Natisni vsebino

4.4. Delovnopravne zadeve

DELOVNOPRAVNE ZADEVE

Kljub omejenim pristojnostim varuha na področju delovnih razmerij, o čemer bomo govorili pozneje, se je v številnih pobudah pokazala problematika, ki je posledica velikih političnih in ekonomskih sprememb v zadnjih letih. Prehod na tržno gospodarstvo oziroma sploh na novo ekonomsko ureditev je za mnoge zelo težak in boleč. S privatizacijo družbenega premoženja so nastali zasebni lastniki, izmed katerih mnogi grobo kršijo pravice delavcev. Problem je tudi delovnopravna zakonodaja, ki še ni usklajena s spremembami v družbi, kar v praksi povzroča dodatne težave pri uveljavljanju pravic in preprečevanju kršitev v breme socialno šibkejšega partnerja. Zaradi množičnih kršitev so pristojni državni organi, kot na primer inšpekcija dela, pogosto neučinkoviti. Sodišča, ki odločajo v delovnih in socialnih sporih, rešujejo zadeve zaradi številnega pripada z velikimi zaostanki. Odločanje zunaj razumnega roka pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja in nikakor ne pripomore k socialni varnosti. Med ljudmi prihaja do čedalje večjih socialnih razlik. Pogosto je vprašanje ali država sploh še zmore izpolnjevati svojo obveznost, da vsakomur zagotovi človeškega dostojanstva vredno življenje. In to kljub ustavnemu načelu, da je Slovenija pravna in socialne država.

Pobude so v številnih primerih izražale obup in nemoč delavcev, ki so se zaradi stečaja podjetja ali kot tehnološki presežek znašli na cesti, neredko zaradi neizplačevanja plač oziroma po prenehanju izplačevanja nadomestila v resni eksistenčni stiski. V drugih so se delavci pritoževali zaradi načina njihovega obravnavanja v teh okoliščinah (uveljavljanje posameznih pravic pri stečaju, manjše pravice pri razporeditvi v drugo organizacijo). Precej je bilo pobud v zvezi s siceršnjim obravnavanjem delavcev pri delodajalcih glede ocene zmožnosti za delo, prenehanja delovnega razmerja, odpravnine, disciplinskih postopkov, prerazporejanja, posameznih prejemkov (plača, nadomestilo med odsotnostjo zaradi bolezni, regres, jubilejna nagrada) ter drugih pravic in obveznosti. Pri zasebnih delodajalcih so se pokazali še posebni problemi glede plačila za delo, zaposlitve brez pogodbe in prijave v zavarovanje, neutemeljenega zaposlovanja za določen čas, neizročitve delovne knjižice ob prenehanju delovnega razmerja itd. V več pobudah so bila poudarjena vprašanja z elementi osamosvojitvene problematike: položaj delavcev v organizacijah, ki so imele sede v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah, prevzem delavcev s sporazumom med organi in organizacijami Slovenije in Hrvaške, izdajanje delovnih dovoljenj za posebna dela.

Vprašanja zaposlovanja in pravic med brezposelnostjo so v neposredni zvezi z doslej opisanimi oziroma se z njimi prepletajo. Ne glede na dejansko težaven položaj posameznih pobudnikov pa je po drugi strani iz pobud razvidno, da veliko ljudi očitno še vedno živi v prepričanju, da jim mora problem rešiti nekdo drug, pri čemer ponavadi mislijo na državo. Tako ni čudno, da je več pobudnikov pričakovalo zelo neposredno pomoč varuha pri iskanju zaposlitve. Pobudniki so se obračali na nas ne samo v zvezi z iskanjem zaposlitve, temveč tudi zaradi najrazličnejših vprašanj glede pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost - od vprašanja, ali jim ta pravica glede na način prenehanja delovnega razmerja sploh pripada, do višine nadomestila, pravice do podaljšanega izplačevanja nadomestila zaradi upokojitve in problemov ob izplačilu nadomestila v enkratnem znesku. Tudi na tem področju je bilo veliko pobud za pospešitev postopkov pri Zavodu za zaposlovanje in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, pritožb zaradi neučinkovitosti inšpekcije dela ter počasnega reševanja sporov pri delovnih sodiščih.

Po zakonu o varuhu človekovih pravic ima varuh pooblastila za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Iz tega sledi, da se lahko ukvarjamo s kršitvami človekovih pravic in drugimi nepravilnostmi pri urejanju delovnih razmerij v navedenih organih in organizacijah, ne pa v gospodarskih družbah, zavodih, ki ne opravljajo javne službe, društvih, pri samostojnih podjetnikih posameznikih in podobnih delodajalcih. Tudi v teh primerih pa seveda lahko spremljamo delo državnih organov, ki pa imajo ustrezne pristojnosti (inšpekcija dela, družbeni pravobranilec, zavod za zaposlovanje, delovna sodišča). Številnim pobudnikom smo zato lahko dali samo pojasnila in napotke. Kjer je šlo za pospešitev postopka, smo to skušali doseči, saj smo tudi tu naleteli na primere dolgotrajnega reševanja zadev tako na Zavodu za zaposlovanje kot pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, še posebej pa na delovnih in socialnih sodiščih. Ker je od rešitve spornega razmerja lahko odvisna eksistenca ljudi, je po našem mnenju dolgotrajnost postopkov na večini teh sodišč še bolj nevzdržna, kot to velja za sodišča nasploh.

Tudi pobude s področja delovnopravnih zadev smo obravnavali podobno in s podobnim uspehom, kot je opisano v naslednjem razdelku pri upravnih zadevah, zato tu tega ne navajamo. Pri delovanju inšpekcije dela smo večinoma lahko ugotovili precejšnjo prizadevnost. Večjo učinkovitost pa preprečujejo zastarela normativna ureditev delovnih razmerij, kadrovski primanjkljaj v inšpekciji in splošni problemi v zvezi z delovanjem uprave, vodenjem postopkov in zlasti izvršb. Glede izvršbe mogoče samo o dveh posebnostih. Ob tem, da novi zakon o inšpekciji dela omogoča dokaj drastične in navidezno učinkovite ukrepe vse do predloga za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti, je pri izvršitvi takih ukrepov inšpekcija pred dilemo, ali jih realizirati, saj s tem pri varstvu pravic delavcev lahko povzroči, da bo njihov položaj še slabši - ko preprečuje kršitev pravic delavcev, lahko “doseže”, da ostanejo brez dela. Kot drugo pa smo ugotovili neučinkovitost inšpekcije v primeru, ko posamezna kršitev ni sankcionirana kot prekršek. Nesprejemljivo je, da inšpekcija na primer ne bi mogla doseči, da bi zasebni delodajalec izročil ob prenehanju delovnega razmerja delavcu delovno knjižico, kot se je zgodilo pri enem od pobudnikov. Omenimo naj samo še ugotovitev, da niso dokončno razčiščena vsa vprašanja v zvezi s pristojnostjo inšpekcije. Po zakonu je sicer načelno pristojna za nadzorstvo nad izvajanjem vseh predpisov, ki urejajo delovna razmerja, dejansko pa ne ukrepa v zadevah, o katerih tečejo delovni spori. To je sicer v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku, razmejitev pa ni trdna in ne dovolj urejena v predpisih (npr. vprašanje sodelovanja inšpekcije pri izvršitvi sodnih odločb o vrnitvi na delo).

Pobude v zvezi z urejanjem delovnih razmerij v organih in organizacijah, do katerih ima varuh pooblastila, niso bile številne. Tako na primer ni bilo nobene pobude zaradi ukrepov ob reorganizaciji državne uprave in lokalne samouprave. Še največ pobud je bilo s področja obrambe - od želje po zaposlitvi v slovenski vojski prek spora o obsegu zagotovil pripadnikom JLA, ki so prestopili v Teritorialno obrambo RS, do konkretnih spornih postopkov v tem resorju. Poleg tega smo prejeli posamezne pobude glede izbire oziroma razporeditve višjih upravnih delavcev in glede nekaterih spornih izplačil.

Po našem mnenju bi bilo treba čimprej novelirati normativno ureditev delovnih razmerij, določiti inšpekcijo dela kot edinega upravnega nosilca varstva pravic delavcev ter natančneje razmejiti upravno in sodno varstvo. K učinkovitejšemu delovanju inšpekcije dela pa bi seveda pripomogli tudi nekateri splošni ukrepi za izboljšanje dela upravnih organov, o katerih govorimo pri obravnavanju upravnih zadev.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.