Natisni vsebino

1. Ugotovitve in ocene o spoštovanju človekovih pravic v Sloveniji

Letno poročilo 1997 - Poglavje 1

UGOTOVITVE IN OCENE O SPOŠTOVANJU ČLOVEKOVIH PRAVIC V SLOVENIJI

Poročilo varuha človekovih pravic za leto 1997 prihaja v javnost in obravnavo v letu, ki mu daje poseben pečat petdesetletnica splošne deklaracije človekovih pravic. Deklaracija pomeni priznanje in potrditev enakosti vseh članov človeške družine, najsi bodo veliki ali majhni, bogati ali revni, izhajajoč iz njihovega dostojanstva - ne glede na kraj rojstva, položaj, barvo kože, spol, jezik, veroizpoved ali politično usmeritev. Deklaracija je temelj številnim aktom in mehanizmom, ki so bili sprejeti in vzpostavljeni v drugi polovici dvajsetega stoletja na svetovni in regionalni ravni. Spoštovanje in varovanje človekovih pravic je v tem času doživelo občuten razvoj, čeprav se še vedno dogajajo barbarska dejanja, žaljiva za človeško vest. Takim dejanjem smo bili priča celo v naši bližnji soseščini. Ravno dogajanja te vrste opozarjajo, da mora biti spoštovanje človekovih pravic ves čas v ospredju prizadevanj odgovornih v vseh državah, seveda tudi v Sloveniji.

Petdesetletnica splošne deklaracije človekovih pravic je priložnost, ko velja temeljiteje pregledati, v kolikšni meri se v naši državi spoštujejo in uveljavljajo človekove pravice. Najboljša proslava obletnice pa je izboljšanje razmer na tistih področjih, kjer zagotovljene pravice niso uveljavljene v celoti in za vse ali kjer prihaja do nepravilnosti in pomanjkljivosti. Zato prvi del letnega poročila varuha namenjamo pregledu položaja na področju človekovih pravic v Sloveniji. Pri tem izhajamo predvsem iz ugotovitev ob obravnavi pobud, vključujemo pa tudi ugotovitve in ocene s področij, s katerih ne prejemamo pobud, vendar smo na njih pri svojem delu zaznali pomanjkljivosti in probleme. Pregled vsebuje temeljne pravice, zagotovljene z akti Organizacije združenih narodov, evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter z ustavo Republike Slovenije.

Nekaj dejavnikov, ki vplivajo na spoštovanje človekovih pravic in razreševanje problemov:

Ob dobri urejenosti nekaterih področij in uspešnem premagovanju številnih problemov se nam zdi potrebno opozoriti na ključne dejavnike, ki kažejo, da z doseženim na področju spoštovanja človekovih pravic in zagotavljanja pravne varnosti v naši državi ne moremo biti popolnoma zadovoljni. Naloga varuha pač ni v tem, da prikazuje pozitivne dosežke, čeprav v nadaljevanju poročila omenjamo tudi nekatere pozitivne premike. Najbolj skrb zbujajoče je, da je treba na nekatere resne probleme opozarjati že tretjič zapored:

  • pravni red ni popoln in stabilen: od številnih zakonov, navedenih v lanskem poročilu, ki bi jih bilo po našem mnenju treba čimprej sprejeti, sta bila lani sprejeta le dva; veliko je še z novo ustavo neusklajene zakonodaje, odkrite pomanjkljivosti novih zakonov pa niso odpravljene v primernem času
  • državni organi delujejo neučinkovito in celo nezakonito: v zadnjih treh letih so se še povečali zaostanki na nekaterih sodiščih, opaženi zaostanki so marsikje še daljši, v upravnih postopkih pa opažamo celo nove primere kršitev zakonskih rokov; učinkovitih ukrepov za izboljšanje položaja ni
  • odkrite nepravilnosti se prepočasi odpravljajo: problem je očitno v določanju prednosti, saj ni mogoče verjeti, da odgovorni niso sposobni razrešiti pogosto precej preprostega problema
  • obveščanje javnosti o vladnih namerah je pomanjkljivo: posameznik si iz obvestil in pojasnil o vladnih namerah in uveljavljenih ukrepih težko ustvari jasno sliko o razlogih in posledicah vladnega ravnanja in se mu težko racionalno prilagaja; to velja toliko bolj, ker javno obveščanje pogosto podlega senzacionalističnemu pristopu, pri katerem afere prednjačijo pred drugimi sporočili
  • usklajevanje med resorji za rešitev problemov je predolgo: problem, ki zadeva le en resor, je ob normalni zavzetosti odgovornih mogoče odpraviti v primernem času; ko pa je potrebna uskladitev več ministrstev, praviloma prihaja do dolgotrajnega usklajevanja, pogosto brez uspeha; včasih pa do ustreznega usklajevanja sploh ne pride
  • odnos države do posameznika je pogosto neprimeren - tako glede spoštovanja njegovega dostojanstva kot glede popolnega obveščanja in pomoči
  • pomanjkljiva je skrb za nekatere skupine, ki nosijo največje breme gospodarske preobrazbe: dolgotrajno brezposelni izgubljajo vsako upanje, da bi še kdaj lahko živeli od sadov svojega dela
  • učinkovitih pritožbenih poti na številnih področjih še vedno ni: kljub opozorilom se zelo počasi uvajajo ustrezne pritožbene možnosti, kjer pa obstajajo, so postopki pogosto pomanjkljivi
  • pomanjkljiv je smisel za urejeno delovanje državnih in drugih organov: celo odločbe ustavnega sodišča niso upoštevane v postavljenih rokih, nekatere pomanjkljivosti brez vznemirjenja ohranjamo pri življenju; breme neurejenosti pa nosi posameznik.

Ocene o položaju in problemih pri spoštovanju človekovih pravic

Splošne ocene o spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin v Sloveniji so dobre. To pa ne pomeni, da ne prihaja do posameznih nepravilnosti in da ne obstajajo številni problemi, ki so v nasprotju z določili zavezujočih mednarodnih pravnih aktov in določbami slovenske ustave. Navajamo nekatere teh problemov glede nekaterih človekovih pravic oziroma pravic posebej občutljivih skupin.

Človekovo dostojanstvo

Enako dostojanstvo vsakega človeka zahteva spoštljiv odnos do vsakogar, ki se obrača na kateregakoli predstavnika državnih ali drugih organov z javnimi pooblastili. Narekuje tudi obveznost države, da vsakomur, ki si tega sam ne more zagotoviti, omogoči človeka vredno preživetje. Iz obojega izhajajo še številne naloge. Enako pa še niso povsem jasno izoblikovana merila sodnega varovanja posameznikovega dostojanstva glede dejanj zoper čast in dobro ime, zlasti tistih, ki so  storjena v javnosti.

Pravica do življenja, svobode in varnosti

Čeprav oblike kriminala, ki ogrožajo življenje in varnost ljudi, le zmerno naraščajo, bo za varovanje teh pravic temeljnega pomena izboljševanje učinkovitosti organov, ki se ukvarjajo s preprečevanjem, odkrivanjem in pregonom kaznivih dejanj. Hkrati pa je nujno skrbeti za zakonitost njihovega delovanja in ustrezen nadzor, da ne bi prihajalo do neupravičenega omejevanja osebne svobode in drugih pravic zaradi zatiranja kriminalitete.

Prepoved mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in kaznovanja

Kršitve pravic s prekoračitvijo in nepravilno uporabo pooblastil represivnih organov so sicer redke. Kljub temu velja še večjo pozornost posvetiti zlasti izobraževanju policistov za zakonito in strokovno izvajanje pooblastil. Posebna pozornost mora biti posvečena obravnavi vsake pritožbe, ki se nanaša na neupravičeno uporabo sile, kakršnokoli mučenje ali ponižujoče ravnanje. Predlagamo uvedbo občasnih izpitov s področja spoštovanja človekovih pravic za policiste in pooblaščene uradne osebe v zaporih, zlasti ob prevzemu odgovornejših samostojnih nalog.

Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter nedotakljivosti stanovanja in komunikacij

Navedene pravice še niso ustrezno zakonsko zaščitene. Določbe o dovoljenih posegih v te pravice v zakonu o kazenskem postopku je ustavno sodišče razveljavilo, zakon o policiji ob nastajanju tega poročila še ni sprejet, očitno pa je povsem zastalo urejanje občutljivega področja varnostno-informativnih služb. Zato je vsak nadzor zakonite omejitve teh pravic izjemno otežen.

Politične in državljanske pravice

Posebnih problemov na tem področju ne opažamo. Pomanjkanje  demokratičnih izkušenj iz preteklosti pa občasno povzroča probleme in nesporazume ob uveljavljanju nekaterih pravic s tega področja, na primer glede pravice do zbiranja in združevanja, volilne pravice in neposrednega sodelovanja pri upravljanju javnih zadev.

Pravica do poštenega obravnavanja

Problem je zlasti uveljavljanje pravice posameznika, da se o njegovih pravicah in dolžnostih odloča brez nepotrebnega odlašanja, kot pravi ustava, oziroma v razumnem roku, kakor določa evropska konvencija. Primeri, ki jih obravnavamo, kažejo, da je ta pravica pri nas najbolj množično kršena.

Pravica do sodnega varstva, do pravnega sredstva

Dolgotrajnost sodnih in nekaterih upravnih, zlasti tudi pritožbenih postopkov, pomeni, da marsikomu ni na voljo učinkovito sodno varstvo v postopkih, v katerih se odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Dolgotrajnost postopkov v nekaterih primerih dejansko pripelje v enak položaj, kot če sodno varstvo sploh ne bi bilo zagotovljeno. Zgodi se celo, da je zaradi dolgotrajnosti postopka posameznik ob pravico, ki bi mu bila priznana, če bi bilo odločeno v zakonitem roku.

Pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev

Temeljni pogoj za uresničevanje te pravice je ustrezna obveščenost o namerah zakonodajne in izvršilne oblasti ter nosilcev lokalne samouprave, o predvidenih ukrepih in njihovi vsebini, pa tudi o izvajanju načrtov, zakonov in usmeritev. Pristop pristojnih k celovitemu obveščanju javnosti še vedno ni ustrezen. Je daleč od načela transparentnosti oblasti (open government), ki je civilizacijska pridobitev in prvi pogoj trdne demokracije.

Pravice narodnih skupnosti

V povezavi s spoštovanjem pravic ustavno opredeljenih narodnih skupnosti ne zaznavamo resnejših problemov. Razlog za to je brez dvoma tudi njuna neposredna zastopanost v predstavniških telesih na državniin lokalni ravni in upoštevanje določil o sodelovanju narodnih skupnosti pri odločanju o njihovih pravicah in položaju.

Veliko slabši je položaj romske skupnosti, saj še ni bil sprejet z ustavo predvideni zakon, ki naj ureja položaj in posebne pravice te skupnosti.

Pravica pribežališča

Možnost za uveljavitev te pravice je treba ustrezneje in celoviteje urediti z zakonom. Sedanje trajanje postopka je nerazumno dolgo in ne more biti v interesu niti prosilca niti države.

Pravica do izražanja narodne pripadnosti

Več pozornosti bo treba posvetiti uveljavljanju kulturnih pravic različnih skupin, ki živijo v Sloveniji, seveda skladno z njihovimi željami in interesi. Gre sicer za ustavno zagotovljeno individualno pravico vsakogar, da goji in izraža svojo kulturo, ki pa jo lahko - če to želi - uresničuje tudi v skupnosti. Država takšnih teženj vsaj ne sme ovirati, če jih že ne pospešuje.

Varstvo enakopravnosti in spoštovanje rasne, verske in nazorske različnosti

Slovenija ni imuna pred izrazi rasne nestrpnosti in ksenofobije. Rasna nestrpnost je sicer prišla do izraza le v nekaj primerih predl eti, ko je tudi odločno ukrepanje državnih organov verjetno preprečilo njeno širjenje. Ksenofobičnost je resneje zakoreninjena, kar kaže tudi dejstvo, da je v preteklosti prišlo do zakonodajnih predlogov z elementi narodnostne nestrpnosti.

Skrb zbujajoči so pojavi nestrpnosti zoper Rome. Eden od razlogov zanje, ki ga je mogoče odpraviti, je pravno neurejen položaj te skupnosti.

Poseben problem je v Sloveniji nizka stopnja tolerantnosti, ko gre za razlike na področju vere in drugih naziranj, pa tudi za izražanje prepričanja nasploh. Vzgoja za človekove pravice, ki jo poudarja tudi splošna deklaracija človekovih pravic, mora biti v dobršni meri usmerjena v dopuščanje in sprejemanje drugačnosti drugega. Pomembno je dejansko upoštevanje načela, da ni dopustno storiti nič takega, kar ne želim, da se meni zgodi. Pomemben vzgojni cilj je tudi to, da ne vrednotimo doživljanja drugega po lastnih merilih, marveč skušamo razumeti njegovo lastno doživljanje, vrednote in navade.

Pravice tujcev

Posebej opozarjamo na še vedno neurejen status številnih prebivalcev Slovenije, ki so do osamosvojitve v Sloveniji imeli zakonito priznano stalno prebivališče. To jim je bilo na sporen način odvzeto, ni pa jim uspelo pridobiti nobenega statusa, predvidenega s slovensko zakonodajo. S svojimi predlogi za ureditev tega problema doslej nismo uspeli. Neurejen položaj na tem področju vpliva tudi na uresničevanje pravic otrok in je pogosto v nasprotju z načelom o združevanju družine. Izražena pripravljenost za razrešitev problema naj čimprej pripelje do ustrezne rešitve.

Svoboda gibanja

Opažali smo zlasti primere, ko osebam, ki so bile po osamosvojitvi Slovenije formalno tujci, ni bil dovoljen vstop v državo, čeprav njihovi družinski člani živijo tukaj in imajo slovensko državljanstvo. Pri zavrnitvi na meji ali zavrnitvi izdaje vizuma ni pritožbe, zato ni bilo mogoče preveriti pogosto zelo pomanjkljivo utemeljenih zadržkov izobrambnih in varnostnih razlogov. V zadnjem letu se je nekaj znanih primerov razrešilo.

Pravice otrok

Konvencija o otrokovih pravicah, ki zavezuje Slovenijo, se ne upošteva v zadostni meri v neposredni praksi tistih organov, ki odločajo o otrokovih pravicah in interesih. Za varstvo otrokovih pravic bi jo bilo mogoče neposredno uporabiti v številnih postopkih, v katerih veljavna zakonodaja ne daje dobre podlage za učinkovito ukrepanje. Konvencija izhaja iz pravic otroka, kar omogoča, da se otrok obravnava kot oseba, kot subjekt pravic in odgovornosti.

Presojanje in ugotavljanje, kaj je v otrokovo korist, je v preveliki meri subjektivno, zato arbitrarno, saj predpisi ne dajejo podrobnejših usmeritev, lastni otrokov interes pa se ne upošteva v zadostni meri ali pa ga otrok sploh ne more ustrezno uveljaviti. Zakonodaja tudi ne daje dobre podlage za hitro in učinkovito ukrepanje ob zlorabah, trpinčenju in hudem zanemarjanju otrok, zato so potrebne ustrezne spremembe družinske zakonodaje. Centri za socialno delo, ki izvajajo vrsto funkcij za varstvo otrokovih koristi, so tudi na tem področju v neprimerni dvojni vlogi, ko hkrati opravljajo strokovne socialnovarstvene in upravne naloge. Tudi zato je potrebna reorganizacija socialnega varstva, hkrati pa bo treba uvesti ustrezne oblike zastopanja in zagovorništva otrok.

Žal pa so tudi otroci žrtve dolgotrajnih in neučinkovitih postopkov, zlasti v zvezi z odločanjem o stikih s staršem, pri katerem otrok ne živi, in s plačevanjem preživnine. Zato je naš predlog za vzpostavitev preživninskega sklada utemeljen predvsem na skrbi za interese otrok v skladu s konvencijo o otrokovih pravicah.

Pravice žensk - enakopravnost moških in žensk

Kljub zagotovljeni enakopravnosti so ženske izpostavljene nekaterim nesorazmernim obremenitvam, zlasti pri skrbi za materialno varnost, vzgojo otrok in glede drugih družinskih obveznosti. Pri zaposlovanju so izpostavljene številnim težko dokazljivim pritiskom tudi v smeri odpovedovanja materinstvu. Ob tem so brez sleherne učinkovite zaščite. Niso redke tudi informacije o prikriti diskriminaciji pri zaposlovanju.

Občutljivost in odzivnost družbe za prikrito nasilje nad ženskami v družini je kljub vzpostavljenim institucionalnim in prostovoljskim mehanizmom premajhna.

Za ženske, ki so žrtve nasilja, ni celovito poskrbljeno, saj obstoječa zatočišča in materinski domovi tako po zmogljivostih kot po območni razporeditvi ne zadovoljujejo potreb. Premalo pa je tudi pomoči za ponovno osamosvojitev žensk, ki so se zatekle po pomoč pred nasiljem. K temu veliko prispeva dolgotrajnost postopkov, povezanih z delitvijo skupnega premoženja, kar je največkrat v škodo ženski, saj si kot šibkejši partner običajno ne more obdržati niti dela premoženja. Celo če sta nekdanja zakonca razpolagala s stanovanjskimi zmogljivostmi, ki bi omogočale nemoteno bivanje obeh, mora žena pogosto iskati neustrezne zasilne rešitve do zelo oddaljene sodne odločitve.

Ženske kot matere nosijo tudi največji del bremena zaradi neučinkovitosti pri izterjavi preživnine.

Očitno je tudi, da so ženske izrazito skromno zastopane na odgovornih mestih v politiki, gospodarstvu in javnih službah, čeprav jep rav ta zastopanost eden od kazalcev dejanske enakopravnosti žensk in moških. Izboljšanje položaja je zapleten proces, ki pa lahko temelji le na opuščanju nekaterih stereotipov glede spolne delitve vlog in dela.

Pravice invalidov

Pravice invalidov niso enotno in celovito urejene, kar zbuja zdaj pri tej, zdaj pri drugi kategoriji občutek neupravičene diskriminiranosti. Spodbujati bo treba tudi izboljševanje družbenega ozračja, ki naj omogoči odpravo vseh ovir, ne le arhitektonskih, za enakovredno vključevanje invalidov v življenje, skladno z njihovimi zmožnostmi in interesi. Usmeritev v tržno gospodarstvo je omejila možnosti za zaposlovanje, zato bo treba najti ustreznejše rešitve za izobraževanje in usposabljanje nekaterih kategorij invalidov.

Pravica do mirnega uživanja lastnine

V denacionalizacijskih postopkih, s katerimi država popravlja nekdanje teptanje te pravice, prihaja do prekoračitve zakonskega roka. S tem nastopi položaj, ko posameznik, ki mu po zakonu pripada vrnitev nekdaj odvzete lastnine, zaradi nezakonitosti v postopku te ne more uživati.

Varstvo te pravice je v številnih primerih pomanjkljivo tudi zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov za varstvo iz lastnine izhajajočih pravic.

Pravice delavcev

Varstvo delavcev zaradi zakonodaje, ki ni v celoti prilagojena spremenjenim gospodarskim in političnim razmeram, in ob dolgotrajnem uveljavljanju sodnega varstva pravic ni ustrezno. Varstvo pravic je dolgotrajno in zlasti glede nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pogosto ne izpolni svojega namena. Pomanjkljiva ureditev otežkoča ali celo onemogoča tudi varstvo z mednarodnimi akti in domačimi predpisi zagotovljenih pravic delavcev.

* * *

Navedena opozorila, ki se nanašajo na pomanjkljivosti in probleme, niso povsem izčrpna, saj temeljijo zlasti na neposrednem delu pri obravnavi pobud. Kljub temu so lahko izhodišče za premagovanje najbolj žgočih problemov v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic in zagotavljanjem pravne varnosti državljanov in drugih prebivalcev naše države.

 

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt