Natisni vsebino

Pravica otrok do svobodnega izražanja lastnega mnenja v šolah in šolskih zavodih v Republiki Sloveniji

07.10.2005 11:15
Kategorija: Referati, Govori


Posvet v Solunu, oktober 2005

Sredi poletja nas je grški namestnik ombudsmana za otrokove pravice g. Yorgos Moschos prijazno povabil na posvet o otrokovih pravicah in nas zaprosil, da v krajšem prispevku predstavimo, kako se v Republiki Sloveniji uresničuje pravica otrok do svobodnega izražanja. Zaradi omejenega časa predstavitve se bom omejil le na nekatere bistvene ugotovitve, saj predvidevam, da ste pisni prispevek, preveden v angleščino, že prejeli po elektronski pošti.

1. Pravni okvir

Republika Slovenija je leta 1992 notificirala nasledstvo Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki jo je ratificirala še bivša Jugoslavija. Na podlagi 8. člena Ustave Republike Slovenije se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, kar je zelo pomembno, saj za uresničitev posameznih določb ni treba sprejemati še posebne zakonodaje. Res pa je, da so določbe mednarodnih aktov običajno preveč splošne, da bi jih v celoti lahko uporabljali brez dodatne notranje pravne ureditve.
Državni organi morajo določbe navedenih  mednarodnih pogodb uporabljati enako, kot uporabljajo notranje pravo. S tem imajo nemalo težav zlasti upravni organi, ki pogosto iščejo pravne podlage za svoje odločanje le v domači zakonodaji, čeprav bi normo mednarodne pogodbe lahko uporabili neposredno. Zato ne preseneča, da so z določbami mednarodnih pogodb še slabše seznanjeni zaposleni v šolskih in drugih zavodih, ki jim večino njihovega vsakdanjega strokovnega dela določajo podzakonski predpisi, okrožnice ministrstva in različna navodila pristojnih organov. Žal se javni uslužbenci mnogokrat raje zanesejo na različna interna navodila, kot pa da bi uporabili logično mišljenje in vprašanje rešili v skladu z otrokovo največjo koristjo.
Če so z (obveznimi) določbami mednarodnih aktov slabo seznanjeni uslužbenci, ki bi jih morali poznati in uporabljati pri svojem vsakodnevnem delu, ni čudno, da svoje pravice slabo poznajo tudi otroci in mladostniki, prav tako pa tudi njihovi starši. Zato je ena pomembnejših nalog slovenskega ombudsmana tudi promocija otrokovih pravic, kateri namenjamo vse več pozornosti. Zato si prizadevamo, da bi učenje o otrokovih pravicah postalo del rednega učnega načrta, ki velja za vse šole, posebej pa sodelujemo s Šolo za ravnatelje, ki usposablja pedagoške delavce. Med njimi  namreč ni tako redko prepričanje, da so otrokove pravice bolj ovira v pedagoškem procesu, kot pa njegov nezamenljiv del.
 
Pravico do svobodnega izražanja določata 12. in 13. člen Konvencije o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: KOP).

    12. člen

1. Države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njimi, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo.
2. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v katerem koli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno bodisi preko posrednika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje.

13. člen

1. Otrok ima pravico do svobode izražanja; ta pravica zajema svobodno iskanje, sprejemanje, in širjenje vsakovrstnih informacij in idej, ne glede na meje, v ustni, pisni, tiskani ali umetniški obliki ali na katerikoli drug način po otrokovi izbiri.
2. Glede uveljavljanja te pravice so možne nekatere omejitve, vendar le take, ki jih predpisuje zakon in ki so potrebne
a) zaradi spoštovanja pravic in ugleda drugih; ali
b) zaradi zavarovanja državne varnosti ali javnega reda ali javnega zdravja ali morale.

Na pravico do svobodnega izražanja pa se v širšem smislu nanašajo tudi določbe 14. člena KOP o svobodi misli, vesti in veroizpovedi, v ta okvir pa bi lahko vključili tudi določbe 17. člena, ki opredeljuje pravico do dostopa do informacij.

Vse zgoraj navedene pravice so podrobneje ali pa dodatno opredeljene v različnih zakonih in podzakonskih aktih Republike Slovenije na posameznih področjih, njihova analiza pa bi presegala namen posveta, zato v nadaljevanju obravnavamo le področje izobraževanja. V postopku priprave tega prispevka smo pridobili tudi dodatne informacije Ministrstva za šolstvo, ki nas je opozorilo na nekatere vidike uresničevanja pravic, o katerih govorimo, v praksi.

Posebej je treba opozoriti na določbo Ustave republike Slovenije, ki zagotavlja vsakomur svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. V skladu z ustavo namreč te pravice ni mogoče zakonsko omejiti, njena omejitev izhaja iz pravic drugih ljudi, ki z njenim uresničevanjem ne smejo biti prizadeti v svojih pravicah in svoboščinah.

1.1. Pravna opredelitev pravice

Pravica do svobodnega izražanja lastnega mnenja v šolah ni izrecno določena v nobenem od zakonov, ki urejajo področje vzgoje in izobraževanja (vseh zakonov je pet: zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, zakon o osnovni šoli, zakon o gimnazijah, zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju ter zakon o izobraževanju odraslih). Vendar pa je mogoče pravico definirati preko razlage posameznih zakonskih določb, ki obvezujejo šole, da v skladu s predpisi učencem omogočijo možnost vplivanja in soodločanja o zadevah na šoli.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja iz leta 1996 omogoča, da v svetu šole, ki je njen organ upravljanja, sodelujejo na ravni poklicnih šol, gimnazij in dijaških domov tudi predstavniki vajencev oziroma dijakov. Zakon določa obvezno sestavo sveta šole: dva predstavnika ustanovitelja (države), pet predstavnikov delavcev šole, dva predstavnika staršev in dva predstavnika vajencev oziroma dijakov. Mandat vajencev in dijakov je povezan z njihovim statusom, omejen pa je na štiri leta. Voljeni so tajno in neposredno, postopek pa je podrobneje določen z aktom o ustanovitvi šole.
Predstavniki dijakov nimajo nikakršnih omejitev pri delovanju v svetu, zakon celo ne izključuje možnosti, da bi bili izvoljeni za predsednika sveta, čeprav se to še ni zgodilo.
V praksi so to večinoma dijaki višjih letnikov, ki pa na sejah sveta nimajo prav veliko moči, saj jih lahko vedno preglasujejo drugi člani sveta, ki so številnejši.

Pristojnosti sveta šole so zlasti: imenovanje in razreševanje ravnatelja šole, sprejem programa razvoja šole, odločanje o pritožbah v zvezi  s statusom dijaka, o pritožbah staršev in o pritožbah zaposlenih v šoli v zvezi z njihovimi pravicami iz delovnega razmerja.
V svetu šole lahko predstavniki vajencev oziroma dijakov popolnoma avtonomno zastopajo stališča tistih, ki jih predstavljajo, čeprav niso vezani na njihova navodila in nimajo tako imenovanega »imperativnega mandata«.

V mnogih šolah so na periodične sestanke staršev z učitelji posameznega razreda vabljeni tudi dijaki, ki lahko na sestanku povedo svoje želje, predloge in  pripombe na delo učiteljev. Takšna praksa se je izkazala za uspešno, saj pri dijakih krepi samozavest in občutek, da so upoštevani kot del šole in da jih odrasli dejansko sprejemajo kot enakopravne sogovornike. Takšna praksa seveda ni pravilo, temveč je udeležba na sestankih odvisna predvsem od predvidene vsebine. Tako dijaki lahko skupaj s starši in učitelji analizirajo učne rezultate in probleme ter poskušajo v medsebojnem dialogu poiskati poti za boljše rezultate oziroma razrešiti odprta vprašanja. Seveda je takšna oblika sodelovanja in pridobivanja mnenj dijakov bolj pogosta v višjih letnikih, ko dijaki vse bolj spoznavajo možnosti in svoje pravice, predvsem pa bolje poznajo sebe, druge in celotno šolsko okolje.

Poseben problem so disciplinski postopki, ki jih uvede šola zoper dijaka, ki je kršil šolska pravila glede organizacije pouka (zamujanje, predčasno odhajanje) ali reda med poukom. V teh postopkih dijakom ni vedno omogočeno, da povedo svoje mnenje temveč jim učitelj izreče disciplinski ukrep (resda najmilejši) kar brez zaslišanja. Res je, da disciplinski postopki zoper učenca ali dijaka po svoji naravi niso sodni ali upravni postopki, pa vendar menim, da morajo tudi zanje veljati iste procesne garancije, saj se v teh postopkih vendarle odloča o otrokovih pravicah.

1.2. Pravica v osnovni šoli

Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli, ki ga je izdal minister za šolstvo, opredeljuje oddelčno skupnost kot temeljno obliko organiziranosti učencev. V okviru oddelčne skupnosti lahko učenci med drugim sodelujejo pri ocenjevanju, predlagajo razredniku ugotavljanje ustreznosti posamezne ocene, oblikujejo predloge za pohvale, priznanja in nagrade učencem v oddelčni skupnosti. Preko tajnih volitev vsaka oddelčna skupnost voli dva predstavnika v skupnost učencev šole. Njene pristojnosti so zlasti: spremljanje uresničevanja pravic in dolžnosti učencev, opozarjanje ravnatelja šole in sveta šole na morebitne kršitve pravic učencev, predlaganje izboljšav bivalnega okolja, organizacija šolskih prireditev ipd. Izvršilni organ skupnosti učencev šole je šolski parlament, ki ga izvoli skupnost učencev.

V skladu s posebnim pravilnikom imajo osnovnošolci pravico, da se po posvetu s starši in z učiteljem sami odločijo za učno skupino pri predmetu, kjer se izvaja fleksibilna diferenciacija, enako pa velja tudi za odločitev glede ravni zahtevnosti, v katero se želijo vključiti. V teh primerih je šola dolžna spoštovati izraženo mnenje oziroma željo učenca in pri varuhu človekovih pravic nimamo  zabeleženih tovrstnih kršitev.

Tudi pri ocenjevanju imajo učenci zagotovljeno možnost izražanja svojega mnenja, saj lahko na kršitve pisno opozorijo razrednika, šolsko svetovalno službo, ravnatelja ali svet šole, ki morajo na učenčevo opozorilo odgovoriti v 30 dneh. Če učenec ali njegovi starši niso zadovoljni z odgovorom ali ga morda sploh ne dobijo, lahko dajo pobudo za inšpekcijski pregled.

Zanimivo pa je, da zakon o osnovni šoli daje pravico ugovora zoper nepravilno oceno pri zaključnem preverjanju le staršem, ni pa pravica priznana učencu neposredno. Zakonodajalec očitno ni želel priznati mlajšim od 15 let sposobnosti, da bi na podlagi lastne ocene svojega znanja ugotovili, ali jim je bila z (končno) oceno storjena krivica  in tej oceni ugovarjali. Menim, da so učenci v zadnjem letniku osnovne šole že dovolj zreli, da bi jim pravica do ugovora lahko bila priznana, saj jim zakon pri tej starosti celo dopušča redno zaposlitev. Prav tako ni logično, da imajo učenci pravico izražanja svojega mnenja med letom, ob zaključni oceni pa ne.

1.3 Pravica v gimnaziji

Po zakonu o gimnazijah podrobneje določi dolžnosti dijakov ter postopek in način izrekanja ukrepov in o šolskem redu minister za šolstvo, kar pa je glede na ustavno ureditev sporno. Ustava določa, da se pravice in dolžnosti lahko urejajo le z zakonom. Na to dejstvo je ombudsman že večkrat opozoril ministrstvo, ki pa zatrjuje, da podzakonski akt lahko hitreje spreminja in s tem prilagaja različnim novim  življenjskim situacijam.

Zakon o gimnazijah določa, da dijaki lahko organizirajo skupnost dijakov, ki deluje na ravni šole in v oddelkih. Skupnost dijakov vodi odbor, v katerem so predstavniki vseh oddelčnih skupnosti.Skupnost dijakov organizira obšolsko življenje in delo in obravnava vprašanja, povezana z izobraževalnim delom in upravljanjem ter daje organom šole svoje predloge. Žal noben predpis ali akt šole ne določa postopka obravnave predlogov skupnosti dijakov, zato je ta pravica bolj deklarativne narave, vendar brez praktične vrednosti v smislu uresničevanja pravice do izražanja svojega mnenja. Pravica do izražanja mnenja se namreč ne bi smela končati zgolj s samim dejanjem izraza, temveč bi morala vzpodbuditi tudi ravnanje druge strani, torej strani, kateri je bila namenjena, saj sicer pravica nima prave vsebine in je le mrtva črka na papirju.

Zakon določa tudi, da se dijaki gimnazij lahko povezujejo v združenja gimnazijcev, vendar pa iz zakona ne izhaja, kakšne naj bi bile njegove naloge in vsebina delovanja.

