Natisni vsebino

4.2. Omejitve osebne svobode

OMEJITVE OSEBNE SVOBODE

Primerov odvzema prostosti je največ v povezavi s postopki pred pravosodnimi organi. Omejitvam osebne svobode so izpostavljeni tudi vojaški obvezniki na služenju vojaškega roka ter pripadniki rezervne sestave, ko so vpoklicani v vojaško službo. S temi primeri se srečujemo še pri obravnavanju oseb z duševnimi motnjami pri hospitalnem zdravljenju na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic ter v zvezi z institucionalnim varstvom v različnih javnih socialnovarstvenih zavodih za otroke, mladino in odrasle.

Pobudam te skupine prebivalstva namenjamo posebno pozornost ter jih obravnavamo prednostno in sproti. Največkrat gre namreč za osebe, ki so porinjene na rob družbenega dogajanja ter posebej ranljive in nemočne. Zanimanje javnosti za razmere, v katerih žive, ter za njihove pravice in svoboščine ni veliko in je v glavnem povezano le s posameznimi odmevnimi in senzacionalističnimi primeri. Njihovo življenje se odvija za zaprtimi vrati, stran od oči javnosti, ki na mnoge izmed njih morda pogosto celo gleda z nezaupanjem in premajhnim razumevanjem. Prav ta "skritost" življenja oseb, ki jim je omejena osebna svoboda, terja našo posebno skrb in nenehno prisotnost.

Pri obravnavanju teh pobud pogosto uporabimo telefonske povezave za zbiranje informacij in posredovanje, kar nam neformalen način našega dela dovoljuje. Pobudnike, ki so to želeli, smo v zavodih obiskali in se z njimi pogovorili brez navzočnosti drugih oseb.

4.2.1. Priporniki

Pritožbe pripornikov so bile povezane predvsem z odreditvijo oziroma podaljšanjem pripora, torej z odločanjem, ki je v pristojnosti sodišča. Tu smo sodišča opozarjali na dolžnost hitrega in prednostnega obravnavanja pripornih zadev, pobudnikom pa svetovali pravne poti, vključno z možnostjo vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora oziroma o zavrnitvi predloga za odpravo pripora. Pripornike, ki so to želeli, smo v priporu obiskali. Večkrat smo bili v priporih v Ljubljani in Mariboru.

V letu 1995 sicer ni bilo pritožb zaradi neugodnih bivalnih razmer v priporu, a smo kljub temu večkrat opozorili na veliko število pripornikov, ki so nastanjeni v utesnjenih in ne vedno ustrezno vzdrževanih in opremljenih prostorih. Razen dveh ur gibanja na prostem (če vremenske razmere to dopuščajo in če ima zapor primeren ograjen prostor) so priporniki 22 ur na dan vezani na omejen prostor celice, v kateri so nastanjeni, ponavadi skupaj z več drugimi priporniki. Obiski sorodnikov (n. pr. po dnevnem redu oddelka pripora v zaporih Ljubljana) so nadzorovani in omejeni na 15 minut na teden. Ob upoštevanju, da pripor neredko traja dolge mesece, pa tudi eno leto in več, je neugodne bivalne in druge razmere, v katerih žive priporniki, težko uskladiti z domnevo nedolžnosti. Načelu, da se med prestajanjem pripora ne smeta žaliti osebnost in dostojanstvo obdolženca, bo treba v praksi dati večji pomen.

Pripor pomeni poseg v temeljne človekove pravice in svoboščine. Poleg ustave vsebuje določila o priporu in o ravnanju s priporniki zakon o kazenskem postopku (ZKP). Izvrševanje pripora pa je urejeno s podzakonskim aktom: pravilnikom o izvrševanju pripora iz leta 1981. Ministrstvo za pravosodje smo večkrat opozorili, da gre za zakonsko materijo, ki ne more biti urejena s podzakonskim predpisom. Priporniku je mogoče omejiti pravice in svoboščine samo na podlagi zakona in le toliko, kolikor je potrebno za varnost v priporu in za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Upoštevati je treba domnevo nedolžnosti ter varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, ki mora biti po 21. členu ustave zagotovljeno tudi med odvzemom prostosti. Opozarjali smo na nujnost, da pride čimpreje do zakonske ureditve izvrševanja pripora, in to z rešitvami, ki bodo ustrezale ustavnemu in mednarodnopravnemu varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ob obisku v zavodu za prestajanje kazni zapora v Ljubljani smo se srečali s problemom pripora mladoletnika. Ugotovili smo, da je 15 let star fant v priporu skupaj z več polnoletnimi priporniki.

Ob obravnavanju tega primera smo uporabili pooblastilo po 23. členu zakona o ustavnem sodišču, po katerem lahko varuh človekovih pravic vloži zahtevo za oceno ustavnosti zakonskega in podzakonskega predpisa v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava. Ocena ustavnosti predpisov obsega tudi oceno skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah posebej poudarjata ravnanje, ki je v kar največji meri v skladu s koristmi otroka tudi takrat, ko je otroku odvzeta prostost. Tako pakt zahteva, da morajo biti mladoletni obdolženci brez izjeme ločeni od odraslih. Enako zahtevo vsebuje tudi konvencija, ki dovoljuje odstop le, če bi bil otrok v priporu ločen od odraslih v nasprotju z njegovimi interesi. Po določilu konvencije je otrok v priporu lahko skupaj z odraslimi le, če je to zanj koristnejše, kot pa če je priprt ločeno od njih. Konvencijski odstop od pravila ločenega pripora z odraslimi je torej določen v interesu otrokovih koristi.

V zahtevi za oceno ustavnosti smo poudarili našo oceno, da obstoječa slovenska ureditev ne zadosti merilu, da so pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki njegove koristi glavno vodilo. Člen 473 ZKP pravila, da mora biti mladoletnik priprt ločeno od polnoletnih, ne postavlja absolutno in v skladu s koristmi otroka. Priprtje mladoletnika skupaj s polnoletnimi dovoljuje zakon ob dveh pogojih: če bi mladoletnikova osamitev trajala predolgo in je podana možnost, da je mladoletnik v priporu skupaj s polnoletnim, ki nanj ne bo škodljivo vplival. Pripor je v postopku proti mladoletniku izjemen ukrep in sme trajati le najkrajši potrebni čas. Zato je mladoletnikova osamitev lahko le izjemna in kratkotrajna. Negativni pogoj, da polnoletni nanj ne bo škodljivo vplival, pa je neživljenjski in neprimeren, saj zahteva vnaprejšnjo presojo (ne)škodljivosti vpliva s strani polnoletnega pripornika. Mladoletnikovi osamitvi v priporu se je mogoče izogniti tudi na druge načine, pri katerih je upoštevano, da je otroštvo upravičeno do posebne skrbi in pomoči (n. pr.: več obiskov ali pripor mladoletnika skupaj z vrstniki v posebnih, za obravnavo mladoletnikov usposobljenih zavodih).

O 7. junija 1995 vloženi zahtevi za oceno ustavnosti ustavno sodišče še ni odločilo. Odzvala pa se je izvršilna veja oblasti in pričakujemo, da ob 473. člen ZKP, ki ureja pripor mladoletnika, spremenjen ob sprejetju novele zakona o kazenskem postopku.
 

4.2.2. Obsojenci na prestajanju kazni zapora

Število pobud obsojencev nenehno narašča. Obsojenci so nam v letu 1995 poslali več kot 20 pisnih pobud, oktobra isto leto pa smo prejeli v delo tudi peticijo 74 obsojencev, ki zaporno kazen prestajajo v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. Ob obiskih v zavodih za prestajanje kazni zapora na Dobu, v Ljubljani in Mariboru ter v prevzgojnem domu za mladoletnike v Radečah smo opravili pogovor z več deset obsojenci oziroma mladoletniki ter se podrobneje seznanili z razmerami v teh zavodih.

Pravna neprilagojenost obstoječih predpisov

Iz številnih pobud smo razbrali, da so obstoječi predpisi zastareli, nepregledni in marsikdaj neusklajeni z novim družbeno-političnim in pravnim redom. Mednarodnim pravnim aktom s področja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustavnemu zagotovilu o varstvu človekove osebnosti in dostojanstva med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni v celoti sledi le novi kazenski zakonik, ki v desetem poglavju vsebuje temeljne določbe o izvrševanju kazenskih sankcij. Sicer pa je kazensko izvršilno pravo še vedno urejeno z zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) iz leta 1978 (s kasnejšimi novelami) in s številnimi podzakonskimi predpisi. Ministrstvo za pravosodje smo v letu 1995 večkrat opozorili na nujnost čimprejšnjega sprejetja celovite zakonodaje s področja izvrševanja kazenskih sankcij. Predlog za izdajo zakona o izvrševanju kazenskih sankcij je že vse predolgo (več let) v pripravi, in doslej vladi in državnemu zboru še ni bil predložen v obravnavo. Številna vprašanja, ki se zastavljajo zdaj, v času sprejemanja starih predpisov, še niso bila aktualna in zato zakonsko niso urejena. Normativna neprilagojenost spremenjenim pravnim, političnim in dejanskim razmeram pa v praksi povzroča kopico težav, katerih žrtev so pogosto obsojenci. Najboljše varstvo pravic namreč zagotavljajo prav natančna pravila in standardi za ravnanje z obsojenci.

Temeljno načelo pri izvrševanju kazenskih sankcij je, da so človekove pravice in svoboščine obsojencev lahko omejene (in to le z zakonom!) samo toliko, kolikor je nujno, da se izvrši posamezna kazenska sankcija. Kazensko pravo ne določa, da bi bilo treba obsojenca kaznovati še kako drugače razen z odvzemom prostosti. Zato je treba obsojencem zagotoviti vse pravice, ki niso nezdružljive z zaporno kaznijo.

Pravna sredstva

Za obsojence je izjemno pomembna pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Iz vloženih pobud smo zaznali, da obsojenci pogosto nimajo zaupanja v obstoječe pravne poti. Izražajo stališča, da so pritožbe neučinkovite in že vnaprej obsojene na neuspeh.

Obsojenec se zaradi kršitve njegovih pravic ali zaradi drugih nepravilnosti po sedanji ureditvi lahko pritoži pri upravniku zavoda, v katerem prestaja kazen. Če z upravnikovo odločitvijo ni zadovljen, ima pravico pritožiti se na Ministrstvo za pravosodje. Pritožba zoper odločbo o izrečeni disciplinski kazni pa ni dovoljena. Izjema velja le v primeru disciplinske kazni oddaje v samico, kjer je dovoljena pritožba na Ministrstvo za pravosodje. Zoper upravni akt, izdan po določbah ZIKS, je mogoč upravni spor, ki pa v celoti ne zadosti merilu, da mora biti končna odločitev v upravnem postopku dana v presojo sodišču polne jurisdikcije.

Disciplinsko kaznovanje ne sme biti del tretmaja z obsojenci in torej upravna zadeva zavoda za prestajanje kazni zapora. Postati mora del pravosodne funkcije sojenja z vsemi temeljnimi jamstvi, ki jih obdolžencu daje kazenski postopek. Ne gre spregledati, da se obsojenec kaznuje disciplinsko celo za kaznivo dejanje, ki ga stori med prestajanjem zaporne kazni in za katero je zagrožena kazen zapora do enega leta.

Odločitev o pritožbi, ki jo bodo kot pravično sprejeli tudi obsojenci, lahko zagotovi le neodvisen in nepristranski tribunal. Organi, ki izvršujejo zaporno kazen, sami ne morejo varovati pravic zapornikov, saj so prav oni tisti, ki lahko te pravice kršijo. Prost dostop obsojenca do sodišča je temeljna človekova pravica, ki je podlaga za vse druge pravice obsojenca, ki prestaja zaporno kazen.

Poleg nadzorstva, ki ga nad izvrševanjem zaporne kazni opravlja samo Ministrstvo za pravosodje, izvršuje glede zakonitega in pravilnega ravnanja z obsojenci nadzorstvo tudi predsednik okrožnega sodišča, na čigar območju je zavod za prestajanje zaporne kazni oziroma njegov oddelek. Pri tem nadzorstvu, ki je obvezno najmanj enkrat na mesec, lahko predsednik sodišča sam odredi potrebne ukrepe ali pa svoje ugotovitve sporoči upravniku zavoda, v katerem je opravil nadzorstvo, in Ministrstvu za pravosodje. Sodno varstvo za primer okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja je zagotovljeno s členom 106/2 kazenskega zakonika, vendar ta (načelna) norma doslej v praksi, vsaj po naših informacijah, še ni zaživela. Podrobnejše ureditve postopka tega na novo urejenega varstva še ni.

V sedanji ureditvi je še posebej pomembna vloga varuha, ki kot neodvisna in nepristranska institucija lahko bistveno pripomore k varstvu človekovih pravic in svoboščin in k odpravi nepravilnosti v ravnanju z obsojenci v zavodih za prestajanje zaporne kazni. De lege ferenda pa je treba obsojencem zagotoviti pravico pritožbe oziroma pravne poti na sodišče zoper vsak dokončni akt, s katerim se odloča o pravicah ali obveznostih obsojencev na prestajanju zaporne kazni.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij našteva disciplinske kazni, ne določa pa hujših in lažjih disciplinskih kršitev, zaradi katerih je obsojenec lahko disciplinsko kaznovan. Čeprav gre za zakonsko materijo, je predpisovanje disciplinskih kršitev prepuščeno splošnemu aktu zavoda za prestajanje zaporne kazni: hišnemu redu. Gre za neskladje s 87. členom ustave, po katerem se pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko določajo samo z zakonom. Ob tem so disciplinske kršitve navedene ločeno od sankcij. Tako med njimi ni povezave, kar omogoča samovoljo pri disciplinskem kaznovanju. Tudi postopek za vodenje disciplinskih postopkov je treba celovito in enotno urediti z zakonom.

Hišni red

Hišni red v zavodu za prestajanje zaporne kazni pomembno posega v življenje in pravice obsojencev. Ugotovili smo, da zavodi za prestajanje zaporne kazni na Dobu, v Ljubljani in Mariboru uporabljajo hišne rede, ki so bili sprejeti v letih 1979 in 1980. Po naših informacijah je podobno tudi v drugih zavodih. Hišni redi so zastareli in v številnih delih neuporabni. Večkrat so bili dopolnjevani, pri čemer pa je v zadnjem času očitno prišlo tudi do nejasnosti v zvezi s pristojnostjo za noveliranje hišnih redov. Po členu 25/2 ZIKS predpiše hišni red upravnik zavoda. Z uveljavitvijo zakona o organizaciji in delovnem poročju ministrstev pa smo zaznali, da je ta pristojnost sporna. Tako na primer upravnik zavoda na Dobu meni, da je pristojnost za spreminjanje hišnega reda na Ministrstvu za pravosodje, slednje pa meni, da je ta pristojnost ostala upravniku zavoda. Ta "kompetenčni spor" obsojencem ne more prinesti koristi in ga je zato treba čimpreje razrešiti.

Posamezni zavodi tudi nimajo prečiščenega besedila veljavnega hišnega reda. Položaj smo preverili v Zavodu za prestajanje kazni na Dobu. Ugotovili smo, da lahko obsojenci dobijo v roke le hišni red iz leta 1980, brez sprememb in dopolnitev. Te naj bi bile nabite na oglasnih deskah v zavodu. Kontrolni pregled je pokazal, da so na oglasnih deskah spremembe in dopolnitve iz zadnjega časa, kar pa nikakor ne omogoča seznanitve s celotnim veljavnim besedilom hišnega reda. Obsojenci so nam povedali, da jim uprava ob sprejemu v zavod ustno pojasnjuje posamezna določila hišnega reda, in to predvsem dolžnosti. Sicer pa smo na Dobu hišni red iz leta 1980 lahko dobili v knjižnici, na voljo pa naj bi bil tudi na oddelkih v prostorih, kjer se obsojenci zbirajo v prostem času.

V Sloveniji prestajajo zaporno kazen tudi obsojenci, ki so tujci. Zavodi za prestajanje zaporne kazni nimajo hišnega reda tudi v katerem drugem jeziku, da bi ga tujci lahko razumeli.

Plačilo obsojencem za opravljeno delo

Zastarelost in neuporabnost veljavnega ZIKS se je pokazala v primeru pobudnika, ki se je pritožil, da za delo kuharja v zaporu ne prejema plačila, do katerega je upravičen. Po členu 53 ZIKS imajo obsojenci pravico do plačila za opravljeno delo, ki znaša četrtino povprečne plače delavcev za enakovrstno delo v podjetjih, če pri delu dosegajo povprečen uspeh. Zakon določa, da se za povprečno plačo, ki se uporablja za izračun plačila obsojencev, šteje povprečna čista plača delavcev, ki jo ugotovi in objavi Zavod RS za statistiko (oziroma sedaj Statistični urad RS).

Statistični urad RS pa že več let ne ugotavlja in ne objavlja povprečne čiste plače delavcev za določena dela in naloge (npr. za kuharja). Tako zavodi za prestajanje kazni zapora pri določanju plačila obsojencem za opravljeno delo ne morejo kot osnovo upoštevati povprečne plače delavcev za enakovrednostno delo v podjetjih. Ugotovili smo, da zavodi po lastni presoji in na različne načine izračunavajo plačilo obsojencem za opravljeno delo. Enotnega navodila ni bilo. Posledica je bilo nezadovoljstvo številnih obsojencev, ki so menili, da za opravljeno delo ne prejemajo ustreznega plačila.

Na podlagi pritožb obsojencev in našega posredovanja je ministrica za pravosodje izdala posebno navodilo oziroma zavzela pisno stališče, po katerem je treba za obračun plačila za delo obsojencem uporabljati povprečno mesečno čisto plačo na zaposleno osebo v gospodarstvu RS za obdobje treh mesecev. Ta podatek Statistični urad RS objavlja v poročilu o gibanju plač v Uradnem listu RS. Ministrica za pravosodje je odredila obvezno uporabo tega stališča, da se zagotovi zakonito in enotno obračunavanje plačila za delo obsojencev v zavodih.

Čeprav so bili zavodi zavezani v praksi izvajati to stališče, pa smo ugotovili, da se stališče ministrstva o obračunavanju plačila za delo obsojencev ne uporablja. Nastal naj bi namreč problem pri uresničevanju tega stališča v praksi, ker naj bi višina plačila za delo obsojencev presegla finančne zmogljivosti gospodarskih enot zavodov za prestajanje zaporne kazni. Hkrati naj bi nov način obračunavanja plačila za delo obsojencev porušil razmerje glede višine plačila med tistimi, ki pri delu dosegajo podpovprečen, povprečen ali nadpovprečen uspeh.

Ugotavljamo, da trpijo posledice normativne neurejenosti obsojenci, ki so zaradi svojega statusa že tako v manj ugodnem položaju. Pri tem zagotovilo uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, da bo novi zakon, ki bo to področje normativno ustrezno uredil, v kratkem predložen vladi v postopek, ne more biti opravičilo za obstoječe nezakonito stanje.

Pravica obsojencev do vpogleda v osebni spis

Člen 38 ustave vsakomur zagotavlja pravico, da se seznani z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj. Ugotovili smo, da ta pravica obsojencem, ki prestajajo zaporno kazen, ni zagotovljena.

V letu 1992 sprejeta novela zakona o izvrševanju kazenskih sankcij se nanaša tudi na zbirko podatkov o obsojencih na prestajanju zaporne kazni in na varstvo osebnih podatkov. Po členu 44 j navedenega zakona je določeno, da minister, pristojen za pravosodje, podrobneje predpiše način zbiranja podatkov in vodenje zbirke podatkov o obsojencih. Ta predpis doslej ni bil izdan. Na našo urgenco je ministrica za pravosodje odgovorila, da zakon ne določa roka za izdajo tega izvršilnega predpisa, ter ocenjuje, da ni smotrno izdati podzakonski akt o zbiranju ter vodenju osebnih podatkov obsojencev, ker se pripravlja nov zakon o izvrševanju kazenskih sankcij.

Iz pobud smo razbrali, da normativna neurejenost navedenega področja povzroča nejasnosti v zvezi z izvrševanjem pravice obsojenca do vpogleda v podatke, ki so vsebovani v zbirki podatkov o obsojencih na prestajanju zaporne kazni. Zavodi za prestajanje kazni, ki vodijo to zbirko podatkov (upravljavci zbirke) niso imeli navodil, kako posameznemu obsojencu zagotoviti pravico do vpogleda v njegov osebni spis. V praksi je to pomenilo, da zavod obsojencu ne omogoča vpogleda v njegov osebni spis in s tem v zbirko podatkov, ki se nanašajo nanj.

Ministrstvu za pravosodje smo podali mnenje, da je treba obsojencem zagotoviti pravico do vpogleda v osebni spis, četudi pravna ureditev ni popolna. Ministrstvo je upoštevalo naše mnenje in izdalo interno navodilo, kako naj ravnajo zavodi za prestajanje zaporne kazni, da se obsojencem zagotovi pravica do vpogleda v osebni spis. Še vedno pa so ostala nekatera odprta vprašanja. Iz pogovora z obsojenci smo ugotovili, da je predvsem ostalo sporno, da lahko uprava zavoda izloči nekatere listine, predno obsojencu omogoči vpogled v njegov osebni spis.

Obiski

Obsojenci imajo pravico, da jih enkrat na teden obiščejo ožji družinski člani, z dovoljenjem upravnika pa tudi druge osebe. Obisk traja najmanj 30 minut. Nadzorovani obisk lahko traja največ dve uri, brez nadzorstva pa 24 ur. Večkrat smo opozorili, da takšna časovna omejitev, še posebej ko gre za obiske iz bolj oddaljenih krajev ali celo iz tujine, ni v skladu s temeljnim načelom, da je dopustno človekove pravice obsojencev omejiti samo, kolikor je to nujno zaradi izvršitve kazenske sankcije. Veliko je pobudnikov, ki se pritožujejo zaradi prekratkih obiskov, ko njihovi najbližji svojci porabijo veliko več časa za pot, kot pa jim je na voljo časa za obisk.

Daljši obisk in večje število obiskov po sedanji ureditvi ne pomeni pravice, pač pa le ugodnost, ki so je obsojenci lahko deležni za dobro obnašanje, prizadevanje in uspehe pri delu in iz drugih prevzgojnih razlogov.

Dajanje ugodnosti obsojencem

Daleč največ pritožb obsojencev se nanaša na podeljevanje ugodnosti, kot so namenski in nenamenski prosti izhodi, izraba letnega počitka zunaj zavoda ter podaljšani obiski in njihovo večje število. Pogosti očitki obsojencev so, da uprava zavoda, zlasti pa vzgojna služba, obstoj pogojev za pridobitev ugodnosti ocenjuje oziroma ugotavlja preveč arbitrarno in ne vedno po objektivnih merilih. Tako lahko prihaja do izraza pretirana subjektivna in enostranska presoja tistih, ki odločajo o ugodnostih, kar obsojenci občutijo kot krivico in nepošteno odločanje.

Učinkovito (zunanje) nadzorstvo nad (ne)podeljevanjem ugodnosti je vsaj oteženo, če že ne onemogočeno. Ohlapna pravila in uporaba pravnih standardov dopuščajo široko možnost diskrecijskega delovanja in odločanja. Dovolj prostora je tudi za samovoljo tistih, ki odločajo o teh, za posameznika, ki mu je odvzeta prostost, tako pomembnih zadevah. O dodelitvi ugodnosti odločajo oddelčne strokovne skupine v zavodih. Timsko odločanje naj bi zmanjšalo vpliv subjektivnosti in pristranskosti, vendar se s takšnim načinom odločanja hkrati zamegljuje odgovornost za sprejeto odločitev.

Ob sprejemanju nove zakonodaje velja obsojenčevim pravicam in ugodnostim posvetiti večjo pozornost. Nekatere ugodnosti (zlasti daljši čas trajanja in pogostnost obiskov) bi nova zakonodaja lahko določila kot pravice obsojencev. Dodeljevanje ugodnosti in pogoje za njihovo pridobitev pa je treba urediti natančneje, da bo manj možnosti za arbitrarno določanje in da bo hkrati zagotovljena možnost objektivnega nadzora sprejetih odločitev.

Druge pritožbe obsojencev

Nekaj pritožb obsojencev je bilo upravičenih, ker ni bila zagotovljena pravica do dveurnega bivanja na svežem zraku. Nekateri so izražali nezadovoljstvo zaradi preverjanja podatkov o obiskovalcih (v zavodu na Dobu, kjer so bile te pritožbe, so to prakso že opustili). Več obsojencev se je pritoževalo, da vklepanje (uporaba lisic) ob spremljanih izhodih zunaj zavoda doživljajo kot ponižujoče in nehumano ravnanje. Opozorili smo, da je na tem področju potrebna še posebna rahločutnost pri zagotavljanju pravilnega ravnotežja med potrebo po varnosti in preprečitvijo bega na eni strani ter varovanjem človeškega dostojanstva obsojencev na drugi.

Obravnavali smo tudi pritožbe, ki so se nanašale na omejene možnosti telefoniranja, fotokopiranja, pravne pomoči v zavodih, na možnost uporabe pisalnega stroja in računalnika. Posamezni pobudniki so izražali nezadovoljstvo zaradi namestitve v sobo skupaj s soobsojencem, ki ga odklanjajo. Več pritožb se je nanašalo na nasilje med samimi obsojenci, nekaj pa tudi na oblastno obnašanje, grobo in nekorektno ravnanje paznikov in na neupravičeno uporabo fizične sile.

V vseh primerih smo trditve pobudnikov skrbno presojali in iskali rešitve v skladu s pravicami in obveznostmi obsojencev.

Rdeča nit nezadovoljstva so pogojni odpusti. Obsojenci, ki s prošnjo za pogojni odpust niso uspeli, so za negativno odločitev pogosto zatrjevali različnost meril in neupoštevanje določil 109. člena kazenskega zakonika, ki določa pogoje za uporabo pogojnega odpusta. Očitno je, da številni obsojenci pogojni odpust štejejo za pravico, ki jim gre, ko prestanejo polovico zaporne kazni. Na drugi strani pa smo opazili, da komisija za pogojni odpust pri Ministrstvu za pravosodje med merili za pogojni odpust upošteva tudi tiste, ki sta jih upoštevala že zakonodajalec pri zakonski in sodišče pri sodni individualizaciji kazni. Opozorili smo, da takšno odločanje lahko ogrozi namen pogojnega odpusta, saj vnaša pogoje, ki jih zakon ne določa.

Zaradi zagotavljanja pomoči obsojencem po prestani kazni smo se kar nekajkrat obrnili na kazenske zavode in na pristojne centre za socialno delo. Opozorili smo na pomoč, ki jo obsojenec potrebuje pri urejanju življenjskih razmer, da se lahko vključi v normalno življenje.
 

4.2.3. Vojaki

Člen 52 zakona o obrambi določa, da lahko vojaška oseba da pobudo za začetek postopka pri varuhu, če meni, da so bile med vojaško službo njene pravice ali temeljne svoboščine omejene ali kršene. Kljub omejitvam osebne svobode, katerim so vojaške osebe in zlasti vojaški obvezniki, ki služijo vojaški rok, nedvomno izpostavljeni, pa doslej pobude v tej smeri nismo prejeli. To je lahko znamenje urejenih razmer v slovenski vojski, ali pa zgolj posledica slabe informiranosti posameznikov, da ta pritožbena možnost obstoji.

Pogovor z vojaškimi obvezniki in častniki v slovenski vojski ob obisku v vojašnici Šentvid je pokazal, da obstaja vrsta problemov, ki terjajo našo pozornost. Ponovno pa gre posebej opozoriti, da pravila službe, ki v pomembnih elementih urejajo vojaško službo, še niso sprejeta.

4.2.4. Osebe z duševnimi motnjami

Prejeli smo več deset pobud, povezanih z napotitvijo, neprostovoljno hospitalizacijo in razmerami v psihiatričnih bolnišnicah in v javnih socialnovarstvenih zavodih. Z našim posredovanjem smo nemalokrat opozorili javne zdravstvene in socialnovarstvene službe, ki jim je naložena skrb za osebe z duševnimi motnjami, da zagotovijo korektno in pravilno ravnanje v korist prizadetega posameznika.

Dolžnost države in družbene skupnosti je zagotoviti osebam, ki imajo težave z duševnim zdravjem, življenjske razmere, s katerimi se zagotavljajo enakopravnost, dostojanstvo in strpnost, ob upoševanju posebnosti in različnosti vsakega posameznika.

Psihiatrična zdravstvena dejavnost posega na občutljivo in najbolj intimno področje človekove zasebnosti, pa vendar s stališča varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nima nepristranskega in neodvisnega zunanjega nadzora. Sodni nadzor je urejen le glede neprostovoljne hospitalizacije, pa še tu se v zakonodaji in še bolj v praksi kažejo pomanjkljivosti. Hospitalizacija proti volji posameznika je poseg v pravico do prostosti in lahko ogrozi načelo prostovoljnosti zdravljenja. Razen v taksativno naštetih zakonskih primerih namreč nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju.

Neprostovoljna hospitalizacija in zdravljenje zahtevata skrbno tehtanje interesov posameznika in njegove pravice do osebne svobode in prostosti ter družbenega interesa za varnost javnega reda in miru ter neogrožanja življenja in premoženja.

Bolnika pošlje v psihiatrično bolnišnico zdravnik, ki sme zahtevati pomoč organov za notranje zadeve, če ugotovi, da je zaradi bolnikovega ravnanja neposredno ogrožena varnost ljudi. Podrobnosti napotitve in sprejemanja duševnih bolnikov v zdravstveni zavod niso urejene. V praksi bolnišnica sprejme bolnika tudi brez napotnice, bolnik pa je lahko priveden ob uporabi sredstev za vklepanje (prisilni jopič). Psihiatrična bolnišnica (tako vsaj ravna psihiatrična klinika v Ljubljani) na novo sprejetega bolnika zaradi opazovanja najprej sprejme na zaprti oddelek. Zakon določa, da mora pooblaščena oseba bolnišnice v 48 urah (rok je torej v urah in ne v dnevih) o neprostovoljnem pridržanju bolnika v zaprtem oddelku obvestiti krajevno pristojno okrajno sodišče. Zato bi bilo treba ob sprejemu bolnika zapisati tudi uro sprejema, ki bi morala biti navedena na obvestilu o pridržanju, skupaj s podatki o pridržani osebi, njenem zdravstvenem stanju in o tem, kdo jo je pripeljal v bolnišnico. V praksi je obvestilo o pridržanju obrazec, ki je često pomanjkljiv in ne vsebuje vseh obveznih sestavin.

V postopku pridržanja bi moral sodnik brez odlašanja, najpozneje pa v treh dneh po prejemu obvestila o pridržanju obiskati pridržano osebo v zdravstveni organizaciji in jo, če njeno zdravje to dopušča, zaslišati. V postopku o pridržanju bi sodnik moral zaslišati zdravnike, ki pridržano osebo zdravijo, pa tudi druge osebe, ki lahko dajo podatke o duševnem stanju pridržane osebe. Sodišče na podlagi izvedenih dokazov odloči, ali se pridržana oseba še pridrži v zdravstveni organizaciji ali se odpusti. Obravnavani primeri kažejo, da sodišča ne upoštevajo vedno vseh formalnosti, ki jih določa zakon (kratki roki, zaslišanje lečečega zdravnika).

Nismo zasledili primera, da bi bila odločitev sodišča v nasprotju z odločitvijo zdravnika o sprejemu bolnika na zaprti oddelek. To kaže, da je sodna odločitev v praksi predvsem potrditev odločitve bolnišnice oziroma zdravnika. Pridržalni postopek v praksi torej v prvi vrsti ne služi varovanju bolnikov, pač pa predvsem varuje zdravstvene delavce, katerih odločitev o hospitalizaciji potrdi sodišče s sklepom o pridržanju. Čeprav zakon določa širši krog oseb, ki imajo pravico vložiti pritožbo, pa pritožb tako rekoč ni.

Opazili smo, da je psihiatrični bolnik pogosto hospitaliziran na zaprtem oddelku največ pet dni. Tako pride sporočilo bolnišnice, da je bolnik premeščen na odprti oddelek, predno sodnik obišče pridržano osebo. Na podlagi takšnega sporočila sodišče ustavi postopek ter ne raziskuje in ne odloči, ali je bilo pridržanje upravičeno in zakonito. V tem primeru prisilne hospitalizacije torej odloča zdravnik brez sodnega nadzora.

Opisane in še druge pomanjkljivosti, nepravilnosti in nedodelanosti v postopku napotitve, sprejema in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici in same hospitalizacije terjajo čimprejšnji sprejem zakona, ki bo celovito uredil to občutljivo področje. Zakon o duševnem zdravju mora pri tem upoštevati evropske standarde etike v zdravstveni oskrbi ter humanost in demokratičnost storitev ob spoštovanju načel, ki zagotavljajo temeljne pravice posameznika. Urediti pa je treba tudi namestitev in varovanje oseb z duševnimi motnjami, ki so tako nevarne za okolico, da je nujna njihova izolacija v ustreznem "posebnem" zavodu.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.