Natisni vsebino

Varuhinja v Senovem: Človek najvišja vrednota, ne pa profit za vsako ceno ali kapital

15.02.2016 10:33
Kategorija: Delovanje in dogajanje, Govori


Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je v petek, 12. 2. 2016, kot slavnostna govornica nagovorila udeležence proslave ob prazniku Krajevne skupnosti Senovo in slovenskem kulturnem prazniku.

Njen nagovor lahko v celoti preberete v nadaljevanju.


********************************************

Spoštovane in spoštovani,

uvodno misel za današnji nagovor mi je dal kar Paulo Coelho, ki je v priročniku Bojevnika luči zapisal:

»V vsakem od nas se skriva bojevnik luči, nekdo, ki zna prisluhniti tišini srca in prenesti poraz, ne da bi dopustil, da ga ta močno prizadene, ker ne izgubi upanja niti v trenutkih največje izmučenosti in obupa. Bojevniki luči ne izgubijo žara v svojih očeh.«

Ob teh mislih se spomnimo tudi na tiste bojevnike luči, ki so doprinesli k temu, da Krajevna skupnost Senovo svoj praznik posveča njihovemu imenu in spominu nanje.

Na marsikaj ste lahko ponosni, dragi krajani, saj vaša zgodovina sega daleč, daleč nazaj, celo v čas pred 2000 leti. Iz vaših krajev izhaja znani reformator Adam Bohorič, ki je v 16. stoletju napisal prvo slovnico slovenskega jezika in tako postavil prve standarde slovenskega pisanja. Življenje v teh krajih  pa je dobilo povsem nove razsežnosti prav z rudarji. Gospodarska kriza v začetku 20. stoletja žal tudi vašim krajem ni prizanesla, prav tako ne pomlad leta 1941, ko so želeli nemški učitelji slovenske šole uničiti. Spremenila so se celo imena naselbin in rudnik je prišel pod nemško upravo.

V drugi svetovni vojni, ki je pustila neizbrisen pečat slovenskemu narodu, pa ne le našemu, so tukajšnji možje in žene množično odhajali k partizanom. Njihova moralna moč je močno narasla, ko je XIV. divizija v noči na 10. februar napadla rudnik in s tem izvedla največjo vojaško akcijo na svojem pohodu. Prav ta dogodek je krajevno skupnost zaznamoval tako močno, da si ga je izbrala za svoj krajevni praznik. V partizane so odhajali predvsem mladi fantje in dekleta, ki so se uprli potujčevanju in vsakršnemu nasilju okupatorjev domače zemlje. Retorično se sprašujem, v kateri državi neki bi danes živeli in kateri jezik bi danes govorili, ko ne bi bilo upora nad nacifašizmom širom Evrope. Živimo v samostojni Sloveniji in govorimo naš prelep slovenski jezik. Zato hvala vsem, ki so kadarkoli in kakorkoli doprinesli k temu, da smo kot narod obstali in je naša država na zemljevidu suverenih držav sveta. Mnogi izmed njih so bili, so in ste doma prav v teh prelepih krajih. Ste kakor pljuča naroda, ste kakor cvetovi, ki ne pomrznejo, četudi brije še tako hud mraz.

Osvoboditev 9. maja 1945 je pomenila začetek obnove kraja, širitev rudnika in naselja ob njem. Imate vse »kar imajo veliki«; šolo, vrtec, pošto, banko, zdravstveno postajo, cerkev, Dom XIV. divizije, športno in kulturno dvorano, Valvazorjevo knjižnico. Žal pa je Rudnik Senovo doživel zaprtje. Delo rudarjev je bilo  v družbi spoštovano in častno, vendar se sprašujem, je delo še častno in ali ga je sploh moč dobiti ter obdržati za pravično in pošteno ter pravočasno plačilo?

Ugotavljam, kar ponavljamo v letnih poročilih Varuha, da država ni razvila dovolj učinkovitih mehanizmov za zaščito delavcev in uveljavljanje njihovih ekonomskih in socialnih pravic. To moramo v družbi korenito spremeniti, kar bomo uspeli šele, ko spoznamo, da je človek najvišja vrednota in ne profit za vsako ceno ali kapital, ki mu niso mar usode posameznikov, ljudi in narodov, pa tudi ne njihovo naravno in kulturno bogastvo, ki sta stebra njihove identitete.

Ljudstva se bojujejo za preživetje, in to v 21. stoletju, ki bi moralo biti stoletje miru, napredka in blagostanja. Za vse bi lahko bilo na tem planetu dovolj hrane, vode ter človeka vrednega življenja. Pa vendar ni tako. Svetovnemu kapitalu, skrajnežem vseh vrst in bojevnikom za to ali ono stran v spopadih ni mar usoda ljudi, otrok, starcev, bolnih in nemočnih. Nič jim ni sveto, še najmanj človeško življenje. Prav zato smo v zadnjih mesecih soočeni z valom beguncev, ki bežijo pred vojnimi vihrami. Tisoči, stotisoči pravzaprav milijoni zapuščajo svoje domove na Bližnjem vzhodu, z eno samo želijo; zbežati pred  smrtjo in zagotoviti sebi in svojim otrokom mir in preživetje. Vendar je tudi njihov beg nenehen boj s tihotapci vseh vrst, z bojem preživetja na nevarnih čolnih, s strahom ali jim bo kdo ponudil zatočišče. To so ljudje, ki iščejo svojo priložnost pod soncem a se pogosto na svoji begunski poti znajdejo zgolj pod milim nebom. Zato je prav, da jim pomagamo. Še pravičneje pa bi bilo, ko bi svetovni politiki, skupaj z mednarodnimi organizacijami za človekove pravice zmogli čim prej zaustaviti nesmiselne vojne. Mislili smo, da je strahotno gorje svetovnih vojn le preteklost, ki se ne bo in se ne sme ponoviti.  Pa temu ni tako. Zakaj si vendar človeštvo ne prizna, da ima prav vsak človek prirojeno človeško dostojanstvo in pravico do svobode, pravičnosti in miru na svetu, kakor je zapisano v Deklaraciji o človekovih pravicah, sprejeti kmalu po drugi svetovni vojni. In to prav vsak človek na našem planetu in ne le izbrani, ki pripadajo tej ali oni verski skupnosti, narodu, političnemu krogu ali drugih osebnih in kolektivnih posebnosti, v imenu katerih zmorejo početi celo največje krutosti.

Zato, spoštovani, se moramo zavedati pomena človekovih pravic in človeškega dostojanstva vsakogar izmed nas, najsi bo zaposlenega ali brezposelnega, otroka, invalida, starejšega človeka, bolnika, obnemoglega, revnega, obupanega ali uka željnega. Vsak človek šteje, ker smo ljudje. To ste znali in še vedno cenite v vašem kraju, kajti vaše krajevno društveno in družabno življenje je na zavidljivi ravni in vaš uspeh – 3. mesto med manjšimi mesti urejene in gostoljubne dežele Slovenije, je izjemnega pomena in je lahko vzor morda celo večjim in bogatejšim krajem v Sloveniji. Čestitam vam ob prazniku, ki vedno pomeni tudi druženje, prijaznosti, srečanja in pogovore o tem kaj je bilo, je in tudi kaj bo v prihodnosti. Želim vam, da bi še naprej, kakor to znate, zmogli poskrbeti za vse ljudi vaše skupnosti, da bi mladi imeli čim boljšo perspektivo v domačem kraju, najsi bo v službi ali na kmetiji ter da bi preživeli čim več prijetnih dni, kakršen je današnji.

Pa srečno!

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.