Natisni vsebino

Pravice otroka ob rojstvu v družino "Naj bo vsako rojstvo v srečo"

15.04.2003 23:05
Kategorija: Referati



POVZETEK

Novorojenček (in kasneje dojenček) je popolnoma odvisen odkvalitete in potencialov materinega simbiotskega partnerstva. V prvemletu se ta odnos spreminja od začetnega infantilnega stadija, zakaterega je značilna otrokova nenasitnost, do mnogo zrelejšega odnosa,v katerem začne mati nastopati kot objekt ljubezni. Relativno uspešnadiada mati-otrok (zadovoljiva simbioza) omogoča razvoj relativnozrelega ega, ki se je kos s psihičnimi mehanizmi odzvati tako nazunanje kot tudi na notranje dražljaje. Prikrajšanost v preverbalnifazi razvoja močno povečuje možnost kasnejših reakcij v smisluresomatizacije, pa tudi nezmožnosti psihološke separacije (od pomembnihdrugih) in individuacije.

Prva izkušnja z drugimi ljudmi je za večino izkušnja s člani svojedružine. Domala vsak ima in pozna svojo mater in očeta ali vsaj enegaod obeh. Družina kot prostor odraščanja (rasti, razvoja in zorenja) intemeljne socializacije je lahko tudi rejniška ali kako drugače»drugačna« - naše razmišljanje ne sloni na bioloških, marveč namedosebnih povezavah in vplivih. Družin je več vrst, vse pa so prvomedčloveško (socialno) okolje, v katerega se človek rodi (pride v rejoali posvojitev) in ki ga neizogibno oblikuje. Ne glede na vrsto družinese v njej naučimo zaupanja oziroma nezaupanja, ki je lahko obče, dovseh ljudi ali pa vezano na spol, na izkušnjo z materjo oziroma očetom.V družini oblikujemo odnos do kazni in kaznovanja, nagrad, do bližine,iz družine izvirajo številni strahovi in prepričanja, ki nas lahkoonesrečujejo skozi življenje. Družina, v kateri odrašča več otrok, nienaka za nobenega od njih, čeravno je ista za vse. Razmišljanje osorojencih in njihovem deležu v družinski dinamiki nekoliko razširitezo o določujočem vplivu staršev. Družine z več otroki živijo vmarsičem povsem drugačno življenje kot tiste z enim samim.

Konvencija o otrokovih pravicah opredeljuje pravice, ki naj bi jihotroci uživali, ter obveznosti, ki jih mora država v ta namenizpolnjevati. Za potrebe Konvencije je otrok opredeljen kot oseba,mlajša od 18 let, razen če pravo, ki se uporablja za otroka, določa, dase polnoletnost doseže prej. V 3. členu so kot glavno vodilo pri vsehdejavnostih v zvezi z otrokom poudarjene njegove največje koristi.

Rojstvo otroka je v razvojnem ciklusu družine kritični dogodek. Odziviso odvisni od značilnosti družinskega sistema, predhodnih izkušenj innačinov obvladovanja stresa, njegove teže, od količine anksioznostiznotraj družine (pri enem ali obeh starših in/ali drugih otrocih),psihofizičnega stanja družinskih članov in od kakovosti partnerskegaodnosa (staršev). V prvem življenjskem obdobju so ključnega pomena (zaotroka) t. i. moralne pravice, ki jih ni mogoče legalizirati (pravicado ljubezni, varnosti, empatije, stopnjevanja avtonomije ipd.). V temsmislu ima vsak otrok pravico do najboljših, ljubečih staršev, ki seodlično razumeta, do ugodnih in urejenih bivalnih pogojev in šemarsičesa, pogosto povsem neskladnega z realnostjo.

 

KLJUČNE BESEDE:     otrok, pravice otroka, družina, razvoj psihičnih funkcij,

simbiotsko partnerstvo z materjo, stres, odzivanje na kritične dogodke
 

1          O ZGODNJIH IZKUŠNJAH – EGOPSIHOLOŠKI VIDIK

Novorojenček (in kasneje dojenček) je popolnoma odvisen od kvalitete inpotencialov materinega simbiotskega partnerstva (pri sesanju,premikanju ipd.), zato pomen t. i. oralne faze za otrokov (kasnejši)razvoj ni presenetljiv, kakor tudi ne pomen hranjenja in reakcij materena otrokove primarne potrebe (mati kot zunanji, »pomožni« Jaz (ego)).Materina skrb in naklonjenost, njena strogost, način prehrane, bojazniin omejitve sooblikujejo otrokove izkušnje, ki so kot temelji, nakaterih gradi otrok svoj kasnejši model življenja, zahtev infrustracij, izkazovanja ljubezni, pripadnosti in sovraštva (1).

V najzgodnejšem otroštvu je mati za otroka najpomembnejši objekt.Dojenček je brez materine nege (ali osebe, ki jo nadomesti) obsojen napropad, zato pomeni diada mati-otrok v zgodnjem otroštvu neločljivoceloto. V prvem letu se ta odnos spreminja od začetnega infantilnegastadija, za katerega je značilna otrokova nenasitnost, do mnogozrelejšega odnosa, v katerem začne mati nastopati kot objekt ljubezni.V začetku je predstava matere povezana le z zadovoljitvijo potreb,kasneje pa se utrdijo spominske sledi (zadovoljitev) in otrok izgradisvoj prvi emocionalni odnos, ki je vse bolj neodvisen od stanja(reakcij) (ne)ugodja v njegovem telesu. Takrat je že možno govoriti otrajnosti objekta.

V psihoanalitični razvojni teoriji je objekt tisto, preko česar doseženagonska težnja svoj cilj (2). Cilj nagonskega vzgiba je razbremenitevnapetosti oziroma doživljanje zadovoljstva. Tako je objekt »tisti« ali»tisto«, od kogar (česar) pričakuje oseba zadovoljitev potrebe. Mnogiavtorji so potrebo po objektu postavili nad samo zadovoljitev, objektniodnos pa opisali kot različne načine objektne investicije oziroma kotskupino interakcij med osebo (subjektom) in objekti, vključno zorganizirajočo vlogo staršev, zlasti matere. Objekt ne predstavljadanega dejstva in se mora (v intrapsihičnem svetu subjekta) kot takšenšele izoblikovati (konstituirati). To se zgodi v procesu ponotranjanja(internalizacije) in poravnavanja z okoljem.

Poravnavanje z okoljem poteka od prvotne nediferencirane faze (še nirazmejitve in razlikovanja med Jazom in Ne-jazom), prek postopnegaoblikovanja predstav o sebi in drugih (predstave objektov), dopopolnega razlikovanja med sabo (sebstvom) in objektnim svetom (2). Jazstopa v proces prilagajanja kot neodvisna spremenljivka in ga je mogočeopredeliti tudi kot posebni organ prilagajanj. Skladno s tem lahkorazumemo princip realnosti kot »princip Jaza«, razvoj pa kot procesdiferenciacije, kjer so najpomembnejši dejavniki vrojene zmožnostiJaza, delovanje nagonov in vplivi zunanjega okolja.

Notranji svet novorojenčka sestavljajo občutki ugodja-neugodja –telesne potrebe in premočni dražljaji iz okolja izzivajo neugodje,zadovoljitev potreb in/ali prenehanje neustreznega zunanjega draženjapa vzbudita ugodje. Menjava teh senzacij sooblikuje instanco, ki jo bootrok kasneje prepoznal kot »Jaz« (ego). Dojenček konstruira prvopredstavo sebstva po principu ugodja, zato občuti vse »dobro« kot delsebe, zavrača pa neugodje in tisto, kar ga povzroča. Na ta način je»dobra« mati, ki ga zadovoljuje, del njega – ko se odstrani, jeprestrašen. Ponavljanje te boleče izkušnje privede otroka v prvem letuživljenja do spoznanja, da mu velik del ugodja Jaza, ki ga je vgradil vpredstave lastnega sebstva, ne pripada v celoti. Nauči se prepoznavatimeje svojega telesa in dimenzije zunanje realnosti. Prva predstavasebstva je slika lastnega telesa. Difuzne senzacije so že organiziranev izkušnje, ki pa jim še manjka sinteza. Notranja sinteza percipiranihvsebin (senzacij in reakcij) zbere difuzne psihične elemente vprimitivno in provizorično organizirano osebnost.

Otrok gradi objektni odnos glede na to, kako mati izpolnjuje svojofunkcijo – ali skrbi za zadovoljevanje njegovih potreb brez očitnihprekinitev (zaradi fizične odsotnosti ali čustvene nestabilnosti). Taodnos postaja osnova za razvoj vseh drugih odnosov. Mati, ki jeindiferentna in/ali dovoljuje drugim, da jo v njeni vlogi zamenjujejo,oteži transformacijo te prve, še čisto »materialne« zveze (ljubezenskozi želodec) v odnos prave in trajne ljubezni.

Otroci različno prehajajo določujoče stadije razvoja – odvisno odrecipročnega delovanja vplivov konstitucije in okolja. Začetnemustadiju prevlade in menjave (ne)ugodja sledi učenje zaznavanja inpreverjanja zunanje realnosti, razvoj spominskih funkcij in oblikovanjepodobe telesnega Jaza kot temelja celotne osebnosti. Materinasposobnost in pripravljenost za prilagajanje otrokovim potrebamomogočata izgradnjo odnosa med psiho in somo. Tudi zametki mišljenja inintelektualnih procesov dojenčka se vežejo na mater (zaznavanje,spominske sledi, uporaba časa in prostora kot merila, povezovanjepojavov). Slika, ki jo otrok o zunanjem svetu oblikuje v svojemsebstvu, je pretežno obarvana z vzorcem notranje (subjektivne)realnosti. Kreacija notranjega sveta je povezana z materino zmožnostjoodzivanja na njegove potrebe, kar je odraz njene sposobnosti zaidentifikacijo z dojenčkom. Otrok pa s svojim pozitivnimi/negativnimipričakovanji modificira tudi odnos okolja, kar lahko opišemo kotaktivno poravnavanje.

Izkušnje, povezane z osnovnim dogajanjem (hranjenje, analna funkcija,dihanje, urinarna ekskrecija, genitalna ekscitacija) soustvarjajosposobnost za objektne odnose. Ta sposobnost se razvija in kulminira vljubezni med dvema kompletnima osebama: materjo in otrokom. Ko matinastopi kot totalni objekt, se otrok zave svoje odvisnosti (od nje) terzačne vse bolj jasno čutiti potrebo po neodvisnosti. Mati s svojimravnanjem (podpora/zaviranje, dušenje) pa seveda vpliva na njegovodoživljanje lastnih separacijskih teženj. Šele kasneje, ko otrokizpelje separacijo, ter se izlušči iz kokona diade, nastopi procestriangulacije objektnih odnosov. V četrtem in petem letu starosti setako znajde kot individum med očetom in materjo (v prvem življenjskemtrikotniku).

Relativno uspešna diada mati-otrok (zadovoljiva simbioza) omogočarazvoj relativno zrelega ega, ki se je kos s psihičnimi mehanizmiodzvati tako na zunanje kot tudi na notranje dražljaje. Prikrajšanost vpreverbalni fazi razvoja močno povečuje možnost kasnejših reakcij vsmislu resomatizacije, pa tudi nezmožnosti psihološke separacije (odpomembnih drugih) in individuacije.

Vsako otroštvo pomeni posebno zgodbo o razvojnih fazah, njihovihvsebinah, obvladovanju razvojnih nalog ter prehajanju na višje ravniorganizacije. Otroštva (otroci) se ne razlikujejo samo po načinuprehajanja po liniji psihoseksualnega razvoja in/ali po razvojuobjektnih odnosov, ampak tudi po različnosti pogojev, ki jih določajodedni vplivi (nespremenljivost hereditarnih dejavnikov), čeprav jenesporno, da se dedni potencial ne more razviti brez ustreznih vzpodbudiz okolja (materina ljubezen, skrb staršev). Diada mati-otrok nipomembna samo za oblikovanje (modelov) čustvenih odzivov, ampak tuditelesnih reakcij – stik med obema simbiotskima partnerjema (koža nakožo), način hranjenja, način navajanja na čistočo (toaletni trening)so vsebine, ki lahko postanejo etiološki vzroki v razvoju nekaterihbolezni.

Nič koliko frustracij, nezadovoljenih potreb, agresivnih in seksualnihvzgibov, anksioznisti in izrinjenih želja sega iz zgodnjih razvojnihfaz in vztraja v obliki nerešenih problemov, kar lahko vodi v telesnesimptome oziroma težke poškodbe organov.

 

2          O DRUŽINI

Okolje (fizično, intelektualno, kulturno, socialno, zlasti paemocionalno) dodobra uokviri človekov razvoj, ki poteka v stadijih odfetalne prek otroške, mladostniške, zrele in starostne dobe do smrti(2). Vsaka razvojna faza ima svoje zakonitosti in procese, človek pa jevseskozi celota biološkega, psihološkega in socialnega, pri čemer so zaoblikovanje osebnosti ključnega pomena izkušnje, osebe, odnosi indogodki iz zgodnjega otroštva.

Prva izkušnja z drugimi ljudmi je za večino izkušnja s člani družine.Domala vsak ima in pozna svojo mater in očeta ali vsaj enega od obeh.Družina kot prostor odraščanja (rasti, razvoja in zorenja) in temeljnesocializacije je lahko tudi rejniška ali kako drugače »drugačna« - mojerazmišljanje ne sloni na bioloških, marveč na medosebnih povezavah invplivih. Družin je več vrst, vse pa so prvo medčloveško (socialno)okolje, v katerega se človek rodi (pride v rejo ali posvojitev) in kiga neizogibno oblikuje. Procesi sovplivanja niso ne enostavni neenosmerni, vendar pa sta v vsaki družini pomembni (in določujoči) dvevlogi - matere in očeta. Zopet ne gre toliko za biološko povezanost kotza človeka, ki se (bolj ali manj uspešno) poistoveti s to vlogo. Vnadaljnjem besedilu bom uporabljala izraza »mati« in »oče« v tem pomenu(3).

Mati oziroma materinstvo je v slovenskem družbenem in kulturnemprostoru pogosto razumljeno in vrednoteno kot poslanstvo, določeno sštevilnimi idealizacijami in zato na nek način »nedotakljivo«. Mati jemanjkrat »odsotna« (v primerjavi s pojavom »odsotnega« očeta, ki sicerje nekje in je praviloma - za razlago njegove odsotnosti - močnozaposlen). Materinstvo je nasploh pomembna vrednota in velikokrat tudinačin dokazovanja lastne (tudi edine prave) vrednosti in/ali iskanjalastne istovetnosti pri ženskah. Model žrtvujoče se matere, ki ga je vslovenski literaturi malodane do popolnosti zidealiziral Ivan Cankar,je brez dvoma eden najmočnejših in najbolj privlačnih modelovpoistovetenja še danes. Vloge v družini namreč velikokrat v svojivsebini ne presežejo ravni in okvirov stereotipov. Materin lik in odnosz njo, predstave o tem, kakšna bi mati morala biti, večja ali manjšazmožnost sprejetja lastne matere, kakršna pač je, pa tudi načinkomunikacije z materjo iz otroštva, določajo tako odnos do sebe, kottudi odnos do drugih, zlasti žensk, v odrasli dobi. Odrasla ženska inodrasel moški sta v otroštvu dobivala od svojih mater različna vzgojnasporočila. Deklici je mati pomemben vzor ali antivzor, ko išče svojožensko istovetnost. Za dečka pa je odnos z materjo prvi odnos z bitjemnasprotnega spola in ga zato tudi močno in raznovrstno zaznamuje.

Oče naj bi poosebljal trdnost in moč. Njegova ljubezen je drugačna kotmaterina, ki naj bi bila brezpogojna. Oče naj bi postavljal zahteve inpredstavljal avtoriteto. V slovenskih družinah prevladuje patriarhalnivzorec, v katerem je oče v določenem smislu »glava družine«, tisti, kiodloča, kaznuje in podobno. Seveda je mnogo družin, ki navidez delujejopatriarhalno, v resničnosti medsebojnih odnosov drugačnih. Podoba, kijo družina kaže navzven, »za druge«, je do neke mere nedvomnosooblikovana s pričakovanji in »pravili« okolja, v katerem družinabiva. Za štirimi stenami in zaprtimi vhodnimi vrati pa lahko vladapovsem drugačno vzdušje - od kaotičnosti in »brezvladja«, dominantnevloge matere in »copatarstva« očeta, do alkoholizma ter nasilja raznihvrst in oblik. Vloga očeta je danes manj jasna in pregledna kot naprimer pred sto leti.

»Odsotni« oče je lahko prezaposlen, od doma begajoč, tudi nikoliprisoten (t. i. nezakonske matere oziroma otroci), ali pa razvezanroditelj, s katerim otrok nima živega, marveč pretežno imaginarenodnos, v svetu svojih predstav. Takšen oče je lahko sredstvozastraševanja (»če ne boš priden/a, bom povedala očetu in boš ževidel/a«), nagrajevanja, možnega sozarotnika, redkega in dragocenegapartnerja pri igri, zidealizirane, nikoli videne figure in podobno.

Odnos z očetom je za deklico prvi odnos z moškim. Oče lahko njeneženske poteze in značilnosti spoštuje in občuduje ali pa zaničuje,oziroma jih sploh ne opazi. Očetovo ravnanje (vključno z njegovimpopolnim nasprotjem) je vzorec, ki ga dekle, ko odrašča, prepozna in senanj odzove. V tem smislu ni naključje, da se na primer hčerealkoholikov praviloma možijo z alkoholiki. Tudi oče, »ki ga ni« in gadeklica ne pozna, ravno s svojo popolno odsotnostjo sooblikuje njenoodraslo ženskost. V takšnih primerih je nadvse pomembno, če kdo drug(stric, stari oče, materin partner, tudi starejši brat) prevzameočetovsko vlogo, pa tudi, kako nastopa v tej vlogi (kaj sporoča,nagrajuje, kaznuje, vzpodbuja).

Dečku je oče vzor (ali antivzor) - oče je velik in močan, ko je dečekše majhen, oče toliko več zna in zmore in podobno. Očetje pretežnomanjkrat in v manjši meri izražajo čustva, imajo revnejšo komunikacijoz otroki, neredko jih oni kaznujejo. Primeri omejene in motenekomunikacije med očeti in sinovi niso redki. Deček, ki zavrača svojegaočeta (kot model poistovetenja - mu ne želi biti podoben), mora najtinekoga drugega, da ga občuduje ter v njem odkrije vzor. Deček, kisvojega očeta sploh ne pozna, ima lahko še toliko več težav, sajvzpostavi imaginaren odnos s predstavo odsotnega očeta, ki je nujnonerealna. »Nadomestni« oče je lahko tu dobrodošel, živ in realenčloveški lik, lahko pa naleti na silovito zavračanje z otrokove strani,saj nikoli ne more doseči malodane idealnih lastnosti predstave o»pravem«, vendar odsotnem očetu.

2.1       DRUŽINA JE PRVO MEDOSEBNO OKOLJE ZA VEČINO LJUDI

Družina je medčloveško okolje, v katerem preživi večina ljudi vsajprvih štirinajst, največkrat pa osemnajst let življenja. Ne glede nato, da postajajo v procesu odraščanja otroku vse bolj pomembnivrstniki, pa tudi drugi odrasli (učitelji, trenerji, medijske osebnostiin zvezdniki), ga najbolj zaznamujejo in oblikujejo ravno odnosiznotraj družine. Od tega, kakšna je (bila) njegova mati in kakšen je(bil) oče, kako sta starša ravnala z njim in drug z drugim, ali stanastopala enotno, ali sta ga zlorabljala za medsebojne obračune, jeodvisno, kako odrasel človek vzpostavlja in vzdržuje svoje odnose ssoljudmi.

Opisano je seveda močno poenostavljen prikaz raznoterih medčloveškihvplivov in vplivanj, saj za družino lahko rečemo, da vsak vpliva na vsedruge družinske člane, oni (vsak posebej in vsi skupaj) pa nanj. Ker pasta v družini z malimi otroki (ali otrokom) edina odrasla človekastarša, je razumljivo, da sta tudi najpomembnejša (in najodgovornejša)dejavnika v mreži teh medsebojnih vplivov.

 2.1.1    RAZŠIRJENA DRUŽINA

Razširjene družine, v katerih živijo še stari starši in/ali drugisorodniki, so vsaj v mestih nekoliko redkejše kot v preteklosti, ko jebil takšen model precej pogost zlasti na podeželju, kjer se je tudi dodanes najbolj ohranil. V razširjenih družinah je preglednost vlog inodnosov še manjša. Velikokrat »gospodarijo« stari starši (ali eden odobeh), »mlada« družina pa nima dovolj avtonomije v odločanju inravnanju. Če o otroku bolj kot lastni starši odločajo stari starši in znjim preživijo tudi največ časa, mu s tem predstavljajo tiste pomembnevzore in like, ki jih potrebuje za oblikovanje istovetnosti in iskanjeodgovorov na vprašanje »Kdo sem jaz?«.

2.1.2    NEPOPOLNA DRUŽINA

Družin je več vrst in tudi nepopolne družine spadajo v ta okvir.Praviloma so to družine z enim samim staršem, zato jih je mogočeimenovati tudi enostarševske. Otrok pozna samo enega od staršev, ki gavzgaja in zanj skrbi. Običajno manjka oče, vendar praviloma obstajamoški lik, ki bolj ali manj uspešno in zavestno prevzema to vlogo inpredstavlja očetovski model. To je lahko stric, stari oče, materinpartner in podobno. Za otroka je seveda pomembno, ali živi vprepričanju, da nima očeta, ali misli, da je njegov oče mrtev, aliposluša, da ju je z materjo oče zavrgel, zapustil in podobno. Vsasporočila o očetu otrok združuje v lastno predstavo o njem. Otrokovočustvovanje in vrednotenje odsotnosti oziroma bližine je (pač odvisnood njegove starosti) lahko povsem magično in tuje odraslemuracionalnemu gledanju ali racionalizacijam. Oče (ali mati) je lahko votrokovih predstavah celo bolj živ kot drugi roditelj, s katerim vsakdan otrok tudi dejansko je. Takšen roditelj iz predstav (in velikokratpovsem po otrokovi meri, še zlasti, če nima možnosti srečati živegačloveka) je ravno tako pomemben dejavnik pri iskanju lastne podobe inistovetnosti. Z njim je nevarno, nesmiselno in narobe tekmovati. Zatonaredijo najmanj škode svojim otrokom tisti starši, ki spoštujejonjihov (nerealni, idealizirani) odnos in čustva do drugega (odsotnega)roditelja.

Deklica, ki odrašča ob materinih sporočilih, da se na moške ni mogočezanesti, da puščajo ženske na cedilu, bo gotovo drugače doživljalalastno ženskost in odnose z moškimi v odraslosti, kot tista, ki ji jemati na različne načine sporočala, da jo ima njen oče rad, čeravno žividrugje, da je nastala iz ljubezni in sta se je oba veselila, da to, dane živijo skupaj, ni zaradi nje, ampak zato, ker se starša nimata večrada, imata pa rada njo in podobno.

Deček, ki že od malega posluša, kako se mora obnašati, ker je »edinimoški v družini«, se od svojih vrstnikov nedvomno v marsičem razlikuje- njegovo doživljanje in sprejemanje odgovornosti je lahko dosti boljpretirano. Poleg tega odrašča brez izkušnje in poznavanja partnerstvamed odraslim moškim in žensko, težje se osamosvaja od matere, počuti selahko kot materin partner in ne kot njen otrok, kar neizbrisno določanjegove kasnejše, »odrasle« stike in odnose z ženskami.

2.1.3    MEŠANA DRUŽINA

Vedno več otrok odrašča v mešanih družinah, ki jih sestavljajorazvezani starši, njihovi morebitni novi partnerji in seveda otroci, kijih ima vsak od odraslih iz svojega prejšnjega zakona oziroma izprejšnjih razmerij. Vsi ti ljudje običajno seveda ne živijo skupaj, sopa neizogibno močno povezani med seboj, čeravno se nekateri med njimisploh ne poznajo ali ne srečujejo (na primer nova partnerja razvezanihzakoncev). Mešana družina so tako na primer razvezana ženska z dvemaotrokoma, njen novi partner, njen razvezani mož in tudi njegova novapartnerka. Kakorkoli bi se utegnilo zdeti tuje vse te ljudi pojmovatikot »družino«, to vendarle so. Vsak je pomemben v življenju vsehostalih, pa čeprav živijo daleč narazen in se le nekateri med njimimalokdaj srečajo. Z razvezo zakonci sicer običajno prenehajo bitispolni partnerji, ostanejo pa starši skupnim otrokom. Prenehanjepartnerske diade ne »ukine« starševske diade. V tem smislu sestarševski par v odnosu do otrok ne prepolovi, pač pa starši v takorazumljeno družino pripeljejo nove partnerje in velikokrat rodijo tudinove otroke. Te nove partnerje izberejo oni, otroci navadno ne morejoodločilno vplivati na izbiro/e. Mreža odnosov se tako gosti in bogati,njihova kakovost pa je pomembno odvisna od ravnanja odraslih.

V mešanih družinah je lahko razdelitev vlog, njihova preglednost, mejein jasnost precej problematična. Otrok se lahko iz tedna v tedensrečuje z različnostjo in morebitno neusklajenostjo med svojim očetomin materinim novim partnerjem, med svojo materjo in očetovo novopartnerko, lahko je tudi žrtev njihove (pre)majhne zmožnostisporazumevanja in podobno. Precejšnja modrost, preudarnost inobčutljivost je potrebna, da takšna mešana družina oblikuje načinsobivanja za vse svoje člane, v katerem vsak pozna svoje mesto in vlogoin ima za to dovolj prostora.

Mešane družine so mnogo bolj pogoste danes kot pred nekaj desetletji.Sedanji odrasli, s katerimi se srečujemo pri svojem delu, prihajajopovečini iz drugačnih družinskih okolij. Vendar to ne pomeni, da smemopoznavanje modela in dinamike mešane družine zanemariti ali izpustiti,saj se srečujemo z odraslimi, pa tudi z otroki, mladostniki innjihovimi starši ter venomer stopamo v polja bivanja različnihdružinskih izkušenj, navad in modelov. Vsak človek prihaja iz nekakšnedružine in običajno živi v nekakšni družini, sporazumeva se pretežno nanačine, ki se jih je naučil v družini, odziva se na vzpodbude, ki jihprepozna kot vzpodbude, dojema avtoriteto, kot se jo je naučilupoštevati, spoštovati ali zanikati in podobno.

2.2       DRUŽINA JE OKOLJE, V KATEREM SE ČLOVEK NAJPREJ OBLIKUJE

Ne glede na vrsto družine, se v njej naučimo zaupanja oziromanezaupanja, ki je lahko obče, do vseh ljudi, ali pa vezano na spol, naizkušnjo z materjo oziroma očetom. V družini oblikujemo odnos do kazniin kaznovanja, do nagrad, do bližine, iz družine izvirajo številnistrahovi in prepričanja, ki nas lahko onesrečujejo skozi življenje.Staro ljudsko reklo in nasvet bodočemu ženinu, »naj gre gledat bodočotaščo, če hoče videti, kakšna bo čez čas njegova izbranka«, lahkovendarle nekoliko razširimo in dodamo, da je mogoče človeka razumeti inspoznati le, če poznamo »gnezdo« njegove družine. Mnoge ženske in moškiso navidez povsem drugačni od svojih staršev istega spola. Tega nedoloča le generacijski prepad in silovitost razvoja znanosti in tehniketer s tem povezano spreminjanje načina življenja. »Drugačnost« in»različnost« od staršev ni naključna in ima razlago v odnosih innačinih sporazumevanja v družini. Ta »drugačnost« tudi nivseobsegajoča, pogosto je nasprotje neke poteze ali lastnosti.

Vsakogar pač njegova družina zaznamuje, oblikuje po svoje. Poleg tegadružina, v kateri odrašča več otrok, ni enaka za nobenega od njih,čeravno je ista za vse. Razmišljanje o sorojencih in njihovem deležu vdružinski dinamiki nekoliko razširi izhodiščno tezo o določujočemvplivu staršev, vendar se je potrebno dotakniti tudi tega, če hočemovsaj v grobem razumeti, kaj se dogaja v družini/ah.

Družine z več otroki živijo v marsičem povsem drugačno življenje kottiste z enim samim, z edincem. Edinec je deležen nedeljene pozornostiin velikokrat prejme tudi več materialnih dobrin in ugodnosti. Njegovasocializacija poteka znotraj družine drugače, kar ga tudi tipičnoopremi in določi v smislu odnosov z ljudmi (vrstniki, učitelji,vzgojitelji) zunaj družine. Vedeti moramo, da nobeno stanje, položaj,odnos in/ali pojav ni sam po sebi dober ali slab - vrednostno dimenzijomu določimo ljudje na polju lastnega doživljanja in ravnanja. Tako tudiedinci niso nujno na boljšem ali na slabšem (v primerjavi z otroki, kiimajo sorojence). Pomembno pač je, da se zavedamo, iz kakšnegadružinskega okolja kdo izvira.

Kako vplivajo sorojenci na življenje nekega otroka, je zopet odvisno odmarsičesa - od spola, starostnih razlik, zdravja, temperamenta (vsehotrok) in seveda od odnosa staršev (enega in obeh) do vsakega otrokaposebej oziroma do vseh otrok skupaj. Najlažje si življenje družinepredstavljamo, če pojmujemo družino kot sistem, v katerem vsak članvpliva tako na celoto kot tudi na vsakega drugega posebej. V takšnemdružinskem sistemu je optimalno, če sta starša med seboj (vsaj navzven,do otrok) enotna in bolj, predvsem pa drugače, povezana kot z otroki.Več otrok ko je v družini, bogatejše je dogajanje in sovplivanje, patudi možnost, da otroci v odnosu do staršev oblikujejo nekakšen svojsvet (podsistem), je večja.

Med sorojenci neizogibno prihaja do tekmovanja in tekmovalnosti,ljubosumja, medsebojnega sodelovanja in pomoči, konfliktov, donajrazličnejših izrazov in oblik agresije. Odnosi s sorojenci so zaotroka izkušnja, ki mu lahko olajša vzpostavljanje odnosov z vrstniki.Lahko pa se v takšnih odnosih kopičijo zamere, zavist in jeza, neredkopovezano z načinom, na katerega starši posegajo v odnose med svojimiotroki.

Ljudje, ki kot otroci v svoji družini niso smeli izražati t. i.negativnih čustev (jeze, sovraštva, zavisti, tudi strahu), čeravno sojih doživljali, imajo s tovrstnimi čustvi težave tudi kasneje, koodrastejo. Takšna »prepoved« določenih čustev se kaže tako na ravnidoživljanja, ko si »negativnih« čustev preprosto ne dovolijo, se jih nezavejo, kot tudi na ravni izražanja čustev - na primer jeze se sicerzavedajo, vendar je ne pokažejo. Nekateri otroci niso smeli in/alimogli izraziti negativnih čustev do svojih bratov (ali sester) oziromado svojih staršev in so odrasli v ljudi, polne teh neizraženih čustev,ki potem prihajajo na plano v drugih odnosih ter jih neredkozastrupljajo, ne da bi se udeleženci sploh zavedali njihovega vzrokaoziroma izvora.

 

3          O PRAVICAH OTROK

Otrokove pravice običajno razvrstimo na moralne in legalne, še vedno paje sintagma »otrokove pravice« deležna pripisovanja najrazličnejšihpomenov. Jasnost povečuje na primer Franklinova razvrstitev (4) pravicotrok na socialno-skrbstvene in zaščitne pravice, pravice odraslih inpravice nasproti staršem. V Sloveniji je zlasti o t.i. psihološkihpravicah otrok veliko pisal Pavlović (5, 6). Izhajal je iz otrokovepotrebe po »razvoju kakovostnega interpsihičnega razmerja, ki gaotrokova bio-psihična konstitucija pričakuje in terja« (6). Gre zamoralne pravice, ki jih ni mogoče legalizirati (pravica do ljubezni,varnosti, empatije, stopnjevanja avtonomije ipd.).

Konvencija o otrokovih pravicah opredeljuje pravice, ki naj bi jihotroci uživali, ter obveznosti, ki jih mora država v ta namenizpolnjevati. Za potrebe Konvencije (7) je otrok opredeljen kot oseba,mlajša od 18 let, razen če pravo, ki se uporablja za otroka, določa, dase polnoletnost doseže prej. V 3. členu so kot glavno vodilo pri vsehdejavnostih v zvezi z otrokom poudarjene njegove največje koristi, karobvezuje državo, da otroku, za katerega ne morejo skrbeti lastnistarši, zagotovi ustrezno skrb. Konvencija pretežno sledi ideji, da jedružina temeljna družbena skupina in kot takšna za otrokanajpomembnejša, in da so starši najpomembnejši otrokovi skrbniki,vendar ga z vsebino 9. in 19. člena zaščiti tudi pred zlorabo s stranistaršev.

3.1       OTROKOVE PRAVICE IN OTROKOV NAJBOLJŠI INTERES

Otrokove pravice, ujete in razumljene v različnih pojmovanjih otroštva,vedno znova trčijo ob (navidezno?) dilemo med neodvisnostjo(avtonomijo) in zaščito (protektivnostjo, paternalizmom).

·        Kdaj, kako in v kolikšni meri obravnavamo otroke kot avtonomne subjekte?

·        Kdaj, kako in zakaj nudimo otrokom zaščito, varstvo, skrb?

Franklin (4) je priljubljeno tezo, da družina in državni organivseskozi delujejo v otrokovem najboljšem interesu, zavrnil kot mit.Kako »neidealen« je lahko odnos odraslih do otrok in kako institucijene ravnajo nujno skladno z otrokovim najboljšim interesom, kažejo naprimer primeri trpinčenja in spolnih zlorab otrok. Vseskozi smo odraslitisti, ki razlagamo in opredeljujemo pravice otrok in odločamo o tem,kaj je v interesu otrok(a). Temu ob rob se zdi smiselno postaviti tudivprašanje o otrokovi pravici do avtonomnega odločanja. Pri pravicahodraslih praviloma ne razpravljamo o njihovi intelektualni, čustveniali fizični zrelosti, čeravno lahko tudi odrasli izgubimo nekaterepravice, če (ko) jih nismo sposobni izvrševati, vendar nismo nikolipodvrženi predpostavki o apriorni nezrelosti. Šelihova (8) je opozorilana ugotovitve Piageta in sodelavcev, da se otrokov kognitivni razvojkonča okoli 12. leta, ko se začnejo otroci odločati enako ali podobnokompleksno kot odrasli, kar se (med drugim) kaže med vojno ali obdrugih nesrečah. Slednje je lahko argument v smeri avtonomije inkritika arbitrarno previsoko postavljene starostne meje, ki naj biosebi dajala kompetentnost. Ta je povezana s pridobitvijo legalnih(pravnih) pravic neodvisno od individualnih posebnosti in medosebnihrazlik. Logika je binarna, kot na polju prava velikokrat, na primer nakazenskem področju, ko je obtoženec bodisi spoznan za krivega bodisi jeoproščen.

Radikalni borci ne priznavajo nezrelosti in nekompetentnosti otrok, sajje diskriminacija na podlagi starosti zanje moralno nedopusta. Izhajajonamreč iz temeljnega načela o enakosti vseh ljudi ter zahtevajo zaotroke »vse človekove pravice« (9). Reformisti se načeloma strinjajo spredpostavko o nekompetentnosti in nezrelosti otrok, opozarjajo pa, dadružba premalo upošteva spoznanja razvojne psihologije, ki je jasnorazložila razvojne procese in faze, pa tudi različen tempo zorenjaposameznih psihičnih funkcij (8). V vsakem primeru je (po mnenjureformistov) starost, ko posameznik doseže polnoletnost, previsokopostavljena. Pragmatična smer, ki se vse bolj uveljavlja, pa meni, daje otrokom mogoče odvzeti določeno pravico le, kadar lahko dokažemo, daše niso dovolj zreli za njeno posedovanje, in o tem obstaja splošnikonsenz (8). Antagonizem med avtonomizmom in zaščito je mogoče preseči,če jemljemo resno zaščito otrok, ob tem pa upoštevamo njihovoavtonomijo (9), vendar se tudi takšna načelna drža ob iskanju odgovorovna konkretna vprašanja sprevrže do te mere, da je sam Freeman (10) nakoncu svojega razmišljanja zastavil le retorično vprašanje, ali naj»otroke prepustimo njihovim pravicam«. Veliko bolj smiselno kotodpravljanje tega antagonizma se zdi vztrajno poudarjanje otrokovihpravic na polju družbene realnosti znotraj nerešljivega protislovja medavtonomijo in zaščito.

Konvencija o otrokovih pravicah opredeljuje (7):
·        osebnostne pravice (doimena in državljanstva (7. člen), ohranjanja lastne identitete (8.člen), do življenja (6. člen), zaščite pred fizičnim nasiljem (19. in34. člen) in nezakonitim ali samovoljnim odvzemom prostosti (37. in 34.člen), pravico do zasebnosti (16. člen), načelo nediskriminacije (2.člen) in prepoved mučenja (37. člen))
·        politične pravice (v temsmislu lahko razumemo pravico do prostega izražanja (12. člen), svobodeizražanja (13. člen), svobode združevanja in mirnega zbiranja (15.člen), svobode misli, vesti in veroizpovedi (14. člen) ter pravico dodostopa do informacij (17. člen))
·        ekonomske pravice (nepravice do posedovanja lastnine in/ali plačanega dela – pravico do delanadomešča z zaščito pred delovnim izkoriščanjem (32. člen), pri čemernaj bi države podpisnice določile najnižjo starostno mejo(e), prikateri(h) je dovoljeno zaposlovanje)
·        socialne pravice (doizobraževanja (28. in 29. člen), zdravstvenega varstva (24. člen) insocialne varnosti (26. člen))
·        kulturne pravice (dopočitka in prostega časa, igre in razvedrila ter prostega udeleževanjakulturnega življenja in umetnosti (31. člen)).

Poleg naštetih skupin pravic, Konvencija poudarja tudi pravice duševnoali telesno prizadetih otrok (23. člen) in pravico do zaščite preduporabo mamil (33. člen) in spolnega zlorabljanja in izkoriščanja (34.člen). V preambuli h Konvenciji je postavljen referenčni okvir zainterpretacijo posameznih določil. Preambula se sklicuje na načela,izražena v Ustanovni listini Organizacije združenih narodov, na Splošnodeklaracijo človekovih pravic in druge mednarodne sporazume, kizadevajo človekove pravice. Posebej poudarja pomen družine indružinskega okolja za otroka, pa tudi pomen posebnega varstva in skrbizanje, vključno z blaginjo posvojenih in otrok v reji.

V slovenski Ustavi 56. člen jamči otrokom pravico do življenja,preživetja in razvoja, 54. člen varuje otrokove koristi, 53. člen padoloča, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke inmladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere (11). O otrokovihkoristih kot osnovnem vodilu govori tudi Zakon o zakonski zvezi indružinskih razmerjih in sicer nalaga to tako staršem kot tudiinstitucijam in državnim organom (12).

 

4          PRAVICE OTROKA OB ROJSTVU V DRUŽINO

Družina je pogosto, ne pa nujno, nenadomestljivi vir socialne podpore,občutkov sprejetosti in bližine (1). Za ta sistem velja (enako kot zadruge dejavnike, povezane s poravnavanjem s stresnimi obremenitvami),da lahko deluje kot blažilec ali kot izvor oziroma multiplikatorstresa. Vedenje, potrebe in osebnostne značilnosti vsakega člana namrečsooblikujejo družinski sistem ter stopajo v interakcije z enakimikvalitetami participacije vseh ostalih. Nastala mreža interakcij lahkostres reducira in/ali producira.

Rojstvo otroka je nedvomno kritični dogodek v razvojnem ciklusudružine. Odzivi so odvisni od značilnosti družinskega sistema,predhodnih izkušenj in načinov obvladovanja stresa, njegove teže, odkoličine anksioznosti znotraj družine (pri enem ali obeh starših in/alidrugih otrocih), psihofizičnega stanja družinskih članov in odkakovosti partnerskega odnosa (staršev). Družina je posebna socialnaskupina in vključuje tudi določeno obliko biološke kooperativnosti(skupni obroki, spanje ipd.), kar se ob rojstvu otroka še poveča,pogosto na račun intimnosti (med staršema tega otroka).

Partnerski odnos odraslih (staršev) temelji na (pogosto neubesedenih in neozaveščenih) transakcijskih značilnostih.
·        Čustvena vpletenost (odnosmed osebno in »družinsko« identiteto) se po rojstvu otroka neredkorazlikuje pri materi in očetu (otroka). V enostarševskih družinah je tarazsežnost drugačna.
·        Nagnjenost k zaščiti (odnosmed normo simbiotične »zvestobe« in zdravo samostojnostjo) je povezanatudi s sprejemanjem lastne starševske vloge in odgovornosti –simbiotski partnerski odnos težko vzdrži triangulacijo ob rojstvuprvega otroka. V takšnih primerih pride do zamenjave simbiotskegapartnerja (otrok namesto moškega), kar (že prejšnjo) patološkohomeostazo le še utrdi. Patološko simbiozo matere z otrokom lahkorojstvo drugega otroka »nasilno« (navidezno?) sicer prekine, vendar taprvi otrok ni opremljen za zdravo separacijo.
·        Način reševanja problemov,ki sta ga odrasla partnerja izoblikovala, pomembno določa spoprijemanjes spremembami, ki jih prinese rojstvo otroka. Če sta razvila na primerstrategijo »zanikanja«, se bosta v tej razvojni fazi težje in verjetnoslabše znašla (težko se bosta »delala«, da nimata otroka/da ni sprememboziroma bosta za to porabila neprimerno več energije).

Bolj ko je partnerski odnos »zdrav« (dopušča avtonomijo, odprtost,samostojnost, ob potrebni intimnosti in bližini), laže »prenese«rojstvo otroka. Odnose, za katere je značilna patološka homeostaza,lahko spravi že nosečnost, kaj šele rojstvo otroka, močno izravnotežja. Nastala kriza se lahko potem kaže bodisi kot simptomatskovedenje (enega ali obeh) staršev (psihotične in psihosomatske reakcije,prekomerno uživanje alkohola) ali novorojenčka oziroma njegovihsorojencev (če jih ima).

Na kakovost starševstva vpliva odnos do lastne spolne vloge, do lastnihstaršev in izoblikovanost osebne identitete (2). Identiteta se začenjatam, kjer se zaključi funkcija identifikacije, in predstavlja delosebnostne organizacije, temeljno zmožnost razvoja in delovanja osebe,ujete med nagonske vzgibe in zahteve realnosti. Mogoče jo je opisatikot vsoto doživetij Jaza. Dosežena identiteta pomeni tudi prevzemanjelastnih, avtonomnih dolžnosti, pravic in odgovornosti, dokončno slovood »rajskih« prvin primarnega otroštva in od predstav materinskegaobjekta, čeravno ohranja iluzijo za izgubljenim »rajem« (materjo) vfantazijah. Ta nostalgija odraščajočega in odraslega moškega vodi(preko intrapsihične obdelave procesa žalovanja) do odkritja drugeženske (žensk), pri kateri(h) lahko najde tisto, kar je iskal primateri. Pri ženskah je ta proces nekoliko bolj zapleten. Površno innapačno bi bilo sklepati, da si dekle (ženska) poišče »očka«. Tudi onanamreč išče materinsko toplino, brezpogojno ljubezen in oskrbo.Izgubljeni »raj simbioze« je po vsebini enak za oba spola, ki njegovevsebine bolj ali manj uspešno, lačno, očitno in/ali zadovoljujočeiščeta pri spolnih partnerjih. V obeh primerih pa gre za hrepenenje po»materinskih«, brezpogojnih razsežnostih.

Avtonomija je nujni pogoj za kakovostno starševstvo. Nosečnost oziromapričakovanje otroka pri paru lahko povzroči regresijo ter reaktivirasimbiotske tendence do lastnih staršev (matere). Veliko nosečnic ravnov tem obdobju razvije »še nikoli tako dobro« razumevanje s svojimimaterami, kar v nekaterih primerih morda pomeni, da si je (simbiotska)mati ponovno prisvojila svojo lastno stvaritev.

Ravno zaradi spoznanj o rekapitulaciji zgodnjeotroškega razvoja vadolescenci in pomena adolescence pri doseganju (sekundarne)individuacije, ki je nujni pogoj za kakovostno stvarševstvo, poudarjampomen »dobre« simbioze in škodljive vplive neustrezne simbioze, kadarmati bodisi ostaja na distanci bodisi kanibalsko zlorablja otroka zavzdrževanje lastne identitete. Ob tem je vse bolj jasna tudi vlogaočeta, ki naj bi mater (svojo partnerko) in kasneje tudi otroka»zvabil« iz simbiotskega raja v svet »drugačnih« (skupinskih) odnosov.Oče je ključnega pomena v procesu individuacije, ki terja od otrokasamostojna prizadevanja in uporabo lastne agresivne energije zaosebnostno rast. Ob očetu se otrok uči konkurenčnosti, obvladovanja,rivalstva in seveda tudi sodelovanja. Oče otroka »vleče« v svetodraslih in je (poenostavljeno rečeno) pomemben že zaradi tega, ker jedrugačen od matere (2). Oče kot materin partner preprečuje njenooviranje ali zaviranje procesa osamosvajanja (otroka), ki se dramatičnoin slikovito začne ob rojstvu, s prekinitvijo popkovine. Oče, kipraviloma nima nostalgije po simbiotskem raju (matere in otroka), lahkoz zdravim partnerskim odnosom pomaga oblikovati in vzdrževati materin»odrasli« odziv. Vse to pa seveda le, če tudi sam nima simbiotskihtežav, nagnjenj in teženj. Simbiotska lakota onemogoči prehod vprimarno separacijo, kar velja tako za otroka kot za oba njegova starša.

V prvem življenjskem obdobju so ključnega pomena (za otroka) t. i.moralne pravice, ki pa jih država ne zagotavlja (pravica do ljubezni,varnosti, empatije, stopnjevanja avtonomije ipd.). V tem smislu imavsak otrok pravico do najboljših, ljubečih staršev, ki se odličnorazumeta, do ugodnih in urejenih bivalnih pogojev in še marsičesa,pogosto povsem neskladnega z realnostjo. Psihološke pravice otrokaizhajajo iz poznavanja njegovih (psiholoških) potreb. Te naj bi bilezadovoljene, če (ker) si starši (in družba) želijo otrokovegaoptimalnega razvoja. Seveda pa država ne more in ne sme predpisovatikriterijev za »prave« (kakovostne) starše, njihove medsebojne odnose inpotenciale, za »pravo« ljubezen in druge vsebine s tega področja. Otroknedvomno ima pravico do ljubezni, vendar se zdi kakršnakoli vnaprejšnjarazmejitev in opredelitev nedopusten korak v smeri totalitarizmagrozljivih razsežnosti. Tovrstno določanje in odločanje se prej kot nesprevrže v ideološke predpostavke in stereotipe. Kakovosti medosebnihodnosov ni mogoče ujeti v ček-listo kriterijev (ali kakršenkoli drugiinstrument).

Zavzemanje za psihološke pravice otrok ni sporno. Če sledimohumanistični logiki hierarhije potreb, pa je jasno, da lahko državazagotavlja te pravice posredno, prek kar najbolj doslednega spoštovanjatemeljnih človekovih pravic in seveda tudi prek uresničevanja določilKonvencije o pravicah otrok. Povedano drugače: država ne more otrokomzagotavljati optimalnih staršev, lahko pa tem staršem zagotavljaustrezne pogoje (zaposlitev, stanovanja, zdravstveno in socialnovarstvo). Pri tem ne gre za idealistično zavzemanje za abstraktne alineuresničljive cilje. Gre za ustavno določene dolžnosti države, davaruje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarjaza to varstvo potrebne razmere (53. člen). V »… za to varstvo potrebnihrazmerah« so možnosti za bio-psiho-socialno blagostanje staršev inuravnoteženo rast, razvoj in zorenje otrok gotovo večje.

 

LITERATURA

(1) Selič, P.      Psihologija bolezni našega časa. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče,1999:192-219
(2) Selič, P.      Pomen psihoanalitične razvojne teorije pri razumevanju dinamike kaznivih dejanj, ki zadevajo adolescente. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 2002; 52, 1, 35-50.
(3) Selič, P.      Posebnosti in prednosti razgovora v troje – moški in ženska kot par sogovornikov.Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1999; 50, 2, 138-148.
(4) Franklin, B.  The Rights of Children. Oxford/New York: Basil Blackwell, 1986:3-13
(5) Pavlović, Z.  Otroci, pravice in psihologija (k utemeljitvi psiholoških pravic otroka). In:
Pavlović, Z. (ed.) Psihološke pravice otrok. Simbioza in avtonomija. Ljubljana: Društvo
psihologov Slovenije, 1990:13-24
(6) Pavlović, Z.  Psihološke pravice otroka. Otrokove pravice onstran pravnega varstva. Radovljica: Didakta, 1993:190
(7) Konvencija o otrokovih pravicah. Ljubljana:Slovenski odbor za UNICEF, 2002.
(8) Šelih, A.      Splošni problemi otrokovihpravic. In: Šelih, A. (ed.) Pravni vidiki otrokovih pravic.Ljubljana: Uradni list RS, 1992:18-24
(9) Apostel, L.   Children`s Rights and Needs. Human Rights and Needs. Open problems and personal convictions. In: Verhellen, E., Spiesschaert, F. (eds.) Ombudswork for Children.Leuven/Amersfoort: Acco, 1989:49
(10) Freeman, M.The limits of Children`s Rights. In: Freeman, M., Veerman, P. (eds.) The ideologies of Children`s Rights. Dodrecht: Martinus Nijhoff Publishers, 1992:36-7
(11) Ustava republike Slovenije. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1998.
(12) Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2001.

 

Polona SELIČ, univ. dipl. psihologinja, doktorica klinične psihologije
samostojna svetovalka v Uradu varuha človekovih pravic
Dunajska 56, Ljubljana
e-mail: Polona.Selic@varuh-rs.si

 

 


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt