrezno.

4.1-39/97- Kršitve kolektivne pogodbe in zakona o varstvu pri delu ter šikaniranje v invalidskem podjetju


Pobudnica je v imenu skupine delavk - delovnih invalidov vložilapobudo zaradi kršenja pravic po kolektivni pogodbi, neupoštevanjadoločil zakona o varstvu pri delu in šikaniranja delavk v invalidskempodjetju. Delavke so na več načinov skušale doseči dogovor z vodstvom,neuspešni so bili tudi sindikati, v spor so se vmešali še mediji. Vobupu so se obrnile tudi na nas.
Po našem posredovanju pripristojnem ministru in glavnem inšpektorju za delo je inšpekcijaučinkovito ukrepala in v kratkem času smo dobili od delavk povratnoinformacijo, da so prav vse njihove zahteve pozitivno rešene - gledeplač so začeli upoštevati kolektivno pogodbo, dogovorili so se gledeznižanja norm za invalide, preselili so se v primernejše prostore,delati so začeli le v eni izmeni, dosegli so tudi dogovor o strpnejšihmedosebnih odnosih.

4.1-61/97 - Prerazporeditev delavca brez soglasja novega delodajalca


Pobudnico so brez predhodnega pisnega soglasja novegadelodajalca razporedili iz enega v drug javni zavod. Ko je pobudnicaprišla k novemu delodajalcu, je ta ni želel zaposliti, češ da zanjonima primernega delovnega mesta. Pobudnica je uveljavljala sodnovarstvo. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da pobudnici delovnorazmerje ni prenehalo, kar je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, čepravse je sklicevalo na druge razloge. Ti postopki so trajali skoraj trileta. V tem času je delavka huje zbolela in postala invalid III.kategorije invalidnosti.
Na podlagi odločitev sodišča drugestopnje so pobudnico sicer pozvali nazaj na delo v prvi zavod, prejelaje tudi izpadli dohodek za nazaj, vendar so jo po nekaj dneh ponovnorazporedili v drugi javni zavod. Tam so ponovno menili, da ni temeljaza razporeditev, in so se obrnili na inšpekcijo za delo. Inšpektor jepoklical direktorja obeh zavodov, da bi dosegli dogovor, vendar se toni zgodilo. Zdravstveno stanje pobudnice se je ves čas slabšalo, kertakih psihičnih obremenitev ni zmogla.

Medtem je delodajalec vložil zahtevek za revizijo, pobudnica pa jeglede na dejstvo, da je spet ostala brez službe, vložila tožbo nadelovno sodišče. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo, razveljavilosodbi prve in druge stopnje in vrnilo zadevo v obravnavo na prvostopnjo. Pobudnica lahko torej spet čaka nekaj let, medtem pa jebrezposelna. V dosedanjih postopkih ni bilo razčiščeno vprašanjeveljavnosti sporazuma o razporeditvi delavcev med enim in drugimzavodom, kar je temelj spora. Posledice pa so za pobudnico, brez njenekrivde, zelo hude, saj se poleg finančnih težav kažejo na njenemzdravju.

4.1-64/97 - Kršitve pravice do izplačila plač in vrnitve delovne knjižice po prenehanju delovnega razmerja


Pobudnica je bila zaposlena v družbi z omejeno odgovornostjo.Vrata poslovnih prostorov so bila nekega dne zaklenjena, delodajalec paje odšel neznano kam. Zaposlenim ni izplačal plač, prav tako jim niizdal sklepa o prenehanju delovnega razmerja in jim tudi ni vrnildelovnih knjižic.
Pobudnica se je obrnila na inšpekcijo za delo,ki je ugotovila, da se je delodajalec preselil v drugo mesto, in zadevopredala krajevno pristojni inšpekcijski službi. Ta je sicer izdalaodločbo in naložila delodajalcu določene ukrepe, vendar odločbe niizvršil. Zato se je pobudnica obrnila na varuha.

Po več urgencah, nazadnje pri pristojnem ministru, smo dosegli, daso s posredovanjem inšpektorja pobudnici vpisali manjkajočo delovnodobo, plačali zanjo prispevke in ji vrnili dokumente, medtem koizplačilo plač uveljavlja pri sodišču.

4.1-66/97 - Kršenje pravice do enakih možnosti zaposlitve ne glede na spol


Pobudnica je prepričana, da ni bila sprejeta na razpisanodelovno mesto samo zato, ker je ženska. Čeprav je izpolnjevala vserazpisne pogoje, je niso niti vabili na pogovor. Vabili so samo moškekandidate in enega tudi izbrali, čeprav naj bi bile - po navedbahpobudnice - njegove reference slabše od njenih.
Pobudnica niželela naše poizvedbe, saj je menila, da bi ji ob ponovni kandidaturito lahko škodovalo. Želela je le opozoriti varuha, da je v naši družbičedalje več kršitev pravice žensk do enakopravnosti, kar velja zlastipri zaposlitvah v vojski, policiji in carini.

4.1-67/97 - Neprijavljena nesreča pri delu in prenehanje delovnega dovoljenja za tujca


Pobudnik je tujec, ki je bil pri zasebnem delodajalcu zaposlenna podlagi delovnega dovoljenja za tujce, izdanega na prošnjodelodajalca. Na delovnem mestu je imel hujšo nesrečo, ki pa jedelodajalec ni prijavil. V času, ko je bil delavec na zdravljenju (kiše ni končano), mu je poteklo delovno dovoljenje. Delodajalec zapodaljšanje ni zaprosil, delavcu je le izdal sklep o prenehanjudelovnega razmerja.
Na podlagi naše intervencije na pristojniinšpektorat za delo je delovni inšpektor takoj opravil pregled pridelodajalcu in odredil ukrepe, na podlagi katerih je delodajaleczaprosil za podaljšanje delovnega dovoljenja in delavca ponovno sprejelv delovno razmerje. Prav tako je prijavil nesrečo pri delu in delavcuvpisal manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico. Ker obstaja tudi sumstoritve kaznivega dejanja pri zaposlovanju omenjenega delavca, jeinšpektor za delo podal ovadbo zoper odgovorno osebo pristojnemujavnemu tožilstvu.

4.2-27/96 - Pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti

 

Zakon o delovnih razmerjih določa, da delavcu preneha delovnorazmerje z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Vobravnavani pobudi je zasebni delodajalec pobudnici vročil sklep oprenehanju delovnega razmerja 14. oktobra 1996, iz sklepa pa izhaja, daji je delovno razmerje prenehalo 12. avgusta 1996. Ta datum jedelodajalec vpisal tudi v delovno knjižico kot datum prenehanjadelovnega razmerja, knjižico pa je pobudnici vročil isti dan kot sklepo prenehanju delovnega razmerja. Ker pobudnici ni prenehalo delovnorazmerje iz razlogov na njeni strani, je na območni enoti zavodavložila zahtevek za uveljavitev denarnega nadomestila za časbrezposelnosti. Zavod je zahtevek pobudnice zavrgel kot prepoznovložen.
Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primerbrezposelnosti namreč določa, da gre denarno nadomestilo zavarovancupod pogoji, ki jih določa zakon, če se prijavi zavodu in vloži zahtevoza uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanjudelovnega razmerja. Zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca sepobudnica ni mogla prijaviti na zavodu v 30 dneh po prenehanjudelovnega razmerja, saj ji je bil sklep vročen šele dva meseca podatumu, ki je v sklepu naveden kot datum prenehanja delovnega razmerja.

Pri obravnavani pobudi inšpektor ni mogel ukrepati, ker se jedelodajalec za daljši čas odselil iz države. Ne glede na to okoliščinopa je bilo pobudnici svetovano, naj v sodnem postopku poleg terjatev iznaslova neizplačane plače uveljavlja zoper delodajalca tudi odškodninopo splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti. S svojim nezakonitimravnanjem je delodajalec namreč onemogočil pobudnici, da uveljavipravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti, s čimer je bila pravgotovo oškodovana.

4.2-10/97 - Nezakonito prenehanje delovnega razmerja pri zasebniku


Pobudniku je prenehalo delovno razmerje pri zasebnemdelodajalcu, vendar je potem, ko je uveljavljal sodno varstvo, prejelodločitev sodišča, s katero je bilo ugodeno prav vsem njegovimzahtevam. Tako mu delovno razmerje dejansko ni prenehalo, priznane paso mu bile tudi vse iz delovnega razmerja izhajajoče pravice za štirileta nazaj. Problem pa se je na tej točki šele pričel.
Delodajalecnamreč ni upošteval odločbe sodišča (čeprav se proti njej ni pritožil),delavcu ni omogočil vrnitve na delo, ni mu izplačal plač, regresa inprispevkov za nazaj. Delavcu tudi ni vrnil delovne knjižice, da bi seta lahko zaposlil drugje. Na odločbe inšpektorata za delo se niodzival, ignoriral je vabila sodnika za prekrške, zoper njega je bilapodana celo kazenska ovadba, vendar je bil“nedosegljiv” tudi za organe pregona.

Pobudniku smo svetovali, naj predlaga izvršbo pravnomočne sodbesodišča, kar je tudi storil. Prepričani smo bili, da se je zadevarešila, vendar smo pred kratkim dobili obvestilo, da omenjeni pobudnikše vedno ni mogel uveljaviti svojih pravic, ker se delodajalec uspešnoizmika in ignorira prav vse državne institucije.

4.2-12/97 in 4.2-18/97 - Neutemeljeno zavlačevanje postopkov na MDDSZ

V prvem primeru se je pobudnik obrnil na nas, ker po več kot enemletu ni prejel odločbe MDDSZ. Na poizvedbo smo dobili odgovor, dapritožbe niso prejeli. Tako smo odgovorili tudi pobudniku, ki nam jenato poslal fotokopije potrdil, da je pritožbo poslal na MDDSZ.
Ponovnosmo urgirali na ministrstvo, kjer pritožbe niso našli, nato pa so napodlagi naših dokumentov obnovili spis in pritožbo rešili. V drugemprimeru pa MDDSZ pobudniku ni odgovorilo na pritožbo več kot dve leti.Na našo intervencijo so pritožbo rešili in se opravičili.

4.2-15/97 - Upravičenost do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo

Pobudniku-delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti jeprenehalo delovno razmerje. Uveljavljal je pravico do nadomestila začas brezposelnosti. To nadomestilo je prejemal 24 mesecev, potem pa jekot invalid zaprosil pri ZPIZ za priznanje pravice do nadomestila začas čakanja na drugo ustrezno delo. Prejel je negativno odločbo zobrazložitvijo, da nima pravice, ker naj bi mu delovno razmerjeprenehalo po lastni krivdi.
Pobudnik se je pritožil, saj meni, dasklep o prenehanju delovnega razmerja po lastni krivdi ni bil veljaven,saj ni bil podpisan, pa tudi ni imel pečata. Prav tako ima pobudnikpotrdilo, da mu je delovno razmerje dejansko prenehalo pol letakasneje, kot je navedeno v spornem sklepu. Na podlagi tega potrdila inplačanih prispevkov delodajalca, tudi za sporno delovno dobo, mu jezavod za zaposlovanje priznal pravico do nadomestila za časbrezposelnosti.

Glede na to, da sta obe pravici, namreč nadomestilo za časbrezposelnosti in nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo,vezani na isti pogoj, torej na prenehanje delovnega razmerja brezlastne krivde, je eden od zavodov odločil napačno. Pobudnik jeuveljavljal sodno varstvo.

4.3-6/97- Prenehanje delovnega razmerja

Pobudniku je prenehalo delovno razmerje v javnem zavodu, ker dodoločenega roka ni diplomiral. Do pogodbenega roka pa je oddal diplomov pregled mentorju. Prošnji za podaljšanje roka je priložil tudipotrdilo mentorja, da je ta prejel diplomo, a je zaradi svojihobveznosti še ni pregledal. Direktor prošnje ni upošteval in je izdalsklep o prenehanju delovnega razmerja, zoper katerega je pobudnikugovarjal na svet zavoda. Svet zavoda je sklenil, da pobudniku podaljšarok še za dva meseca, vendar o tem ni izdal pisnega sklepa, pač pa jedelavca le ustno obvestil. Direktor pa delavcu kljub temu ni dovolilvstopa v prostore, ni mu dal dela in ga je celo s policijo odstranil izzavoda.
Po teh dogodkih se je svet zavoda ponovno sestal insprejel sklep, da gre za nadaljevanje prejšnje prekinjene seje in da vponovni razpravi ugotavlja, da za sklepanje o podaljšanju roka zadiplomiranje svet nima pristojnosti. Prav tako je sklenil, da jedirektor ravnal v skladu z vsemi predpisi in je torej delavcu izdalzakonit sklep o prenehanju delovnega razmerja. Pobudnik je zoper taksklep sveta uveljavljal sodno varstvo.

Ker smo menili, da je šlo pri prenehanju delovnega razmerja za večnepravilnosti v postopku, smo večkrat zahtevali poročilo sveta centra.Nazadnje smo ga zahtevali prek resornega ministra, vendar ni biloodgovora. Zadevo bomo skušali razjasniti z osebnim pregledom dokumentovv zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Pobudnik se je v tem časuzaposlil drugje.

5.1-31/97 - Zagotovilo in odpust iz državljanstva

Pobudnici je na podlagi njene prošnje za sprejem v slovenskodržavljanstvo MNZ izdalo zagotovilo, da bo sprejeta v državljanstvo, čebo predložila dokazilo o odpustu iz dosedanjega državljanstva. Da bizahtevi ugodila, je morala najprej zaprositi za sprejem v hrvaškodržavljanstvo, vendar je bila njena vloga z odločbo zavrnjena, saj jebilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za sprejem v todržavljanstvo.
Na tej podlagi smo ministrstvu dali mnenje, da vtem primeru ni razlogov za vztrajanje pri odpustu iz hrvaškegadržavljanstva. Če pa bi bilo zaradi nenavadne obrazložitve odločbe (vnjej hkrati navajajo, naj bi bila pobudnica hrvaška državljanka in dase njen sprejem v hrvaško državljanstvo zavrača, ker ne izpolnjujepogoja bivanja) zavzeto drugačno stališče, smo menili, da so podanirazlogi za pozitivno odločitev v skladu s tretjim odstavkom 12. členazakona o državljanstvu, po katerem oseba, ki je že najmanj dve letiporočena z državljanom RS in najmanj eno leto neprekinjeno živi vSloveniji, na posebno prošnjo lahko izjemoma pridobi slovenskodržavljanstvo, tudi če ne izpolni pogoja glede odpusta, če s temsoglaša vlada RS. Za tako rešitev je že prosila tudi pobudnica.

Od Ministrstva smo prejeli odgovor, da je bila zadeva v skladu z žeomenjenim določilom zakona odstopljena vladi Republike Slovenije vnadaljnje reševanje.

5.1-74/97 - Državljanstvo

Pobudnica je varuha obvestila o težavah, ki so ji nastale zaradinegativne odločbe ministrstva za notranje zadeve. Na pobudničinoprošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo ji je bilo 17. julija 1995izdano zagotovilo, da bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije,če bo dokazala, da je ali bo odpuščena iz dosedanjega državljanstva, inče bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjevala tudi drugezakonite pogoje za sprejem.
Na podlagi zagotovila je bilapobudnica z odločbo z dne 8. avgusta 1996 odpuščena iz hrvaškegadržavljanstva, dne 24. decembra 1996 pa je ministrstvo izdalo negativnoodločbo glede sprejema v slovensko državljanstvo. Ugotovljeno je bilonamreč, da prosilka ne izpolnjuje več pogoja zagotovljenih sredstev zapreživljanje.

Poleg neugodnega položaja, v katerem se je pobudnica znašla kotoseba brez državljanstva, je treba upoštevati tudi, da bi bilaodločitev najverjetneje pozitivna, če bi ministrstvo o zahtevi odločilov zakonitem roku. Pobudnica je zoper negativno odločbo vložila tožbo vupravnem sporu.

5.2-47/96 - Podaljšanje vozniškega dovoljenja tujcev

Na varuha se je obrnil pobudnik, ker mu v upravni enoti Postojnaniso hoteli podaljšati vozniškega dovoljenja, češ da je tujec, in najgre na veleposlaništvo BiH. Tudi tam so ga zavrnili, da tega ne delajo.Pobudnik sicer že dolgo živi v Sloveniji, ima stalno delovno dovoljenje- je sprevodnik na železnici, vozniški izpit pa je naredil leta 1991 vPostojni.
V stikih z upravno enoto Postojna smo ugotovili, da sepri svojem stališču opirajo na 115. člen zakona o varnosti cestnegaprometa, po katerem veljavnost vozniškega dovoljenja podaljšujepristojni organ za notranje zadeve, ki vodi voznika v evidenci; oni papobudnika ne vodijo. Predvsem smo jih opozorili, da so vlogo zapodaljšanje vozniškega dovoljenja po 66. členu ZUP dolžni sprejeti,tudi če menijo, da je ni mogoče rešiti pozitivno.

V vsebinskem pogledu pa smo jim predočili določbo tretjega odstavka112. člena navedenega zakona, po kateri vozniško dovoljenje izdaupravni organ, na območju katerega ima upravičenec stalno prebivališčeoziroma začasno prebivališče več kot šest mesecev, če v RS nimastalnega prebivališča. Če je torej tujcu mogoče celo izdati novovozniško dovoljenje, ni videti razloga, zaradi katerega ga ne bi bilomogoče podaljšati. Pobudnik nas je obvestil, da je bilo vozniškodovoljenje podaljšano.

5.2-55/96 - Dovoljenje za prebivanje

Pobudnik se je z več vlogami obrnil na varuha zaradi postopkov vzvezi z urejanjem njegovega statusa v Sloveniji (državljanstvo,dovoljenje za prebivanje, akontacija vojaške pokojnine). Ker smo seosredotočili na vprašanje dovoljenja za prebivanje, samo omenjamo, daje vlogo za sprejem v slovensko državljanstvo po 12. členu ZDRS vložil7. decembra 1992 in še ni rešena. Za dovoljenje za prebivanje jezaprosil, preden so zanj začele veljati določbe zakona o tujcih, to jefebruarja 1992. Najprej je dobil dovoljenje za tri mesece, nato pa šeza čas od 6. marca 1992 do 6. marca 1993. Pred iztekom tega časa je 22.februarja 1993 zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje,hkrati pa tudi za dovoljenje za stalno prebivanje. Na ti dve vlogi nidobil odgovora, zato se je v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanjepritožil na ministrstvo za notranje zadeve zaradi molkaprvostopenjskega organa. Ministrstvo je z odločbo z dne 9. septembra1995 njegovo pritožbo zavrnilo in odločilo, da se prošnji za izdajodovoljenja za začasno prebivanje ne ugodi. Zoper odločbo je sprožilupravni spor, ki še ni končan. Pred kratkim je hudo zbolel. Nujni soredni obiski pri zdravniku oziroma v bolnišnici. Ureditev njegovegastatusa je zanj in za družino, v kateri so vsi drugi člani slovenskidržavljani, usodnega pomena. V začetku leta 1997 je oddal ponovnoprošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.
Naša stališčaglede obravnavanja tako imenovanih "zatečenih oseb" po zakonu o tujcihso razvidna iz poročila o delu varuha človekovih pravic v letih 1995 in1996. V obravnavanem primeru smo opozorili še na nekatere okoliščine:

ni razumljivo, zakaj je v letih 1992 in 1993 lahko dobil dovoljenjeza prebivanje, pozneje pa ne več, čeprav se okoliščine, pomembne zaodločanje, niso spremenile
izdani dovoljenji za začasno prebivanje ne potrjujeta teze o nevarnosti za obrambo države
zatako ugotovitev posredno govori tudi še nedokončani postopek za sprejemv državljanstvo, ki bi bil, če bi obstajal očiten zavrnitveni razlog,glede na čas vložitve prošnje gotovo že zdavnaj končan
ni razumljiv molk pristojnih organov na vlogi z dne 22. februarja 1993
obrazložitev negativne odločbe z dne 9. septembra 1995 je neprepričljiva
taodločba ni izvršena, glede na pristno zvezo pobudnika s Slovenijo inglede na njegovo zdravstveno stanje pa si ni mogoče predstavljati, dabi bila sploh dejansko izvršljiva.
Na podlagi opisanih razlogovsmo ministrstvu sporočili mnenje, da bi bilo treba pobudnikovo vlogo zaizdajo dovoljenja za prebivanje obravnavati prednostno, pri tem papreveriti vse možnosti za ugodno rešitev. Po daljšem ugotovitvenempostopku je ministrstvo izdalo dovoljenje za stalno prebivanje.

5.2-49/97 - Dovoljenje za stalno prebivanje

Pobudnica se je obrnila na varuha in ga sezanila s težavami, vkatere je zašla zaradi dolgotrajnosti postopka za izdajo dovoljenja zastalno prebivanje. Vsi člani družine - pobudnica, njen oče, mati inbrat so zaprosili za omenjeno dovoljenje oktobra 1995. Starši in bratso ga julija 1997 tudi dobili. Pobudnica je med obravnavanjem vlogepostala polnoletna, zato je bila njena prošnja obravnavana ločeno. Takoso jo 23. septembra 1997 povabili na zaslišanje v upravno enotoLjubljana. Pri zaslišanju je bila seznanjena, da ne izpolnjuje pogojaiz drugega odstavka 13. člena zakona o tujcih - upravičenega razloga zaprebivanje v Sloveniji - in pogoja, da v Republiki Sloveniji prebivaosem let na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.
Ministrstvoza notranje zadeve smo opozorili, da bi bilo glede izpolnjevanja pogojaiz drugega odstavka 13. člena treba upoštevati, da je bila pobudnicarojena v Sloveniji, da tukaj živi že vse življenje in da tako dejanskonima nobene zveze z državo, katere državljanka je. Tudi zaradinavedenega besedilo 13. člena zanjo kot "zatečenega" tujca ne velja vceloti - v Slovenijo ni prišla s potno listino, kljub temu pa je tuprebivala legalno kot polnopravna državljanka s stalnim prebivališčem.Menili smo, da bi bilo treba tudi upoštevati, da bi bila odločitev vzadevi nedvomno drugačna, če bi bilo odločeno v zakonskem roku.Pobudnica bi bila takrat še mladoletna in se njena vloga še ne biobravnavala ločeno, hkrati pa bi takrat izpolnjevala tudi pogoj gledečasa prebivanja.

Od ministrstva smo prejeli odgovor, da je bila vloga prosilkeobravnavana in da ji je bilo 6. oktobra 1997 izdano dovoljenje zastalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

5.2-3/98 - Dovoljenje za stalno prebivanje

Pobudniknas je seznanil s težavami, ki so mu nastale v postopku za izdajodovoljenja za stalno prebivanje. Za dovoljenje je zaprosil leta 1993.Dne 12. maja 1995 je bila izdana odločba Ministrstva za notranjezadeve, s katero je bila zahteva pobudnika zavrnjena, iz obrazložitvepa izhaja, da naj bi ne izpolnjeval pogoja iz prvega odstavka 16. členazakona o tujcih.
Pobudnik je imel veljavno dovoljenje za začasnoprebivanje od 1. julija 1992, katerega je nato podaljševal. Ob izdajiprvostopenjske odločbe je imel še vedno veljavno dovoljenje za začasnoprebivanje do 30. junija 1998. Pobudnik se je pritožil, vendar je vladanjegovo pritožbo 30. junija zavrnila. Zoper odločbo je vložil tožbo vupravnem sporu na vrhovno sodišče, ki pa o zadevi po pridobljenihpodatkih še ni odločilo.

Iz dokumentacije je bilo torej razvidno, da je bila odločba organaprve stopnje izdana s precejšnjo zamudo glede na rok, ki ga zaodločitev določa zakon o splošnem upravnem postopku. Ministrstvo pa jepohitelo z odločitvijo, ko je pobudniku do izpolnitve pogoja treh letmanjkalo le še malo - dober mesec in pol (tudi če pustimo ob stranivprašanje njegovega statusa pred 1. julijem 1992 glede na sklep vlade zdne 3. septembra 1992, o čemer pišemo pod 2.5.). Odločba druge stopnjepa je bila izdana ravno na zadnji dan pred iztekom triletnega roka, kibi pomenil izpolnitev zakonskega pogoja.

5.3-64/97 - Denacionalizacijski postopek

Pobudnica seje obrnila na varuha človekovih pravic zaradi dolgotrajnostidenacionalizacijskega postopka. V poizvedbah pri ministrstvu zakmetijstvo, gozdarstvo in prehrano smo opozorili, da je 3. avgusta 1994takratna občina Domžale izdala odločbo, s katero je bilo odločeno, dase v korist upravičenca vzpostavi lastninska pravica na zemljišču. Toodločbo je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 2.februarja 1996 odpravilo. Dne 22. oktobra 1996 pa je bila izdana novaodločba ministrstva, s katero se njihova odločba spremeni. Po pregleduodločb smo ugotovili, da je šlo pri drugi odločbi le za odpravo pisnenapake iz prve, ko sta bili v izreku zamenjani dve številkiprvostopenjske odločbe. Sicer pa sta izrek in obrazložitev ostalanespremenjena. Tako je izrek še vedno določal, da se pritožbi delnougodi in se odločba prvostopenjskega organa odpravi. Hkrati je biloodločeno, da se v preostalem delu pritožba zavrne kot neutemeljena.
Ministrstvosmo zaprosili, naj nam posreduje pojasnilo, zakaj je pritožbeni organočitno pisno napako popravil z izdajo nove odločbe in se ni ravnal ponavodilu, ki ga za popravke takšnih napak daje 219. člen zakona osplošnem upravnem postopku. Vprašanje je še toliko bolj utemeljenozaradi dejstva, da izdaja nove odločbe ponovno odpira rok za vložitevtožbe v upravnem sporu (ko bi prvostopenjski organ morebiti že lahkopričel ponovljeni postopek ali celo izdal novo odločbo). Prvi odstavek219. člena pa določa, da ima popravek pomote učinek od dneva, odkaterega ima pravni učinek popravljena odločba. Tretji odstavek 219.člena določa, da je zoper sklep, s katerim se že izdana odločba popraviali s katerim se zavrne predlog za popravo, dovoljena posebna pritožba,s katero pa se izpodbija le sklep, ne pa tudi odločba. Prosili smo jihtudi, naj nam pojasnijo, kako se pritožbi lahko le delno ugodi in se v"preostalem" delu zavrne pritožba kot neutemeljena, če se odločbaodpravi v celoti ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponovnoodločanje. Odprava odločbe v celoti namreč pomeni, da je bila pritožbautemeljena. Če pa so v pritožbi dejansko določene navedbe, ki soneutemeljene, je stvar obrazložitve - in s tem navodilaprvostopenjskemu organu - da ugotovi, kateri pritožbeni razlogi so biliutemeljeni in jih je treba upoštevati pri ponovnem odločanju.

Ministrstvo nam je posredovalo pojasnilo, iz katerega izhaja, da sobile naše ugotovitve pravilne in da je res prišlo do napake pri deluupravnega organa.

5.4-8/97 - Problem ceste

Pobudnik je prosil varuha zapomoč, ker se ni strinjal s pravnomočno sodbo sodišča, s katero je biloodločeno, da mora na svoji parceli dopustiti odmero ceste. Pojasnilismo mu, da varuh človekovih pravic nima pristojnosti spreminjatipravnomočne sodne odločitve. Glede na pravno stanje zadeve in glede nanaše pristojnosti smo menili, da bi se problem morda lahko uredilsporazumno v okviru krajevne skupnosti, saj je bila ta skupnost strankav sodnem postopku.
Na predsednika krajevne skupnosti smo naslovilipredlog, naj skuša posredovati za rešitev, ki bi bila ustrezna za vseprizadete. Na našo pobudo je predsednik krajevne skupnosti dvakratsklical sestanek. Pobudnik se ga je udeležil šele na drugo vabilo.Sporazuma niso dosegli, ker je pobudnik vztrajal, da do odmere nepride.

5.5-123/95 - Odpis davčnega dolga

Pobudnik nas jeprosil za pomoč in posredovanje v zvezi z dolgotrajnim obravnavanjemnjegove vloge za odpis davčnega dolga, ki jo je na takratno Republiškoupravo za javne prihodke - Izpostava Velenje posredoval že v začetkuleta 1996, odgovora pa še do maja 1997 ni prejel.
V zvezi sprejeto pobudo smo opravili poizvedbe na DURS - Izpostava Velenje injih opozorili na nerazumne časovne okvire reševanja vloge za odpisdavčnega dolga. Od Davčnega urada Velenje smo prejeli odgovor, da jepri njih prišlo do napake. Vlogo za odpis davčnega dolga so po pomotipripeli pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga in joskupaj s pritožbo poslali Glavnemu davčnemu uradu v Ljubljano. Zaraditega takratna RUJP - Izpostava Velenje vloge za odpis davčnega dolga niobravnavala.

Po našem posredovanju so vlogo za odpis davčnega dolga takojobravnavali in jo tudi rešili, tako da so prošnji za odpis delnougodili in zavezancu delno odpisali davčni dolg.

5.5-8/97 - Davčni dolg

Pobudniku je nastal davčnidolg zaradi premalo plačanih akontacij dohodnine za leto 1993. V letu1994 je takratna RUJP - Izpostava Slovenske Konjice izdala sklep oprisilni izterjavi davčnega dolga zavezanca, ki se opravi z rubežemosebnih prejemkov, ki jih dobiva pri delodajalcu. Ta je davčnemuzavezancu odtegnil dolgovani znesek v dveh obrokih, septembra inoktobra 1994, vendar pa jih ni takoj nakazal davčnemu organu. Donakazila je prišlo šele v začetku leta 1996, potem pa je bil zoperdelodajalca uveden stečajni postopek. Zaradi zavlačevanja s poravnavodavčnega dolga je pobudniku brez njegove krivde nastal davčni dolg iznaslova zamudnih obresti.
Pri Glavnem davčnem uradu smoposredovali za razrešitev nastalega problema. Dobili smo odgovor, da sestrinjajo z ugotovitvijo, da gre res za enkraten primer, in predlagajo,naj pobudnik prosi za odpis davčnega dolga, saj ni nastal po njegovikrivdi. Zatrdili so nam, da bo davčni organ pri obravnavanju njegovevloge to vsekakor upošteval. Izrazili so tudi pripravljenost, da napredlog davčnega zavezanca pripravijo mnenje, kako bi se zadevarazrešila. Pobudnik je nato zaprosil za odpis davčnega dolga.

5.5-31/97 - Prisilna izterjava dolga

Pobudnica se jeobrnila na varuha človekovih pravic in ga seznanila s težavami, ki jinastajajo zaradi izterjave visokega davčnega dolga. Svoji vlogi jepriložila sklep o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov z dne13. junija 1997.
Po proučitvi vloge in priloženega sklepa smougotovili, da sporni sklep ne vsebuje vseh z zakonom predpisanihobveznih sestavin. Zakon o davčnem postopku v drugi točki prvegaodstavka 43. člena namreč določa, da mora sklep o prisilni izterjavivsebovati izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost.Zato smo Davčni urad Ljubljana, Izpostavo Ljubljana Šiška, 28. julija1997 pozvali, naj nas seznani z izvršilnim naslovom, ki je podlagaprisilni izterjavi davčnega dolga zavezanca, in okoliščinami, ki sobile podlaga za nastanek spornega davčnega dolga. Na podlagi tegadopisa in urgence z dne 25. avgusta 1997 smo prejeli dne 4. septembra1997 odgovor, da so pritožbi prizadete zoper sporni sklep ugodili inizdali nadomestni sklep s pripadajočim dolgovnim seznamom. Ker je bilodgovor davčnega organa nepopoln, smo jih 13. oktobra 1997 ponovnopozvali, naj ga dopolnijo. Dne 14. novembra smo urgirali za odgovor,15. decembra 1997 pa o nesodelovanju obvestili tudi glavni davčni urad.

Od glavnega davčnega urada smo 22. januarja 1998 prejeli odgovor, izkaterega je razvidno, da je bilo s sklepom z dne 24. decembra 1997pritožbi prizadete zoper sklep z dne 28. avgusta 1997 ugodeno in izdanje bil nov sklep o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov.Sklepu je bil priložen seznam zaostalih obveznosti, iz katerega jerazvidno, kdaj oziroma na kakšni podlagi je dolg nastal, kakšen jeznesek glavnice in kakšen je znesek obresti po posameznih obdobjih. Tasklep je bil pobudnici poslan dne 13. januarja 1998.

5.7 - 79/96 - Zvonjenje v vaški kapeli

Pobudnik nasje seznanil s problemom zvonjenja v zvoniku v vaški kapeli, ki jeurejena v nekdanjem gasilskem domu. Avtomatizacija in elektrifikacijazvonjenja je bila izvedena brez ustreznih dovoljenj. Bitje ure inzvonjenje je bilo za pobudnika zelo moteče - bilo je vsakih 15 minut,in to v višini oken pobudnikovega stanovanja. Inšpektorat RS za okoljein prostor, Enota Murska Sobota, je izdal odločbo o vzpostavitviprejšnjega stanja; investitorju (krajevni skupnosti) je bilo v primeruneizvršitve odločbe zagroženo s prisilno izvršbo. Medtem je upravnaenota Murska Sobota izdala odločbo o dovolitvi priglašenih del, ki jezvonjenje tako časovno kot po moči močno omejila. Zoper omenjenoodločbo se je investitor pritožil.
Opravili smo poizvedbo in odinšpekcije prejeli odgovor, da se bo izvršba nadaljevala šele popravnomočno končanem postopku o dovolitvi priglašenih del. S temstališčem se nismo strinjali in smo podali mnenje, da bi se moralaizvršba opraviti vsaj v tistem delu, da se vzpostavi stanje, kot gaopredeljuje odločba o dovolitvi priglašenih del.

Inšpekcija nam je odgovorila, da je po našem posredovanju investitorvzpostavil režim zvonjenja, kot ga določa omenjena odločba.

5.7-121/96 - Legalizacija gradnje vikenda

Pobudnikasta si prizadevala za legalizacijo gradnje počitniške hiše. V postopkuje bila 15. decembra 1994 izdana odločba upravne enote Maribor, skatero jima je bila na podlagi 76.a člena zakona o urejanju naselij indrugih posegov v prostor odmerjeno nadomestilo za degradacijo inuzurpacijo prostora. Investitorja sta se zoper odločbo pritožila.Navajala sta, da jima je po pričetku gradnje leta 1977, po prijaviinšpekcije, sodnik za prekrške izrekel visoko denarno kazen in dva dnizapora. Ministrstvo za okolje in prostor je 10. novembra 1995 odločboupravne enote odpravilo in vrnilo zadevo organu prve stopnje v ponovnoodločanje. Razlog za odpravo je bil v tem, da odmerjeni zneseknadomestila ni bil obrazložen. Ker več kot leto po odpravi odločbeupravna enota ni ponovno odločila, sta se investitorja obrnila navaruha.
V zadevi smo opravili poizvedbo 13. januarja 1997 inurgirali za odgovor 18. februarja 1997. Šele po večkratnem telefonskemurgiranju pri načelniku upravne enote smo odgovor prejeli 9. junija1997 - torej skoraj pol leta po našem dopisu. Ker je bil odgovornepopoln in dejansko ni dajal zadovoljivega odgovora na postavljenavprašanja, smo se ponovno obrnili na načelnika.

Ta nam je po pregledu zadeve pojasnil, da meni, da bi bilo glede navisoko denarno in tudi zaporno kazen leta 1977 morebiti res nepošteno,da bi investitorja sedaj plačala še nadomestilo. Tako naj bi upravnaenota v ponovljenem postopku upoštevala tudi navedbe investitorjev vpritožbi.

5.7-105/97 - Priznanje statusa vojnega veterana

Varuhačlovekovih pravic je pobudnica seznanila z dolgotrajnostjo postopka zapriznanje statusa vojnega veterana - sodelavca Rdeče armade od 20.aprila 1945 do 14. maja 1945. Zahtevo je 10. januarja 1996 ustno nazapisnik vložila pri upravni enoti Murska Sobota.
V zadevi smoopravili poizvedbo pri upravni enoti Murska Sobota in dne 29. septembra1997 prejeli odgovor. Pojasnili so nam, da pobudnica nima dokazil, kijih zakon o vojnih veteranih zahteva za vpis v evidenco vojnihveteranov. Tako ni predložila dokazila, da bi se ji čas, prebit vformacijah antifašističnega gibanja ali v oboroženem anifašističnemboju v drugih deželah in v zavezniških vojskah do 15. maja 1945, popredpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dvojno vštel vpokojninsko dobo. Po 26. členu zakona lahko vlagatelji uveljavljajostatus vojnega veterana na podlagi odločbe o priznanju posebne dobe začas udeležbe v NOV v dvojnem ali dejanskem trajanju po predpisih opokojninskem in invalidskem zavarovanju. Upravna enota na podlagi takopredloženega dokazila vpiše upravičenca v evidenco vojnih veteranov inizda izkaznico vojnega veterana. Pojasnili so nam, da je upravna enotav letih 1996 in 1997 prejela 1011 zahtevkov za vpis v evidenco vojnihveteranov, od katerih jih je iz leta 1996 ostalo nerešenih še 227.Navedli so, da pri reševanju zadev zaradi kadrovskih težav dajejoprednost zahtevkom, ki so bili oziroma bodo rešeni ugodno za vlagatelje- zato, da ti ne bi bili časovno prikrajšani pri uresničevanju pravic,ki izhajajo iz priznanega statusa. Tako so po njihovi navedbi reševalile "čiste" primere, saj naj bi se po rešitvi teh laže posvetilireševanju zapletenih ali celo dvomljivih primerov.

Ker se nam je takšno stališče zdelo nesprejemljivo, smo se ponovnoobrnili na upravno enoto. V odgovoru namreč ni bilo pojasnjeno, kdajbodo obravnavani zahtevki, ki po njihovem mnenju niso "čisti" oziromaki bodo rešeni negativno. Kot je bilo razvidno iz odgovora, je bilazadeva pobudnice v največji meri nesporna in bi bilo tako treba lepripraviti odločbo. Sploh pa je verjetno dvomljiv tudi pristop, da seposamezne vloge - za katere so v upravni enoti prejudicirali neugodnorešitev - postavijo zunaj vrstnega reda. Menili smo, da je omenjenipripombi treba upoštevati ne glede na nedvomno utemeljeno stališče, daje zahtevke treba reševati čim hitreje, ker bi bili sicer upravičenciprikrajšani pri uveljavljanju svojih pravic. Dne 4. novembra 1997 smoprejeli odgovor, iz katerega izhaja, da je postopek v zadevi pobudnicestekel. Dne 22. oktobra naj bi jo tako pozvali na dopolnitev vloge inji dali možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembneza njeno zadevo. Po tako izvedenem postopku naj bi po njihovemzagotovilu v najkrajšem času izdali ustrezno odločbo. Hkrati so nampojasnili, da bodo po sedanji oceni do konca leta 1997 rešili vsezahtevke, tudi tiste, ki so po svoji vsebini podobni zahtevkupobudnice.

5.7-109/97 - Lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnosti stanovanjske hiše v gostinski lokal

Pobudnikje leta 1987 vložil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja zapreureditev dela stanovanjske hiše v gostinski lokal - okrepčevalnico.Upravni organ je izdal odločbo o lokacijskem dovoljenju za gostinskilokal “zaprtega tipa” za potrebe družbene prehranedelavcev podjetja v neposredni bližini. V času, ko je lokal že poslovalkot okrepčevalnica, je na predlog soseda prišlo do obnove postopka.Sosed, ki v lokacijskem postopku ni sodeloval kot stranka, je navajal,da lokal povzroča hrup, parkirišča niso zagotovljena, pa tudi podjetja,za katero je pobudnik pripravljal tople malice, ni več. V obnovipostopka, ki je bila izvedena zaradi zaslišanja stranke, je upravniorgan sprejel ugovore soseda in odločbo o lokacijskem dovoljenju izleta 1987 razveljavil.
Na pobudnikovo pritožbo je drugostopenjskiorgan odločbo odpravil, zadevo vrnil v ponovni postopek, upravni organpa poučil, da se pri obnovi postopka ne more sklicevati na novepredpise, ki v času izdaje lokacijskega dovoljenja niso veljali. Zopertako odločitev je sosed sprožil upravni spor. Vrhovno sodišče je tožbozavrnilo in odločilo, da okoliščine v zvezi z zaslišanjem soseda neutemeljujejo razveljavitve lokacijskega dovoljenja. Hrup, tip lokala,poslovni čas in likvidacija podjetja niso predmet lokacijskegadovoljenja. V ponovnem postopku je upravni organ 9. junija 1994odločil, da se lokacijsko dovoljenje iz leta 1987 razveljavi, zahtevekstranke pa zavrnil. Pobudnik se je zoper tako odločitev pritožil.Drugostopenjski organ je odločbo 15. septembra 1997 ponovno odpravil inzadevo vrnil v ponovni postopek z napotilom, naj prvostopenjski organupošteva njegovo odločbo iz leta 1992 in sodbo Vrhovnega sodišča RS izleta 1993, ki se nanaša na utemeljevanje razveljavitvenih razlogov.

Pobudnik se je na varuha človekovih pravic obrnil zaradidolgotrajnosti postopkov in stiske, saj je zaradi tega izgubil tudidelo, od katerega je živela njegova družina. Medtem je pristojniinšpekcijski organ izdal tudi odločbo o prepovedi opravljanja gostinskedejavnosti. Ugotovil je, da pobudnik ne izpolnjuje pogojev zanjo, saj otem nima odločbe pristojnega organa. Isti inšpekcijski organ, ki je vskladu s prvotno prakso pobudniku izdal odločbo o izpolnjevanju pogojevza opravljanje gostinske dejavnosti, je svojo prvo odločitev zaradinepristojnosti razveljavil. Pobudnik o tem ni bil obveščen. O njegovivlogi, ki je na podlagi razveljavitve odločbe ostala nerešena, ni nihčeodločil. Pritožbeni postopek o tem, naj njegovo vlogo vendarleobravnava in reši pristojni organ, pa tudi še ni končan. Na podlagitakega stanja zadeve smo upravnemu organu predlagali čimprejšnjeodločanje o lokacijskem dovoljenju, saj je v nadaljevanju od teodločitve odvisen tudi postopek za izdajo odločbe o izpolnjevanjupogojev za opravljanje gostinske dejavnosti. Upravni organ (Upravnaenota Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik) je po skoraj enajstih letih 3.marca 1998 izdal odločbo, s katero je lokacijsko dovoljenje iz leta1987 odpravil in ga nadomestil z novim.

5.7-113/97 - Postavitev kioska

Pobudnik je leta 1993pri upravni enoti Ptuj vložil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenjaza kiosk. Ker o zahtevi ni bilo odločeno, se je leta 1995 obrnil navaruha človekovih pravic. Na poizvedbo o stanju zadeve smo prejeliodgovor, da bo njegova zahteva zavrnjena, saj glede na planski akt natem zemljišču ni predvidena gradnja kioska. Odločba naj bi bila žepripravljena.
Leta 1997 se je pobudnik ponovno obrnil na varuha,saj odločbe še ni prejel. Na našo poizvedbo 27. avgusta 1997 so namodgovorili, da je bil spis založen in da zaradi tega odločba še ni bilaizdana. Ta naj bi bila pripravljena še tisti dan in naslednji danposlana pobudniku. Ta se je na nas ponovno obrnil 22. septembra 1997,saj odločbe še ni prejel.

Po ponovni poizvedbi smo prejeli odgovor, da je bila odločba končnopripravljena 18. septembra 1997 in naj bi bila pobudniku vročena ravno22. septembra 1997.

5.8-21/97 - Razvrščanje učiteljev v plačilne razrede

Pobudnicista se obrnili na varuha, ker sta prepričani, da so jima bile kršenepravice, saj sta bili ob razporeditvi v plačilne razrede razporejeninamesto v peti - v drugi plačilni razred; menita, da izpolnjujeta vsepogoje za peti plačilni razred po določbah 24., 25. in 26. členapravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilnerazrede, ki je s prvim marcem 1997 omogočil razvrstitev strokovnihdelavcev v plačilne razrede. Kršene so njune pravice, ker nistauvrščeni v plačilni razred, ki jima glede na delovno dobo in ocenoravnatelja pripada.
Sporno je, da so imele v kolektivu enakepogoje za napredovanje tri delavke, torej bi lahko v peti plačilnirazred napredovale vse tri, dejansko pa je le ena. Zaradi omejenegaštevila napredujočih sta bili ob enakih ocenah postavljeni za triplačilne razrede niže kot sodelavka; kolegice, ki delajo na šolah vmlajših in številčnejših kolektivih, pa lahko napredujejo v petiplačilni razred tudi z veliko manj delovne dobe.

V zvezi s problematiko napredovanja v plačilne razrede smo prejelivečje število zadev. Vsem pobudnikom smo odgovorili enotno. S pobudamiin predlogi pa smo seznanili ministrstvo za šolstvo in šport, ki smo mutudi predlagali, naj prouči pripombe in predloge pobudnikov in naj vokviru zakonskih in dejanskih možnosti po potrebi dopolni oziromaspremeni pravilnik o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah vplačilne razrede.

6.1-14/96 - Nepravilnost pri t.i. informativnem pogovoru

Kerso kriminalisti Uprave za notranje zadeve Ljubljana ocenili, da jepodan razlog za sum, da je pobudnik storil kaznivo dejanje, so ga pisnopovabili na pogovor. Po končanem pogovoru pa je bil tudidaktiloskopiran in fotografiran. V vabilu, ki ga je pobudnik prejel, jebilo kot razlog, da se mora zglasiti na Upravo za notranje zadeveLjubljana, navedeno njegovo zadrževanje na območju ljubljanskih Žal.
Podoločilu tretjega odstavka 148. člena zakona o kazenskem postopku morabiti v vabilu, s katerim organi za notranje zadeve vabijo osebe k sebi,navedeno, zakaj so vabljene. V primeru pobudnika ni bilo zadoščeno tejzakonski zahtevi in je bil pobudnik nepravilno povabljen na t.i.informativni pogovor. V skladu s pogojem, ki ga določa zakon, bi namrečbil pobudnik lahko povabljen le tako, da bi bilo kot razlog navedenokonkretno, določeno kaznivo dejanje. Vabilo pobudniku pa se nanaša lena njegovo zadrževanje na območju ljubljanskih Žal, kar seveda niprepovedano ravnanje. Med pogovorom in tudi kasneje pobudniku ni bilopojasnjeno, katerega kaznivega dejanja je osumljen oziroma katerokaznivo dejanje je predmet obravnave. Možnost kasnejše izvedbepoligrafskega testiranja in zakritje policijskega informatorja takšnegapostopka ne more upravičiti. Upoštevati je namreč treba primernoravnotežje med težnjo po čim večji učinkovitosti, da bo vsak storileckaznivega dejanja odkrit in tudi kaznovan, in težnjo, da posameznik nebo neupravičeno omejen v svojih pravicah.

Zato smo ministrstvu predlagali, naj primer ponovo proučijo v lučinaših navedenih ugotovitev in pripomb. Ministrstvo je našemu predlogusledilo ter pritrdilo ugotovitvi, da pobudnik ni bil pravilno povabljenna pogovor na UNZ Ljubljana. Ker pobudnik ni bil pravilno vabljen napogovor, tudi njegovo fotografiranje ter odvzem prstnih odtisov nistabila v skladu z določili 149. člena zakona o kazenskem postopku. Zatoje ministrstvo za notranje zadeve njegove podatke izbrisalo iz evidencedaktiloskopiranih in fotografiranih oseb ter ga o sprejetih ukrepihtudi obvestilo.

6.1- 17/97 - Policistovo neutemeljeno poseganje v zasebnost posameznika

Pobudnikasta v pritožbi varuhu človekovih pravic navajala, da ju je policistPolicijske postaje Piran legitimiral, ker sta iz smetnjaka pobralavrečko. Nato je zahteval, da gresta z njim na policijsko postajo. Vpostopku na policijski postaji sta bila fotografirana in odvzeti sojima bili prstni odtisi. Zahtevala sta odvetnika, vendar jima to nibilo omogočeno.
Ministrstvo za notranje zadeve je na podlaginašega ukrepanja ugotovilo, da je policist pri izvrševanju svojihpooblastil v tem primeru storil več napak. Ker je povabilo napolicijsko postajo izrekel ustno, ni bilo pravne podlage za vožnjo vzaprtem delu službenega vozila policije, od koder pobudnika nista moglakadarkoli oditi. Prav tako ni opravil preventivnega pregleda, v zaprtemprostoru je osebi zadrževal predolgo, odvzema prostosti ni pisnodokumentiral, pobudnika ni opozoril na pravice po 4. členu zakona okazenskem postopku. Tudi o zbiranju obvestil policist ni sestavilnobenega pisnega akta in v dopisu Upravi za notranje zadeve Koper, skaterim so bili poslani daktiloskopski kartoni, ni navedel razloga zaodvzem prstnih odtisov. Policist je sum storitve kaznivega dejanjaoziroma posedovanja mamil utemeljeval z njunim obnašanjem.

Kljub vsem ugotovljenim nepravilnostim je Uprava za notranje zadeveKoper ocenila, da zadostuje opozorilni pogovor, ki sta ga s policistomopravila njegov neposredni predstojnik in strokovni delavec uradanačelnika. Menili smo, da zgolj opisana sankcija v posledicinedopustnega posega policista v zasebnost pobudnikov ni zadostna. Zatosmo ministrstvu za notranje zadeve predlagali, naj ukrepanje Uprave zanotranje zadeve Koper ponovno proučijo, ustrezno ukrepajo in nasseznanijo z morebitnimi dodatnimi ukrepi. Kot morebitne ukrepe smopredlagali tudi uničenje fotografij, odvzetih prstnih odtisov inopravičilo pobudnikoma. Ministrstvo je našemu predlogu sledilo. Ker jeugotovilo, da niso obstajali razlogi za sum, da sta pobudnika storilakaznivo dejanje, so od uprave kriminalistične službe Uprave za notranjezadeve Koper zahtevali uničenje fotografij ter odvzetih prstnihodtisov. O ugotovljenih napakah policista je ministrstvo obvestilo tudiOkrožno državno tožilstvo v Kopru, pobudnikoma pa se je opravičilo zastorjene napake.

6.1-28/97 - Prerazporeditev policista

V čustvenoobarvanem pismu sta se na varuha človekovih pravic obrnila starša vprometni nesreči umrle hčerke. Prometno nesrečo je pod močnim vplivomalkohola povzročil policist v kraju njegovega službovanja. Pobudnikasta se obrnila na Upravo za notranje zadeve Krško, da bi policista vsajzačasno prestavili na drugo delovno mesto, da bi jima ne bil vsak dan na očeh, kako vestno opravlja državnoslužbo. Pobudnika poudarjata, da se nesreča sicer lahkozgodi vsakomur, da pa je v tem primeru šlo za objestnost. Na Upravi zanotranje zadeve Krško naj bi ju odpravili s pojasnilom, da ne morejoukrepati, saj bo zadnjo besedo imelo sodišče. Starša v prometni nesrečiumrle hčerke takšnega pojasnila nista hotela sprejeti.
Priintervenciji na Ministrstvu za notranje zadeve smo poudarili, da tudiza policista, udeleženega v prometni nesreči, velja domnevanedolžnosti. Hkrati pa ni moč spregledati, da gre očitno za utemeljensum storitve kaznivega dejanja z vožnjo pod vplivom alkohola in brezvozniškega dovoljenja, posledica katere je smrt mladega dekleta. Njenastarša se, kot izhaja iz njunega zatrjevanja, pogosto srečujeta s tempolicistom, ko opravlja službene dolžnosti na območju kraja njunegabivanja. Verjeti gre pobudnikoma, da ju takšna srečanja ponovnospomnijo na prometno nesrečo in tragedijo s smrtjo njune hčerke. Zatosmo ministrstvu predlagali v razmislek, da bi za določen čas, dopravnomočnosti sodne odločitve v kazenskem postopku, v nesrečiudeleženega policista premestili tako, da dela in nalog ne bi opravljalna območju, ki bi omogočalo srečevanje z oškodovancema.

Ministrstvo je našemu predlogu sledilo. Policista je začasno, zašest mesecev, prerazporedilo na delo v Ljubljano v pričakovanju, da bov tem času končan tudi kazenski postopek. Hkrati nam je ministrstvosporočilo, da se Uprava za notranje zadeve Krško dogovarja spristojnimi službami, da se policist po prenehanju šestmesečnega dela vLjubljani premesti na drugo upravo za notranje zadeve. Če tega ne bomogoče izvesti, bo policist prerazporejen vsaj v drugo enoto.

6.1-56/97 - Oprava izvršbe ob pomoči policije

Pobudnicase je pritožila, da sta sodna izvršitelja ob pomoči policije v njenemstanovanju opravila izvršbo zoper njenega sina kot dolžnika vizvršilnem postopku. Pri tem sta sodna izvršitelja zarubila stvari, kiso njena lastnina. Policista pa sta zoper njo uporabila fizično silo.
Pobudnicosmo povabili na osebni pogovor. Pojasnili smo, da izvršbo opravi sodniizvršitelj, ki je podaljšana roka sodnika in dela pod njegovimnadzorstvom ter navodilih. Pri izvršilnih dejanjih mora ravnati zdolžno obzirnostjo do osebnosti dolžnika in članov njegovegagospodinjstva. Načelo varstva dolžnika namreč zahteva, da je treba priopravljanju izvršbe upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika in gledati,da je izvršba čim manj neprijetna. V primeru oviranja pri opraviizvršbe je uradna oseba upravičena uporabiti tudi silo in odstranitiosebo, ki ovira izvršbo. Glede na okoliščine primera pa lahko v tanamen zahteva tudi pomoč pristojnega organa za notranje zadeve.Pobudnico smo opozorili, da lahko s posebno vlogo zahteva od sodišča,naj odpravi nepravilnosti, o katerih meni, da sta jih storili uradniosebi ob opravljanju izvršbe. Če tako zahteva, mora sodišče o temizdati pisni sklep. Zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbeje lahko podlaga tudi za odlog izvršbe. S pravnim sredstvom, ki gazakon o izvršilnem postopku imenuje ugovor tretjega, pa lahko zahteva,naj se izvršba na stvari, ki so njena lastnina, izreče za nedopustno.Skratka, pobudnico smo napotili na uporabo pravnih sredstev vizvršilnem postopku.

Zaradi uporabe fizične sile pa smo zahtevali poročilo ministrstva zanotranje zadeve. Ministrstvo je ukrepe policistov v danem primeruutemeljevalo z nudenjem pomoči sodnima izvršiteljema pri opraviizvršbe. Pobudnica namreč ni upoštevala opozoril policistov, da bodouporabili prisilna sredstva, če bo ovirala izvršbo. Po trditviministrstva je pobudnica skušala fizično preprečiti opravo izvršbe.Zato so policisti zoper njo uporabili fizično silo in jo odstranili skraja oprave izvršbe. Opisane trditve policistov oziroma ministrstvasmo želeli soočiti s stališči pobudnice. Ker se na tozadevno vabilo niodzvala, zbrano gradivo pa navedb njene pritožbe zoper ravnanje sodiščain policije ni potrjevalo, njene pritožbe nismo mogli šteti zautemeljeno.

6.3-7/97- Izdaja prepisa sodne odločbe

Na varuhačlovekovih pravic je naslovil pritožbo pobudnik, ki je zatrjeval, da jeOkrožno sodišče v Novem mestu prosil za pregled spisa oziroma za prepiskazenske sodbe, da bi vložil izredno pravno sredstvo. Čeprav je miniloveč mesecev, se sodišče na njegovo prošnjo ni odzvalo.
Po našemposredovanju je predsednik sodišča ugotovil, da vpisničarka kazenskegaoddelka, ki je sprejela prošnjo pobudnika, ni ravnala v skladu sdoločili sodnega reda. Če bi ravnala pravilno, bi pobudnik dobil spisna vpogled še isti dan oziroma bi mu sodišče takoj vročilo kopijosodbe.

Po prejemu našega dopisa je sodišče poslalo pobudniku želeni sodbi prve in druge stopnje.

6.4-218/96 - Zamuda pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe

Navaruha človekovih pravic se je pobudnica obrnila s pritožbo zaradizastoja v obravnavanju nepravdne zadeve zaradi določitve nujne poti.Zadevo sedaj obravnava Okrajno sodišče v Radovljici. Pobudnica jepredlog za določitev nujne poti vložila 25. maja 1993, 17. septembra1993 pa še predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je po opravljenemnaroku 28. septembra 1993 predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo.Zoper izdano začasno odredbo sta nasprotna udeleženca vložila ugovor,ki ga je sodišče s sklepom z dne 30. decembra 1994 zavrnilo. Zoper tasklep sta nato nasprotna udeleženca vložila še pritožbo. Višje sodiščev Ljubljani je 6. septembra 1995 ugodilo pritožbi nasprotnihudeležencev, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo vnovo odločanje. Sodišče prve stopnje od takrat v zadevi ni večodločalo. Sodišče je zastoj v obravnavanju zadeve opravičevalo skadrovskimi težavami sodišča in z velikim številom nerešenih zadev.Predstojnica sodišča nam je tudi sporočila, da področje nepravdnegaoddelka na Okrajnem sodišču v Radovljici nima sodnika in da od 25.avgusta 1996 vse zadeve rešujeta le dve sodnici, in to samo "najboljnujne".
S takšnim odgovorom sodišča se nismo strinjali. Sodišče jezavezano zagotoviti redno in učinkovito sojenje. Pobudnice ne zanimajokadrovske ali druge težave sodišča, ki povzročajo odločanje zunajrazumnega časa. Utemeljeno namreč pričakuje tako ravnanje sodišča indržave, da ne bo prišlo do kršitve tako pomembne človekove pravice, kotje pravica do sodnega varstva. Člen 159 sodnega reda določa vrstni redobravnavanja zadev. Menimo, da ne daje podlage, da sodišče, čeprav imaveliko nerešenih zadev, obravnava in odloča le v prednostnih zadevah.Odločanje v drugih zadevah bi bilo ob takšnem stališču odrinjeno vnedoločen čas v prihodnost. To pa pomeni kršitev pravice do sojenja vrazumnem času. Zakon o izvršilnem postopku še posebej poudarja načeloekonomičnosti z določbo 10. člena, ki sodišču v postopku zavarovanjanalaga hitro postopanje.

Zato smo predstojnici sodišča predlagali, naj sodišče ponovno odločio predlogu za izdajo začasne odredbe, ki je bil vložen že 17. septembra1993, in da se v zadevi pobudnice zagotovi odločanje v razumnem roku obupoštevanju pravila o vrstnem redu obravnavanja zadev. Predstojnicasodišča nam je na takšno intervencijo sporočila, da je s 1. marcem 1997začela delati nova sodnica, ki obravnava nepravdne in zapuščinskezadeve. Glede na to, da gre pri pobudnici za staro zadevo, in glede nanaše urgence pa nam je zagotovila, da bo sodišče zadevo razpisalo dokonca maja 1997. Če bo potreben ponovni ogled kraja, pa bo ta opravljennajkasneje do sodnih počitnic.

6.4-284/96 - Neupravičeno zavlačevanje zapuščinskega postopka

Navaruha človekovih pravic je naslovila pritožbo pobudnica zaradi zastojav obravnavanju zapuščinskega postopka, v katerem je nastopala kotdedinja. Navajala je, da Okrajno sodišče v Mariboru zadeve niobravnavalo vse od leta 1991.
Po opravljenih poizvedbah smougotovili, da je bila zadnja opravljena zapuščinska obravnava v zadevipobudnice 8. oktobra 1991, obravnava, razpisana za 25. februar 1992, paje bila preložena. Od takrat sodišče na zadevi ni več delalo. Ker smoocenili, da gre za kršitev pravila o vrstnem redu reševanja zadev innačela koncentriranega obravnavanja, smo pri predstojniku sodiščaponovno posredovali. Opozorili smo na določbo 165. člena zakona odedovanju, ki določa, da mora sodišče ves čas postopka gledati, da sepravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo.

Predstojnik sodišča nas je nato obvestil, da je bila v zadevi 10.decembra 1996 opravljena zapuščinska obravnava. Sodišče je torej očitnopostopek nadaljevalo zgolj zaradi našega posredovanja. Utemeljenostnašega posredovanja je predstojnik Okrajnega sodišča v Mariboruupošteval tudi tako, da je s sodnico, ki zadevo obravnava, opravilpogovor ter jo opozoril na določbo 159. člena sodnega reda, po katerimora sodišče obravnavati zadeve po vrstnem redu pripada. S sodnico jeopravil pogovor tudi predsednik Višjega sodišča v Mariboru kotpredsednik neposredno višjega sodišča.

6.4-414/96 - Neupravičen zastoj v nepravdnem postopku

Navaruha človekovih pravic je naslovila pritožbo pobudnica zaradi zastojav obravnavanju nepravdne zadeve zaradi delitve stvari v solastnini.Navajala je, da je bil zadnji narok v zadevi opravljen 21.6.1994, odtakrat pa sodišče na zadevi ni več delalo. Po opravljenih poizvedbahsmo ugotovili, da je bil izvedenec s sklepom sodišča z dne 19. maja1995 pozvan, naj dopolni svoje mnenje. Sodišče pa spisa izvedencu niposlalo, ker nobena izmed strank v postopku ni plačala predujma zadodatno delo izvedenca.
Ker smo ocenili, da gre očitno za zastoj vnasprotju s procesnimi predpisi, smo predstojnico Okrajnega sodišča vLjubljani opozorili, da je sodišče zavezano zagotoviti redno inučinkovito sojenje. Pri tem smo zlasti opozorili, da iz zapisnikazadnjega naroka izhaja, da je sodišče sklenilo, da bo k založitvipredujma pozvalo predlagajočo stranko. Sodišče je takrat sprejelo tudisklep, da bo uporabilo fikcijo umika predloga po 36. členu zakona onepravdnem postopku, če predlagajoča stranka svoje obveznosti ne boizpolnila.

Kot pomanjkljivost v postopku pa smo ugotovili, da sodišče nidoločilo roka, do katerega mora predlagajoča stranka založiti odrejenipredujem, kar je imelo očitno za posledico nepotreben zastoj vpostopku. Tudi sklep, s katerim je sodišče sodnemu izvedencu naložiloizdelavo dopolnitve izvedeniškega mnenja, v nasprotju z določilom 260.člena zakona o pravdnem postopku ne vsebuje roka, v katerem moraizvedenec dati pisni izvid in mnenje. Predstojnica sodišča nas je natoobvestila, da je bil v zadevi izdan ustrezen sklep o postavitviizvedenca, predlagajoča stranka postopka pa je bila pozvana, da v 15dneh založi določeni predujem. Naše posredovanje je torej pripomoglo ktemu, da se je zadeva pobudnice na sodišču (znova) premaknila.

6.4-58/97 - Dolgotrajnost sodnega odločanja in zamuda pri izdelavi sodbe

Pobudnikse je obrnil na varuha s pritožbo zaradi dolgotrajnosti sodnegapostopka. Iz pobude smo razbrali, da gre za sodni postopek po tožbi,vloženi leta 1991. Takratno Temeljno sodišče v Murski Soboti, Enota vGornji Radgoni, je v zadevi prvič razsodilo 16. junija 1993, vendar jebila sodba v pritožbenem postopku 31. maja 1994 razveljavljena inzadeva vrnjena prvemu sodišču v novo sojenje. Po vrnitvi spisa jesodišče razpisalo narok za glavno obravnavo za 27. marec 1996, nato paje delo na spisu zastalo.
Zahtevali smo poročilo o časovnihokoliščinah obravnavanja zadeve. V odgovoru nam je sodnica, ki zadevoobravnava, zagotovila, da lahko pobudnik pričakuje razpis naroka zaglavno obravnavo v maju 1997. Žal se sodišče ni držalo datuma, ki ga jesamo postavilo, saj nas je pobudnik v začetku junija obvestil, davabila sodišča še ni prejel. Sodišče smo opozorili na dano zagotovilo očasu obravnavanja pobudnikove zadeve. Predstojnici sodišča smopredlagali, naj na podlagi 171. člena sodnega reda v zadevi posredujeza učinkovito izvajanje sodne oblasti. Njen odgovor nas je nekolikopresenetil. Predstojnica sodišča je sicer potrdila navedbe pobudnika,da zadeva ni bila razpisana v skladu z danim zagotovilom sodnice,hkrati pa nam je pojasnila, da ne gre za nujno zadevo in bi bilokakršnokoli poseganje s strani sodne uprave nedovoljeno.

V ponovni intervenciji smo zahtevali pojasnilo o uporabi pravila ovrstnem redu reševanja zadev po 159. členu sodnega reda v pobudnikovizadevi. Nismo se namreč mogli zadovoljiti s pojasnilom, da zadeva,vložena v letu 1991, še ni na vrsti za reševanje v letu 1997, ob tem,da je bilo v zadevi že enkrat razsojeno. Po navedbah pobudnika pa jebil tudi v novem postopku že razpisan narok za glavno obravnavo. Vskladu z načelom koncentriranega obravnavanja bi moralo sodiščeskrbeti, da se zadeva čim prej zaključi brez zavlačevanja in s čimmanjšimi stroški. Sodišče nam je v odgovoru sporočilo, da je narok zaglavno obravnavo razpisan za 15. september 1997.

Zadnji narok za glavno obravnavo v pobudnikovi zadevi je sodiščeopravilo 16. oktobra 1997. Takrat je obravnavanje zaključilo inrazglasilo, da sodna odločba izide pisno. Ker pa sodbe še v januarju1998 ni prejel, nam je pobudnik ponovno pisal. Izkazalo se je, da jetudi tozadevna pritožba pobudnika utemeljena. Predstojnica sodišča jenamreč sporočila, da do 30. januarja 1998 sodba še ni bila izdana,pisno izdelana in poslana strankam postopka. O sodnici, ki obravnavazadevo, pa je predstojnica sodišča sporočila, da je trenutno vbolniškem staležu. Zakon o pravdnem postopku določa, da sodišče izdasodbo takoj, ko konča glavno obravnavo, pisno pa mora biti izdelana vosmih dneh od izdaje. Predstojnica sodišča nam je ob naši intervencijizagotovila, da bo sodnico opozorila na spoštovanje zakonskih rokov.

6.4-203/97 - Zamuda pri odločanju zaradi vpisa zadeve v vpisnik stvarno nepristojnega sodišča

Pobudnicase je pritožila varuhu človekovih pravic zaradi dolgotrajnosti sodnegapostopka po odškodninski tožbi, vloženi v letu 1989. Njen predlog zapospešitev postopka, vložen v letu 1997, je ostal brez odmeva. Zapojasnilo smo zaprosili Okrožno sodišče v Mariboru, ki pa je naš dopisodstopilo Okrajnemu sodišču v Mariboru s pojasnilom, da gre za spistega sodišča. Iz odgovora Okrajnega sodišča v Mariboru pa smo razbrali,da gre za zadevo nekdanjega Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote vMariboru, v kateri je je bilo na prvi stopnji odločeno 30. septembra1993. Po vloženi pritožbi je bila sodba sodišča prve stopnje 6.januarja 1995 razveljavljena in zadeva vrnjena stvarno pristojnemuOkrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje. Okrožno sodišče v Mariboruje spis prejelo 25. januarja 1995.
Namesto da bi se delo na spisunadaljevalo na stvarno pristojnem okrožnem sodišču, pa je bil spispomotoma vpisan v vpisnik za pravdne zadeve Okrajnega sodišča vMariboru. Po pojasnilu predsednika Okrožnega sodišča v Mariboru je doopisane napake verjetno prišlo, ker sta pisarni pravdnih oddelkovOkrajnega in Okrožnega sodišča v Mariboru po reorganizaciji sodišč vletu 1995 nekaj časa delovali v istem prostoru. Na okrajnem sodišču jedelo na spisu zastalo vse do našega posredovanja v juliju 1997, ko jesodnik zaradi izdelave zahtevanega poročila vzel spis v roke inugotovil, da znaša vrednost sodnega predmeta 3,500.000 tolarjev in jetorej podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča. Zato je sodnikizdal sklep o nepristojnosti, spis pa je bil odstopljen Okrožnemusodišču v Mariboru. Povsem po nepotrebnem sta bili tako izgubljeni dveleti in pol pri sodnem odločanju. Nezadostna skrbnost pisarne pravdnegaoddelka, pa tudi sodnika, ki mu je bila zadeva dodeljena v reševanje,je povzročila opisani zastoj, ki je pripomogel k odločanju zunajrazumnega časa. Okrožno sodišče v Mariboru je tako končno prejelozadevo v pristojno reševanje šele 12. septembra 1997, spis pa je bildodeljen sodnici, ki ima v reševanju približno 700 nerešenih zadev.

Sodišče smo na opisano stanje opozorili. Kot je pojasnil predsednikOkrožnega sodišča v Mariboru, so, da bi se izognili podobnim zapletom,ki povzročajo nepotrebne zastoje v postopkih, po naši intervenciji šedodatno poostrili kontrolo vpisnikov. Predsednik sodišča je pri tempoudaril, da bi bilo o odškodninski tožbi pobudnice že odločeno, če binjen spis po pritožbeni odločitvi pravočasno prispel na Okrožno sodiščev Mariboru, saj to sodišče vodi posebno evidenco starih spisov, ki serešujejo prednostno. V zvezi z ugotovitvijo, da je sodnik prezrlstvarno pristojnost sodišča, pa nam je predsednik okrožnega sodiščasporočil, da je ta podatek zabeležen v personalni mapi sodnika.

6.4-244/97 - Dolgotrajnost izvršilnega postopka za izterjavo preživnine

Pobudnicase je kot zakonita zastopnica mladoletne upnice pritožila varuhučlovekovih pravic, da je predlog za izvršbo zaradi izterjave preživninev korist otroka vložila 10. oktobra 1994, Okrajno sodišče v Mariboru paje o predlogu odločilo in izdalo sklep o izvršbi šele 18 mesecevkasneje, to je dne 9. aprila 1996.
Zaradi opisane zamude vodločanju smo zahtevali pojasnilo. V odgovoru pa sodišče ni pojasnilo,zakaj je prišlo do zastoja pri izdaji sklepa o izvršbi. Sporočilo namje le časovne okoliščine odločanja o vloženem ugovoru dolžnika zopersklep o izvršbi. Pri tem smo lahko ugotovili še novo zamudo pri sodnemposlovanju: čeprav je postal sklep o izvršbi pravnomočen 27. junija1996, ga je sodišče poslalo dolžnikovemu dolžniku v izvršitev dobroleto kasneje, in sicer 27. avgusta 1997. To je storilo šele po našiintervenciji, ki je bila očitno priložnost, da je bil spis znova vzet vdelo.

Ponovno smo posredovali in zahtevali poročilo o vzrokih za zamudopri izdaji sklepa o izvršbi ter o razlogih, zakaj je sodiščepotrebovalo nadaljnje leto, da je dolžnikovemu dolžniku poslaloobvestilo o pravnomočnosti, kar je šele omogočilo prisilno izterjavodolgovane preživninske terjatve. Celoten postopek do začetka opraveizvršbe, ki bi moral potekati hitro, je tako trajal skoraj tri leta.Sodišče smo opozorili, da je načelo hitrosti ravnanja v izvršbi inzlasti v preživninskih zadevah še posebej poudarjeno. Hitro inučinkovito ukrepanje državnih organov, torej tudi sodišča, pa vinteresu otrok narekuje tudi 3. člen konvencije Združenih narodov ootrokovih pravicah.

Sodišče je zamudo pri rednem in tekočem odločanju oziroma poslovanjuv obravnavani preživninski izvršbi opravičevalo z velikim pripadomnovih zadev, številom nerešenih spisov ter s kadrovskimi težavami. Takosodnice, ki delajo na izvršilnem oddelku sodišča, zaradipreobremenjenosti ne morejo imeti pregleda nad vsemi zadevami, zakatere so zadolžene, čeprav gre za nujne zadeve. Takšno stališče, kiima lahko tudi objektivne vzroke, pa seveda s stališča posameznika kotstranke v postopku ni sprejemljivo. Pomeni kršitev ustavne pravice dosodnega odločanja v razumnem času, ki je v danem primeru lahko vplivalacelo na kakovost preživljanja mladoletne upnice kot preživninskeupravičenke.

6.5-80/97 - Dolgotrajnost pritožbenega odločanja v delovnem sporu

Pobudnikse je na varuha obrnil s prošnjo za prosredovanje zaradi počasnegaodločanja o pritožbi, ki je bila v delovnem sporu zaradi prenehanjadelovnega razmerja vložena 9. januarja 1995 zoper sodbo Delovnega insocialnega sodišča v Ljubljani.
Na naše posredovanje je predsednikVišjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani sporočil, da jesodišče druge stopnje o vloženi pritožbi odločalo septembra 1997. Odvložitve pritožbe do odločitve v pritožbenem postopku je pobudnik torejčakal dve leti in osem mesecev.

Ocenjujemo, da gre v pobudnikovem primeru za sodno odločanje zunajrazumnega roka. Takšno dolgotrajno odločanje pomeni kršitev pravice dopoštenega sojenja in zanika pravico do sodnega varstva. Zlasti vdelovnih sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja, ko je socialnastiska prizadetih posameznikov praviloma še posebej poudarjena, bisodišče moralo zagotoviti sodno odločanje v bistveno krajšem času.

6.6-19/97 - Ustavitev postopka prisilne izterjave na podlagi odločbe o prekršku

Pobudnicase je varuhu pritožila zaradi izterjave denarne kazni in stroškovpostopka o prekršku na podlagi pravnomočne odločbe Sodnika za prekrškeLjubljana. Zatrjevala je, da ji odločba o prekršku ni bila vročena intorej kot taka ni izvršljiva. Pritožbo s podobno vsebino je pobudnicanaslovila tudi Sodniku za prekrške Ljubljana, vendar se sodnik zaprekrške na njeno vlogo ni odzval.
Po našem posredovanju je sodnikza prekrške ugotovil, da pobudnica odločbe o prekršku ni prejela. Zatoje razveljavil potrdilo o pravnomočnosti odločbe o prekršku in prisilnoizterjavo preklical.

Očitno je šele naše posredovanje pripomoglo, da so bile preverjene in upoštevane trditve pobudnice.

7.1-1/96 - Dolgotrajnost postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja

Pobudnikse je leta 1993 pritožil zaradi gradnje stanovanjske hiše njegovihneposrednih sosedov. Njegovo pritožbo je upravni organ štel kot predlogza obnovo postopka in s sklepom dovolil obnovo postopka za izdajolokacijskega dovoljenja. Sosed se je zoper sklep pritožil, gradnjo panadaljeval. Njegova pritožba je bila 18. julija 1996 zavrnjena, zato jesprožil upravni spor. Pobudnik je nasprotoval tudi gradnji opornegazidu in bazena. Sosed je gradnjo izvedel brez potrebnih dovoljenj.Pristojni inšpekcijski organ je 8. decembra 1992 izdal odločbo otakojšnji ustavitvi gradnje zidu in pridobitvi ustreznega dovoljenjaupravnega organa. Investitor je nato 3. februarja 1993 vložil zahtevoza lokacijsko dovoljenje.
Upravni organ je šele po dolgem časuugotovil, da je vloga stranke nepopolna, zato jo je 4. avgusta 1994pozval, naj jo dopolni. Stranka vloge ni dopolnila, kljub temu paupravni organ o njenem zahtevku ni odločil. Po preteku dveh let odprvega poziva, to je 21. avgusta 1996, jo je ponovno pozval, najzahtevo, vloženo leta 1993, dopolni, in ji določil nov rok. Strankatudi v tem roku vloge ni dopolnila. Prosila je, da se ji rok podaljšado 25. septembra 1996. Pobudnik z legalizacijo opornega zidu vlokacijskem postopku, ki ga je upravni organ pričel novembra 1996, nisoglašal. Zahteval je, da se zid poruši oziroma zniža na višinopetdeset centimetrov. Kljub uvedenemu lokacijskemu postopku painvestitor vloge še vedno ni dopolnil. Zato ga je upravni organ zdopisom z dne 9. januarja 1997 ponovno pozval, naj predloži potrebnodokumentacijo, in mu postavil šestdesetdnevni rok. Namesto da biinvestitor vlogo v skladu s pozivom upravnega organa dopolnil, je 26.marca 1997 podal novo vlogo, v kateri je opredelil svoj zahtevek znavedbo zemljišč in njihovih parcelnih številk. Upravni organ je znovaopravil ustno obravnavo, kjer je bilo na predlog pobudnika zahtevano,da se natančneje definirajo parcelne meje. Odločitev o tem ni bilasprejeta.

Glede na navedeno dejansko stanje smo načelnico Upravne enoteAjdovščina pozvali, naj zagotovi vse, kar je potrebno za zakonito,korektno in čimprejšnjo odločitev upravnega organa. Menili smo, da grev tem primeru za zavlačevanje in kršitev načel, ki se nanašajo naenakost obravnavanja strank v postopku, pa tudi nekaterih temeljnihnačel upravnega postopka (zakonitosti in učinkovitosti postopka tervarstva pravic občanov). Upravna enota je na naš predlog odgovorilatako, da nam je v vednost poslala lokacijsko dovoljenje, ki je biloizdano 26. januarja 1998. Na podlagi lokacijske odločbe je bila gradnjaopornega zidu in bazena pobudnikovega soseda legalizirana.

7.1-4/97 - Obratovanje farme brez dokazil o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti

Problem,zaradi katerega so se na nas osebno in pisno obrnili pobudniki, je imeldaljšo zgodovino. Investitor je zgradil kokošjo farmo, klavnico inodlagališče za odpadke brez dovoljenj in kljub nasprotovanju sosedov inorganov lokalne skupnosti. Pobudniki so s tem problemom seznanjalirazlične inšpekcijske službe, policijo in organe v občini, vendar jeproblem ostajal. Motili so jih zlasti smrad, prah in hrup, ki ponjihovem mnenju ne sodijo v bivalno okolje. Iz gradiva, ki so nam gaposredovali pobudniki, je bilo razvidno, da so se dotlej inšpekcijskiorgani izrekali za nepristojne in jih usmerjali na druge inšpekcijskeorgane. Na podlagi pobude smo najprej opravili poizvedbe priInšpektoratu RS za okolje in prostor. Iz odgovora je bilo razvidno, daje urbanistični inšpektor izdal investitorju zaradi nedovoljenihgradenj različnih objektov več odločb. Po pritožbi investitorja papritožbeni postopek na ministrstvu za okolje in prostor še ni končan.
Ugotovilismo, da se urbanistični inšpektor sklicuje na obrtno dovoljenje, izdanoše pred sprejetjem novega obrtnega zakona, zato smo pobudnikompredlagali, naj se obrnejo tudi na pristojnega tržnega inšpektorja. Napodlagi pritožbe pobudnikov smo nato v vednost prejeli dopisrepubliškega tržnega inšpektorja, ki je pritožbo odstopil krajevnopristojnemu inšpektorju in mu dal navodila za pregled in postopek gledeugotavljanja izpolnjevanja minimalnih tehničnih pogojev za opravljanjedejavnosti. Če bo pristojni inšpektor ugotovil, da investitor neizpolnjuje pogojev, ki jih določa Pravilnik o minimalnih tehničnih indrugih pogojih za opravljanje obrtnih in obrti podobnih dejavnosti (Ur.list, št. 14/96), mu lahko v skladu z obrtnim zakonom začasno alitrajno prepove opravljanje dejavnosti.

Na tej podlagi smo prejeli odgovor enote Tržnega inšpektorataMaribor, ki navaja, da investitor opravlja dejavnost na podlagipriglasitvenega lista in veljavnega obrtnega dovoljenja. Pristojniinšpektor je v nadaljevanju utemeljeval izpolnjevanje minimalnihtehničnih in drugih pogojev za investitorja - samostojnega podjetnika zizročilno pogodbo iz leta 1987 in z odločbo o dovolitvi priglašenih deliz leta 1991, ki jo je na podlagi zakona o graditvi objektov dobilastara mati investitorja. Inšpektor je v nadaljevanju pojasnjevaldoločbe zakona o graditvi objektov o priglasitvi del in povzel, da napodlagi okoliščin, ki jih je ugotovil ob ponovnem pregledu, "nimazakonske podlage za izdajo odločbe o prepovedi opravljanja dejavnostina podlagi 18. člena obrtnega zakona".

Na podlagi tega odgovora smo glavnemu tržnemu inšpektorju RSposredovali naše mnenje, da pristojni tržni inšpektor ni ugotovil, alisamostojni podjetnik izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, danavaja okoliščine, ki presegajo pristojnosti tega inšpektorata ali so vnasprotju z dokazili, ki jih imamo v spisu, ter da razlaga prepise, zakatere ni pristojen in ki tudi niso več v veljavi (določbe opriglasitvi v zakonu o graditvi objektov). Navedli smo, da morapodjetnik v skladu z omenjenim pravilnikom za poslovne prostorepredložiti dokazilo o pravici uporabe in uporabno dovoljenje, ki gaizda pristojna upravna enota. Poudarili smo, da ne moremo sprejetiargumentov pristojnega tržnega inšpektorja, da nima podlage zaukrepanje proti podjetniku, zato smo republiškega inšpektorja ponovnoprosili za njegov komentar in odgovor, kaj pomeni dokazilo oizpolnjevanju pogojev za opravljanje obrtnih in obrti podobnihdejavnosti in kdo je pristojen za ugotavljanje teh pogojev.

Glavni tržni inšpektor RS nam je odgovoril, da pravilnik ominimalnih tehničnih in drugih pogojih za opravljanje obrtnih in obrtipodobnih dejavnosti, ki ga je izdal minister za gospodarske dejavnostiv soglasju z ministrom za okolje in prostor, med dokazili zaopravljanje dejavnosti v 2. členu določa tudi uporabno dovoljenje zaposlovni prostor, kjer se obrt opravlja. Napovedal je, da bo pristojnitržni inšpektor investitorju prepovedal opravljanje obrtne dejavnosti vspornih prostorih in na podlagi 18. člena obrtnega zakona izdal odločboo prepovedi opravljanja obrtne dejavnosti. Ko smo pobudnike seznanili stem odgovorom, se na nas niso več obračali.

7.2-25/96 - Odložitev rušenja stanovanjskega objekta

Pobudnikse je na varuha obrnil s prošnjo, naj mu pomagamo pri reševanjunjegovega stanovanjskega problema. Je lastnik stanovanjske hiše vLjubljani, ki je predvidena za rušenje zaradi črpanja gramoznice.Kasneje pa bi na tem območju sledila gradnja stanovanjskih objektov.
Odinvestitorja je septembra 1996 dobil obvestilo, v katerem so mu kot rokza izselitev določili datum 15. oktober 1996. Sredstva, ki jih je dobilkot odškodnino za rušenje, namreč niso zadostovala za nadomestnogradnjo novega stanovanjskega objekta, zato preselitev še ni bilaizvršena. Omenjena sredstva so pokrila le 50 odstotkov vrednostinadomestne gradnje. Visoka inflacija konec 80. let pa je ta sredstva šerazvrednotila. V letu 1992 je pobudnik izgubil redno zaposlitev in jeprijavljen na zavodu za zaposlovanje.

Na varuha človekovih pravic se je obrnil s prošnjo, naj mu pomagamo,da bi dosegel odložitev rušenja in preselitev v nedograjenistanovanjski objekt. Na podlagi pobude smo na Oddelku za stavbnazemljišča pri Mestni občini Ljubljana opravili poizvedbe v zvezi zobravnavanjem njegove vloge za odlog rušenja z dne 20. septembra 1996in jih prosili, naj ponovno proučijo možnosti za preložitevpredvidenega rušenja in preselitev pobudnikove družine. Dobili smoodgovor, da so prošnji za odlog rušenja in preselitev ugodili.

7.2-5/97 - Javna pot

Pobudnik navaja, da mu je že odleta 1977 onemogočena uporaba javne poti, ki jo je do takrat uporabljalza dohod in dovoz do svoje kmetije. Na pretežnem delu javne poti jebila zgrajena stanovanjska hiša za prizadete v potresu. Stanovanjskahiša je bila zgrajena na podlagi predpisanih upravnih dovoljenj, ki jihje izdal takrat pristojni občinski upravni organ. Res pa je, da je bilov postopku spregledano, da se s to gradnjo posega v javno pot, ki jeimela naravo javnega dobra. Pobudnik sami gradnji stanovanjske hiše ninasprotoval, upravičeno pa je zahteval gradnjo nove poti, ki bi muomogočala nemoten dohod in dovoz do njegovih nepremičnin.
Vsa letasi je pobudnik na različne načine prizadeval, da bi se zgradila novapot. Občina, ki je to stanje zakrivila, dolga leta ni storila dovolj,da bi napako odpravila z nadomestno gradnjo poti, čeprav je na predlogpobudnika vrsta državnih organov to občini naložila (ministrstvo zapravosodje).

V zvezi s pobudo smo opravili več poizvedb pri županu mestne občineNova Gorica, ki bi morala zadevo urediti. V odgovorih je županrazložil, kaj vse morajo na občini še postoriti, da bo nova potzgrajena (zamenjava oziroma pridobitev zemljišč, dokumentacije itd),vseskozi pa zagotavljal, da bo pot zgrajena, ker ima občina za tenamene rezervirana sredstva. Skoraj leto dni je trajalo dopisovanje zžupanom, preden nas je pobudnik obvestil, da je gradbeno podjetjezačelo graditi pot.

9.1-75/97 - Zavrnitev pravice do odkupa stanovanja v spomeniško zaščitenem objektu

Pobudnicaje vložila vlogo za odkup stanovanja po določilih stanovanjskegazakona. Po večkratnih intervencijah je občina pobudnici odgovorila, daodkup ni mogoč, ker je stanovanje v spomeniško zaščitenem objektu,zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine pa z odkupom stanovanjane soglaša. Glede na tako stališče je pobudnica vložila zahtevo zaodkup nadomestnega stanovanja. V času obravnave vloge za odkupnadomestnega stanovanja pa je občina pobudnico obvestila, da je odkupvendarle mogoč. Kasneje se je izkazalo, da si je zavod za varstvonaravne in kulturne dediščine po ponovni preveritvi dejstev znovapremislil in odločil, da soglasja k prodaji stanovanja ne bo dal.Junija leta 1997, to je šest let po vložiti vloge za odkup, je bilapobudnica seznanjena, da se je posebna komisija občine, ki je o vlogiodločala, dokončno odločila, da stanovanja ni mogoče odkupiti.
Občinaje stanovanjsko zgradbo navzlic dejstvu, da gre za spomeniško zaščitenobjekt, pričela obnavljati in preurejati z namenom, da bi pridobilanova stanovanja. Pobudnica je na podlagi tega sklepala, da jenamembnost stanovanj in zgradbe določena, zato je vztrajala pri odkupustanovanja. Menila je, da zavod za varstvo naravne in kulturnedediščine nima izdelanih objektivnih meril, na katera opira svojestališče, saj je v primeru sosednje, tudi spomeniško zaščitenestanovanjske hiše, prodajo stanovanj dovolil.

Na naše vprašanje zavodu, kaj je podlaga za njihovo odločitev o tem,da prodajo stanovanja v spomeniško zaščitenem dovolijo, smo prejelipojasnilo, da se glede tega odločajo v vsakem primeru posebej. Prisvoji odločitvi izhajajo iz ocene o spomeniški karakteristiki objektain prvotne namembnosti hiše. Pomembno je, ali gre za prostore v hiši,ki so med seboj povezani in so funkcionalna celota v smislu stanovanjapo stanovanjskem zakonu. Če so prostori v hiši, ki jih stanovalciuporabljajo za svoje stanovanje, nepovezani, funkcionalno ločeni,soglasja k prodaji stanovanja ne dajo. Zadržek pri prodaji stanovanj vspomeniško zaščitenih objektih izhaja iz zakona o spremembi zakona ovarstvu naravne in kulturne dediščine.

Pobudnici smo glede na tako, čeprav neprepričljivo stališče,predlagali, naj vztraja in uveljavlja odkup nadomestnega stanovanja.Občina nas je obvestila, da so kljub negativnemu mnenju zavodaomogočili odkup stanovanj imetnikom stanovanjske pravice v obravnavanemobjektu, ki so vložili vlogo za odkup stanovanja v zakonsko predpisanemroku.

9.1-78/97 - Zavrnitev pravice do odkupa stanovanja zaradi denacionalizacije

Pobudnikje obrnil na naš naslov s prošnjo, naj mu pomagamo pri odkupustanovanja v skladu s stanovanjskim zakonom. Na vlogo iz leta 1993 muje občina sprva odgovorila, da odkup ni mogoč, ker gre za hišniškostanovanje, kmalu zatem pa še, da vloge ni mogoče obravnavati, ker jebil za obravnavano hišo v Ljubljani sprožen denacionalizacijskipostopek. Ministrstvo za okolje in prostor, ki vodi denacionalizacijskipostopek, natančnega odgovora glede zahtevka za vračilo premoženja,vloženega s strani ZPIZ, ni podalo. Odgovorili so, da lahko zgotovostjo povedo le, da so po zagotovilih ZPIZ vloženi zahtevki zavračilo vseh njegovih nacionaliziranih nepremičnin. Tudi ZPIZ gledepremoženja, ki ga uveljavlja v denacionalizacijskem postopku, ni jasnoodgovoril, sklicujoč se na spremenjene parcelne številke, iz katerih nimogoče natančno ugotoviti, katera od njih se nanaša na obravnavanostanovanjsko hišo.
Ker je pobudnika motilo, da je občina večinostanovanj v hiši prodala, njegove vloge pa zaradi navedenih ovir nisoobravnavali, je prosil za pomoč varuha človekovih pravic. Zaradinerazčiščenega vprašanja glede lastništva smo se obrnili na ZPIZ inzahtevali jasen in nedvoumen odgovor, ali je stanovanjska hiša predmetvračila v denacionalizacijskem postopku ali ne.

Na naše posredovanje so poslali odgovor, v katerem so pojasnili, daniso pravni nasledniki pokojninskega sklada kreditne banke in danavedene nepremičnine ni v seznamu tistih parcel, glede katerih tečepostopek denacionalizacije njihovega premoženja. Nesporno je, dazahtevka za vračilo obravnavane stanovanjske hiše niso uveljavljali.Občino smo z odgovorom seznanili. Predlagali smo, naj v skladu znavedenimi dejstvi vlogo pobudnika obravnava. Obvestili so nas, da sopobudnikovo vlogo za odkup stanovanja rešili.

0.5-115/97 - Vložitev predloga za uvedbo postopka o prekršku po 11 mesecih

Pobudnikaje 4. oktobra 1996 fizično napadel neki posameznik. Dogodek je istegadne prijavil Policijski postaji Ljubljana Šiška ter podal izčrpen opisstorilca. Ker po več mesecih ni bilo nobenih ukrepov v zvezi z njegovimprimerom, se je obrnil na policijsko postajo s prošnjo, naj muposredujejo osebne podatke osebe, ki ga je napadla, ter o tem obvestiltudi varuha človekovih pravic.
Policijska postaja je pobudnikuodgovorila, da je 5. septembra 1997 zoper osebo, ki ga je fizičnonapadla, podala predlog za uvedbo postopka o prekršku pri Sodniku zaprekrške Ljubljana. Sporočila mu je tudi, da je osumljeni storitveprekrška v prvem pogovoru s policisti dejanje zanikal, v ponovnempogovoru dne 3. septembra 1997 pa dejanje priznal. Policijska postajaje predlog za uvedbo postopka pri sodniku za prekrške podala šeletakrat, ko je zatrjevani storilec prekrška dejanje priznal.

V naši intervenciji smo ministrstvo za notranje zadeve opozorili, da"priznanje" osumljenega storitve prekrška ni pogoj za vložitev predlogaza uvedbo postopka o prekršku. Organ za notranje zadeve je predlogzavezan podati, če pri opravljanju zadev iz svoje pristojnosti ugotovikršitev posameznega predpisa, ki pomeni prekršek. Glede na čas prijavedogodka in vložitve predloga za uvedbo postopka o prekršku smoministrstvu predlagali, naj oceni ravnanje Policijske postaje LjubljanaŠiška tudi v tem delu njegovega primera. Ministrstvo je pritrdilonašemu mnenju, da "priznanje" kršitelja ni pogoj za vložitev predlogaza uvedbo postopka o prekršku. V zvezi s tem pa je pojasnilo, da vštevilnih primerih prav izpoved in priznanje domnevnega kršiteljapripomoreta k ugotovitvi dejanskega stanja prekrška, kar omogočavložitev predloga za uvedbo postopka o prekršku. To je bil tudi razlog,da Policijska postaja Ljubljana Šiška ni že prej podala predloga zauvedbo postopka zoper domnevnega storilca. Ministrstvo je soglašalo znašo oceno, da ni opravičila za tako pozno ukrepanje policistov, saj jeod prekrška do podanega predloga za uvedbo postopka pri sodniku zaprekrške minilo 11 mesecev.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.