Po zakonu o gimnazijah ima pravico do ugovora zoper oceno pri posameznem predmetu dijak, medtem, ko staršem zakon te pravice ne daje.

2. Dejanska vsebina pravice – nekaj primerov

2.1 Svoboda oblačenja

Pojem izražanje mnenja ne zajema le besed oziroma govora, temveč se nanaša tudi na slike, podobe, simbolno izražanje in celo oblačenje. V Sloveniji nimamo predpisov, ki bi določali način oblačenja v šolah in tudi posamezna šola ne sme predpisati uniforme ali drugega obveznega oblačila (izjema so zaščitna oblačila pri posameznih predmetih oziroma športna oblačila). V prejšnji državni ureditvi, v letih okrog 1960, so šolske oblasti večkrat poskusile uvesti enotne delovne obleke, ki so pravzaprav skrivale socialne razlike, vendar pa so takšni poskusi kmalu propadli v veliko nejevoljo staršev, ki so morali takšna oblačila plačati. Sedaj tudi zasebne šole nimajo pravice predpisati uniforme, prav tako pa tudi verske šole ne smejo predpisovati obveznih verskih simbolov.
Prav tako imajo dijaki lahko obleko, nakit, frizuro in make up v skladu s svojim prepričanjem in jih učitelji zgolj zaradi tega ne smejo preganjati, razen če bi na ta način motili pouk, ali če bi s temi simboli kršili pravice drugih ( na primer žalitev drugače mislečih ali vernih in podobno).

2.2 Verska svoboda

V Sloveniji je z ustavo določena ločenost verskih skupnosti in države, zato se v javnih šolah ne smejo pojavljati verski simboli, po izrecni zakonski določbi, ki jo je potrdila tudi odločba Ustavnega sodišča, pa se v njih tudi ne sme opravljati konfesionalna dejavnost. Izražanje vere s strani javne šole bi namreč pomenilo kršitev pravic vseh učencev, ki niso pripadniki te vere. Zato pa ni prepovedano, pa tudi ni preganjano izkazovanje verskih simbolov na obleki, nakitu ali v frizurah dijakov, ki so pri takšnem izražanju svojega prepričanja svobodni. Njihova svoboda je omejena le s pravico drugih, da jih s temi simboli ali znaki ne žalijo oziroma drugače posegajo v njihove pravice.

Legitimni cilj omejevanja svobode izražanja je tudi »zaščita časti ali pravic drugih«, kar omogoča šoli, da prepove učitelju izpostavljati učence svojim subjektivnim moralnim ali verskim pogledom. Za primer naj navedem problem, s katerim smo se ukvarjali v preteklem letu, ko je učitelj zaradi svojega verskega prepričanja odklanjal delo z učenci ob sobotah. Vodstvo šole je ocenilo, da gre v tem primeru za kršitev pogodbe o zaposlitvi, učitelj pa je zatrjeval, da mu je kršena svoboda veroizpovedi. Ko se je obrnil na varuha, mu le-ta ni pritrdil, saj je ocenil, da je njegovo versko prepričanje del pravice do zasebnosti, ki pa je ne sme uresničevati na račun otrok, zaradi katerih je zaposlen v šoli, saj bi v konkretnem primeru njegova pravica nedopustno posegla v pravico otrok do izobraževanja.  

Še zelo svež je problem, ki je nastal z odločitvijo Vlade Republike Slovenije, ki je vsem državnim organom in institucijam, pa tudi vsem prebivalcem Republike Slovenije priporočila, da z minuto molka počastijo spomin na preminulega papeža Janeza Pavla Drugega. Nekateri posamezniki so v medijih zahtevali posredovanje varuha človekovih pravic, ker naj bi priporočilo vlade kršilo pravice neverujočih, pri čemer so bili posebej izpostavljeni otroci v šolah, ki naj se temu dogodku ne bi mogli izogniti. Varuh ni posredoval, saj smo menili, da je bila odločitev vlade le priporočilo, ki naj ga vsakdo upošteva v skladu s svojim prepričanjem. Po varuhovem mnenju pomeni minuta molka za umrlo osebo izraz spoštovanja in ne gre za mešanje verske opredelitve oziroma za vsiljevanje verskih običajev ali vrednot. To stališče smo tudi javno objavili. Kasneje se je izkazalo, da v šolah  niso zabeležili nikakršnih težav v zvezi s tem vprašanjem.

2.3 Izražanje mnenj izven šole

Šola načeloma nima nikakršne pravice posegati v pravice in svoboščine učencev zunaj šolskega pouka. Pri tem so lahko izjema le dejanja ali izjave učencev, ki neposredno napadajo šolo in ogrožajo uresničevanje njene »izobraževalne» funkcije, vendar pa je treba takšna ravnanja ocenjevati od primera do primera. V skladu z zakonom ima šola, glede na težo in naravo dejanja,  možnost predlagati kazenski postopek ali pa v civilnem postopku zahtevati odškodnino ali drugačno satisfakcijo za uveljavitev svojih pravic. Vendar takšnega kazenskega postopka vsaj v zadnjih 10 letih nismo imeli, morebitni civilni zahtevki pa se običajno razrešijo izvensodno s poravnavo šole in staršev dijaka.

Zato tudi ni kršitev pravice izražanja, če šola prepove uporabo slenga v okviru šolskega prostora in učnega postopka. Če pa bi šola prepovedala uporabo slenga tudi izven šole ali če bi iz tega razloga prepovedala gledališko igro, ki jo pripravljajo učenci v okviru obšolskih dejavnosti, pa bi takšna prepoved verjetno že predstavljala kršitev pravice do izražanja, saj bi bila na ta način ovirana ustvarjalnost učencev.

2.4 Izražanje mnenja med poukom

Prav tako ne moremo govoriti o kršitvi pravice do izražanja svojega mnenja, če učitelj odvzame besedo učencu med poukom ali mu ne dovoli, da bi izrazil svoje mnenje. Učitelj je namreč odgovoren za nemoten potek pouka in mora imeti pravico, da vsakokrat oceni, kdaj bi izražanje mnenj ali razprava o posameznem vprašanju lahko pripomogla k boljšemu razumevanju šolske snovi, kdaj pa bi lahko ogrozila uresničevanje pedagoških ciljev, ki jih morajo biti deležni vsi udeleženci pouka. Kadar se torej individualna pravica do izražanja mnenja sreča s pravico drugih do izobraževanja, je treba pretehtati od primera do primera, kateri pravici dati prednost. Pri takšnem tehtanju pa mora vedno prevladati korist otrok kot jo opredeljuje KOP. 

3. Sklepno

Na koncu naj priznam, da tudi pri varuhu človekovih pravic še nismo našli učinkovitega načina, kako bi vzpodbudili otroke in mladostnike, da uresničijo svojo pravico do izražanja lastnega mnenja v tem smislu, da bi jim varuh lahko prisluhnil in ustrezno reagiral. Otroci in mladostniki se le redko neposredno obrnejo na varuha, pa še to le v primerih konkretnih kršitev njihovih pravic v zvezi s šolanjem (ocenjevanje znanja, statusna vprašanja), nismo pa še obravnavali pobude, ki bi zatrjevala kršitev pravice do izražanja lastnega mnenja. To seveda nikakor ne pomeni, da takšnih kršitev v praksi ni, temveč verjetno lahko pomeni to, da so otrokom in mladostnikom druge pravice pomembnejše ali pa, da se te pravice niti ne zavedajo. Na pogovorih varuha z otroki se le-ti odprejo in povedo svoje probleme v glavnem takrat, kadar ni zraven učiteljev, v prisotnosti učiteljev pa načenjajo druge teme in vprašanja.

Generalno lahko ocenimo, da se  v Sloveniji mnenje, da je otrok predvsem objekt izobraževanja in s tem objekt, ne pa subjekt pravic, počasi spreminja. Postopek pridobivanja samozavesti dijakov ter večje zavedanje o svojih pravicah, pa tudi o dolžnostih, se počasi in postopoma spreminja in dijaki, ki opozorijo na kršitve pravic, v očeh učiteljev niso več le moteč element v učnem procesu, ampak postajajo njihova mnenja vse bolj dragocena pomoč pri oblikovanju prijazne šole. Nikoli ni problem zgolj dejstvo, da so pravice kršene, večji problem postane, če se s tem nihče ne ukvarja oziroma ne reagira, bodisi da kršitev ne priznava, bodisi jih ignorira.

       Tone Dolčič
        Namestnik varuha človekovih pravic
           

Ljubljana, dne 7. oktobra 2005

 


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.