Natisni vsebino

2.1. Ustavne pravice

Letno poročilo 1996 - Poglavje 2.1.

USTAVNE PRAVICE

V področje ustavnih pravic smo uvrstili pobude s področij otrokovih pravic, pravic manjšin, enakih možnosti, etike javne besede, zbiranja in združevanja, varnostnih služb in varstva osebnih podatkov. Sem smo uvrstili tudi nekatere pobude, ki se nanašajo neposredno na vprašanja ustavnih pravic, pa niso zajete v omenjena podpodročja.

Število zadev je ostalo popolnoma enako kot v letu 1995. Ob tem želimo posebej poudariti, da število zadev na tem področju ni odraz števila obravnavanih kršitev ustavnih pravic, saj kršitve ustavnih pravic v širšem pomenu obravnavamo tudi na drugih klasifikacijskih področjih.

Varstvo osebnih podatkov

Že v poročilu za leto 1995 smo opozorili na nekatere nove probleme, ki izhajajo iz uresničevanja zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP). Deseti člen ZVOP namreč določa, da sme upravljavec zbirke podatkov posredovati osebne podatke drugim uporabnikom samo, če so za njihovo uporabo pooblaščeni z zakonom ali na podlagi pisne zahteve ali privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Takšna določba zakona je utemeljena in skladna z ustavnimi izhodišči o varstvu zasebnosti in osebnih podatkov. Problemi, ki jih ugotavljamo in ki se kažejo v praksi, pa izhajajo iz preozkega in pretogega tolmačenja te določbe ali nastajajo zato, ker zakonodaja na drugih področjih ni usklajena z navedeno določbo ZVOP. Kadar uporabnik zbirke osebnih podatkov zakonsko podlago razlaga zelo ozko in terja neposredno zakonsko pooblastilo za posredovanje podatka iz svoje zbirke, prihaja po našem mnenju do neupravičenega zapiranja zbirk tudi v primerih, ko je očitno, da je posredovanje določenega podatka upravičeno in zakonsko utemeljeno.

Navedeni problem je mogoče najbolje ilustrirati z nekaterimi konkretnimi primeri, s katerimi smo se srečevali lani.

V prvem primeru nas je center za socialno delo opozoril, da matere kot zakonite zastopnice svojih otrok v zadnjem času ne morejo več pridobiti podatkov o zaposlitvi zavezancev za plačilo preživnine. Kadar na podlagi izvršilnega naslova preživnine ne morejo izterjati, morajo v predlogu za izvršbo na pristojno sodišče navesti tudi vse podatke, ki so potrebni, da se lahko opravi izvršba (35. člen zakona oizvršilnem postopku). Te podatke sedaj pridobivajo le prek centrov za socialno delo, ki svoj zahtevek utemeljujejo z izvajanjem svojih zakonskih nalog. To prizadetim posameznikom in tudi centrom za socialno delo povzroča dodatno delo in stroške.

Zadevo smo proučili in na podlagi ustave, zakonov in razpoložljivih teoretičnih izhodišč oblikovali svoje mnenje. Podrobneje je primer opisan v 4. delu tega poročila pod št. 1.7-6/96. V svojem končnem mnenju, ki smo ga naslovili na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), smo predlagali, naj zavod posreduje podatke o zaposlitvi zavezancev tudi posameznikom, ki izkažejo svoj upravičen interes s pravnomočno odločbo o plačilu preživnine. Menimo, da sedanja praksa posrednega zbiranja podatkov prek centrov za socialno delo ni smotrna in učinkovita. Po našem mnenju mora biti v interesu države, da predvsem varuje posameznike, ki so upravičeni do izterjave pravnomočno dosojenih preživnin ter da so izvršilni postopki končani hitro in čim bolj učinkovito. Svoje mnenje smo utemeljevali tudi na podlagi tehtanja posameznih ustavnih pravic in pri tem ugotovili, da mora biti v tem konkretnem primeru močnejša pravica tistega posameznika, ki terja izvršitev svoje pravice, zato je legitimna določena omejitev oziroma poseg v osebne podatke. Obrazložili smo tudi razloge, zaradi katerih podatki o zaposlitvi ne zaslužijo takšnega varstva kot nekateri drugi, bolj osebni podatki. Svoje mnenje smo utemeljevali tudi z določbami ustave in ratificiranih konvencij. Tako konvencija OZN o otrokovih pravicah zavezuje države podpisnice k ukrepom, “s katerim bodo od staršev ali oseb, ki so finančno odgovorne za otroka, zagotovile preživnino za otroka...”(četrti odstavek 27. člena).

Generalni direktor ZZZS nam je v odgovoru sporočil, da bodo naše mnenje in predlog upoštevali. Materam oziroma zakonitim zastopnicam otrok bodo posredovali podatke o zavezancih za preživnine, če bodo v zahtevah navedle pravno osnovo in namen uporabe posredovanega podatka. Pravna osnova pa je podana tudi v določilih zakona o izvršilnem postopku, ki določajo vsebino predloga za izvršbo.

V drugem primeru je šlo za pridobivanje podatka o lastniku psa, ki je ugriznil oškodovanca. Oškodovanec je podatek potreboval vzvezi z rizičnim preventivnim cepljenjem proti steklini. Ker na kraju dogodka ni mogel ugotoviti, kdo je lastnik, je dogodek prijavil na policijo in zahteval podatke o lastniku psa. Policisti so se prizavrnitvi njegovega zahtevka sklicevali na zakon o varstvu osebnih podatkov, po katerem naj bi oškodovanec ne bil upravičen do zahtevanih podatkov.

Po opravljenih poizvedbah nam je ministrstvo za notranje zadeve sporočilo, da lahko posredujejo zahtevane osebne podatke le na podlagi vložene tožbe oškodovanca, ki se mora pri zahtevi sklicevati na opravilno številko sodnega spisa. Menili smo, da je takšno stališče ministrstva oziroma takšna razlaga zakona o varstvu osebnih podatkov preozka ter da bi bili v tem primeru policisti upravičeni oškodovancu takoj posredovati zahtevane osebne podatke.

Tretji primer, katerega obravnave v času priprave tega poročila še nismo končali, pa se nanaša na podatke o žiro računu fizičnih oseb, ki jih je zahteval odvetnik od pristojne davčne uprave za sestavo predloga za izvršbo. Odvetnik je v pobudi na naš naslov navedel, da so davčne uprave v preteklosti na njegovo zahtevo posredovale podatke o žiro računu dolžnika. Sedaj pa je prejel do pispristojne davčne uprave, ki je takšen njegov zahtevek zavrnila in se pri tem sklicevala na ZVOP, po določbah katerega davčna uprava ni upravljavec tega podatka, saj ga pridobiva le posredno prek prijav davčnih zavezancev. Svetovali so mu, da naj se za podatek obrne neposredno na banke in hranilnice, ki v Republiki Sloveniji vodijo žiro račune fizičnih oseb. Pobudnik se s takšnim odgovorom ne more strinjati, saj bi po takšni praksi moral naslavljati nekaj deset predlogov na različne banke in hranilnice, da bi dobil zahtevani podatek, ki ga potrebuje za sestavo izvršilnega predloga. Tudi po našem predhodnem mnenju takšna praksa in razlaga ZVOP ni dobra, saj neomogoča učinkovite uporabe zakonitih pravnih sredstev.

Za učinkovito delovanje pravne države je pomembno, da upniki čimprej dobijo svoje prisojene zneske in da so izvršilni postopki čim hitrejšiin čim učinkovitejši. Zato bomo tudi v tej zadevi v svojem mnenju poskušali predlagati rešitev, ki bo omogočala učinkovito izpeljavo sodnih izvršilnih postopkov in hkrati ne bo v nasprotju z določili ZVOP.

Etika javne besede

Že v prejšnjem poročilu smo opozorili na nekatera splošna vprašanja, povezana z etiko javne besede. Te splošne ugotovitve veljajo tudi za to poročilo. Predvsem velja upoštevati naše omejene možnosti za posredovanje, ker v največjem številu zadev, zaradi katerih se pobudniki obračajo na nas, ne gre za kršitve državnih organov, ki sodijo v našo pristojnost, temveč za kršitve posameznikov ali pravnih oseb. V teh primerih posameznikom, ki se obrnejo na nas, dajemo zlasti pravno pomoč s pojasnili, na katere organe se lahko obrnejo in kako lahko varujejo svoje pravice in interese.

Tudi v minulem letu smo na tem področju prejeli največ pobud prizadetih posameznikov, ki so menili, da so kršene njihove pravice do osebnega dostojanstva, varovanja osebnih podatkov in domneve nedolžnosti s tem, ko državni organi novinarjem sporočajo podatke osvojih ugotovitvah v zvezi s kazenskimi ovadbami, ki dejansko razkrivajo njihovo identiteto. Čeprav na primer uprava za notranje zadeve sporoči le ime, začetnico priimka in funkcijo oziroma delovno mesto ter organizacijo, kjer so zaposleni, včasih pa tudi njihovo starost, pobudniki menijo, da je s tem njihova indentiteta dejansko razkrita. Za razjasnitev prakse smo Državno tožilstvo RS in ministrstvo za notranje zadeve zaprosili za pojasnila o merilih, na podlagi katerih sporočajo javnosti informacije o svojih ugotovitvah v predkazenskem postopku oziroma o kazenskih ovadbah. Prosili smo tudi za pojasnila, kako urejajo zagotavljanje javnosti dela in način dajanja informacij za javnost, kot zahteva drugi odstavek 24. člena zakona o javnih glasilih.

Generalni državni tožilec RS nam je sporočil, da je za obveščanje javnosti pristojen generalni državni tožilec, drugi tožilci pa le po njegovem pooblastilu. Posebnega akta o obveščanju tožilec ni predpisal, ker po njegovi oceni ni smiselno, da bi sam sebi s splošnim aktom predpisal, kako sme obveščati ali pooblaščati druge za obveščanje. Generalni državni tožilec sam odloči, ali bo in kako bo obvestil javnost, ali pa dal pooblastilo določenemu tožilcu. Pri tem načeloma ne navajajo imen osumljencev, če ta niso v medijih že prej objavljena na podlagi drugje pridobljenih informacij ali če za to ni kakšnega drugega posebnega razloga.

Minister za notranje zadeve nam je v odgovoru pojasnil zakonske podlage, po katerih so zavezani obveščati javnost o svojem delu. Pri tem načelo javnega interesa dopolnjujejo še z načeli o domnevi nedolžnosti in varovanja uradne tajnosti. Zaradi celovitosti informacij o delu uprav za notranje zadeve je v številnih primerih treba govoriti tudi o tem, kdo naj bi bil osumljen kaznivega dejanja. Pri tem izhajajo iz načela, da je dovoljeno navajanje le tistih lastnosti, ki ne omogočajo prepoznave. Natančnega navodila o tem nimajo, vendar priimka nikoli ne navajajo, navajanje drugih podatkov pa je odvisno od drugih okoliščin, kot je na primer velikost kraja. V praksi vsakodnevno tehtajo med tem, katere podatke je treba posredovati z vidika popolnosti informacije in tem, kaj je še sprejemljivo z vidika varovanja zasebnosti. Čedalje bolj uresničujejo usmeritev, naj se govori bolj o zadevi kot o osumljencih. Glede načina obveščanja sodelujejo tudi s priznanimi teoretiki in praktiki in z njihovo pomočjo skušajo oblikovati elemente za izboljšanje kakovosti obveščanja ob upoštevanju omejitev na področju varstva zasebnosti. Ministrstvo nima posebnega akta o načinu obveščanja javnosti, vsebina pa je zajeta v pravilnikih o organizaciji in delu ministrstva in o določanju in varovanju zaupnih in osebnih podatkov.

Na podlagi pobud, ki smo jih prejeli na tem področju, ugotavljamo, da se navedena načela v praksi ne izvajajo oziroma da se ne izvajajo dosledno. Po našem mnenju državni organi ne bi smeli razkriti podatkov, na podlagi katerih je mogoče identificirati osumljenca v predkazenskem postopku. Kdaj je osumljenec dejansko razkrit, je odvisno od vsakega posamičnega primera, pri čemer za to ni potrebno, da so navedeni vsi osebni podatki. Včasih je za razkritje dovolj le inicialka, z navedbo starosti in delovnega mesta pa je dejansko jasno, za katero osebo gre. V takšnih primerih, ko posameznik formalno ni razkrit, je pa v resnici razpoznaven, ima prizadeti še manj možnosti za varstvo svojih pravic kot če je objavljen s polnim imenom. V slednjem primeru ima možnosti za objavo odgovora ali popravka, pri nepopolnih podatkih pa je sporno, ali lahko te ustavne pravice sploh uveljavlja. Natančnejše odgovore na ta vprašanja bo lahko dala le sodna praksa.

Prejeli smo tudi pobude, pri katerih se posamezniki zgražajo nad objavami v tisku, ki kršijo elementarna načela etike javne besede. V enem primeru je bila z objavo v najbolj grobi obliki izražena nestrpnost do drugačnih ljudi. V takšnih primerih se zastavlja vprašanje, kdo so prizadeti oziroma tisti, ki bi lahko sprožili postopke proti odgovornim za takšne objave.

Z delom društva novinarjev in njegovega častnega razsodišča podrobno nismo seznanjeni, vendar pa na podlagi odmevnosti njegovega dela ocenjujemo, da je njegov dejanski vpliv na tem področju premajhen.

Spremljanje volitev v državni zbor

Državnozborske volitve, ki so bile 10. novembra 1996, smo spremljali na naši brezplačni telefonski številki. V ta namen smo na dan volitev organizirali stalno dežurstvo. Volivce smo javno pozvali, da se lahko, če opažajo nepravilnosti ali nejasnosti, ki jih ne bodo mogli razrešiti pri pristojnih volilnih organih, obrnejo tudi na naš naslov.

Med dežurstvom in tudi naslednji dan smo prejeli 28 telefonskih klicev, ki so se nanašali na izvedbo volitev. V večini primerov smo klicateljem takoj posredovali odgovore na njihova vprašanja oziroma jih napotili na pristojne organe in jim pojasnili pritožbene možnosti, če je šlo za nepravilnosti, ki se lahko formalno uveljavljajo v postopku varstva volilne pravice. V nekaterih primerih smo takoj posredovali pripristojni okrajni volilni komisiji oziroma pri republiški volilni komisiji (volitve po pošti, volitve na domu, opozorila na posameznemanjše nepravilnosti in podobno).

Prejeli smo tudi nekaj pritožb glede kršitev volilnega molka. Pritožnikom smo pojasnili način obravnave pritožb oziroma smo se sami obrnili na dežurno službo ministrstva za notranje zadeve.

Na podlagi pripomb in pritožb smo ugotovili, da zakon o volitvah v državni zbor v sedanjih rokih otežkoča uveljavljanje volilne pravice državljanom v tujini. Zato bi bilo treba zakon dopolniti tako, da bi bili volilni roki za takšne primere daljši, da bi bili volilni imeniki trajni in ne bi bilo treba za vsake volitve ali referendum posebej sporočati želje za uvrstitev v volilni imenik; za državljane v tujini pa bi bilo treba omogočiti glasovanje tudi na diplomatsko-konzularnih predstavništvih. Ugotovili smo tudi, da zakon ne vsebuje rešitve za tiste volivce, ki na dan glasovanja niso v kraju svojega stalnega bivališča, vendar pa tudi ne oskrbovanci domov za starejše ali v bolnišnici, temveč so na primer v oskrbi pri sorodnikih. Za takšne primere zakon ne predvideva možnosti glasovanja po pošti. V okviru sprememb zakona bo treba proučiti tudi ustreznost zakonske ureditve, po kateri je volilna pravica vezana na poslovno sposobnost; z vidika 43.člena ustave, ki takšne omejitve ne predvideva.

Spremljanje referendumov o volilnem sistemu

Tudi na dan referedumov o volilnih sistemih, ki jih je državni zbor razpisal za 8. decembra 1996, smo na svojem sedežu organizirali dežurno službo z možnostjo klicev na brezplačno telefonsko številko. Po objavite možnosti v medijih smo prejeli prve klice že pred dnevom referenduma. Ob izvedbi tega referenduma se je še zaostrilo vprašanje glasovanja po pošti. Zlasti oskrbovanci domov za ostarele, ki se sami fizično glasovanja ne morejo udeležiti, so glede na prakso dosedanjih volitev pričakovali, da bodo pravočasno prejeli obvestila oziroma obrazce za vložitev zahteve za glasovanje po pošti. Takšna obvestila oziroma obrazce so prej dobivali prek uprav domov oziroma pristojnih volilnih komisij. Po opravljenih poizvedbah na republiški volilni komisiji smo ugotovili, da so doslej pred volitvami volilne komisije resnično posredovale takšna gradiva, čeprav po zakonu tega niso bile zavezane storiti, ob tem referendumu pa tega niso več delali. Po zakonu mora volivec sam posredovati zahtevek za volitve po pošti na pristojno okrajno volilno komisijo. Na tej podlagi smo pobudnikom, ki so se na nas obrnili dovolj zgodaj, svetovali, naj takoj pošljejo zahtevek za glasovanje po pošti, na volilni komisiji pa so zagotovili, da bodo zahteve upoštevali in ne glede na to, da so zakonski roki že potekli, skušali omogočiti glasovanje po pošti.

Na dan referenduma smo prejeli 32 telefonskih klicev. Vprašanja in problemi, zaradi katerih so se volivci obračali na nas, se po vsebini niso bistveno razlikovali od tistih ob volitvah. Šlo je večinoma za vprašanja glede možnosti uveljavljanja volilne pravice, opozarjanje na nepravilnosti na voliščih ali na kršitev molka. Pobudnikom smo posredovali ustrezna pojasnila oziroma smo jih napotili na pristojne organe s pojasnili pritožbenih možnosti.

Neskladje med zakonom o ratifikaciji konvencije in sklepom vlade RS

Ob obravnavi pobude, ki se nanaša na uporabo konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, ki jo je državni zbor ratificiral 25. marca 1993, smo ugotovili, da obstaja nejasnost pri določitvi centralnega izvršilnega organa po 6. členu omenjene konvencije. Zakon o ratifikaciji te konvencije (Ur. list Mednarodne pogodbe št. 6-31/93) v tretjem členu določa, da je centralni izvršilni organ ministrstvo za notranje zadeve. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa nam je posredovalo dopis vlade RS z dne 17. septembra 1993, iz katerega izhaja, da je vlada na 43. seji 16. septembra 1993 sprejela sklep, da se v skladu s 6. členom konvencije imenuje za centralni izvršilni organ ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Na to neskladje med zakonom in sklepom vlade smo predsednika vlade opozorili v pismu z dne 4. marca 1996. Menili smo, da zakonskih določilni mogoče spreminjati s sklepi vlade. V zahtevanem roku odgovora vlade nismo prejeli, zato smo na predsednika vlade RS 16. julija 1996 naslovili urgenco in ponovno 23. oktobra 1996. Medtem smo sicer prejeli gradivo ministrstva za notranje zadeve, ki je bilo pripravljeno za sejo vlade, vendar pa iz tega gradiva ni bilo razvidno, kako bo vlada odpravila ugotovljeno neskladje med zakonom in svojim sklepom.

Ker odgovora v zahtevanih rokih nismo prejeli, smo zadevo predstavili javnosti na novinarski konferenci v začetku novembra 1996.

Takoj po novinarski konferenci pa smo prejeli sklepe, ki jih je vlada sprejela na seji 30. oktobra 1996. Na podlagi naše pobude je razveljavila svoj sklep z dne 16. septembra 1993 in predlagala, naj vlogo centralnega izvršilnega organa opravlja ministrstvo za notranje zadeve, kateremu morajo druga ministrstva sporočiti imena oseb, ki bodo skrbele za sodelovanje z ministrstvom za notranje zadeve kot centralnim izvršilnim organom. Iz kasnejšega dopisa MNZ je videti, da zadnji del tega sklepa še ni bil izvršen.

Uveljavljanje pravice do vpogleda v izpitno gradivo in do pritožbe v zvezi z opravljanjem mature

Prejeli smo pobudo matere, katere hči je opravljala maturo. Kandidatka je želela vpogledati v maturitetno izpitno gradivo. Na šoli je prejela dopis republiškega izpitnega centra, iz katerega izhaja, da mora kandidat pred vpogledom plačati 2.860 tolarjev varščine za vsak posamezni predmet. Pobudnica sprašuje, ali je prav, da se za vpogled zahteva tako visoko plačilo varščine, in jo zanima, ali bo varščino dobila vrnjeno.

Ministra za šolstvo in šport smo zaprosili za informacije v zvezi z razlago pravilnika o maturi glede uveljavljanja pravice do vpogleda v izpitno dokumentacijo in do pritožbe. Obravnavo zadeve smo razširili na lastno pobudo in ob tem ugotovili, da je pravilnik nejasen in nepregleden ter da so razlage, ki so jih prejeli kandidati, pomanjkljive. Minister nam je poslal pisni odgovor, v katerem pojasnjuje, kako je mogoče razumeti pravilnik o maturi glede uveljavljanja pravice do pritožbe in do vpogleda, ter navaja praktične težave pri uveljavljanju navedenih pravic. Opravili smo tudi druge potrebne poizvedbe.

Po proučitvi pobude in predpisov na tem področju smo ministru naslovili naša mnenja in predloge v zvezi z uveljavljanjem pravice do vpogleda in do pritožbe ob maturi. Ugotovili smo, da je veljavni pravilnik s številnimi spremembami in dopolnitvami postal nepregleden, da praktično veže vpogled in pritožbo na predhodno plačilo varščine, katere pravna podlaga je sporna ter da zakon o maturi, ki naj bi uredil to problematiko, še ni bil sprejet. Zato smo ministru za šolstvo in šport predlagali, če zakon o maturi do prihodnjega roka mature ne bo sprejet, da:

  • pripravi in objavi čistopis pravilnika o maturi
  • dopolni pravilnik o maturi tako, da bodo pravica do vpogleda, pravica do pritožbe in pravica do pisne razlage načina izračuna ocene obravnavane ločeno, pri čemer naj bi dijaki prvi dve pravici uveljavljali brez plačila taks
  • skupaj z ministrstvom za notranje zadeve prouči pravno podlago za določitev taks na tem področju ter
  • zagotovi, da bodo navodila glede izvedbe mature, vključno s pravico do vpogleda in do pritožbe, jasna in dostopna vsem udeležencem mature.

Minister se je v odgovoru zahvalil za naše predloge in nas seznanil z ukrepi ministrstva na tej podlagi. Pojasnil je, da se naši predlogi v osnovi ujemajo s predlogi strokovnjakov in republiške maturitetne komisije. Na ministrstvu bodo na podlagi zbranih predlogov pripravili najnujnejše dopolnitve pravilnika o maturi; državni zbor pa bodo zaprosili, naj predlog zakona obravnava prednostno. Dijakom, učiteljem in vodstvom šol bodo posredovali publikacijo Vodnik po maturi, ki bo vsebovala tudi čistopis pravilnika o maturi. Posebej bodo poskrbeli za čim bolj nazorno seznanitev dijakov, učiteljev in vodstev šol s pravico do vpogleda v maturitetne izpitne izdelke in s pravico do pritožbe na oceno maturitetnega izpita.

V Uradnem listu RS št. 5/97 so bile objavljene spremembe in dopolnitve pravilnika o maturi. Večina sprememb, ki jih je izdal minister za šolstvo in šport, se nanaša nauveljavljanje pravice do pritožbe in pravice do vpogleda v izpitno dokumentacijo, ki sta po novem predpisani v ločenih členih, ter na nove določbe o hranjenju maturitetne izpitne dokumentacije. Iz spremenjenih določb je sedaj jasno razvidno, da je mogoče uveljavljati pravico do pritožbe tudi brez predhodnega vpogleda in s tem povezanim plačilom stroškov vpogleda, ki se ne imenujejo več“varščina”.

Ugotavljamo, da je bila s tem uresničena večina naših predlogov, ki smo jih posredovali ministru za šolstvo in šport.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt