Natisni vsebino

Poslanica varuha ob dnevu človekovih pravic

09.12.2005 19:55
Kategorija: Delovanje in dogajanje, Govori, Referati


Spoštovani!

Enajst let dela varuha človekovih pravic je ne le dodobra utrdilo samo institucijo, ampak je v zavesti ljudi tudi dokončno zasidralo vedenje o pravicah, ki gredo posamezniku, ko se sooča z delom državnih organov. Tega, sem prepričan, ni treba dodatno dokazovati. A vseeno je treba narediti kratek pregled, kakšen razvoj je naredila v preteklosti naša družba in kakšnega naša institucija. To je nujno že zato, da sebe in druge opomnimo, kaj smo se iz preteklih izkušenj naučili. Slavnostni trenutki so za to, da se odločimo slaba ravnanja opustiti ali izboljšati, dobra pa v čim večji meri ohraniti in še razviti.
Desetletje in pol bo kmalu, odkar je Slovenija samostojna in samostojno odloča o svoji usodi. Osamosvojitev je bila posledica ugotovitve, da so naše želje po razvoju drugačne od političnih hotenj drugih narodov, s katerimi smo takrat živeli v skupnosti. Čeprav nam je ta skupnost pomagala doseči marsikaj, kar sami najbrž ne bi mogli doseči, ali pa bi to dosegli veliko težje in z več napora, je v nekem trenutku v več pogledih postala utesnjujoča in zavirajoča. Eno od takih področij nasprotovanja je bil odnos do človekovih pravic in pravic raznovrstnih manjšin. Še danes se s ponosom opiramo na dejanja v osemdesetih letih, ko smo se brez odvečnega preračunavanja postavili na stran zatiranih manjšinskih narodov, pa tudi drugih manjšinskih skupin prebivalcev, čeprav je bilo to pogosto slabo sprejeto v drugih delih skupne države. Pri tem odporu pa je v veliki meri sodelovala tudi politika. Spomnimo se zgražanja, ki ga je povzročil tolerantnejši odnos slovenske družbe do istospolnih ali pa nudenje zatočišča vrsti »disidentov« iz ostalih delov Jugoslavije. Zadovoljen sem tudi s svojo aktivno vlogo pri teh dogodkih, ki so izražali željo po pravici do svobodnega odločanja narodov, manjšinskih skupin in  posameznikov. Predvsem ta trden odnos do človekovih pravic, ki je neke vrste nadaljevanje narodnoosvobodilnega boja v drugi svetovni vojni,  je pripeljal Slovenijo v konflikt z ostalimi in končno do samostojnosti.
Druga pomembna razlika pa je bila v tem, kako smo si predstavljali naš nadaljnji družbeni in ekonomski razvoj. To je bilo stremljenje h gospodarskemu napredku, ki bo vključeval vse: tako na strani proizvodnje kot na strani potrošnje brez izključevanja. Tu pa nismo uspeli v celoti.
S samostojnostjo in spremembo političnega sistema smo pridobili marsikaj dobrega – predvsem na področju političnih pravic. Ob tem pa so po drugi strani posamezniki po nepotrebnem izgubili preveč ekonomskih in socialnih pravic. Nezaposlenost tudi kot posledica nezakonitega odpuščanja z dela ali premišljenih stečajev zaradi individualnih koristi nekaterih, stanovanjski problemi zaradi slabe stanovanjske politike in premalo domišljene denacionalizacije, povečana neenakost in revščina, ki nista posledici nedela, ampak napačnega družbenega ali geografskega položaja posameznika, … so le nekatere negativne posledice premalo domišljenega razvoja v preteklih letih. Te napake močno vplivajo na počutje vsakega posameznika in s tem tudi družbe v celoti. Brez ekonomske svobode pa ne more biti niti politične ali socialne. Ali drugače: če posameznik nima ekonomske in socialne varnosti, mu tudi politična kaj malo koristi. Zato lahko še vedno trdim, da je politični strah iz prejšnjega sistema zamenjal eksistenčni strah v novem sistemu.
Zato, da bi lahko v celoti uživali človekove pravice, ni dovolj le politična svoboda, temveč tudi taka družba, v kateri posameznika ne bo strah za preživetje. Pri tem ne mislim preživetje kot socialni podpiranec, ampak preživetje z lastnim delom. Tudi ne mislim na gospodarsko rast, od katere imajo koristi le nekateri, ki se bolje znajdejo v sodobni džungli vrednostnih papirjev, preprodaje delovnih mest in podobnih veščin, ampak na trajnostno gospodarsko rast, od katere ima korist celotna družba in vsak posameznik.  Za to pa je bolj kot gola gospodarska rast, ki se meri z velikostjo dobička, pomemben tudi usklajen socialni razvoj v čistem okolju in duhovna kultura, ki jo moramo povezati z neomejenim ustvarjalnim življenjem posameznika in narodov. Vsi se moramo zavedati, da lahko zaživimo polno in ustvarjalno življenje le, če je to omogočeno tudi drugim. Srečnega življenja v zaprti kletki ni, pa četudi ta kletka nudi vse materialne dobrine, ki si jih v kletki zaprti posameznik želi.
Spoštovani!
Še nekaj pogledov v prihodnost. Preteklo leto smo ob tej priložnosti odprli razstavo Jara kača nestrpnosti, s katero smo odkrivali nestrpne pojave v naši družbi. Ogledalo, nastavljeno nam vsem, je prepotovalo Slovenijo. Čas je, da naredimo nadaljnje korake. V letu, ki prihaja, bomo ta projekt nadaljevali v drugačni obliki: poskušali bomo pokazati pozitivne zglede sožitja drugačnosti v naši družbi, za katere sem prepričan, da jih tudi ni malo. Filmski maraton o človekovih pravicah, ki poteka v sosednjih prostorih, je začetno dejanje druge dejavnosti, s katero bomo poskusili vzpodbuditi naslednji ustvarjalni premislek. To je premislek o odnosu med svobodo ustvarjanja in odgovornostjo do družbe. Zanima nas, kje je tista tanka meja med ustavno zajamčeno svobodo izražanja in ustvarjanja in ustavno prepovedjo širjenja sovraštva, nestrpnosti in žaljenja drugega. Prepričan sem, da obstaja in da jo lahko identificiramo. V ustvarjalno in družbeno korist nas vseh. Skupina za spremljanje diskriminacije, ki smo jo ustanovili, XXXX pa se bo posebej posvetila vzrokom in posledicam socialnega in ekonomskega izključevanja, ki je še preveč prisotno v naši in ne samo v naši družbi.

Matjaž Hanžek
Varuh človekovih pravic


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.