Natisni vsebino

Slavnostni nagovor na prireditvi ob 20-letnici zveze Sonček

30.01.2003 14:15
Kategorija: Delovanje in dogajanje, Govori


Danes je vaš praznik. Vsako praznovanje pa je, poleg veselja, tudi priložnost za izmenjavo izkušenj, za pregled prehojene poti ter skrbno načrtovanje prihodnjih prizadevanj za uresničevanje vašega poslanstva.

Ob povabilu, naj  praznujem z vami, ste zapisali med drugim tudi naslednje: "Poslanstvo organizacije Sonček je zavzemanje za takšne pogoje življenja ljudi s cerebralno paralizo, ki bodo zagotavljali enake možnosti vsem, ne glede na njihove telesne in intelektualne sposobnosti, za življenje po njihovi predstavi in v sožitju z vsemi drugimi". To med drugim pomeni, da jim morajo biti dostopni vsi programi, ki so dostopni vsem drugim ljudem. Slovenija je sicer sprejela nekatere ukrepe za reševanje problema diskriminacij in nestrpnosti, med katerimi so: ratifikacija mednarodnih instrumentov, ukrepi za zagotavljanje pravic narodnih manjšin, zakonodaja za izboljšanje položaja beguncev in podobno, a žal ti ukrepi prevečkrat ostanejo le na papirju. Problem diskriminacije in nestrpnosti do drugačnih v vsakdanjem življenju pa ostaja. Včasih se zdi, da je je celo več, kot je je bilo v preteklosti. Upam, da je to le videz, ki je posledica večjega razumevanja tega problema.

Diskriminacija, s katero se soočajo osebe s cerebralno paralizo, včasih temelji na predsodkih do njih, še pogosteje pa jo povzroča dejstvo, da gre za skupino ljudi, ki so večinoma pozabljeni, spregledani. Izraz "ustvariti" enake možnosti, vsekakor ne pomeni enkratnega dejanja, saj je to odvisno od vrste dejavnikov: stopnje demokratičnosti družbe, njenih ekonomskih zmožnosti, strpnosti, pa tudi od realno prisotne zavesti o človekovih pravicah. Zato je izenačevanje možnosti proces, prek katerega bomo različne sisteme družbe in okolja napravili dostopne vsem, torej tudi invalidom. Ob tem je pomembno spoštovati načelo enakih pravic, ko so potrebe slehernega posameznika enako pomembne in jih zato postavljamo za osnovo načrtovanja razpoložljivih sredstev tako, da bodo zagotovljene vsakemu posamezniku enake možnosti.

V zadnjih letih se sicer bolj nagibamo k socialnemu modelu invalidnosti, in ne želimo več izhajati iz drugačnosti posameznika, pa vseeno ne morem mimo naslednjega: če sem sam, ne morem biti drugačen; če sva dva, sva lahko podobna ali različna; ko nas je veliko, šele tedaj sem lahko drugačen.

Kaj pa je drugačnost? Ali pomeni drugačnost imeti drugačne navade, drugače misliti, se drugače izražati, biti drugačnega videza? Drugačnost nosi v sebi in s seboj vsak izmed nas. Zato je za vse, ne le za tiste, ki so v dnevnem neposrednem stiku z ljudmi s posebnimi potrebami,  pomembno naučiti se strpnosti, občutljivosti in razumevanja njihovih posebnih potreb na številnih področjih. Le tako je namreč mogoča njihova polna socialna vključenost. Za popolno razumevanje in udejanjanje enakovrednega in enakopravnega vsakodnevnega življenja in dela ljudi s posebnimi potrebami, je ključnega pomena strpnost. Strpnost je vrednota, ki predstavlja temelj priznavanja pravice vsakemu v njegovi individualnosti.. Predstavlja visoke cilje vsake demokratične in urejene družbe. Je vrednota, ki terja, da se zanjo zavestno opredelimo vedno znova in vsakič sproti, ter jo vselej tudi sami uveljavljamo in k temu spodbujamo druge. Strpnost pa ne pomeni le, da strpno prenašamo druge in drugačne, ampak da jih tudi razumemo, z njimi sodelujemo, jim pomagamo in jih vključujemo. Pomeni predvsem aktivnost.

Posebna skrb in pozornost do ljudi s posebnimi potrebami ima v zgodovini našega naroda kar dolgo tradicijo, saj sega že v drugo polovico 19. stoletja. Kljub velikim dosežkom in naprednim spremembam v odnosu do invalidov, pa se, predvsem njim samim, mnogokrat zdi, da se stvari spreminjajo počasi, "po polžje". In položaj, če smo ga pripravljeni pogledati z njihovega zornega kota, če smo se pripravljeni vživeti v njihove realne dnevne probleme, ni takšen, da bi bili lahko z njim zadovoljni. Razlogov za pretirano samohvalo o tem, kaj vse smo storili zanje, namreč nimamo prav veliko. Premalo smo storili z njimi skupaj, premalo smo jim bili partnerji pri uveljavljanju njihovih pravic. Zato so prizadevanja za spremembe na tem področju  nadvse pomembna. Prav tu vidim veliko nalog za vse invalidske organizacije, ki morajo spodbujati svoje člane k aktivni participaciji slehernega posameznika invalida, k njihovemu dejavnemu sodelovanju za dvig kakovosti življenja nas vseh. S predstavitvijo svojega videnja prihodnosti, izražanjem realnih predlogov, ponovnem in nenehnem opozarjanju širše javnosti na specifični položaj in probleme, bodo obogatili družbene procese z vrednotami, kot so enake možnosti, sodelovanje, sprejemanje odgovornosti, odprtost za različnost in spoštovanje človekovih pravic.

Praznovanje 20. obletnice delovanja Zveze Sonček ravno v tem letu, ki je razglašeno za evropsko leto invalidov, daje današnjemu prazniku dodaten simbolični pomen. Iz kronike društev in Zveze Sonček je moč ugotoviti vaš pomemben prispevek k izboljšanju položaja invalidov. S storitvami in programi, ki jih izvajate na področju sociale, zdravstva, zaposlovanja, kulture in prostočasnih dejavnosti, pa brez dvoma uresničujete svoje poslanstvo in svojo vizijo. Zato mi dovolite, da ob tej priložnosti iskreno čestitam vsem članom in delavcem društev in Zveze za vaše organizacijske in strokovne dosežke in vam zaželim še veliko uspehov pri našem skupnem delu in prizadevanjih, da bo razkorak med pravicami in možnostmi za njihovo uresničevanje za vse ljudi kar najmanjši.

 


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt