Natisni vsebino

Revščina in socialna izključenost oziroma vključenost

22.04.2004 18:00
Kategorija: Referati



(Realnost človeških stisk v pobudah varuhu človekovih pravic)

Pripravila: mag. Bojana Cvahte

Kot sem že zapisala v predstavitveni misli, se varuh človekovih pravic pri svojem delu zelo pogosto srečuje s stiskami ljudi, ki so se, brez svoje krivde in volje, znašli v dolgotrajni brezposelnosti, pogosto potisnjeni na rob družbe, v revščino in v socialno izključenost. Otroci iz takih družin večinoma niso deležni zadostnih vzpodbud in opore. Ker ne končajo šole, ker nimajo potrebne samozavesti in so socialno pogosto slabše opremljeni, imajo manj možnosti za osebnostni razvoj, težje pridobijo ustrezno izobrazbo, se slabše vključujejo v družbo, in imajo manj možnosti za zaposlitev. In krog je sklenjen…

Podatki o relativni revščini prikazujejo dohodkovno neenakost v družbi in povedo, koliko odstotkov ljudi živi pod določeno mejo dohodkov ali izdatkov. Revščina je ena od pomembnih področij in kaže stopnjo neenakosti, oziroma različnost nivoja socialne varnosti, na katero posega država s svojimi regulacijskimi mehanizmi. Revščina in socialna izključenost si slej ko prej podajata roko. Socialno izključevanje se nemalokrat začne z materialnim pomanjkanjem, znotraj katerega je socialna izključenost širši koncept. Po Karistu ločimo vsaj štiri tipe izključenosti :

- izključenost iz delovnega življenja - brezposelnost
- izključenost iz potrošniške družbe- klasična revščina
- izključenost iz družbe (pomanjkanje socialnih stikov) – osamljenost
- izključenost od mehanizmov moči in vpliva – kulturna marginalizacija

Socialno izključenost je še težje izmeriti, kot določiti stopnjo relativne revščine, saj gre za širšo dimenzijo človekove stiske. Ne gre le za oceno pojma in dimenzije "imeti", pač pa za to vključuje tudi dimenziji "pripadati" in "biti". Pomanjkanja se odražajo kot deprivacija (pomanjkanje materialnih virov), izolacija (pomanjkanje socialnih stikov) in anomija (občutek nemoči) v vsakdanjem življenju posameznika ali družbenih skupin.

Moj referat bo verjetno izzvenel nekoliko drugače, saj sem svoje razmišljanje o revščini in socialni izključenosti zastavila nekoliko širše. Menim namreč, da so številni programi, strategije in cilji namenjeni odpravljanju pojavnih oblik revščine in socialne izključenosti, s ciljem socialne vključitve mladih sicer nujni, vendar predstavljajo ožji okvir reševanja obravnavane problematike. Prepričana sem, da revščino in socialno izključenost otrok in mladih ne moremo obravnavati ločeno od splošne stopnje revščine in socialne izključenosti v neki družbi.

Zato bom načela znano za zdaj še nerešljivo, skoraj filozofsko vprašanje: "Kaj je bilo prej? Kura ali jajce?" Dilema se pokaže v prioritetah, na katerih se aktivira družba. Ali moramo predvsem in najprej omogočiti vsem otrokom enakopravnejše razvojne možnosti, da bodo kasneje lahko te možnosti ponudili svojim otrokom? Ali pa je najprej potrebno poskrbeti za tiste, ki so že ali pa pravkar postajajo starši? Po mojem mnenju namreč lahko govorimo o revščini in socialni izključenosti otrok in mladine le v kontekstu revščine in socialne izključenosti njihovih staršev.

Navezala se bom na svoje delo pri varuhu človekovih pravic in ugotovitev, da se vse pogosteje srečujemo z vprašanjem revščine in posledično vse slabšo družbeno vključenostjo odraslih, polnoletnih oseb. Vedno več pobudnikov opozarja na skrajno slabe življenjske in materialne pogoje, v katerih morajo (pre)živeti. To so problemi brezposelnosti, pomanjkanja stanovanj (tudi brezdomstvo), prenizke socialne denarne pomoči (ki po našem mnenju ne zagotavljajo niti minimalnega preživetja), problemi socialne izključenosti, alkoholizma, odvisnosti od prepovedanih drog, samomorov, problemi duševnega zdravja in zdravja nasploh, problemi starejših občanov, pa tudi vse bolj problematični odnosi delodajalcev do zaposlenih in ne nazadnje (ali pa predvsem) problemu vrednot, ki vladajo v naši družbi. Vse naštete okoliščine pomembno vplivajo na raven pravic vseh prebivalcev neki družbi (tudi otrok) in so indikator nasilja, tako v družinskem, kot splošnem družbenem okolju.

Večina pobud iz socialnega varstva se torej nanaša na hudo materialno stisko, v kateri se znajdejo posamezniki in družine, večinoma potem, ko eden ali oba starša nista več upravičena do nadomestila za čas brezposelnosti, nove zaposlitve pa žal ne dobita. Naraščanje števila socialnih stisk zaradi materialne ogroženosti je potrebno torej obravnavati v širšem kontekstu, v kontekstu brezposelnosti, padanja osveščenosti družbe in države, ki v brezkompromisnem liberalnem kapitalizmu ne najde prostora za ljudi, ki ne zmorejo več bitk z kapitalističnimi družbenimi vrednotami. Ni prostora za ljudi, ki so drugačni, za vse tiste, ki so slabše socialno in zdravstveno opremljeni.

V družbi, kjer je osrednja vrednota moč, pa naj se odraža z denarjem, s položajem v družbi ali pa gre zgolj za fizično moč, so najbolj ogroženi in ranljivi tisti, ki bodisi zaradi mladosti (otroci), starosti (stari), bolezni (bolni in invalidi), drugačnosti (marginalne skupine - alkoholiki, narkomani, etnične skupine) ali spola (ženske) nimajo zadostnega potenciala za vstop v odprt boj ali tekmovalnost, v kateri običajno pravila igre niso določena (ali pa se spreminjajo glede na potrebe odločilnih igralcev).

Varuh ugotavlja, da ima brezposelnost prebivalcev za družbo in posameznika ekonomske in socialne posledice. Visoka brezposelnost vpliva na zaviranje gospodarske rasti, ker niso uporabljeni vsi človeški potenciali. Povzema ugotovitve, da največje zlo brezposelnosti ni fizično, temveč moralno – ni le pomanjkanje, ki ga prinaša, temveč sovraštvo in strah, ki nastaja zaradi brezposelnosti. Na individualni ravni so si pri ocenjevanju učinkov brezposelnosti na posameznika tuji strokovnjaki edini, da povzroča brezposelnost revščino in demoralizacijo oseb, ki so zmožne in voljne delati, vendar ne morejo dobiti zaposlitve.

Brezposelnost je torej ena najhujših stisk, v kateri se znajdejo ljudje pogosto brez svoje volje in krivde. Od družbenih pogojev, političnega sistema in ustrezne pripravljenosti države za reševanje tega problema je vse pogosteje odvisna usoda dobršnega dela za delo sposobnih ljudi. Prezgodnje upokojevanje ali brezposelnost za delo še sposobnega človeka pa ne pomeni samo izgube prepotrebnih znanj in veščin, ampak povzroča v družbi nastanek novega pojava, velike skupine ljudi, ki se izrinjeni na rob družbenega dogajanja počutijo ogoljufane, nesrečne, nekoristne, brezvoljne ali pa agresivne do družbe, ki jih je pahnila v takšno situacijo.  Pri tej skupini se gotovo pojavita problema socialne izključenosti in revščine.

Ne smemo tudi pozabiti, da so ekonomski in socialni vplivi staranja prebivalstva danes hkrati možnost in grožnja v razvoju mnogih družb. Posledice se kažejo na številnih področjih - v gospodarskih aktivnostih in produktivnosti, v investicijah, v obsegu vzdrževanih prebivalcev, v zdravstvu, v pokojninskih sistemih, v socialnih storitvah, v izobraževanju, zaposlovanju in še kje.

Če na tem mestu še nekaj besed posvetimo starejšim moramo povedati, da se pri nas kot velik problem kaže socialna izključenost starostnikov. Premalo se zavedamo, da je bližina prijaznega sočloveka za vsakega, še posebej pa bolnega ali starega človeka posebnega pomena, njihova vključenost v družbo pa lahko družbo tudi bogati.

Če strnemo ugotovitve, lahko zapišemo, da mladi, ki odraščajo v okolju oziroma v družini, ki je materialno prikrajšana, revna, socialno izključena, slabše socialno in zdravstveno opremljena, gotovo niso deležni potrebnih vzpodbud in opore in s tem nimajo enakih možnosti za razvoj, kot otroci, ki odraščajo v drugačnem okolju. Od tod tudi moja teza, da je najprej potrebno poskrbeti za starše in potencialne starše…

In kakšne so možne rešitve ?

Če pogojno pristanemo na tezo, da so odrasli (beri starši) tisti, ki ob ustrezni lastni socialni varnosti šele lahko svojim otrokom zagotovijo ustrezne pogoje za zdravo rast in razvoj, potem pristajamo tudi na tezo, da odrasli, ki si sami niso sposobni zagotoviti socialne varnosti, s svojimi korektivi pa jim ne zagotavlja niti družba, svojim otrokom lahko ponudijo le slabše razvojne možnosti. Otroci iz takih družin praviloma ne dosegajo takšne stopnje razvoja in so torej slabše opremljeni za reševanje problemov, ki jih pred njih postavlja družba liberalnega kapitalizma.

Zaradi velike selektivnosti našega šolskega sistema se zožujejo možnosti za izobraževanje mladih. Želje mladih so večje, kot jih zlasti na prehodih iz ene stopnje v drugo, ponuja naš šolski sistem. Če upoštevamo še storilnostno naravnanost, ob vzpodbujanju nelojalne tekmovalnosti, očitno zelo različne materialne možnosti posameznikov, različnost vzpodbud, ki ga lahko nudi matično okolje pridemo do točke, ko se poraja vprašanje ali med potjo ne izgubljamo, za neko družbo, najbolj želenih in morda najbolj kreativnih posameznikov. Zato zagotavljanje enakih možnosti za izobraževanje čim večjemu številu mladih sodi med prioritetne naloge naše družbe.

Pomanjkanje stanovanj, zlasti v glavnem mestu, je očitno. Slaba stanovanjska politika države, postopen dvig  neprofitnih najemnin  skoraj na raven profitnih, zatiskanje oči pred očitno oderuškimi najemninami, s katerimi posamezniki bogatijo, nezasedenost stanovanj  (na podlagi zadnjega popisa je v Ljubljani okoli 8000 praznih stanovanj), slaba zaščita potrošnika kot kupca (pre)dragih stanovanj, vse to onemogoča kakovostno bivanjsko politiko. Vsi pa vemo, da je pravica do stanovanja, pravica do bivanja, ena od pravic, zapisanih v Evropski socialni listini.

Zagotoviti je potrebno kvaliteten program zdravstvenega varstva celotne populacije. Posebno otroci, ženske in družine bi morale uživati posebno skrb. Nekoliko skrbi začeti trend upadanja preventivnih programov oz. pregledov, pogrešamo več poglobljenih analiz stanja, kar mora biti ena od prioritetnih nalog na področju zdravstvenega varstva. Niso še znani učinki novega zdravstvenega sistema, uvajanje privatne prakse in družinske medicine namesto specialistične.

Ko govorimo o mladih, njihovi socialni vključenosti ne smemo in ne moremo aktivnosti, v katerih ti mladi preživljajo  prosti čas, tudi kot to eno možnosti za razvijanje vrednot….

Potrebno je pristopiti k deregulaciji sistema blaginje, izboljšati ekonomski položaj večjega števila prebivalstva in zagotoviti takšno raven socialnega minimuma, ki bi najrevnejšim omogočala  človeka dostojno življenje. In prav družine in otroci gotovo predstavljajo enega najbolj ranljivih členov.

Glede na svoje pristojnosti, si varuh človekovih pravic prizadeva, da bi probleme delovnih razmerij, brezposelnosti in socialne varnosti, ki zadevajo številne ljudi, bolje in kvalitetno reševali s sistemskim pristopom. Zato kot institucija, ki varuje človekove pravice posvečamo več pozornosti problemom, ki se nanašajo na širšo socialno varnost posameznikov, družin in družbenih skupin. Najmanj, kar moramo storiti je v prvi vrsti promocija pravic, ki jih zaposleni in brezposelni, pa tudi bolni, drugačni ali starejši in mlajši imajo. S promocijo njihovih pravic bi opozorili javnost, da je v naši družbi potrebno veliko spremeniti, tudi na nivoju javnega mnenja. S pomočjo stalnega javnega opozarjanja in zahtevanja, da morajo vsi, ki v naši državi kreirajo širšo socialno politiko, zagotoviti vsakemu posamezniku pogoje za človeka vredno življenje, za njegovo rast in razvoj, za uravnoteženo porazdelitev bremen, ki jih je prinašata tranzicija in vstop Slovenije v nove povezave. Ni dopustno, da na eni strani nekontrolirano bogati manjši del prebivalstva (privatizacija, denacionalizacija), da se na drugi strani veča delež revnih in to predvsem zaradi zmanjšanja deleža srednjega sloja, pa čeprav vsaka zdrava družba gradi prav na srednjem sloju. Manjka ustrezna davčna politika, ki bi progresivno obdavčila vse vrste premoženja in ne le plače.

Nujno je torej stalno opozarjanje države in njenih organov na ustrezno socialno politiko, ki bi državljanom zagotavljala socialno varnost (ne le storitve in dajatve, v okviru socialnega varstva), torej ponudila vsaj bazične pravice na vseh nivojih. Odrasli lahko le v primeru, da sami dostojno živijo in v svoji osnovni eksistenci niso ogroženi, zagotavljajo svojim otrokom ustrezne možnosti za razvoj ter jim omogočijo uveljavljanje tudi vseh tistih pravic, ki naj bi jih imeli v sodobni družbi. Z urejanjem problemov širše socialne varnosti, bi se postopno v naši državi prav gotovo zmanjšalo število nasilnih dejanj in drugih odklonskih pojavov, njenim prebivalcem pa zagotavljalo višjo raven življenja.

Kot družba se moramo tudi naučiti sprejemati drugačnost, jo spoštovati in tudi ceniti kot del življenja, ki lahko pomeni tudi obogatitev. Nova spoznanja in  izkušnje za tiste, ki se imamo za "normalne" in pomoč tistim, ki se morebitne zavirajoče drugačnosti želijo rešiti, obogati naša videnja in pomeni  rast tako za tiste, ki takšno pomoč nudijo, kot za tiste, ki jo za svojo nadaljnjo življenjsko pot potrebujejo.

Prizadeva naj si za razvoj in spodbujanje prostovoljstva. Potrebno je zagotoviti čim večjo osveščenost civilne družbe v smislu organiziranja ljudi v prostovoljne in dobrodelniške organizacije, saj nobena družba ni tako bogata, da bi vse dajatve in storitve lahko financirala sama. Pomoč ljudi, ki želijo pomagati in se želijo za takšno pomoč tudi usposabljati, je za to za vsako družbo neprecenljive vrednosti.

Veliko  moramo kot družbe še narediti za razvoj prostovoljstva mladih in starih (filantropija), saj prostovoljna pomoč mladih mladim, mladih starim in obratno, običajno prinaša velikanski napredek pri reševanju konkretnih problemov, obogati vse udeležence in jim osmisli življenje.. Potrebujemo promocijo socializacije in njeno stalno učenje (najprej v družini, nato v šoli in družbi), poskrbeti moramo za dvig vrednot, ki jih prinaša prostovoljstvo in poskrbeti za njegovo učenje (poznavanje problematike, poznavanje problemov strank, informiranje, implementacija in promocija dobrih praks), želimo pluralnost izvajalcev in čim večjo vključevanje nevladnega sektorja. Prostovoljno delo je potrebno zakonsko opredeliti in v družbi najti mehanizme, ki bi nematerialno nagrajevali, promovirali in stimulirali  vrednote, kot so  solidarnost, dobrodelništvo in samopomoč.

Tudi varuh, ob opozarjanju na eno svojih temeljnih načel, to je načelo pravičnosti, lahko in mora storiti več za spremembo miselnosti celotne družbe. Ta bi vključevala več solidarnosti, več občutljivosti za sočloveka, več etike in morale (brez demagogije). Šele tedaj bi lahko začeli govoriti o Sloveniji kot socialni državi, države prava, človekovih pravic in enakih možnosti….

 

Viri:

- Varuh človekovih pravic: ugotovitve iz pobud in letnih poročil
- Poročilo o človekovem razvoju -Slovenija 1999, Urad za makroekonomske analize in razvoj, Ljubljana
- Situacijska analiza o položaju otrok in družin v Sloveniji, Slovenski odbor za Unicef, Lj. 1996


Predstavljeno na tridnevnem posvetu z naslovom "Revščina in socialna izključenost oziroma vključenost", Portorož, 22. - 24. 4. 2004

 

 

 

 


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.