Natisni vsebino

2.6. Sodni in policijski postopki

Letno poročilo 1996 - Poglavje 2.6.

SODNI IN POLICIJSKI POSTOPKI

V tem poglavju so zbrane naše bistvene ugotovitve, povezane zdelovanjem sodne veje oblasti, državnega tožilstva, odvetništva,notariata in policije. Izražena mnenja, predlogi in priporočila zazakonito, učinkovito in korektno poslovanje državnih organov ternosilcev javnih pooblastil naj bi pripomogla k večji pravni in socialnivarnosti posameznika.

Pripad novih zadev je na področju sodnih in policijskih postopkovnajvečji in obsega več kot 30 odstotkov vseh vloženih pobud pri varuhučlovekovih pravic. Število teh zadev je s 478 v letu 1995 naraslo na761 v letu 1996, kar pomeni 59-odstotno rast. Čeprav gre zgolj zastatistični vzorec, pa vendar s številom pobud izraženo nezadovoljstvoljudi kaže na skrb zbujajoč položaj pravne in socialne države na tempodročju.

2.6.1. Sodni postopki

Med sodnimi postopki je bilo daleč največ pobud, in sicer 421,povezanih s civilnimi postopki ter 126 z delovnimi in socialnimi spori.Odmevni pa so tudi zaostanki na upravnem oddelku vrhovnega sodišča.

Osrednja tema pobud je dolgotrajnost sodnih postopkov in s tempovezana neučinkovitost sodnega varstva. Ugotavljamo, da je vse prevečkršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 22. členuustave oziroma do sojenja v razumnem času po 6. členu evropskekonvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja

Ugotovitve letnega poročila za leto 1995 o nerazumni dolgotrajnostivečine sodnih postopkov ter ocene o subjektivnih in objektivnih vzrokihza takšen položaj bi lahko ponovili v poročilu za leto 1996. Kljubvelikemu odmevu, ki ga ima v širši in v strokovni javnosti sodnoodločanje zunaj razumnega časa, pa lani na normativni in na operativniravni nismo zasledili odločnejših ukrepov, ki bi dajali upanje, da sebodo zaostanki na sodiščih hitro zmanjšali.

Novela zakona o sodniški službi z omilitvijo pogojev za izvolitev vsodniško funkcijo je očitno kadrovske težave omilila le na nekaterihsodiščih. Zasedenost sodniških mest je še vedno slaba na delovnihsodiščih, zaradi neuspešnih razpisov za prosta sodniška mesta pa velikezaostanke predstojniki okrajnih sodišč v Piranu, Radovljici, SlovenskiBistrici, Murski Soboti, Kranju, Slovenj Gradcu, Lenartu, na Jesenicahin še kje, še vedno povezujejo predvsem s pomanjkanjem sodnikov. Naštevilnih, zlasti manjših okrajnih sodiščih, ima vsak sodnik alisodnica dodeljenih v reševanje po več tisoč spisov. Sploh jesklicevanje na kadrovske težave oziroma na pomanjkanje sodnikovznačilnost odgovorov predstojnikov in predsednikov sodišč na našaposredovanja zaradi zavlačevanja postopkov. Zdi se, da takšni argumentiposameznim sodnikom včasih služijo tudi za prikrivanje drugih, lahkocelo neupravičenih in subjektivnih razlogov, da ni zagotovljeno rednoin učinkovito izvajanje sodne oblasti.

Stanje, ko je na začetek obravnavanja v posamezni zadevi trebačakati dve, tri in celo pet let, je nevzdržno. Ko je spis pred sodiščemprve stopnje na vrsti za obravnavanje, to seveda še ne pomeniodločitve, saj je pred tem treba izvesti dokazni postopek oziromaobravnavati zadevo, kar pogosto prav tako traja več let. V naraščajočemštevilu pritožb zaradi počasnega sodnega odločanja zaznavamo

čedalje večje razočaranje posameznikov. Ker ne pridejo v razumnemčasu do sodne odločitve, je čedalje več ocen o nesposobnosti sodne vejeoblasti, da bi zagotovila učinkovito varstvo pravic in pravnihinteresov. Niso redka stališča, da bi bilo upravičeno vzeti zakon vsvoje roke, kar kaže, da je pravna država zaradi kršitev pravice dosodnega varstva v razumnem času spodkopana pri enem svojih bistvenihtemeljev.

Pravica do sojenja v razumnem času pred delovnimi sodišči

Čedalje več je pritožb zaradi počasnega sodnega odločanja preddelovnimi sodišči. Nezadovoljstvo posameznikov, ki tudi po pet let inveč čakajo na sodno varstvo v sporih zaradi prenehanja delovnegarazmerja, je utemeljeno. Število nerešenih zadev pred delovnimi sodiščinarašča, kar pomeni čedalje večje zaostanke in daljše čakanje zaodločitev.

V ilustracijo naj navedemo primer spora zaradi prenehanja delovnegarazmerja, ki ga je pobudnik začel s predlogom 13. aprila 1990. Sodiščeprve stopnje je v sporu odločilo trikrat: dvakrat je sodbo prve stopnjevišje sodišče v pritožbenem postopku razveljavilo, tretjič pa jeprvostopenjsko odločitev potrdilo. Zadnjo pritožbeno sodno odločbo, skatero je bil njegov delovni spor pravnomočno končan, je pobudnikprejel februarja 1997. Na sodno varstvo v delovnem sporu zaradiprenehanja delovnega razmerja je torej moral čakati skoraj sedem let.

Opisani primer pobudnika je zanimiv tudi zato, ker kaže nadvomljivost sedanje prakse, da pritožbena sodišča spise rešujejo povrstnem redu glede na čas, ko jim je bila zadeva predložena vreševanje. Vsaka pritožba na višje delovno in socialno sodišče takopostopek podaljša najmanj za eno leto, v neprednostnih zadevah pa celodo treh let. Vsaj za pritožbeno odločanje v delovnih sporih bi bilovredno razmisliti, ali ni ustreznejše merilo vrstni red pripada nasodišče prve stopnje. Upoštevanje datuma vložitve tožbe tudi vpritožbenem postopku bi za številne, dolgotrajne postopke pomenilohitrejšo sodno odločitev. Menimo, da 159. člen sodnega reda dovoljujetakšno razlago splošnega pravila o vrstnem redu reševanja zadev.

Tožniki, ki čakajo na odločitev v sporu zaradi prenehanja delovnegarazmerja, so pogosto brez lastnih finančnih sredstev ter odvisni odpomoči družine in bližnjih ter od socialne pomoči družbene skupnosti.Dolgotrajnost sodnih postopkov v delovnih sporih številne posameznikespravlja na rob preživetja ter resno ogroža njihovo pravico do socialnevarnosti ter človeškega dostojanstva vrednega življenja. Pri številnihpobudnikih opažamo duševno stisko in osebne težave zaradi negotovosti vposledici sodnega odločanja, ki mu pogosto ni videti konca. Odločanje vdelovnih sporih brez nepotrebnega odlašanja ima za prizadeteposameznike še poseben pomen. Če pa se večletnemu sodnemu postopkupridruži še stečaj nad delodajalcem, potem se utegne zgoditi, da je bilsodni postopek celo zaman.

Zastoj v sprejemanju novih procesnih predpisov

Učinkovitost sodnega odločanja je povezana z ustreznimi procesnimipredpisi. V parlamentarnem postopku so nova zakona o pravdnem inizvršilnem postopku ter predlog sprememb in dopolnitev zakona okazenskem postopku. Žal je zakonodajno delo pri obravnavanju navedenihzakonov v letu 1996 zastalo. Pričakovanja sodne veje oblasti v zvezi znovimi procesnimi predpisi pa so velika. Spremembe procesnih predpisovlahko odločilno pripomorejo ne le k olajšanju dostopa posameznika dosodišča, pač pa tudi racionalizirajo poslovanje sodišča v posameznempostopku in pripomorejo k hitrejšemu in učinkovitejšemu sodnemuodločanju.

Seveda pa je spreminjanje procesnih predpisov zahtevno delo, ki gani mogoče opraviti čez noč. V večini primerov gre vendar za postopkovnepredpise, ki so se izoblikovali v dolgoletni praksi ob upoštevanjuprimerjalnih zgledov tujih zakonodaj. Posamezne spremembe procesnihpredpisov bi morale biti takšne, da bi postopkovni predpisi tudi kotcelota učinkovali usklajeno za posamezno področje. Nekatere slabeizkušnje z ne dovolj premišljenimi novotami v kazenskem postopku so vtem pogledu lahko dovolj resen opomin in svarilo.

Spremembe organizacijskih predpisov in predpisov, ki urejajo poslovanje sodišča

Število sodnih postopkov narašča, kar pomeni čedalje več stikovposameznika s sodno vejo oblasti. Tako se ljudje čedalje bolj zavedajo,kakšen pomen ima zanje ravnanje oziroma odločanje sodnika.

Pravica do poštenega sojenja vsebuje tudi pravico do kakovostnega,korektnega in učinkovitega sodnega poslovanja in odločanja. V ta namenbi bilo verjetno koristno prevetriti tudi nekatera določila zakona osodiščih in zakona o sodniški službi: na primer narediti uporabnejšadoločila o disciplinski odgovornosti sodnikov. Ob našem posredovanjusmo se nekajkrat soočili z zadržanostjo predsednika sodišča, da bizahteval uvedbo disciplinskega postopka zoper sodnika, češ da je vureditvi disciplinskega obravnavanja sodnikov več nedodelanosti.

Za posameznika je poleg zmanjšanja zaostankov na sodiščih vsajtoliko pomembna kakovost sojenja. Ne gre, da bi z lučjo pri belem dnevuiskali kandidate za sodnike. Zato je vprašanje, ali bi bila nadaljnjaomilitev pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo (na primer še nižjastarostna meja) pravilen ukrep za varstvo pravice do poštenega sojenjater za ugled slovenskih sodnikov. Zdi se, da je vse preveč kratkoročnihukrepov, s katerimi skušamo odpravljati dolgoročne probleme.

Prve izkušnje po uveljavitvi sodnega reda, ki določa poslovanjesodišč, tudi že omogočajo razmišljanje, ali bi morda ne veljalonjegovih posameznih določil spremeniti tako, da bi se stranki vpostopku olajšal dostop do sodišča ter da bi bilo sodno poslovanjezlasti manj formalizirano in bolj razumljivo ter prijazno zauporabnike.

Sistem upravnega sodstva še ni vzpostavljen

Že v poročilu za leto 1995 smo posebej navedli pereč problemzaostankov na upravnem oddelku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.Čakanje se žal podaljšuje, tako da je sedaj treba na odločitev ovloženi tožbi v upravnem sporu čakati že približno dve leti in pol.

Kaže, da je tudi delo pri sprejetju zakona, ki naj bi uredilvzpostavitev upravnih sodišč, v letu 1996 nekoliko zastalo. S stališčavarstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin je pomembno, da soorganizacijski in procesni zakoni čimprej sprejeti. V ustavi in drugihpravnih aktih deklarirane pravice so namreč zgolj prazne črke napapirju, če ni zagotovljeno hitro in učinkovito sodno varstvo tehpravic.

Začasne odredbe v delovnih sporih

Tožnik v delovnem sporu predlaga izdajo začasne odredbe, da bi sitako zagotovil hitro in učinkovito pravno varstvo. Če pa odločanje ozačasni odredbi pomembneje vpliva na čas odločanja o glavni stvari,potem je namen sodnega odločanja o začasni odredbi izjalovljen.

Zasledili smo primer, da je bilo v sporu zaradi disciplinskegaukrepa prenehanja delovnega razmerja odločanje o predlagani začasniodredbi končano šele s pritožbeno odločitvijo po dveh letih od vložitvepredloga. Dolgotrajno odločanje o začasni odredbi pa je povzročilo, dasodišče še v četrtem letu od vložitve tožbe ni pričelo obravnavati inodločati o glavni stvari, pa čeprav spor zaradi prenehanja delovnegarazmerja terja prednostno sodno odločanje.

O predlogu za izdajo začasne odredbe bi moralo sodišče po 19. členuzakona o delovnih in socialnih sodiščih odločiti najkasneje v trehdneh. Ta rok je sicer instrukcijski, vendar je zakonski procesni rok.Neupoštevanje zakonskega določila, da je treba o predlogu za izdajozačasne odredbe odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v treh dneh,tako pomeni kršitev zakonske norme. Opažamo, da sodišča ta zakonski rokle redko spoštujejo, saj zbiranje gradiva in v tej zvezi različna nujnaprocesna dejanja terjajo svoj čas. Praksa kaže, da se je zakonodajalecočitno odločil za prekratek rok, ki sodniku le redko dopušča dovoljčasa, da lahko o predlogu za izdajo začasne odredbe odloči obupoštevanju vseh pravnorelevantnih dejstev.

Država kot stranka v sodnih postopkih

Država je odgovorna za zagotovitev rednega in učinkovitega sodnegaodločanja. Slovenska sodišča so preobremenjena. K temu pa velikopripomore tudi država, saj nastopa kot stranka v sodnih postopkih v večkot 5.000 zadevah. Med temi je tudi veliko sporov pred delovnimisodišči. Država s tem pripomore k še večjemu številu nerešenih zadevter povzroča še daljše čakanje posamezniku na odločitev v delovnemsporu in v drugih sodnih postopkih.

Številni posamezniki, ki so v sodnem sporu z državo, prosijo za našeposredovanje. Ugotavljamo, da je v veliko primerih prišlo do sodnegapostopka, čeprav bi država ob večji pripravljenosti za sporazumnoreševanje sporov zmogla in morala na korekten in strokoven načinzunajsodno razrešiti marsikatero sporno razmerje. Ob obravnavanjuposameznih primerov se pogosto izkaže, da v določenih sporih država innjeni organi preprosto nočejo zavzeti dokončnega stališča oziromasprejeti odločitve o zahtevku nasprotne stranke ter to raje prevalijona sodišče. Kot da se državni uradniki boje prevzeti odgovornost zasvoje odločitve, ki bi jih sicer morali sprejemati v zvezi z delom innalogami, ki jih opravljajo za svojega delodajalca. Nepotrebni sodnipostopki niso zgolj dodatna obremenitev sodišč, pač pa ob koncuponavadi povzročajo še več stroškov v breme države oziroma proračuna.Ob tem verjetno ni treba posebej poudarjati slabe volje in razočaranjaposameznikov, ki morajo zaradi togih stališč državnih uradnikov več letčakati izid sodnega postopka, čeprav bi bila pogosto mogoča hitrazunajsodna rešitev o sporni pravici ali pravnem razmerju.

Zlasti je pravdanje ekonomsko neupravičeno ravnanje tedaj, ko jeizid spora tako rekoč znan vnaprej. Eden takšnih primerov je plačiloodpravnine ob upoštevanju bruto plače za sodnike in zaposlene v državniupravi. Kljub judikatu najvišjega sodišča s splošno pristojnostjo vdržavi in mnenju predstavnikov Javnega pravobranilstva RepublikeSlovenije in ministrstva za finance, da je tovrstne zahtevke smotrnopriznavati, da se izognemo stroškom sodnega postopka in obremenitvisodišč s takšnimi postopki, v praksi ne opažamo premikov. Prizadetiposamezniki so še vedno prisiljeni čakati na pravnomočno odločbo vsvojem sodnem postopku.

Postopek in učinki pri nadzorstveni pritožbi

Po 72. členu zakona o sodiščih lahko stranka, ki meni, da sodiščeneutemeljeno dolgo rešuje zadevo, naslovi na predsednika sodišča ali naministrstvo za pravosodje pritožbo zaradi zavlačevanja postopka.Nadzorstvena pritožba je torej pravno sredstvo, ki ga določa zakon zazagotavljanje hitrega in učinkovitega sodnega postopka.

Kot za vsako pritožbo, velja tudi za nadzorstveno pritožbo, da moranaslovnik preveriti njeno utemeljenost, sprejeti ustrezno odločitev in,če je potrebno, tudi ukrepati ter o uspehu pravnega sredstva obvestitivlagatelja. Praksa kaže, da zlasti predstojniki nekaterih okrajnihsodišč nad-zorstvenih pritožb ne obravnavajo kot učinkovito pravnosredstvo. Naše izkušnje kažejo, da nekatera sodišča (na primer Okrajnosodišče v Piranu) na nadzorstvene pritožbe ne odgovarjajo, ali pa tostore z zamudo in zunaj razumnega roka. Odgovori, ki jih prejemajopritožniki, so praviloma zelo formalistični in s pojasnilom, da vobravnavanem primeru ne gre za kršitev pravila o vrstnem redu reševanjazadev. Le redko pa je vpliv nadzorstvene pritožbe zaznati tudi vpremaknitvi zadeve in njenem hitrejšem obravnavanju. Zasledili smo tudiprimere, zlasti v pritožbah, naslovljenih ministrstvu za pravosodje, daje bil vlagatelj v odgovoru obveščen o času, ko naj bi sodiščepredvidoma začelo ali nadaljevalo s procesnimi dejanji v postopku, pase to dejansko ni zgodilo. Nespoštovanje tako določenega roka pristrankah le povečuje nezaupanje v sodno poslovanje.

Večinska praksa utemeljenost nadzorstvene pritožbe povezuje z(ne)spoštovanjem pravila o vrstnem redu reševanja zadev. Vprašanje je,ali je takšna restriktivna razlaga v skladu z namenom zakonodajalca, kiuveljavlja nadzorstveno pritožbo kot pravno sredstvo zaradizavlačevanja postopka, kadar sodišče neutemeljeno dolgo rešuje zadevo.Posameznika, ki pri sodišču išče varstvo svoje pravice alipravnozavarovanega interesa, ne zanimajo morebitne kadrovske in drugetežave sodišča (na primer velik pripad in zaostanki v tekočemreševanju), ki povzročajo neupravičeno zavlačevanje postopka. Zaposameznika kot stranko v postopku sodišče neutemeljeno dolgo rešujezadevo vedno, ko ne odloči v razumnem času oziroma brez nepotrebnegaodlašanja. Nadzorstvena pritožba bi morala biti opozorilo in po potrebialarm za ukrepanje predstojniku oziroma predsedniku sodišča kot nosilcusodne uprave, da se zagotovi redno in učinkovito izvajanje sodneoblasti.

V praksi opažamo tudi zadrego predstojnikov oziroma predsednikovsodišč glede vprašanja, kaj lahko storijo, če je nadzorstvena pritožbautemeljena. Bojimo se, da se sodnikova neodvisnost včasih razlagapreširoko in na škodo pravice posameznika do sodnega varstva breznepotrebnega odlašanja. Sodnikova odgovornost je sestavni del njegoveneodvisnosti. Pri izvajanju nalog sodne uprave lahko predstojnikoziroma predsednik sodišča izdaja potrebna pisna navodila in odredbe zazagotovitev rednega in učinkovitega sojenja. Nespoštovanje pravila ovrstnem redu reševanja zadev ali pa kršitev pravice do sojenja vrazumnem času lahko pomeni neredno opravljanje sodniške službe ali celokršitev ustavne pravice. To je lahko podlaga za uvedbo disciplinskegapostopka. Pravico zahtevati uvedbo disciplinskega postopka zopersodnika pa ima predstojnik oziroma predsednik sodišča.

Odzivanje sodišč na poizvedbe varuha človekovih pravic

Za vse državne organe in tudi za sodišča velja, da morajo varuhučlovekovih pravic na njegovo zahtevo zagotoviti vse podatke ininformacije iz njihove pristojnosti. Ob naših posredovanjih sodiščaopozorimo na to naše zakonsko pooblastilo. Velika večina prestojnikovin predsednikov sodišč na naše poizvedbe odgovarja ustrezno in v danihrokih.

Izjemi pa sta bila v lanskem letu predstojnik Okrajnega sodišča vBrežicah, ki na naše večkratno posredovanje očitno pisno ne želiodgovarjati, ter predstojnica Okrajnega sodišča v Piranu, ki nam jeodgovor (in to napačen) poslala šele po drugi intervenciji pripredsedniku Višjega sodišča v Kopru. Lahko si le želimo, da njenostališče, da s svojim posredovanjem jemljemo dragocen čas, ki bi galahko na sodišču bolj smotrno uporabili za reševanje zadev, jemljedobesedno in se to torej pozna v večji učinkovitosti sodnegaposlovanja. Velja pripomniti, da se za poizvedbe in posredovanje nasodiščih odločamo le v utemeljenih primerih. Če že vemo, koliko časa sečaka ob upoštevanju vrstnega reda na posameznem sodišču, o novejšihzadevah ne poizvedujemo.

Kršitev pravila o vrstnem redu reševanja zadev

Splošno pravilo o vrstnem redu reševanja zadev po prvem odstavku159. člena sodnega reda določa, da sodišče obravnava zadeve po vrstnemredu pripada na sodišče, prednostno pa obravnava nujne zadeve, ki sokot take določene z zakonom. Izjemoma lahko sodišče prednostnoobravnava tudi zadeve glede na posebne okoliščine, ki jih je trebaupoštevati po merilih, ki jih vnaprej določi personalni svet sodišča.

Zaradi velikih zaostankov so sodišča prve stopnje in med njimizlasti okrajna sodišča zasuta z velikim številom zadev, ki soprednostne narave na podlagi zakona ali po odločitvi personalnega svetasodišča. Opažamo, da nekatera okrajna sodišča v takšnih primerihrešujejo zgolj prednostne zadeve, ki so ponavadi novejše, manj obsežnein praviloma strokovno tudi manj zahtevne. Ob opisani selekciji paostaja nerešenih čedalje več obsežnih, zahtevnih in tudi starejšihneprednostnih spisov. Večji učinek, ki ga sodniku uspe doseči naprednostnih zadevah, tako neredko prikriva velike zaostanke v zadevah,ki so zaradi nepravilnega razumevanja pravila o vrstnem reduobravnavanja zadev odrinjene na stran.

Samo v nujnih zadevah odločajo sodišča le v času sodnih počitnic.Zunaj te izjeme pa so sodišča zavezana reševati poleg prednostnih zadevin ne glede na njihovo število tudi druge zadeve. Delež v obravnavanjuprednostnih in drugih zadev mora biti v razumnem sorazmerju tako, da setudi strankam v neprednostnih zadevah v čim večji mogoči merizagotavlja pravica do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja.

Stališča, ki nam jih sporočajo posamezna okrajna sodišča, da doprihoda novega sodnika rešujejo zgolj prednostne zadeve, zato nisosprejemljiva in pomenijo kršitev pravila o vrstnem redu reševanjazadev.

Neupoštevanje pravila o vrstnem redu reševanja zadev v posameznih primerih

Opažamo, da sodišča tudi sicer, zunaj primerjave s prednostnimizadevami, ne upoštevajo vedno dosledno pravil o vrstnem redu reševanjazadev.

Okrajno sodišče na Jesenicah je upravičevalo ugotovljeno kršitevpravila o vrstnem redu reševanja zadev s kadrovskimi težavami oziromanezasedenostjo sistematiziranih sodniških mest. Poudarili smo, da jepravilo o vrstnem redu reševanja zadev treba še posebej doslednospoštovati tedaj, ko sodišče ne more redno in učinkovito zagotavljatisodnega varstva.

Presenetila nas je tudi informacija Okrajnega sodišča v Kopru, da vletu 1996 zadeve po vloženih tožbah v letih 1990, 1991 in 1992 ternujna zadeva, vložena v letu 1993, še niso na vrsti za obravnavanje.Šestletnega čakanja, da pride tožba na vrsto za obravnavanje, pač nimogoče uskladiti s pravico do sojenja v razumnem času. Opozorili smo,da očitno ne gre zgolj za objektivne razloge, ki povzročajo takšnezastoje v rednem in učinkovitem sojenju. Z odločnejšimi ukrepi napodročju sodne uprave za zagotavljanje razmer za redno in učinkovitoizvajanje sodne oblasti, bi se verjetno dalo preprečiti takšne primere,ko ne pride v pravem času do koncentriranega in tekočega obravnavanjazadeve.

Togost sklepov nekaterih personalnih svetov o merilih za prednostno reševanje zadev

Drugi odstavek 159. člena sodnega reda pooblašča personalni svetsodišča, da določi merila, na podlagi katerih je izjemoma dovoljenoprednostno obravnavanje posamezne zadeve mimo splošnega pravila ovrstnem redu reševanja zadev.

Opazili smo, da personalni sveti (okrožnih) sodišč pogosto s sklepomo določitvi meril za prednostno obravnavanje zgolj taksativno naštevajoposamezne vrste zadev, ki naj se, poleg zakonsko določenih nujnihzadev, obravnavajo prednostno. Ob primeru pobudnika, ki je v hudiživljenjski in socialni stiski predlagal, da posredujemo za prednostnoobravnavanje njegove zadeve pri Okrajnem sodišču v Mariboru, smo lahkougotovili neustreznost tako omejevalnega stališča. Ker skleppersonalnega sveta Okrožnega sodišča v Mariboru (ki velja tudi zaokrajno sodišče) med taksativno naštetimi vrstami zadev za prednostnoobravnavanje ni določal okoliščin, ki so bile podane pri pobudniku,njegovemu predlogu za prednostno obravnavanje ni bilo mogoče ugoditi.

V okoliščinah, ko je na obravnavanje treba čakati več let, daposamezna zadeva pride na vrsto glede na splošno pravilo o vrstnem redureševanja zadev, smo ocenili, da je zgolj taksativno naštevanjeposameznih vrst zadev, ki dovoljujejo prednostno obravnavanje, prevečtogo in ozko. Ni namreč mogoče vnaprej predvideti vseh mogočihživljenjskih situacij, ki lahko utemeljujejo prednostno obravnavanjeposamezne zadeve (na primer tudi iz človekoljubnih, zdravstvenih,socialnih in drugih podobnih razlogov). Ob sklicevanju, da je Slovenijapravna in socialna država, smo predlagali, naj personalni svetokrožnega sodišča prouči možnost za dopolnitev svojega sklepa tako, dabi lahko prednostno obravnavali posamezne zadeve tudi v primerih, koobstajajo za to tehtni razlogi, ki narekujejo takšno obravnavanje.

Personalni svet je naše priporočilo predsedniku Okrožnega sodišča vMariboru sprejel in svoj sklep o merilih za prednostno obravnavanjedopolnil, da se za prednostno določi tudi zadeva, za katero po ocenisodnika, ki zadevo obravnava, obstajajo tehtni razlogi, da se rešujeprednostno.

Dodeljevanje zadev posameznim sodnikom

Procesni zakon, ki ureja pravdni postopek, določa, naj se glavnaobravnava, če je mogoče, dokonča na enem naroku. Žal praksa kaže, da jeto prej izjema kot pravilo. Posebej pa pri tem zbujajo skrb primeri, kose na spisu izmenja več sodnikov. Vzroki za takšno stanje so pogosto vodhajanju oziroma fluktuaciji sodnikov, odhodih sodnic na porodniškidopust ipd. Tako smo zasledili primer, ko se je pri delu na spisuzamenjalo šest sodnikov, kar nedvomno ne pripomore k hitrostiobravnavanja in sodnega odločanja. Na naše poizvedbe v takšnih primerihpogosto dobivamo odgovore, ki se sklicujejo na zastoje v obravnavanjupri tistih sodnikih, ki so prej delali na zadevi. S stališčaposameznika, ki utemeljeno pričakuje sojenje v razumnem času, takšnaprevalitev odgovornosti ni upoštevna.

Nenavadna je praksa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani,Oddelka v Kranju glede dodeljevanja zadev. Tožba v delovnem sporu jebila dodeljena eni sodnici, predlog za izdajo začasne odredbe v istemdelovnem sporu pa drugi. To pomeni, da na istem spisu delata dvesodnici: ena odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe in druga outemeljenosti tožbe. Podvomili smo o smotrnosti in ekonomičnostitakšnega dodeljevanja zadev, in to še zlasti glede na velik pripad inznane zaostanke pred delovnimi sodišči v Sloveniji. Vsebinsko sta tožbaza razrešitev delovnega spora in začasna odredba celota, kar je nenazadnje razvidno že iz tega, da gre formalno le za eno zadevo pod istoopravilno številko spisa. Ločenost dodelitve tožbe in predloga nepomeni kršitve pravila o dodeljevanju zadev, je pa takšno ravnanjelahko dvomljivo s stališča racionalnosti poslovanja sodišča. Vodjaoddelka v Kranju nam je zagotovila, da ekonomičnost reševanja postopkapri tem nič ne trpi. Predlog za izdajo začasne odredbe se rešujeposebej, tako kot velja za prednostne zadeve. Sodišče pojasnjuje, daima tak način dodeljevanja zadev zato, da se zagotovi enakaobremenjenost vseh sodnic s prednostnimi zadevami.

Menimo, da gre določila sodnega reda o dodeljevanju zadev razlagatitako, da ni prizadeta pravica stranke do zakonitega sodnika ter danačin dodeljevanja procesnih aktov ne povzroča podvajanje dela in nevpliva na hitrost in učinkovitost sodnega odločanja. Pri iskanjupravilnega ravnotežja med interesom, da bi bili sodniki ali sodniceenakomerno obremenjeni, ter med interesom posameznika za hitro inučinkovito sodno določanje pa je treba dati slednjemu prednost.

Poseg v pravico posameznika do zasebnosti v izvršilnem postopku

Sodni izvršitelj Okrajnega sodišča v Kamniku je pobudniku kotdolžniku v izvršilnem postopku na vhodna vrata njegove stanovanjskehiše na glavni ulici v Kamniku nabil odprto sodno pisanje zadnjeopozorilo pred rubežem zaradi prisilne izterjave 5.000 tolarjev. Navhodnih vratih nabita listina je bila vidna vsakomur in so jo lahkoprebrali vsi mimoidoči, čeprav bi morala in smela biti namenjena ledolžniku v izvršilnem postopku.

V obravnavanju pritožbe pobudnika smo sodišče opozorili, da bi sodniizvršitelj z istimi procesnimi učinki sodno pisanje dolžniku lahkopritrdil na vhodna vrata v zaprti ovojnici, s čimer bi zavarovalpravico dolžnika in njegove družine do zasebnosti. Ravnanje sodišča priopravi izvršbe ureja zakon o izvršilnem postopku, ki pri tem določatudi skrajne meje dopustnega ravnanja in dovoljenih posegov v sferoposameznika. Kljub zahtevi po učinkoviti realizaciji upnikove terjatveje poudarjeno tudi načelo varstva dolžnika. Zakon določa skrajneukrepe, ki so dopustni za prisilno izterjavo neizpolnjene civilneobveznosti.

Sodišče je svoje ravnanje upravičevalo z dejstvom, da je sodniizvršitelj dolžnika večkrat zaman iskal. Ker mu sodnega pisanja nimogel osebno vročiti, ga je nabil na vhodna vrata dolžnikovestanovanjske hiše.

V mnenju smo opozorili, da tudi 144. člena zakona o pravdnempostopku (ZPP), ki dopušča nabitje sodnega pisanja na vrata stanovanja,če so izpolnjene predpostavke za njegovo uporabo, ni mogoče razlagatitako, da je dovoljeno nabiti sodno pisanje na takšen način, da bi bilanjegova vsebina vsakomur vidna in dostopna brez težav. Nabitje sodnegapisanja na vrata stanovanja ima v primeru odklonitve sprejema namreč leta namen, da se šteje, da je s tem vročitev opravljena in, da je njennaslovnik z vsebino pisanja seznanjen.

Okrajno sodišče v Kamniku nam je v odgovoru pojasnilo, da se jezaradi ohlapnih določil zakona o izvršilnem postopku izoblikovaladoločena praksa glede načina obveščanja oziroma opozorila dolžnikompred samim rubežem. Sodišče je potrdilo, da sprejema našo pripombo, dabi sodni izvršitelj dosegel isti procesni učinek, če bi obvestilodolžniku pritrdil na vhodna vrata v zaprti ovojnici. Predstojnicasodišča nam je ob tem zagotovila, da bo Okrajno sodišče v Kamnikuodslej dolžnikom puščalo obvestila v zaprtih pisemskih ovojnicah.

Zastoji v sodnih postopkih zaradi izvedencev

Pogosto ugotavljamo, da zlasti v pravdnih in nepravdnih sodnihpostopkih prihaja do zastojev zaradi zamud izvedencev pri izdelaviizvedenskega mnenja. Niso redki primeri, da sodišče na izvid in mnenjeizvedenca čaka leto in več. Na naše poizvedbe smo v takšnih primerihnekajkrat prejeli odgovor, ki za zastoj v tekočem obravnavanju zadeveobremenjuje in kot krivce navaja zgolj izvedence. Pri tem pa smozaznali, da v sklepih o postavitvi izvedenca pogosto ni naveden rok, vkaterem mora izvedenec dati pisni izvid in mnenje. V tej zvezi nam jesodnica enega od delovnih sodišč celo pojasnila, da naj bi zakon nedoločal, v kolikšnem času mora izvedenec izdelati izvedensko mnenje,zato sodišče, razen v izjemnih primerih, ne določi roka izvedencem zaizdelavo izvida in mnenja.

Procesni predpis (ZPP) res ne določa roka, v katerem mora izvedenecizdelati zaupano izvedensko mnenje. Zato pa prvi odstavek 260. členaZPP zahteva, da sodišče določi rok, v katerem mora izvedenec dati pisniizvid in mnenje. Zakonsko predpisovanje roka bi bilo verjetno nesmotrnoglede na različne mogoče dejanske situacije, ki lahko terjajo različenčas, ki ga izvedenec potrebuje za svoj izdelek. V svojem mnenju smoopozorili, da je omenjeno določilo 260. člena ZPP izraz zaupanjazakonodajalca, da bo sodnik v vsakem posameznem primeru znal izvedencudoločiti ustrezen rok za izdelavo izvedenskega mnenja, pač glede nazahtevnost zaupane naloge in druge konkretne okoliščine. Določitev rokaizvedencu za izdelavo izvedenskega mnenja spada med ukrepe formalnegapravdnega vodstva po 211. členu ZPP, ki sodniku nalaga skrb za to, dase sporni predmet vsestransko pretehta, da pa se vendar pri tempostopek ne zavlačuje.

Opustitev določitve roka izvedencu za izdelavo izvida in mnenja je vnasprotju z načelom procesne ekonomije v postopku. Gre za sodni rok, kiga je mogoče v utemeljenih primerih podaljšati, nedvomno pa v postopkupomeni sredstvo za discipliniranje izvedencev. Zato neupoštevanjeprocesne norme, ki zahteva v sklepu o postavitvi izvedenca določitevroka, v katerem mora izdelati izvedensko mnenje, ne pomeni le kršitvezakona, temveč lahko pripomore tudi k nepotrebnemu zavlačevanjupostopka.

Zastaranje kazenskega pregona

Posebno nezadovoljstvo oškodovancev in zasebnih tožilcev povzročazastaranje kazenskega pregona v sodnih postopkih. Pri obravnavanju tehprimerov pogosto ugotavljamo, da so razlogi, da je do zastaranjaprišlo, izključno ali predvsem subjektivne narave na strani sodnikov. Vnekaj primerih smo ugotovili, da je zastaranje nastopilo, ne da bisodnik sploh razpisal glavno obravnavo ali začel vsebinsko obravnavoobtožnega akta. Prošnje in urgence oškodovancev kot tožilcev inzasebnih tožilcev za pospešitev postopka in pravočasno obravnavanje sov številnih primerih zaman in brez odziva. V tej zvezi je mordaznačilno stališče sodnice enega od okrajnih sodišč v zvezi s predlogomzasebnega tožilca za pospešitev postopka, da je prezasedena z drugimi,nujnejšimi in pomembnejšimi zadevami.

V kazenskih zadevah kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime,storjenih s tiskom, je zakonodajalec določil pristojnost okrožnihsodišč. S tem je očitno želel poudariti pomen teh kaznivih dejanj inškodljivih posledic, ki jih s sredstvi javnega obveščanja storjenakazniva dejanja zoper čast in dobro ime utegnejo imeti za oškodovance.Pa vendar smo lahko ugotovili, da je do zastaranja kazenskega pregonana veliko nezadovoljstvo oškodovanca prišlo tudi v kazenskem postopkuzaradi takšnega kaznivega dejanja.

Kompetenčni spor in pravna varnost strank v postopku

V civilnih zadevah so okrajna sodišča pristojna v premoženjskihsporih, če vrednost spornega zahtevka ne presega dveh milijonovtolarjev. V pravdah, v katerih se tožbeni zahtevek ne tiče denarnegazneska, je odločilna vrednost spornega predmeta, kot je navedena vtožbi. Dejanske ugotovitve v postopku (na primer cenitev izvedenca) alispremenjeno stališče tožnika glede vrednosti spornega predmeta nemorejo vplivati na spremembo vrednosti spornega predmeta, kot jo jetožnik navedel v tožbi. Pa vendar smo ugotovili več primerov, ko se jeokrajno sodišče prav v takšnih okoliščinah, pa čeprav tudi po osmihletih obravnavanja, izreklo za stvarno nepristojno in odstopilo popravnomočnosti tozadevnega sklepa spis krajevno pristojnemu okrožnemusodišču. To sodišče pa je seveda utemeljeno menilo, da je pristojnookrajno sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, in je zahtevalo, da višjesodišče reši spor o pristojnosti.

Negativni kompetenčni spor med dvema sodiščema ne utrjuje ugledaurejenega sodstva. Tak spor povzroča le dodaten zastoj v rednem intekočem obravnavanju zadeve in je v pravni državi nezaželen.

Državno tožilstvo

Pobud v zvezi z delom državnih tožilcev je bilo sorazmerno malo.Največ so jih dali oškodovanci, ki so v svojih vlogah poudarjali alizamudo v odločanju ali nestrinjanje z odločitvijo o vloženi kazenskiovadbi. Odzivi državnih tožilcev na naša posredovanja so bilipravočasni in korektni.

Tisti, zoper katerega uporabijo v predkazenskem postopku organi zanotranje zadeve kakšno dejanje ali ukrep iz drugega ali tretjegaodstavka 148. člena ZKP, ima pravico pritožiti se v treh dneh pripristojnem državnem tožilcu. Čeprav smo pobudnike opozarjali na topravno možnost, pa v praksi nismo zasledili uporabe te zakonske določbeoziroma odločanja državnega tožilstva o takšni pritožbi.

Sodnik za prekrške

V obravnavanju pobud, povezanih s sodnikom za prekrške, lahkopredvsem ugotovimo, da gre za državni organ, ki je soočen zneobvladljivim obsegom zadev. Posledica velikega pripada predlogov zauvedbo postopka o prekršku se kaže v sorazmerno velikem številuustavitev postopka zaradi zastaranja pregona, kar zlasti povzročanezadovoljstvo pri oškodovancih v zadevah s področja varnosti v cestnemprometu. V nekaj primerih pa smo lahko zaslutili vpliv velikega številapripada zadev o prekrških tudi na kakovost obravnavanja oziromaodločanja.

Ob dejstvu, ko se sodniki za prekrške z velikimi težavami prebijajoskozi množico zadev, nas je presenetila pritožba pobudnice, ki je vpostopku zaradi prekrška, ker naj bi ne plačala 50,00 tolarjevcestnine. Prepričani smo, da bodo stroški obravnavanja prvostopenjskegain pritožbenega postopka nesorazmerni z majhnim pomenom očitanegadejanja in njegovimi posledicami. Že v rimskem pravu je veljalo načelo,da se sodnik z malenkostmi ne ukvarja.

Sodniki za prekrške delujejo v nekakšnem prehodnem obdobju, vpričakovanju sprejetja novega zakona o prekrških, ki bo uredil tudinovo organiziranost tega državnega organa in postopek za njegovoposlovanje. Poenostavitve postopka za nekatere prekrške, v določenihprimerih takojšnja odločitev o zadevi ter izterjava kazni oziromaizvršitev odločbe o prekršku bodo pripomogli k večji hitrosti inekonomičnosti postopkov pri organu, ki bo v novi ureditvi odločal oprekrških.

Pri obravnavanju pobude zaradi izrečenega varstvenega ukrepa odvzemazaseženega tovornega avtomobila po storjenem prekršku nenamenskeuporabe kurilnega olja v motornem vozilu smo ugotovili spor opristojnosti med sodnikom za prekrške ter Tržnim inšpektoratomRepublike Slovenije. Zaseženo tovorno vozilo je zunaj uporabe oziromaekonomskega izkoriščanja že četrto leto. Pobudnik zatrjuje, da natovornem avtomobilu nastaja velika škoda, saj je ves ta čas nezaščitenin nevzdrževan ter izpostavljen vremenskim in drugim škodljivimvplivom. Predlagali smo, naj pristojni organ poskrbi za ustrezno hrambozaseženega vozila, da se zavaruje njegova vrednost in preprečinepotrebna škoda. Sodnik za prekrške v Šmarju pri Jelšah je poudaril,da je zaseženo tovorno vozilo na prostoru, kamor ga je shranilpredlagatelj postopka o prekršku, torej republiški tržni inšpektorat,ki je bil tudi zavezan poskrbeti za hrambo zaseženega avtomobila. Tržniinšpektorat Republike Slovenije pa se sklicuje na 152. člen zakona oprekršku ter meni, da mora za hrambo in varovanje zaseženega vozilaposkrbeti sodnik za prekrške. Posledica kompetenčnega spora med dvemadržavnima organa je, da je tovorno vozilo očitno brez ustreznegazavarovanja in vzdrževanja.

Takšna praksa ni sprejemljiva. Treba je zagotoviti dosledno uporabozakona, v primeru njegove nejasnosti o pristojnosti udeleženih državnihorganov pa predlagati ustrezno spremembo ali dopolnitev veljavnihpredpisov.

Brezplačna pravna pomoč

Na tem področju v letu 1996 ni prišlo do sprememb, čeprav bi bilo tonujno. Brezplačna pravna pomoč je še vedno zagotovljena le v kazenskempostopku, in to predvsem za določene kategorije obdolžencev za čas dopravnomočnosti sodbe, ne pa tudi za postopek z izrednimi pravnimisredstvi (z izjemo, če je izrečena kazen 20 let zapora). Oškodovancužrtvi kaznivega dejanja pravica do brezplačne pravne pomoči ne gre,razen pod določenimi pogoji oškodovancu kot tožilcu.

V civilnem (pravdnem) postopku je poučevanje neuke stranke temeljnoprocesno načelo, 174. člen ZPP pa omogoča, da sodišče stranki vpostopku postavi pooblaščenca, za katerega se stroški izplačajo izsredstev sodišča. Žal imajo te določbe lahko v praksi le omejen učinekin ne morejo zadostiti pozitivni obveznosti države, da vsakemuposamezniku, ne glede na njegovo finančno sposobnost, zagotoviučinkovit dostop do sodišča.

Slovenija je pravna in socialna država, pa vendar pogosto zaznamostisko posameznikov, ki si zato, ker so odvetniške storitve drage, nemorejo zagotoviti pravniške pomoči. To ima lahko za posledico, da jeposamezniku onemogočen dostop do sodišča, kar dejansko lahko pomenizanikanje pravice do sodnega varstva. Postopki pred našimi sodišči sole redko tako preprosti, da bi strokovna pravniška pomoč, pa naj gre zasvetovanje ali zastopanje, ne bila potrebna. Žal brezplačna pravnapomoč, kot projekt na ravni države še ni zagotovljena.

Pohvaliti pa velja odziv Odvetniške zbornice Slovenije oziromaodvetnika iz Maribora, ki je po našem posredovanju prevzel zastopanjesocialno šibke stranke, ki ni zmogla plačati odvetniških storitev.

Ministrica za pravosodje je januarja 1997 dala soglasje za spremembovrednosti točke po odvetniški tarifi s 66,50 na 76,50 tolarja. Tejodločiti ob bok pa gre omeniti, da v istem času ministrstvo zapravosodje samo ali v povezavi z ministrstvom za delo, družino insocialne zadeve ni naredilo nič v praksi zaznavnega za celovito insistemsko ureditev brezplačne pravne pomoči v državi.

Odvetništvo

Pred sodišči lahko praviloma stranko proti plačilu zastopa samoodvetnik. V tem obsegu je odvetništvo monopolna pridobitna dejavnost.Odvetniku gre pravica do plačila za opravljeno delo in do povračilanastalih stroškov po odvetniški tarifi. V premoženjskopravnih zadevahse odvetnik s stranko lahko dogovori za plačilo v višini največ15-odstotnega deleža od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki.Zlasti v odškodninskih sporih je takšen način plačila za odvetnike šeposebej zanimiv, stranki pa čas plačila stroškov zastopanja odloži načas sodne odločitve oziroma izterjave. Dogovor o plačilu v oblikiodstotnega deleža od prisojenega zneska mora biti sklenjen v pisniobliki. Pri tem smo opazili, da dogovarjanje o načinu plačilaodvetnikovega dela ni vedno dogovarjanje enakopravnih. Stranka, ki iščeodvetnikovo pomoč, je ponavadi v stiski in nemočna brez pravnegastrokovnjaka. Odvetnik tako lahko določa pogoje, pod katerimi jepripravljen prevzeti zastopstvo. Zato sporazum o načinu plačilaodvetniških storitev, čeprav v pisni obliki, ni nujno vedno posledicaprave volje prizadetega posameznika kot pooblastitelja. Pravilno bitudi bilo, da je pisni dogovor o plačilu odstotnega deleža zapisanposebej in ne na samem obrazcu pooblastila, ki ga podpiše stranka obsklenitvi pogodbe o zastopanju.

Člen 17 zakona o odvetništvu določa alternativno možnostplačila odvetniških storitev: ali plačilo na podlagi odvetniške tarifeali plačilo v odstotnem deležu od prisojenega zneska. Nedopustno jekumuliranje obeh plačil, pa vendar smo v praksi zasledili primer, ko sije odvetnik dogovoril odstotni delež od prisojenega zneska, hkrati paje zadržal tudi pravdne stroške, ki jih je prisodilo sodišče.Sklicevanje, da dolguje stranka plačilo še za druge opravljeneodvetniške storitve, ne more biti opravičilo, saj je odvetnik zavezanizstaviti stranki obračun in jo tako pisno seznaniti z vsemi finančnimiokoliščinami dogovorjenega zastopanja.

Neupravičeno zadrževanje izplačila denarnega zneska, ki ga jeodvetnik prejel za stranko, pomeni kršitev dolžnosti pri opravljanjuodvetniškega poklica. Obravnavamo primer odvetnika, ki je v letu 1993za svojo stranko prevzel od zavarovalnice odškodnino v znesku nad1.356.000,00 tolarjev. Tega denarja svoji stranki ne izroči. Kljubpravnomočnosti sodne odločbe, da je denar zavezan izročiti, in postopkuprisilne izterjave se to v letu 1996 ni zgodilo. Lahko si le želimo, dagre za osamljen primer, saj je razmerje med odvetnikom inpooblastiteljem zaupne narave. Hkrati pa pričakujemo ustrezen odmev sstrani Odvetniške zbornice Slovenije.

Žal izkušnje kažejo neučinkovito delo disciplinskih organovOdvetniške zbornice Slovenije. Pritožbe prizadetih posameznikov, kizatrjujejo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, se vpraksi ne rešujejo. Te svoje funkcije odvetniška zbornica očitno neizpolnjuje. Morda bi morali v disciplinskih komisijah prve in drugestopnje sedeti tudi člani, ki niso iz vrst odvetnikov. Ker seodvetniška zbornica ne odziva na njihove pritožbe, se prizadetiposamezniki, ki so se pritožili zaradi nevestnega dela odvetnika,počutijo še bolj nemočne in izigrane.

Odvetniška tarifa postavlja storitve odvetnikov sorazmerno visoko nalestvici družbenega vrednotenja dela. Zato lahko stranka utemeljenopričakuje, da bi odvetniška zbornica na primerljivo visoki ravnizagotavljala tudi red v odvetniških vrstah.

Notariat

Notariat je javna služba, notarji pa so osebe javnega zaupanja, kisvoje storitve opravljajo na podlagi koncesije države. Zato je nadzornad delovanjem notarjev tudi v pristojnosti varuha človekovih pravic.

V letu 1996 smo obravnavali eno samo pobudo, v kateri se jeposameznik pritoževal zaradi visoke pristojbine za overitev podpisa napogodbi o prodaji osebnega avtomobila. V svoji intervenciji smopoudarili, da bi morala biti pri notarski tarifi vsaj za storitve, kijih potrebuje širši krog ljudi, upoštevana tudi socialna merila.Sklepamo, da je obravnavanje te pritožbe imelo odmev v kasnejšispremembi notarske tarife.

Notarske storitve se vrednotijo in obračunavajo po notarski tarifi.Cena notarske storitve (pristojbina) se odmeri ob upoštevanju vrednostitočke. Notarska tarifa določa, da o spremembi vrednosti točk odločaizvršilni odbor notarske zbornice. Sprememba vrednosti točke je mogoča,ko rast cen življenjskih potrebščin ali rast plač sodnikov v času odzadnjega zvišanja vrednosti točke znaša več kot 10 odstotkov. Nekolikonas ob tem preseneča dejstvo, da v nasprotju s spremembo vrednostitočke pri odvetniški tarifi za spremembo vrednosti točke pri notarskitarifi ni potrebno soglasje ministra za pravosodje. Menimo namreč, daje za soglasje ministra ob spremembi vrednosti točke pri notarjih ševeč razlogov, kot pa jih je pri odvetnikih, saj gre pri notariatu zamonopol javnih pooblastil, kar terja ustrezen nadzor nad zviševanjemcene notarskih storitev.

Notarske pisarne so v 44 krajih v Republiki Sloveniji, v 14 mestih,v katerih je sedež upravne enote, pa notarske pisarne ni. Pri tem jedobrodošla praksa, da notarji vsaj občasno poslujejo tudi zunaj svojihpisarn, in tako notarske storitve približajo posamezniku kot uporabnikunjihovih storitev.

2.6.2. Policijski postopki

V letu 1996 smo prejeli 66 pobud s pritožbami zaradi zatrjevaneganezakonitega ali nekorektnega ravnanja policistov in drugihpooblaščenih oseb ministrstva za notranje zadeve. V primerjavi z letom1995, ko smo prejeli 32 pobud, se je pripad torej podvojil.

Pogosti so primeri, ko pobudnik piše nam in hkrati vloži pritožbotudi na ministrstvo za notranje zadeve. Tako je v nekaj primerih žeministrstvo samo, brez našega posredovanja, preverilo trditvepritožnika in ustrezno ukrepalo. Ugotavljamo tudi, da nam posameznikivčasih pišejo še pod čustvenim vplivom samega dogodka, ki je predmetpritožbe. Ko prejmemo pojasnilo ministrstva o spornem ravnanju in znjim seznanimo pobudnika, pa ni redko, da moramo postopek zaključitizaradi nesodelovanja prizadete osebe.

Zakon o policiji

Pristojnosti in pooblastila organov za notranje zadeve ter pravicein dolžnosti pooblaščenih uradnih oseb ureja zakon o notranjih zadevahiz leta 1980. Kasneje je bil petkrat noveliran, pa vendar je nujno, dase čimprej sprejme zakon o policiji, ki bo policistom pooblastila indruga vprašanja v razmerju do posameznika uredil v skladu s človekovimipravicami in temeljnimi svoboščinami, uveljavljenimi v ustavi termednarodnopravnih aktih, ki zavezujejo našo državo.

V novem zakonu o policiji je treba natančno določiti policijskapooblastila, vključno s primeri dopustne uporabe prisilnih sredstev. Obsprejemanju zakona o policiji se bo državni zbor moral tudi opredeliti,ali je uzakonitev posebnih metod in sredstev v policijskem zakonupotrebna, ali pa je ustrezneje, da je to urejeno le z zakonom okazenskem postopku (ZKP), in to z varovalko sodnega nadzora. Prav vprimerih, ko je kakšno človekovo pravico dopustno omejiti, pri uporabipolicijskih pooblastil ter posebnih metod in sredstev pa za tovrstneomejitve gre, je nevarnost za zlorabo oblasti in za samovoljo največja.

Policijsko pridržanje v predkazenskem postopku

Vsakogar, ki mu je odvzeta prostost, je treba takoj privesti predsodnika. Pooblaščene uradne osebe ministrstva za notranje zadeve so poaretaciji oziroma odvzemu prostosti zavezane takšno osebo breznepotrebnega odlašanja privesti pristojnemu sodniku. Policijskopridržanje v predkazenskem postopku (po 157. členu ZKP) mora ta ustavnain konvencijska jamstva upoštevati in jih v praksi z restriktivnimrazlaganjem dopustnih posegov izvršilne veje oblasti v pravico doosebne svobode dosledno spoštovati.

Prijetje in pridržanje sta pojma, ki za posameznika pomenita odvzemprostosti in s tem poseg v pravico do osebne svobode. Pri vsakem odnavedenih ukrepov se mora posameznik proti svoji volji pokoritiodločitvi in zahtevi delavcev organov za notranje zadeve, ki omejujeoziroma posega v njegovo pravico do osebne svobode. Zato menimo, da jetreba v policijsko pridržanje šteti vse, od prijetja ali drugega načinavzetja prostosti. Oseminštirideseturni rok za pridržanje začne teči žes samim prijetjem, ki za posameznika pomeni odvzem prostosti protinjegovi volji.

Ugotavljamo, da je praksa ministrstva za notranje zadeve na tempodročju različna. Obravnavali smo primer, ko je bil ob prijetju nanjegovem domu osumljenec celo vklenjen, pa vendar so kriminalistišteli, da mu je bila prostost odvzeta šele skoraj tri ure kasneje, koje bil pripeljan v prostore uprave za notranje zadeve. Zaradi razlage,da s prijetjem osumljencu še ni bila odvzeta prostost, je policijskopridržanje trajalo več kot zakonsko dopustnih oseminštirideset ur.

Ponovno pridržanje po izpustitvi na prostost

Po preteku roka za pridržanje mora pooblaščena uradna oseba organaza notranje zadeve pridržano osebo izpustiti na prostost, ali pa jobrez odlašanja privesti pristojnemu preiskovalnemu sodniku.

Urad kriminalistične službe uprave za notranje zadeve Celje je zopermladoletno osebo odredil pridržanje dvakrat zaporedoma. Po iztekuprvega pridržanja v največjem dopustnem trajanju je bil mladoletniosumljenec priveden k preiskovalni sodnici, ki pa ga je po zaslišanjuizpustila in zoper njega ni odredila pripora. Neposredno po takšniodločitvi preiskovalne sodnice je urad kriminalistične službe odredilponovno pridržanje, za novih oseminštirideset ur, in to ob sklicevanjuna druga kazniva dejanja, ki niso bila podlaga za prvo pridržanje.Kljub izjemnosti ukrepa policijskega pridržanja, in to v postopku zopermladoletnika, je bilo takoj po odločitvi preiskovalne sodnice, dapripora ne odredi, torej ponovno uporabljeno pooblastilo za policijskopridržanje. Odvzem prostosti je zaradi novega pridržanja trajal takorekoč nepretrgoma šestindevetdeset ur.

Ocenjujemo, da je bilo ponovno pridržanje v takšnih okoliščinah vnasprotju z restriktivno razlago policijskega pridržanja, niso pa bilaupoštevana tudi določila točke b 37. člena konvencije združenih narodovo otrokovih pravicah, da sme biti otrok (mlajši od osemnajstih let)prijet ali priprt (pridržan) le v skrajnem primeru ter za najkrajšipotrebni čas.

Prekršek zaradi nedostojnega vedenja proti uradni osebi

V nekaj obravnavanih primerih smo zasledili, da je pri uradnemposlovanju prišlo do konflikta med policistom, ki je ravnal netaktno,ali pa je pri posameznih ukrepih celo prekoračil dana pooblastila, inposameznikom, ki se je na takšno ravnanje odzval z žaljivim vedenjem dopolicistov. Posledica takšnega dogajanja je praviloma vložitev predlogaza uvedbo postopka o prekršku zoper javni red in mir, ki naj bi gaprizadeti posameznik storil z nedostojnim vedenjem proti uradni osebipri uradnem poslovanju. Le redko pa je hkrati ustrezen formalnipostopek, na primer disciplinski postopek, predlagan oziroma uvedenzoper policista, ki je s svojim neprimernim ali celo nezakonitimravnanjem izzval žaljivo vedenje nasprotne osebe. Za policista jezadeva pogosto končana z opravljenim pogovorom ter opozorilom nastorjene kršitve.

Profesionalno ravnanje policista ob izvajanju pooblastil, ki lahkoposegajo v pravice posameznika, je po našem mnenju treba presojatistrože in po drugih merilih, kot to velja za ravnanje fizične osebeoziroma posameznika. Nekorektnost ali celo prekoračitev danihpooblastil s strani policista bolj kaže na dolžnost, da se prizadetiosebi državni organ opraviči, ne pa da se zoper njegovo, morda delomacelo opravičljivo in izzvano odzivanje ukrepa z vložitvijo predloga zauvedbo postopka o prekršku. Takšno ravnanje pri prizadetem posamezniku,ki je bil dejansko žrtev nepravilnega policijskega ravnanja, zgoljpoudarja občutek brezpravnosti in nemoči v razmerju do vsemogočnedržave in njenih organov.

Neustrezno sklicevanje na soglasje posameznika

Ugotovili smo, da se uprave za notranje zadeve pri izvajanjurazličnih ukrepov ali ravnanj, za katere ni prisiljujoče zakonskepodlage, pogosto sklicujejo na soglasje oziroma na pristanek v postopkuudeležene osebe. Tako se na primer s soglasjem prizadete osebe vstopa vstanovanje, opravljajo poligrafska testiranja, snemajo pogovori,opravljajo prevozi vabljenih oseb na policijsko postajo zintervencijskimi vozili itd. Za boljše razumevanje tega problema veljaomeniti pojasnilo ene od uprav za notranje zadeve, ki nam je napobudnikovo pritožbo sporočila, da je slednji “pristal tudina poligrafsko testiranje, vendar se temu izmika.

Za dokaz obstoja privolitve oziroma soglasja praviloma ni nevtralnihin neprizadetih prič. Tako je, ko gre za različna stališča med uradnimiosebami organa za notranje zadeve in posameznikom v postopku, le težkougotoviti, ali je do določenega ravnanja ali ukrepa prišlo prostovoljnoin soglasno. Da bi se izognili nepotrebnim očitkom in sumničenjem,predlagamo, da se v vseh takšnih primerih pridobi pisna privolitevprizadete osebe.

Plačilo odškodnine delavcu ministrstva za notranje zadeve

Policist je pri opravljanju službene dolžnosti v letu 1992 dobiltelesno poškodbo s strelnim orožjem. Zoper svojega delodajalca,ministrstvo za notraje zadeve oziroma Republiko Slovenijo, uveljavljaplačilo odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo. Ob nespornemtemelju odškodninskega zahtevka pa med strankama ni soglasja o višinipravične denarne odškodnine. V sodnem sporu je prvostopenjska sodbaprisodila tožniku 6.450.000,00 tolarjev odškodnine za nematerialnoškodo. V pritožbi pa ministrstvo predlaga, da sodišče prisodi tožnikuodškodnino za to obliko škode v višini 4.650.000,00 tolarjev.

Ministrstvu smo predlagali, naj brez odlašanja policistu izplača ssodbo sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino v tistem znesku, ki gane izpodbija s pritožbo. Hkrati smo poudarili, da bi ministrstvo medstrankama nesporni znesek odškodnine lahko svojemu delavcu, ki se jepoškodoval med opravljanjem službene dolžnosti, plačalo že predvložitvijo tožbe oziroma vsaj takrat, ko je presodilo, v kakšni višinipriznava svojo odškodninsko obveznost. S takšnim ravnavanjem bi se zadržavo znižali stroški uveljavljanja odškodninskega zahtevka, morda bido sodnega postopka sploh ne prišlo, policist pa bi s prejemom vsajdelnega in nespornega dela odškodnine lahko zaznal voljo države kotsvojega delodajalca, da sporazumno in tudi v njegovem interesu razrešisporno razmerje.

Preiskava o zatrjevanih nepravilnostih delavcev ministrstva za notranje zadeve

V letnem poročilu 1995 smo omenili, da smo se v enem primeruodločili za uvedbo preiskave, da bi ugotovili odločilne okoliščine vzvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi pri ravnanju pripadnikov posebneenote ministrstva za notranje zadeve in Policijske postaje LjubljanaMoste. V postopku smo že izdelali osnutek poročila o svojih ugotovitvahin ga posredovali prizadetim strankam. Kasneje pa smo ugotovili, da sodogodki, ki so predmet preiskave, tudi predmet sodnega obravnavanja vkazenskih postopkih. Ker varuh ne obravnava zadev, o katerih tečejosodni postopki, vložene pobude in preiskave ne moremo obravnavatinaprej. Zatrjevane nepravilnosti bo torej ugotovila in presodila sodnaveja oblasti.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.