Natisni vsebino

6. Ugotovitve in ocene o stopnji spoštovanja človekovih pravic ter o pravni varnosti državljanov v Republiki Sloveniji

Ugotovitve in ocene o stopnji spoštovanja človekovih pravic ter o pravni varnosti državljanov v Republiki Sloveniji

Skladno z zakonom o varuhu človekovih pravic mora letno poročilo vsebovati tudi ugotovitve in ocene o stopnji spoštovanja človekovih pravic ter o pravni varnosti državljanov v Republiki Sloveniji. Predhodna poglavja, zlasti pa pregled ključnih problemov po posameznih področjih, vsebujejo podroben prikaz kršitev človekovih pravic in drugih nepravilnosti, ki smo jih zaznali pri našem delu v prvem letu obstoja institucije varuha. Zato tukaj povzemamo in poudarjamo predvsem bistvene probleme na področju človekovih pravic in pravne varnosti.

Ni sporno, da je naša država človekovim pravicam že ob svoji vzpostavitvi posvetila posebno pozornost. Ta skrb se je pokazala tudi v ustavi Republike Slovenije, ki vsebuje podrobna določila o človekovih pravicah in vključuje ratificirane mednarodne pravne akte v notranji pravni red. Najpomembnejši mednarodni pravni akti pa se nanašajo prav na spoštovanje človekovih pravic. Zavezanost spoštovanju človekovih pravic je Slovenija izpričala tudi z ratifikacijo evropske konvencije o človekovih pravicah.

Vse to pa ne pomeni, da v praksi ne prihaja do težav. Spoštovanje človekovih pravic bo tudi v prihodnje treba postavljati v ospredje tako pri snovanju novih predpisov kot pri vsakodnevnih odločitvah državnih organov. Obstaja namreč nevarnost, da pragmatični interes države preglasi spoštovanje pravic posameznika in se tako država ponovno postavi nad človeka.

Ni mogoče trditi, da bi v naši državi prihajalo do načrtnega in sistematičnega teptanja človekovih pravic. Vendar pa število in vsebina vlog, ki jih prejemamo, razkrivata nepravilnosti in probleme, ki jih posameznikom povzročajo državni in drugi organi. Veliko vlog, ki spadajo v pristojnost varuha, se resda nanaša na slabo poslovanje teh organov. Vendar imajo tudi številni od teh primerov vse znake kršitve človekovih pravic, zlasti pravice do odločanja v razumnem roku. Utemeljenih pobud te vrste je veliko.

Za oceno stanja glede spoštovanja človekovih pravic in pravne varnosti so med številnimi problemi, ki so podrobno predstavljeni v poročilu, posebnega poudarka vredni naslednji: dolgotrajnost in neučinkovitost številnih postopkov pred državnimi organi, nedodelanost zakonodaje, skromne in nepregledne pritožbene možnosti zoper ravnanje organov, socialna stiska znatnega števila prebivalcev in problemi, ki so povezani z osamosvojitvijo Slovenije.

Ugotavljamo, da v minulem letu ni prišlo do učinkovitih ukrepov, ki bi znatno pripomogli k razrešitvi navedenih problemov.

Učinkovitost in korektnost dela državnih organov

Najresnejši problem, ki ga srečujemo pri delu državnih organov, je dolgotrajnost postopkov, ki pri nekaterih sodiščih in upravnih organih prekoračuje vse razumne roke. Kljub našemu nenehnemu opozarjanju ni opaziti znakov izboljšanja. Posameznikov, ki so prizadeti zaradi takšnega poteka postopkov, je zelo veliko.

Sodišča ne odločajo v razumnem roku, nerazumno dolgi pa so tudi nekateri upravni postopki, pri katerih celo zakon določa rok za odločitev. Dolgotrajnost nekaterih postopkov pomeni praktično onemogočanje uveljavljanja varstva pravic posameznika. Razen izjemno škodljivih posledic, ki jih ima tako stanje za posameznika, se krepi nevarnost samovoljnega, nepravnega razreševanja sporov, kar ima lahko katastrofalne posledice za pravno varnost v državi.

V številnih upravnih postopkih je prekoračen rok za odločitev, ki ga določa zakon. Tovrstno neupoštevanje zakonov ni sankcionirano.

Pri delu upravnih organov pogosto ugotavljamo izogibanje odločanju in neenako odločanje v različnih delih države. Upravni nadzor, ki bi lahko odpravil takšne nepravilnosti, ni zadovoljivo organiziran in v praksi ne deluje.

Na pravno varnost državljanov zelo slabo vpliva neizvrševanje odločb državnih organov, zlasti odločb inšpekcijskih služb. S tem se opogumljajo kršitelji predpisov, tisti, ki jih kršitve prizadenejo, pa se počutijo nezaščitene in izgubljajo zaupanje v državo.

Posameznik pa je pogosto prizadet tudi zaradi zapletenosti in nepreglednosti postopkov, ki bi jih bilo treba z novimi zakonodajnimi rešitvami poenostaviti in narediti prijaznejše za stranke v postopku.

Prihaja tudi do nepravilnosti, samovolje in birokratske togosti v ravnanju posameznih državnih uradnikov. Skrb zbujajoča pa sta oblastniška miselnost in obnašanje, ki jo je še vedno opaziti pri nekaterih državnih uradnikih. Posameznika, ki se obrača nanje, obravnavajo podcenjujoče, s pozicije močnejšega in včasih tudi žaljivo. Do marsikoga še ni prodrlo spoznanje, da morajo biti državni organi v službi posameznika, ki se nanje obrača zaradi storitev, ki mu jih zagotavlja zakon in je do njih upravičen.

Zakonodaja, pravni red

Pravni red v državi se močno spreminja. Prilagaja se na novo nastalim razmeram na družbenem in gospodarskem področju in spremenjenim izhodiščem, ki jih je uvedla ustava iz leta 1991. Na nekaterih področjih še niso bili sprejeti ali novelirani zakoni, ki so nujno potrebni za praktično uveljavljanje in varovanje z ustavo in mednarodnimi pravnimi akti zagotovljenih človekovih pravic (na primer zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, zakon o izvrševanju pripora, zakon o mentalnem zdravju). Prav tako pa predolgo traja priprava zakonov, ki naj bi rešili nekatere na novo nastale probleme (zakon o vojaških pokojninah, zakon o delovnih razmerjih).

Ob številnih novih zakonih je treba posvetiti veliko več pozornosti spremljanju učinkov novih rešitev na pravice posameznika in sprejemati dopolnitve, ki naj odpravijo negativne posledice ali uredijo tiste realne okoliščine, ki jih zakon ni predvidel.

Pri sprejemanju novih predpisov velja posvetiti posebno pozornost upoštevanju načela zaupanja v pravo, ki je bistveni element pravne države. Zaradi intenzivnih sprememb v zadnjih letih in številnih spremljajočih problemov je to zaupanje na zelo nizki ravni. Zato je pri nadalnjnih spremembah predpisov treba ravnati tako, da se bo položaj izboljšal.

Pritožbene možnosti

Za ustrezno raven pravne varnosti so nujen pogoj učinkovite pritožbene možnosti posameznika. Tu ne mislimo le na pravna sredstva, vezana na konkreten akt, temveč predvsem na možnost pritožbe zoper vsako ravnanje državnega ali drugega organa in javnih služb, ki posega v pravice in interese posameznika. Ugotavljamo, da na nekaterih področjih takih možnosti sploh ni. Drugod sicer obstajajo, vendar očitno ni prave volje, da bi se o njih ustrezno seznanili uporabniki oziroma stranke. Ponekod pa ugotavljamo tudi neustrezno obravnavanje pritožb, ker ni določena ustrezna služba ali odgovorni posameznik, ki bi se ukvarjal s tem področjem ali pa se nasploh podcenjevalno gleda na pritožbe uporabnikov. Zato ti nimajo zaupanja v pritožbene možnosti tudi tam, kjer te obstajajo.

Učinkovite pritožbene možnosti, podkrepljene s svetovanjem strankam, bo treba vzpostaviti ali razviti v državnih organih, ki poslujejo s strankami, v občinah, gospodarskih in drugih javnih službah od komunale in prometa do zdravstva in zdravstvenega zavarovanja.

Pogrešamo tudi kodekse ravnanja posameznih organov in služb, v katerih bi se zavezali za določeno raven storitev, na katero posameznik lahko računa. Takšen kodeks bi bil lahko osnova za presojanje o upravičenosti pritožbe posameznika. Predlagamo oblikovanje kodeksov za področje državne uprave, posameznih javnih služb, obveznih zavarovanj, monopolnih storitvenih dejavnosti, v okviru varstva potrošnikov pa tudi na občutljivih področjih zasebne dejavnosti, kjer je posameznik pogosto žrtev nevestnega tržnega tekmovanja.

Socialni problemi

Kljub številnim mehanizmom in znatnim sredstvom, ki jih država zagotavlja kot pomoč tistim, ki brez lastne krivde ostanejo brez sredstev za preživljanje, ugotavljamo, da je še vedno veliko ljudi, ki živijo v resni socialni stiski.

Mehanizme socialne pomoči bo treba prilagajati dejanskim problemom posameznikov na takšen način, da bo z njimi mogoče zajeti tudi tiste socialne primere, ki se izmikajo doslej uveljavljenim pravilom. Le tako bo lahko država vsem svojim prebivalcem dejansko zagotovila človekovega dostojanstva vredno življenje.

Osamosvojitvena problematika

Pet let po osamosvojitvi Slovenije se številni posamezniki še vedno srečujejo s problemi, ki so bolj ali manj neposredno povezani z njo. Gre predvsem za postopke pridobivanja slovenskega državljanstva, urejanje statusa tujcev, izplačevanje vojaških pokojnin in ureditev razmerij, povezanih z vojaškimi stanovanji. Menimo, da je skrajni čas, da država ta vprašanja dokončno razreši. Negotovosti in stiske, s katerimi se soočajo številni posamezniki, ki jim ne uspe rešiti katerega od navedenih, zanje eksistenčno pomembnih vprašanj, je treba čimprej končati.

V številnih postopkih se še vedno upoštevajo dejstva, ki se nanašajo na obdobje osamosvajanja in na katerih temeljijo za posameznika negativne pravne posledice. Menimo, da po petih letih ni dopustno upoštevati nobene navedbe o ravnanju posameznika, če ne gre za sum storitve kaznivega dejanja. Če pa gre za kaznivo dejanje, je treba izvesti z zakonom določene postopke.

* * *

Skrb za človekove pravice je trajna naloga vsake države, ki želi biti demokratična in pravna. Pristajanje na kompromise na račun pravic posameznika lahko pripelje do obsežnega teptanja človekovih pravic. Zato od vseh državnih in drugih organov pričakujemo skrbno upoštevanje opozoril in predlogov, navedenih v tem poročilu. Človekove pravice niso nepotrebno razkošje ali pogrešljiv okrasek, temveč temelj in bistveni sestavni del demokratične pravne države.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.