Natisni vsebino

Sociala je etika, predstavitev mag. Martina Jenkole

05.11.2005 14:35
Kategorija: Referati


Predstavitev trendov pritožb na področju otrokovih pravic in reševanje

Pravice otroka so v razvoju mednarodnopravne ureditve človekovih pravic doživele pomemben napredek s Konvencijo o otrokovih pravicah (20. 11.1989), ki opredeljuje otrokove pravice na način, da ima pred očmi otrokovo osebnost in njegovo lastno identiteto. Osnovno načelo Konvencije ZN o otrokovih pravicah “v najboljšem interesu otroka” se odraža skozi vsa določila konvencije in poudarja, da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki otrokove koristi glavno vodilo.

Žal ob obravnavanju pobud opažamo zanemarjanje otrokovega polnopravnega statusa, ki mu ga daje Konvencija. To se še zlasti izrazito pokaže, ko se ob iskanju različnih možnosti za pomoč otroku, vse premalo v reševanje problema vključuje otroka in ob tem upošteva  drugačnost njegovega  čutenja in dojemanja stvarnosti. Še vedno se  zadržujemo na stališčih, da se otrokove pravice uresničujejo preko tistega, »ki ve« kaj je za otroka najbolje in ima mnenje in hotenje otroka pri tem zanemarljivo težo. Pri tem pa pozabljamo, da otroci želijo in tudi morajo biti soudeleženi pri kreiranju svojega življenja. Če niso, ne sprejemajo dogovorov za svoje. Šele, ko bomo otroke obravnavali na način skupaj z njimi in ne namesto njih, bodo znali opozarjati na probleme in seveda iskati rešitev.

Obravnavana problematika

Odločanja o zaupanju otroka in stikih
Problemi s katerimi se soočamo na področju družinske problematike so najštevilnejši  na področju odločanja o zaupanju otroka in na področju stikov otroka s tistim od staršev, pri katerem ne živi. Tej problematiki smo doslej namenili veliko pozornosti in opozarjali, da mora država v dobrobit otroka odpraviti ovire, ki to pogojujejo. Ob tem vseskozi opozarjamo zlasti na to, da je pravica do stikov prvenstveno pravica otroka. V interesu otroka je, da starša sodelujeta in se zavedata starševske odgovornosti, predvsem pa tega, da otrok ne sme biti žrtev njunega nerazrešenega partnerskega odnosa. Glede na to, da le hitro ukrepanje lahko prepreči manipuliranje z otrokom, smo opozarjali na nujnost hitrega in učinkovitega ukrepanja (starša še pred odločitvijo o tem, komu bo otrok zaupan, seznaniti s pravicami in koristmi otroka in njuno starševsko odgovornostjo; korist otroka mora biti poglavitno vodilo; otroku omogočiti, da izrazi svoje mnenje; po potrebi otroku omogočiti zagovornika….). V noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je pričela veljati 1.5.2004, so naši predlogi v glavnem upoštevani. Žal pa še vedno ostaja problem neustreznega ukrepanja v primerih, ko prihaja do težav pri stikih in v nekaterih primerih odločanja o zaupanju otroka. Po naši oceni se še vse prevečkrat ne upošteva, da je nosilec pravice do stikov otrok in da je pri odločanju treba prvenstveno izhajati iz koristi otroka.

Tako je iz obravnavanja pobud razvidno, da:
- v nekaterih primerih, ko se starša ob pomoči CSD ne sporazumeta, ne rešujejo nastalega problema z aktivno udeležbo staršev v smeri konstruktivnega dialoga in po potrebi tudi vključitvi v ustrezno obliko pomoči. Starša trmasto vztrajata pri svojih zahtevah (sklicujoč na korist otroka), sodišče odloči v nepravdnem postopku, breme kasnejših nesporazumov ob poteku stikov, pa se prenese na otroka. Centri pojasnjujejo, da se največkrat pojavijo težave zaradi nepripravljenosti obeh ali enega od staršev na sodelovanje, pogosto pa tudi zaradi dolgih čakalnih dob. V nekaterih regijah v ta namen usposobljenih strokovnjakov skoraj ni, hkrati pa CSD nimajo seznama strokovnjakov, h katerim bi po potrebi lahko napotili starša, ki sta se pripravljena vključiti v svetovalni proces;
– v primerih, ko prihaja do težav pri poteku stikov, opažamo, da v večini primerov, ki jih obravnavamo, ne prihaja do ukrepanja takoj, ko ima otrok še lastno voljo in se v iskanje ustreznega dogovora premalo vključuje otroka. Premalo je govora o novih pogojih starševstva, o vzajemnem sprejemanju lastnega deleža odgovornosti in oblikovanju bolj fleksibilnih odnosov, ki bi omogočali bolj sproščene in kvalitetne stike;
- so postopki odločanja o zaupanju otroka in o stikih otrok in staršev še vedno prepočasni, čeprav ima čas v teh primerih zelo pomembno vlogo in dolgotrajnost pogosto pogojuje nastanek drugih težav. Dolgotrajni so tudi v primerih ogroženega otroka. Sodišča se največkrat sklicujejo na preobremenjenost in še zlasti pri kompleksnejših zadevah na dolgotrajnost zaradi težav pri pridobivanju izvedenskih mnenj (prezasedenost sodnih izvedencev, dolgotrajno čakanje na izvedenska mnenja, v nekaterih primerih pridobivanje mnenj kar treh izvedencev, nesodelovanje z izvedencem v primeru, ko eden od staršev želi zavlačevati postopek);
- je mnenje centra, ki ga mora pridobiti sodišče pred izbiro alternative, ki naj bi  najbolje zagotavljala otrokove koristi, v nekaterih primerih zelo upoštevano, v drugih pa že pri odločanju o začasni odredbi malo ali nič.Tako smo obravnavali primer, ko je sodišče kljub izčrpnemu poročilu centra o konfliktnosti odnosov med staršema, na predlog očeta z začasno odredbo zaupalo mld. otroka (5 in 7 let) staršema (med katerima ni nikakršne komunikacije) v skupno starševstvo. Otroka sta bila v stalnih stresnih situacijah in kljub številnim poročilom policije in dopisom CSD, sodišče ni ugodilo zahtevi matere za spremembo začasne odredbe;
- je mnenje otroka pogosto neustrezno pridobljeno. Čeprav je zakonsko jasno določeno glede pridobitve mnenje otroka, je v praksi to zelo različno. Žal se dogaja, da prejemamo pisma otrok, v katerih prosijo za posredovanje, da povedo svoje mnenje. Tako smo obravnavali pobudo, ko tudi višje sodišče sklicujoč se na koristi otroka, kljub izraženi želji desetletnega otroka, otroka ni povabilo na razgovor ampak je upoštevalo njegovo nejasno izraženo izjavo, pridobljeno na CSD več kot letom dni pred tem. Prav tako se je tudi Vrhovno sodišče ob zavrnitvi revizije sklicevalo, da ni nujno, da mnenje otroka pridobi sodnik, medtem ko je druga v pritožbi navedena dejstva spregledalo.
Prav nasproten pa je primer, ko je sodišče na podlagi na novo pridobljene izjave prav tako skoraj desetletnega otroka, odločilo drugače kot je ocenila sodna izvedenka. Iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča izhaja: Otrok je bil na razgovoru pri predsedniku senata sproščen, pogovarjal se je nadpovprečno zrelo. Samodejno in brez neposrednega vprašanja je izjavil, da bi raje živel pri mami in tudi odločitev utemeljil. Izrecno je povedal, da je na razgovoru v svetovalnem centru res povedal, da bi bil rajši pri očetu, vendar mu je tako naročil oče. Bal se je kaj bi se zgodilo, če bi povedal drugače. ») »Predvsem pa je izrazil željo, da bi se to že enkrat nehalo, da bi imel mir;
- je zastopanje otroka neustrezno. Čeprav smo na nujnost ureditve zastopanja otroka v postopkih, ki se ga tičejo, opozarjali v dosedanjih poročilih, se glede tega ni dosti spremenilo. Žal se tudi zakonsko zagotovljena možnosti, da otroku pomaga zaupna oseba, ne koristi niti v primerih, ko bi bila pomoč otroku zaradi konflikta interesov, več kot nujna. Seznanitev otroka z možnostjo, da izbere zaupno osebo »glas otroka«, smo iz obravnavanih primerov doslej zasledili le dvakrat, pa še to enkrat po našem posredovanju;

- ni izdelanih smernic  tako glede zahtevanih posebnih znanj ob izbiri posebnega zastopnika kot tudi ne protokola ravnanja, ko sodišče v pravdnem postopku postavi otroku posebnega zastopnika, če je to potrebno za varstvo njegovih koristi. Po našem posredovanju nam je bilo zagotovljeno, da bo organizirano posebno usposabljanje odvetnikov, odvetniška zbornica pa bo pripravila poseben seznam v ta namen usposobljenih odvetnikov.Ob tem želim še opozoriti, da bi moral imeti otrok posebnega zastopnika tudi v nepravdnem in upravnem postopku, saj so tudi ti postopki zanj težka duševna in čustvena obremenitev.

Dolžnost preživljanja

Tipičen primer neodgovornega ravnanja enega od staršev in nezadosten odziv države je problem neplačevanja preživnine. Postopki so običajno zelo dolgotrajni in pogosto neuspešni. Zavezanci za plačilo preživnine se plačevanju spretno izmikajo, posledice pa trpijo otroci. Iz obravnavanja pobud so razvidne tudi številne težave in travme, ki so posledica odločanja za tožbo in izterjave preživnine. Zato opozarjamo:
- na dolžnost države pri izterjavi preživnine. Pri preživnini je treba izhajati iz pravice otroka in iz dolžnosti starša – zavezanca za plačilo preživnine. Menimo, da ni pravilno, da morajo starši, katerim so otroci zaupani in mladostniki v številne postopke zato, ker drugi od staršev svoje obveze ne izpolnjuje. Predlagali smo, da bi moral zavezanec za preživnino enkrat letno CSD predložiti potrdilo, da je izpolnil preživninske obveznosti, prav tako kot mora otrok po osemnajstem letu starosti, CSD do konca meseca januarja predložiti potrdilo o šolanju ali ga obvestiti, kje se redno šola. V nasprotnem primeru naj bi avtomatično sledilo ukrepanje. Le tako bi lahko pritrdili, da država sledi zahtevi, da obravnavanje koristi otroka sodi na začetek slehernega razmišljanja o položaju otroka v vseh postopkih, ki se ga tičejo;
- zasledili smo nepravilnosti pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v preživninskih sporih in izvršbah zaradi izterjave neplačane preživnine. Prosilec in upravičenec do brezplačne pravne pomoči je v teh primerih sam otrok, ki je tudi stranka sodnega postopka. Pri odločanju o dedelitvi brezplačne pravne pomoči je torej treba kot odločilne presojati premoženjske in druge okoliščine, ki jih uveljavlja zakon, predvsem na strani samega otroka kot prosilca in upravičenca do brezplačne pravne pomoči. Premoženjsko stanje in druge pogoje na strani zakonitega zastopnika pa velja upoštevati le v okviru obveznosti, ki v korist otroka izhajajo iz roditeljske pravice. Žal pa se kljub opozarjanju še vedno dogaja, da odločitev temelji predvsem na oceni pogojev pri zakonitem zastopniku in ne pri otroku, ki je upravičenec do brezplačne pravne pomoči;
- na spremembo 203. člena kazenskega zakonika, ki določa, da je že samo neplačevanje preživnine kaznivo dejanje (pred tem le izmikanje plačevanja preživnine), saj naj bi zavezanec za preživnino, ki svojih obveznosti ne bo poravnal, čeprav bi to zmogel, kaznovan z zaporom do enega leta, za izmikanje plačevanja lahko tudi do treh let. Ob opozarjanju na to spremembo in doslednem izvajanju, je pričakovati vsaj postopne pozitivne spremembe;
- da je treba pravico do nadomestila preživnine s strani Preživninskega sklada nujno podaljšati (sedaj do 18. leta). Sklicevanje na to, da za to ni zadostnih sredstev je neumestno. Upravičenci do prejemanja nadomestil preživnine so zaradi neučinkovitosti države že sicer vse prevečkrat materialno prikrajšani, kar pa pogosto pogojuje tudi  socialno in intelektualno prikrajšanost;
- da so postopki izterjave preživnine dolgotrajni in pogosto neučinkoviti.

Otroci žrtve nasilja

Na nasilje v družini poglejmo iz zornega kota otrokovih pravic s poudarkom, da je otroku kot nosilcu pravic treba zagotoviti ustrezno pomoč na način, da se problema lotimo celostno. Varuh je v zvezi s tem konec leta 2003 dal pobudo za pripravo posebnega zakona, ki bo celovito uredil obravnavo nasilja v družini in omogočil:
- odstranitev nasilneža iz družine ob ustreznem sodnem varstvu (policija)
- hiter in učinkovit pregon nasilneža (državno tožilstvo)
- opredelitev specializirane skupine/oddelka na okrožnih sodiščih za družinsko problematiko (zavzel se je za specializacijo in ne za reformo v obliki ustanovitve družinskih sodišč)
- ustrezno penalno in postpenalno obravnavo nasilnežev (pravosodje, centri za socialno delo)
- potrebno psihosocialno obravnavo nasilneža in žrtev (centri za socialno delo, nevladne organizacije)
- prijavno dolžnost (zdravniki, učitelji, vzgojitelji, zdravstvena nega)
- koordinacijo in sistem dela in obveščanja med posameznimi resorji.

Medvrstniško nasilje, nasilje odraslih nad otroki v šolah in izven nje)
Prejemamo vedno več pritožb otrok in njihovih staršev o nasilju med vrstniki, kar kaže na nujnost izvajanja aktivnosti za  preprečevanje nasilništva, ob pojavu samem pa na večjo pozornost za pravilno in učinkovito ukrepanje.Socialne službe, zdravniki (predvsem pa pediatri, družinski zdravniki, specialisti šolske medicine) in nosilci vzgojno-izobraževalnih procesov bi morali ob sumu na zanemarjanje, zlorabo oziroma nasilje redno obvestiti pristojne organe. To morajo storiti tudi nevladne organizacije, če imajo o tem podatke (ne glede na zaupnost postopka) in o tem obvestiti tudi svoje uporabnike.
Podpiramo prizadevanja MŠŠ za preprečevanje, obravnavo in obvladovanje pojava v šolskem prostoru. Smernice, ki jih je pripravila komisija za analizo problematike nasilja v šolah, predstavljajo dobro osnovo za operacionalizacijo nalog, ki jih je v največji meri treba začeti izvajati za zajezitev pojava.
Ker je po našem mnenju nasilja nad otroki še več izven vzgojno-izobraževalnih ustanov, menimo, da bi bilo treba začeti splošno kampanjo za obsodbo nasilja in za znižanje praga sedanje (pre)visoke tolerantnosti do tega pojava.

Obravnavali smo tudi več pritožb zaradi neprimernega in žaljivega odnosa učiteljev in drugih zaposlenih v šolah do mladih. Največja težava ob takih dogodkih je, da se otroci le redko odločijo in spregovorijo. Največkrat o tem potožijo staršem, ki se na to odzovejo zelo različno. Verjetno bi bilo bolje, da bi lahko  zaupali zaupni odrasli osebi v šoli, ki bi znala problem ustrezneje in nemudoma obravnavati.

Otroci s posebnimi potrebami

Največ pritožb s tega področja se nanaša na višino otroških dodatkov in na odločitve pristojnih, da se v primerih preveč izplačanih dodatkov, zaradi napačnih podatkov o materialnem stanju prosilcev, zneski poračunajo.
Revščina, socialna izključenost in stigmatizacija zaradi drugačnosti so še vedno pogosti razlogi za pritožbe staršev. Obravnavali smo:
- pritožbe o kršenju pravic do socialnih oziroma družinskih prejemkov. Starši otrok s posebnimi potrebami navajajo, da morajo drugačnost svojih otrok vedno znova izpostavljati in jo dokazovati, pri čemer se ne morejo sprijazniti z dolgotrajnostjo postopkov in s pomilovalnim, včasih žaljivim odnosom posameznih uradnikov;
- dolgotrajne postopke reševanja na drugostopenjskih organih, ki praviloma trajajo od 6 do 10 mesecev, včasih tudi dlje;
- neenakopraven položaj otrok in mladih s posebnimi potrebami, ki  kot vsi drugi, preživijo v šoli znaten del otroštva. Največ težav je bilo povezanih s področjem vzgoje in izobraževanja. Predpisi zagotavljajo enakost otrok, vendar pa enakosti ne gre enačiti z enako obravnavo vseh učencev v šoli. Enakost mora pomeniti za vse enake priložnosti, kar pa je trd oreh ne le za učitelje in druge strokovne delavce v šolah temveč tudi za državne organe in lokalne oblasti. Otroci in mladi s posebnimi potrebami zaradi svojih primanjkljajev, ovir oziroma motenj potrebujejo prilagoditve v izvajanju pouka. V šoli morajo biti zagotovljeni ustrezni kadrovski in materialni pogoji;
- ob obisku bolnišnične šole smo se seznanili s problematiko vzgoje in izobraževanja dolgotrajno bolnih otrok,
- pritožbe zaradi neenakopravnega položaja pri zagotavljanju varstva težko duševno ali telesno prizadetih otrok oziroma pri odločanju o pravici staršev do delnega plačila za izgubljeni dohodek, kar je bilo z uveljavitvijo sprememb Zakona o socialnem varstvu odpravljeno,
- neustrezno strokovno ureditev obravnavanja mladostnikov v vzgojnih zavodih, ki imajo poleg motenj vedenja in osebnosti izražene psihiatrične motnje, ter tistih, ki so redni uživalci prepovedanih drog oziroma so v programu odvajanja. Pri izobraževanju in usposabljanju namreč večinoma potrebujejo multidisciplinarno obravnavo, pogosto tudi zahtevnejšo zdravstveno oskrbo, ki pa jim mnogokrat ni zagotovljena, na kar smo opozarjali pristojna ministrstva. Prav tako smo opozarjali tudi na nekatera še odprta vprašanja izobraževanja in socialnega položaja otrok romske skupnosti.
Večje število pobud kaže na to, da bo treba za dosledno izvajanje predpisov in za zagotovitev enakih možnosti za vse še marsikaj spremeniti, saj je nesprejemljivo, da je razhajanje med predpisi in prakso tako veliko. Pravice, ki jih otrokom in mladim s posebnimi potrebami jamči ustava in zakonodaja, so le malo vredne, če se ne uresničujejo.

Ob obravnavanju pobud se kot je razvidno iz navedenega, žal še vedno prepogosto srečujemo z nerešljivostjo nekaterih, še zlasti kompleksnejših problemov, katerih reševanje bi bilo uspešnejše le ob aktivnejši politiki države. Menimo, da bi država morala zajamčene pravice otrok promovirati, razvijati in spodbujati dosledno uresničevanje na vseh ravneh. Za dosego tega pa je treba vpeljati strategije, ki bi promovirale sistematičen in vsestranski pogled na zakonodajo ter pripravile vsestranske  programe za realizacijo zaščite pravic in koristi otrok.
Sprejeti mora torej strateške in dolgoročne plane in v ta namen zagotoviti ustrezno mrežo pomoči, ki naj bi bila celovita ne le nadomestek za »gašenje požara« in hkrati nuditi finančno podporo za realizacijo tega. Spodbujati mora razvoj močne in usklajene povezave med različnimi službami, ki so odgovorne za zdrav psihofizičen razvoj otroka in nevladnimi organizacijami.

mag. Martina Jenkole
svetovalka varuha I - višja svetnica

 


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.