Natisni vsebino

Poročilo varuha človekovih pravic na področju otrokovih pravic

28.01.2004 18:05
Kategorija: Referati


Mag. Martina Jenkole, svetovalka varuha

Naj pričnem kar s pojasnilom.

Dogaja se, da se ob predstavljanju problematike, ki jo varuh človekovih pravic predstavlja med drugim tudi v letnih poročilih, pojavljajo pripombe strokovnih delavcev posameznih institucij, da varuh vidi le tisto, kar ni dobro izpeljano, ne opazi pa številnih zadev, ki so uspešno rešene. Tako se npr. pri stikih osredotoči na problematiko, ki je lastna le nekaj odstotkom.

 Glede na to želim že na začetku pojasnili, da je naloga varuha, da bedi nad varovanjem človekovih pravic in posreduje v vsakem primeru kršenja – pomemben je vsak posameznik. V primeru kršenja otrokovih pravic in koristi pa še toliko bolj. Zato se tako pobudniki kot javnost na nas obračajo le v primerih kršenja, ne pa tudi v primerih dobre prakse.

 Varuh torej ne izhaja iz analize situacije v Sloveniji, ampak iz obravnavanih pobud in spremljanja problematike na področju kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Pa preidimo k problematiki s področja otrokovih pravic

Po slovenski ustavi uživajo otroci posebno varstvo in skrb. K posebni skrbi za otroka pa se je naša država še zlasti zavezala z nasledstvom Konvencije ZN o otrokovih pravicah in ratifikacijo Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic. Čeprav naj bi se v skladu z 8. členom Ustave RS ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljale neposredno, se to pogosto še vedno ne dogaja. .Žal kljub temu, da bo letos že 15obletnica sprejema Konvencije o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP), še vedno ugotavljamo prepad med ustavnimi in konvencijskimi določbami o pravicah otrok ter prakso državnih organov.

S področjem otrokovih pravic se intenzivneje ukvarjamo šele leto in pol. Ne glede na to, pa smo se že od samega začetka dalje ukvarjali z obravnavanjem otrokovih pravic in opozarjali na neposredno uporabo določil omenjenih konvencij v primerih, ko notranja zakonodaja določenega dejanskega položaja ni reševala ustrezno. V dosedanjih poročilih (v pripravi že deveto poročilo) smo opozarjal predvsem na problematiko v primerih:

- posega v roditeljsko pravico za zavarovanje pravic in koristi otroka:

- pomoči otroku v primeru kolizije njegovih pravic z interesi staršev

- stikov otroka s tistim od staršev s katerim ne živi,

- stikov med otrokom in njegovimi starimi starši,

- skrbi za otroka v času odločanja kateremu od staršev bo otrok zaupan,

- neplačevanja preživninskih obveznosti,

- dvojne pristojnosti CSD,

- nasilja v družini in zanemarjanja,

- spolne zlorabe,

- dolgotrajnosti postopkov

- skrbi za otroke s posebnimi potrebami,

- namestitve otrok v institucionalno varstvo, rejništvo,

-neukrepanja centrov v korist otroka (obotavljiva uporaba splošnega pooblastila po 119. Členu ZZZDR),

- neustrezne pomoči staršem hudo bolnih otrok in otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v domači oskrbi,

- prikrajšanosti otroka zaradi pomanjkanja materialnih sredstev staršev (revščine)

- idr.

Nekaj problemov se je v tem času že uredilo, kar nekaj je tudi sprememb na zakonodajni ravni, pričakujemo spremembe, ki jih prinaša Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; veliko problemov pa žal še vedno ostaja in se kot jara kača vlečejo iz leta v leto. Še zlasti opažamo težave v primerih kolizije interesov starši – otrok, ko je za hitro in učinkovito ukrepanje za zavarovanje pravic in koristi ogroženega otroka nujno interdisciplinarno in medinstitucionalno sodelovanje. V teh primerih je še vedno preveč izhajanja iz pravic staršev,. omahovanja,sklicevanja na razne strokovne komisije, izvedence, slabega medresorskega usklajevanja ipd.

.Ob tem naj omenim, da sem se ob začetku dela varuha (1995) srečala s pobudo – primerom deklice, kateri je oče prepovedal obiskovati pouk, ker se ni strinjal, da bi obiskovala šolo s prilagojenim programom in šolanje onemogočal tudi kasneje, ko se je njegovi zahtevi ugodilo. Kljub našim večkratnim intervencijam na različnih naslovih,nihče od pristojnih državnih organov vse do leta 2000 ni sprejel učinkovitega ukrepa in je bila deklica prepuščena samovolji očeta. To je bil resnično ekstremni primer, vendar pa se tudi sedaj srečujemo s primeri, ko se nikakor ne izpelje odvzem otroka, čeprav je iz odločbe CSD jasno razvidno, da gre za ogroženega otroka in je nujno takojšnje ukrepanje (primer odvzem otroka rejnikom, primer nujnega zdravljenja otroka, odvzem zaradi zanemarjanja- primeri bodo v poročilu 2003).

Glede na to, da je podrobnejša predstavitev obravnavane problematike preobširna in je razvidna iz obstoječih poročil varuha, bi se osredotočila na tisto, kar je v dosedanjih poročilih varuha skupno obravnavani problematiki in otežuje uspešnejše ukrepanje v najboljšem interesu otroka (temeljno načelo KOP in poglavitno vodilo vseh postopkov v zvezi z otroki).

I. Kako do bolj učinkovitega spoštovanja najboljšega interesa otroka

V nasprotju s KOP in Ustavo RS, ki obravnava otroka kot neodvisen in samostojen pravni subjekt, se pri nas (kot je razvidno iz obravnavanih pobud) še vedno najpogosteje izhaja iz stališča, da je otrok predvsem objekt varstva. Zato je eden najpogostejših in običajno težko ali celo nerešljivih problemov, ki izhaja iz obravnavanih pobud, nejasno definiran položaj otroka in ob tem neopredeljen pojem korist otroka,kar ob že tako neusklajenem med sektorskem sodelovanju, povzroča dolgotrajnost postopkov in naraščajoče stresne situacije za otroka.

V vseh odločitvah in ukrepih, ki zadevajo otroka, mora biti vodilo najboljši interes otroka. Pristojni organi žal še vedno o koristi otroka prepogosto odločajo upoštevajoč objektivno mnenje odraslih,medtem ko se mnenje, želje in občutenja otrok premalo upoštevajo. Izhajajoč iz obravnavanih pobud lahko trdimo, da so pogosto čisti primeri, ko je otrokov najboljši interes drugotnega pomena, torej za potrebami in zahtevami staršev in včasih za zelo različnimi mnenji različnih organov.

Konvencija pa daje prednost prav mnenju in željam otroka samega. Seveda pa je treba otrokove želje in hotenja objektivno presoditi, saj otrok ni vedno sposoben ugotoviti, kaj je v njegovo korist. Kaj je objektivno v korist otroka, v zakonu ni možno natančno opredeliti, saj so subjektivni interesi otroka zelo različni. Zato bi za pomoč pristojnim organom pri odločanju o tem, kateri poseg bi bil za zavarovanje otrokovih koristi najprimernejši, bilo nujno sprejeti smernice za ugotavljanje, katera od možnih rešitev ob določenih okoliščinah otroku najbolj koristi, seveda ob upoštevanju fizičnih, psiholoških, socialnih in ekonomskih potreb otroka.

Za dosego tega pa je treba ob upoštevanju mednarodnih konvencij, domače zakonodaje in različnih priporočil:



1. Obravnavati otroka, kot subjekta pravic

Otrok ima pravico, da ga odrasli upoštevamo kot osebo z lastnimi pravicami (tako z osnovnimi človekovimi pravicami kot tudi z njihovimi posebnimi pravicami. Pravni položaj otroka naj bi bil načeloma enak položaju drugih subjektov, različen pa le toliko, kolikor gre za upoštevanje otrokovih osebnih sposobnosti in posebnosti. Naša kultura otroka podcenjuje (saj še ne razume, saj ne ve kaj je zanj/o najboljše). Po drugi strani pa je paternalistična, zaščitniška,probleme rešuje » preko tistega, ki ve«, kaj je za otroka najboljše terne izhaja iz otroka samega in njegovega polnopravnega statusa, ki mu ga daje KOP.

Ne moremo in ne smemo »živeti namesto otrok« Oni so tisti, ki edini lahko odkrivajo, kaj je v njih. Pomagajmo jim le tam, kjer nas potrebujejo. Graditi moramo na odnosu, torej ne na »vedeti in znati« - to ostane na ravni imeti, ampak na »biti«. Če bomo dosegli, da bodo zaupali sebi in nam, bomo dosegli največ. Ali kot pravi A. Trstenjak: Namesto, da skrbimo za njihovo prihodnost, jim jo pustimo kreirati.

Da pa bi to dosegli, je treba otroka slišati.



2. Pravica otroka, da ga slišimo

12. člen KOP zagotavlja otroku pravico do lastnega mnenja in obvezo odraslim, da to mnenje jemljemo resno v vseh zadevah, ki se jih tičejo. Verjetno opredelitev tega člena (pravica do lastnega mnenja) ni najboljša, saj se prepogosto dogaja, da otroku damo možnost izražanja lastnega mnenja, vendar ga ne slišimo.- ga le poslušamo. Slišati, ne pomeni le poslušati, ampak slišati, kaj čuti, kaj nam želi povedati in to v največji možni meri upoštevati.

Otroku je treba na njem ustrezen način omogočiti, da svoja občutenja izrazi pravočasno, ko so še njegova (ko jih še ne potlači), ko še ve, kaj želi in še ni pod vplivom volje in zahtev »pomembnih odraslih«.
Seveda je treba upoštevati otrokovo voljo v skladu s starostjo in zrelostjo otroka. To pa ne pomeni, da mlajši otroci nimajo pravice, da se jih sliši. Seveda jo imajo. Pomanjkanje v ta namen ustreznih znanj, nikakor ne more biti opravičljiv razlog, da ignoriramo to pravico otroka.

Ob neupoštevanju zmožnosti otroka in njegovega aktivnega sodelovanja,mu povzročimo več škode kot koristi. Otroka bi bilo treba aktivno vključiti v iskanje možne rešitve in ob tem seveda ne samo poslušati njegovo mnenje in želje, ampak jemati resno in upoštevati, saj le tako lahko pričakujemo tudi njegov resničen prispevek k dolgoročnem reševanju problema.

Ob tem se pojavi vprašanje Kako?



3. Otroka »okrepiti« z zastopanjem

Za krepitev otrokovega položaja oziroma za dopolnitev njegovih zmožnosti mu je treba omogočiti zastopanje v vseh postopkih, ki se ga tičejo, kar je predpogoj za uresničevanje njegovih pravic. To se žal v praksi ne dogaja niti v primerih, ko starši zaradi lastne osebne in čustvene vpletenosti niso sposobni realno presojati v interesu varovanja pravic in koristi otroka (primer 14 letne deklice v poročilu2002).

Načelo enakosti orožja (možnost povedati svoje mnenje, dostop do informacij) terja, da se otroku, ki je šibkejša stranka v postopku,zagotovi sodelovanje s pomočjo zastopnika. K temu nas zavezuje tudi KOP(1.odst. 3. člena in 12. člen) in na podlagi 4. člena omenjene konvencije sprejeta Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (2. točka 1. člena, 2a, 4. in 9. člen).

Zastopnik mora biti glas otroka – bistvena vrednota in temeljno načelo zastopanja v vseh postopkih, ki se ga tičejo in po potrebi tudi kasneje(npr. v času namestitve v institucionalno varstvo, rejništvo….).Biti mora neodvisen - Zastopati mora le otroka. Otroku naj daje vse potrebne informacije, podporo, zastopanje, nasvete..V ta namen je nujna čimprejšnja postavitev instituta zastopanja otroka. Otrok kot samostojen subjekt naj bi bil tako upravičen do posebnega varstva ne samo v razmerju starši – otrok (v primeru kolizije med starši in otroci), ampak tudi v razmerju starši-otrok-država (v primeru namestitve v institucionalno varstvo, rejništva, posvojitve, …).

4. Hitrost in učinkovitost ukrepanja (odločanje v najkrajšem možnem času, interdisciplinarno, medresorsko sodelovanje, oblikovanje ustreznih interdisciplinarnih timov in podporne mreže služb za ustrezno pomoč glede na potrebo).

Še vedno so tako postopki obravnavanja kot kasneje tudi pritoževanja pogosto dolgotrajni, kar ima za otroka nepopravljive posledice. Še zlasti pa se zavlačuje izvedba ukrepov v primerih, ko upravne enote namesto hitre izvršbe odločb CSD, iščejo različne razloge za odlašanje izvršbe. Čeprav je za usklajeno delovanje nujno upoštevanje razmejitve pristojnosti in medsebojno spoštovanje pravil stroke, ki poleg normativnih podlag tudi določajo delo, se dogaja, da se spuščajo v preverjanje strokovne odločitve centra.

Glede na dolgotrajnost nekaterih postopkov, se postavlja vprašanje,kako lahko službe, katerih namen je varovanje pravic in koristi otrok(še zlasti v primeru, ko starši ali eden od njiju, odpove), njihove pravice in koristi s prekoračitvijo vseh razumnih rokov, tako grobo kršijo. Posledice v vsakem primeru v največji meri utrpi otrok. Pojasnila o preobremenjenosti in neusklajenosti med posameznimi institucijami, teh posledic ne zmanjšujejo.



5. Družinska sodišča ali specializirani oddelki

v ta namen, na katerih bi imeli tako sodniki kot branilci otroka za obravnavanje tega področja potrebna znanja. Do takrat pa bi bilo smiselno vsaj sestaviti seznam odvetnikov, ki imajo za ta namen ustrezna znanja . Le tako bi lahko v večji meri izhajali iz varovanja pravic in koristi otroka. Tako pa se dogaja, da se nekateri postopki vlečejo tudi nekaj let. Postopki bi bili lahko tako hitrejši in učinkovitejši, še zlasti v primeru, ko je nujno takojšnje ukrepanje.



6. Ustrezna promocija otrokovih pravic in ozaveščanje

tako otrok kot odraslih je bistveni del procesa ob poudarjanju spoštovanja otrokovih oziroma človekovih pravic. Pravice imajo namreč majhno pomembnost, če jih otroci in žal tudi odrasli ne poznajo ali so jim posredovane na nerazumljiv način.

Za izpolnitev obveznosti, ki jo KOP z 42. členom konvencije (da z ustreznimi in učinkovitimi sredstvi najširše seznani z načeli in določili konvencije tako odrasle kot otroke), nalaga državam podpisnicam, mora biti nacionalna strategija usmerjena v vse ravni družbe in sicer tako v seznanjanje z načeli in določbami te konvencije kot tudi v opozarjanje na odgovornost v smeri konkretnega prenosa le-teh v prakso – v aktivnosti same, tako na državni kot na lokalni ravni.

Pri tem se varuh zaveda tudi svoje vloge, ki j vidi tako v promocijskem kot kritičnem pogledu na implementacijo KOP.


II. Natančnejša predstavitev: problematike, s katero se najpogosteje srečujemo:


1. Pravica otroka do stika s tistim od staršev, s katerim ne živi in do oseb, ki so mu blizu

Države pogodbenice spoštujejo pravico otroka, ki je ločen od enega ali obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi (3. odst. 9. člena Konvencije o otrokovih pravicah). Zato tisti od staršev, ki osebne stike onemogoča, ravna v nasprotju s koristjo otroka. Takšno ravnanje je treba odločno in na samem začetku ustaviti.

Pri odločanju o stikih je torej treba izhajati iz pravice otroka –njegovih pravic in koristi, ne iz pravic staršev. Imetnik pravice je otrok in ne starša (tudi za stike z osebami, ki so mu blizu – 119. člen).

Ob tem je treba upoštevati vse že v začetku povedano (otrok subjekt pravic, korist otroka, otrokovo mnenje, zastopanje otroka, hitrost postopka.)Vsekakor je treba na ustrezen način pridobiti otrokovo mnenje že ob začetku postopka, ko otrok še ima lastno mnenje.
Hkrati sta tudi starša, v času, ko še ni odločeno komu bo otrok zaupan v vzgojo in varstvo, veliko bolj pripravljena na dialog.

Kot smo že opozarjali v dosedanjih letnih poročilih, je priporočljiva tudi vključitev v mediacijo (alternativno metodo reševanja sporov). S pomočjo mediatorja naj bi starša prišla do uvida v odgovorno starševstvo in do lastne odgovornosti za posledice, ki jih utrpi otrok v primeru, ko ne upoštevata njegove volje in njuno odločanje ni v korist otroka. V primeru odklanjanja aktivnega sodelovanja enega od staršev bi bilo to pri odločanju tudi upoštevati. V interesu otroka je, da starša sodelujeta in se zavedata starševske odgovornosti, predvsem pa tega, da otrok ne sme biti žrtev njunega nerazrešenega partnerskega odnosa. Pravice in dolžnosti staršev opredeljuje 54. člen ustave RS in podrobneje 4. člen ZZZDR, ki med drugim jasno določa, da imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje,osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Zato je nerazumno, da v primerih, ko je neodgovoren odnos starša v škodo otroku, strokovni delavec ne ukrepa odločno v interesu otroka. Stike otroka s staršem je treba vzeti resno, z vso odgovornostjo in zavedanjem škodljivih posledic za otroka v primeru neodgovornega obnašanja staršev.

Uspeh je v veliki meri odvisen od pravočasnega in odločnega ukrepanja.

Zaradi pritiskov staršev na strokovne delavce se dogaja, da se zanemari resnična korist otroka. Otroka se ne sliši, čeprav je pri odločanju o stikih treba izhajati iz koristi otroka

Ponovno poudarjam, da je pravica do stikov prvenstveno pravica otroka. Zato tisti od staršev, ki osebne stike onemogoča, ravna v nasprotju s koristjo otroka. Ni dovolj, da ugotovimo, kaj so otrokove koristi in to pri odločanju upoštevamo, treba je najti način, kako zagotoviti spoštovanje teh koristi.

2. Obravnavamo tudi pobude, ko gre za neodgovorno obnašanje tistega od staršev, pri katerem otrok ne živi.
Ob tem opozarjamo na težave v primerih, ko na željo starša stiki potekajo, vendar zelo neredno (primer Neodgovorno obnašanje očeta pri stikih z mladoletnima sinovoma). V teh primerih opažamo, da se še vedno ne upošteva, da je nosilec pravice do stikov otrok.

V obravnavanih primerih je bil CSD večkrat opozorjen na neodgovorno obnašanje tistega od staršev, pri katerem otrok ne živi in na stisko otroka, ki pogosto zaman čaka na dogovorjeni stik. Na predlog tistega od staršev, pri katerem otrok živi, da se v interesu otroka o stikih odloči z odločbo in tako stike natančno določi, je center pojasnil, da je stranka v postopku le tisti od staršev, ki neživi skupaj z otrokom (106. člen ZZZDR) in razen pogovora s starši, ni ukrepal. Iz obravnavanih primerov je razvidno, da ni bilo nikakršne komunikacije med staršema, kar je zagotovo pogojevalo zaplete pri poteku stikov, žrtev tega pa je bil otrok.

Ob tem je nesmiselno sklicevanje na 106. člen ZZZDR, saj z opisanim ravnanjem center kršitelju zgolj daje napačne signale, kar še poslabšuje že tako ogrožen položaj otroka. Center je na podlagi splošnega pooblastila (119. člen ZZZDR) upravičen in zavezan storiti vse, kar je potrebno za varstvo in vzgojo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih in drugih pravic in koristi. V primerih, ko prihaja do zapletov pri poteku stikov, mora strokovni delavec postaviti jasno mejo med problematiko stikov in problematiko nerazrešenega partnerskega odnosa. Starša mora soočiti z lastnim deležem odgovornosti in jima pomagati k graditvi odgovornega starševstva. V primeru, da starša takšno možnost pomoči k ureditvi kvalitetnih stikov odklanjata, nikakor ne sme center popustiti samovolji tistega od staršev, ki se obnaša neodgovorno. Treba je vpeljati upravni postopek in kar najhitreje z odločbo jasno določiti odgovornost, ki je njuna, ne otrokova.



2. Otroci s posebnimi potrebami

V LP smo večkrat opozarjali na kršitve pravic otrok s posebnimi potrebami, še zlasti zaradi neizvajanja Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) zaradi nesprejetih podzakonskih aktov

Težave, s katerimi smo se srečevali, so raznovrstne. Videti je, da izhajajo iz strokovno ne povsem jasnega in ne dovolj dodelanega koncepta vključevanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v vse oblike družbenega življenja, ki mu poleg trdnih strokovnih temeljev manjka celovit akcijski načrt s finančnim okvirjem, ki bi bil podlaga za uresničevanje filozofije inkluzije. Težave imajo tako vse skupine znotraj kategorije otrok, kot so opredeljeni v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, Ur. list RS, št. 54/00). Najštevilčnejše so bile v preteklem letu pobude s področja otrok z motnjami v duševnem razvoju, z motnjami vedenja in osebnosti, zaznali pa smo tudi problematiko dolgotrajno bolnih, s katero se ukvarjajo v bolnišničnih vrtcih in šolah.

Pritožbe staršev otrok z motnjami v duševnem razvoju izražajo kritiko obstoječega sistema, ki po njihovem mnenju ne deluje skladno z določbami ZUOPP. Njihov glavni očitek je, da država ni vzpostavila sistema mreže rednih šol, ki bi poleg osnovnih šol s prilagojenim programom sprejemale otroke z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, in ki bi hkrati omogočale tudi drugim z zmernimi motnjami in (ali) še dodatnimi specifičnimi težavami prehajanje med programi, kot to določa zakon.

Zaznali smo problem obravnavanja mladostnikov v vzgojnih zavodih, ki imajo poleg motenj vedenja in osebnosti izražene psihiatrične motnje ter tistih, ki so redni uživalci prepovedanih drog oziroma so vključeni v programe odvajanja. Mladostniki so z odločbami usmerjeni v zavode za vedenjsko in osebnostno motene in potrebujejo multidisciplinarno obravnavo, pogosto tudi zahtevnejšo zdravstveno oskrbo, česar v zavodih ob sedanjih materialnih in kadrovskih pogojih ne morejo zagotoviti. Na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport je bila sredi preteklega leta ustanovljena medresorska strokovna skupina, ki naj bi oblikovala najustreznejšo rešitev za obravnavo mladostnikov s tovrstnimi težavami. Podatkov o tem, kako daleč so priprave strokovne rešitve, nimamo.

Dejanski položaj mladih s posebnimi potrebami v vzgojno izobraževalnem sistemu se po naši oceni v primerjavi s prejšnjim letom ni spremenil,kljub sprejetju nekaterih manjkajočih podzakonskih predpisov, navodil za prilagojeno izvajanje programov z dodatno strokovno pomočjo,prilagojenih vzgojno izobraževalnih programov 9-letne osnovne šole, normativov in standardov ter elementov za sistemizacijo delovnih mest v 9-letni osnovni šoli s prilagojenim programom. V primerjavi s prejšnjimi leti smo prejeli po številu največ pobud (20)prav s tega področja.

Namen inkluzivnega izobraževanja je predvsem socialna integracija otrok s posebnimi potrebami, ne pa brezpogojno zagotavljanje ravni znanja redne šole. Pritožbe staršev oziroma zakonitih zastopnikov otrok s posebnimi potrebami, v nekaterih primerih dijakov in študentov ter posameznih vzgojno izobraževalnih zavodov kažejo na strokovno zahtevno, multidisciplinarno problematiko. Za njeno razreševanje bi bili potrebni medresorska povezanost in usklajenost. Po vsebini gre za vprašanja pravic do izobraževanja in usposabljanja na podlagi enakih možnosti ter do pomoči, ki bo ustrezala njihovemu stanju in zmožnostim za njihovo čim večjo socialno vključenost in osebnostni razvoj. Kje iskati razloge za sorazmerno veliko število pobud? Zagotovo tudi v tem, da je Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, Ur. list RS, št. 54/00), kljub temu, da je uredil temeljna vprašanja, mnogo vprašanj pustil neurejenih..

 

3. Vprašanje prikrajšanosti otroka zaradi revščine

V večini obravnavanih pobud socialno ogroženih družin je v predstavljeno problematiko vključen tudi otrok. Revščina otroka je neposredno povezana z ekonomskimi razmerami staršev, saj otrok na svoj položaj ne more vplivati. Zaradi pomanjkanja denarja je prikrajšan za enakovredno izobraževanje (inštrukcije v primeru učnih težav, obiskovanje raznih izobraževalnih in prostočasnih programov,šola v naravi, tabori, ipd.). S tem ni prikrajšan le za srečno otroštvo, ampak mu je tudi otežen dostop do izobrazbe in na podlagi tega boljšega statusa in kakovostnejšega življenja Razkorak med otroki iz dobro situiranih družin in otroci iz revnih družin tako postaja vedno večji. Položaj otroka je zelo občutljiv barometer, s katerim lahko merimo vplive družbenih in ekonomskih sprememb. Čeprav številne raziskave dokazujejo, kako razmere v otroštvu pogosto določajo njihov položaj in prispevek družbi preko ostalega dela življenja, to vse premalo upoštevamo.

V teh primerih opozarjamo, da država ne izpolnjuje svoje obveznosti, ki jo terja ustavno zagotovljena pravica do socialne varnosti. Če se je država v ustavi deklarirala kot socialna država, bi mora temu ustrezno vzpostaviti takšne možnosti, mreže pomoči in podpore za zagotovitev pogojev, da vsakdo, še zlasti otroci in mladi lahko maksimalno razvijejo svoje zmožnosti in sposobnosti, odrasli pa ohranijo svoje dostojanstvo in človeka vredno življenje.

Naša država se je tudi kot podpisnica Konvencije o otrokovih pravicah zavezala, da bo otroku zagotovila takšno varstvo in skrb, kakršno je potrebno za njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev,zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka in da bodo v ta namen sprejele vse ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe (3. člen, 2.odst.). Torej tudi ukrepe za izterjavo preživnin

4. Izterjava preživnin za otroke od preživninskih zavezancev:

V primerih, ko se zavezanec za preživnino plačevanju spretno izmika, je skrb za preživetje otroka ali celo več otrok prepuščena tistemu od staršev, pri katerem otrok živi. Država šele nekaj let s preživnino preko Jamstvenega in preživninskega sklada pomaga le otrokom v starosti do 18 let.

V primerih neplačevanja pogosto živijo zavezanci za plačevanje preživnine nekaznovano, menjajo zaposlitve, ali so celo kljub delovni zmožnosti, več let prejemniki denarnih socialnih pomoči.

Ob tem naj ponovno opozorimo na 27. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah, s katero se med drugim v 4. odstavku države pogodbenice (torej tudi naša država) zavezujejo, da “bodo sprejele vse ustrezne ukrepe, s katerimi bodo od staršev ali oseb, ki so finančno odgovorne za otroka,zagotovile preživnino za otroka tako v državi pogodbenici kot tudi v tujini.” Hkrati pravico otroka do preživnine lahko povezujemo tudi z določbo 56. člena Ustave, da uživajo otroci, za katere starši ne skrbijo, posebno varstvo države. Spoštovanje tako ustave kot konvencije ne bi smelo dopuščati izmikanja in sprenevedanja.


5. Nasilje, spolne zlorabe, zanemarjanje

Država bi morala odigrati večjo vlogo tudi in še zlasti takrat, ko je otrok žrtev nasilja v družini. Izkušnje kažejo, da je z nasiljem v družini pogosto neločljivo povezano tudi nasilje nad otroki. Četudi indirektno, to postanejo žrtve že s tem, ko so pri nasilju prisotni,četudi niso sami fizično trpinčeni.

Žal nasilja v družini pristojni organi pogosto niti ne zaznajo. Otroci so zaradi svoje psihofizične odvisnosti od staršev nemočni in o nasilju v družini zelo težko ali pa sploh ne spregovorijo.

Pobude, obravnavajo nasilje v družini, kažejo, da ni izdelane enotne strategije za pomoč otroku v primerih, ko je potrebno hitro in učinkovito ukrepanje. V praksi pravice otroka kot žrtve niso zadostno zaščitene, še zlasti ne takrat, ko pridejo v kolizijo z interesi staršev

Zavedamo pa se, da so otroci žrtve tudi drugih oblik nasilja, kot so:izkoriščanje, zanemarjanje, spolne zlorabe posledice različnih posebnosti staršev (odvisnosti, starši z duševnimi motnjami). Teh problemov naša družba pogosto ne registrira, pa tudi če jih, nima za to potrebnih instrumentov, čeprav je to velik problem, ki ima za otroka lahko daljnosežne, če ne celo trajne posledice. Otrok živi pod stalnim pritiskom in njegova osebnost se pod temi pogoji ne more ustrezno razvijati. Te družine so običajno “zaprte družine” in odklanjajo zlasti oblike pomoči, ki bi jim pomagale k spreminjanju.

Treba je oblikovati sistem za varstvo otroka pred nasiljem.

V primeru nasilja pa učinkovit celosten pristop, ki je možen le ob:
- interdisciplinarnem pristopu,
- ustrezni strokovni usposobljenosti in
- medinstitucionalnem povezovanju vseh, ki so vključeni v obravnavanje določenega problema, saj se lahko, če kateri od organov ne sodeluje,izniči delo vseh ostalih.
- vzpostavitvi ustrezne mreže centrov za psihosocialno rehabilitacijo otrok, žrtev nasilja kakor tudi vzpostavitev sistema zdravljenja in psihosocialne rehabilitacije storilcev.

6. Vzgoja in varstvo otroka v zavodu ali pri drugi osebi

Kot danes že večkrat ponovno opozarjamo na upoštevanje v začetku navedenega glede obravnavanja otroka v postopkih odločanja CSD o vzgoji in varstvu otroka v zavodu ali pri drugi osebi. CSD v teh postopkih v istem primeru deluje v vlogi izvajalca strokovno varstvenih nalog na eni strani in upravnega organa (z javnimi pooblastili) na drugi. V primerih, ko starši nočejo ali ne zmorejo zastopati koristi otroka, pa CSD nastopa še v tretji vlogi (tipičen primer v lanskem poročilu str. 150). Ob tem bi opozorili zlasti na načelo enakosti orožja (možnost povedati svoje mnenje in enak dostop do vseh informacij). Nujno mora imeti zastopnika Zastopnik mora biti glas otroka - bistvena vrednota in temeljno načelo zastopanja tako v postopku odločanja kot tudi v času namestitve izven družine. Otroku naj v glede na starost in sposobnost razumevanja daje vse potrebne informacije, nasvete, zastopanje,podporo. Zagotoviti mora, da so mnenja in hotenja otroka slišana, razumljena in zapisana. To bi otroku nudilo občutek varnosti in zanesljivost, da bodo njegove pravice spoštovane in njegov glas slišan.

Preverjanje ukrepa Iz 25. člena Konvencije o otrokovih pravicah izhaja,da ima otrok pravico, da se vsaka odločitev, na podlagi katere je bil zaradi skrbi, varstva ali oskrbe njegovega telesnega ali duševnega zdravja izločen iz družine, občasno preveri in prilagodi spremenjenim okoliščinam.

ZZZDR določa, da je treba vsake tri leta preverjati, če še obstajajo razlogi, zaradi katerih je bil izrečen vzgojni ukrep le pri ukrepu oddaje otroka v zavod zaradi njegove osebnostne ali vedenjske motenosti, ki bistveno ogroža njegov zdravi osebnostni razvoj.

Glede na navedeno, bi bilo treba  ob vsakem ukrepu odvzema otroka staršem, zaradi varstva pravic in koristi otroka, v zakonu določiti tudi obvezno preverjanje ob določenem času, če še obstajajo razlogi za izvajanje ukrepa. To bi CSD in starše tudi zavezovalo, da v primerih,ko je za vrnitev otroka v družino, možno urediti pogoje za vrnitev, pripraviti ustrezen načrt s ciljem čimprejšnje vrnitve otroka v družino, in takoj ko razlogi za odvzem otroka prenehajo, poskrbeti, da se vrne k staršem.


7. Upravne izvršbe odločb CSD

Ob obravnavanju pobud opažamo, da upravne enote pogosto zavlačujejo z izvedbo izvršbe odločbe CSD o odvzemu otroka, čeprav je tako iz obrazložitve odločbe kot tudi iz pogostih opozoril CSD jasno razvidno,da bi bilo nujno hitro ukrepanje. Kljub pojasnilu, da je vsako odlašanje v škodo ogroženemu otroku, iščejo različne razloge za odlašanje izvršbe. Ob tem se dogaja, da se spuščajo v preverjanje strokovne odločitve centra. Glede na to, da iz zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) jasno izhaja, da je izvršilni postopek samostojen in od upravnega postopka ločen postopek, je takšno ravnanje UE ne le nesmotrno, ampak tudi neodgovorno. V izvršilnem postopku se o pravicah in obveznostih strank ne odloča, se le prisilno izvršuje obveznost, o kateri je že bilo odločeno v upravnem postopku.

Tako CSD, kot UE morata vsak v okviru svojih pristojnosti prispevati k učinkovitemu uresničevanju otrokovih pravic, še zlasti pa v primeru, ko je zaradi ogroženosti otroka potrebno hitro ukrepanje. Za usklajeno delo pa je nujno upoštevanje razmejitve pristojnosti in medsebojno spoštovanje pravil stroke, ki poleg normativnih podlag tudi določajo delo CSD na eni strani in delo UE na drugi. Poglavitna skrb in hkrati vodilo obema pa mora biti korist otroka. Konvencija o otrokovih pravicah v 3. členu jasno določa, da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ne glede na to, ali jih opravljajo državne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic pa države podpisnice s 7. členom zavezuje k dolžnosti hitrega ukrepanja v vseh postopkih, ki zadevajo otroka. V primerih, ko gre za odvzem ogroženega otroka, je največkrat čas zelo pomemben faktor in je vsako zavlačevanje v nasprotju s koristjo otroka.

8. Implementacija Konvencije o otrokovih pravicah (KOP)

Za izpolnitev obveznosti, ki jo KOP z 42. členom nalaga državam podpisnicam (da z ustreznimi in učinkovitimi sredstvi najširše seznanijo z načeli in določbami te konvencije tako odrasle kot otroke)mora biti nacionalna strategija usmerjena v vključitev implementacije v vse ravni družbe.

Ob spremljanju problematike na področju otrokovih pravic in obravnavanju konkretnih pobud opažamo, da je na tem področju še ogromno dela. Ob realizaciji nekaterih ukrepov za zavarovanje pravic in koristi otrok se še pogosto pojavljajo problemi, kako prenesti zakonske norme (določila Konvencije) v prakso. Ob tem, ko konvencija otroka obravnava kot subjekt pravic in holistično se pri nas otrok še vedno obravnava kot objekt varstva in »razdeljenega« po posameznih resorjih. Zato se pojavljajo številne težave v zelo kompleksnih situacijah, ko je potrebno hitro ukrepanje in ob tem interdisciplinarno in medresorsko sodelovanje in seveda glede aktivne udeležbe otroka v postopkih.

Strategija mora biti zato usmerjena tako seznanjanje z načeli in določbami te konvencije kot tudi v opozarjanje na odgovornost v smeri konkretnega prenosa le teh v prakso – v aktivnosti same in sicer tako na državni kot tudi na lokalni ravni.

Pri tem se varuh človekovih pravic zaveda tudi svoje vloge, ki jo vidi tako v promocijskem kot kritičnem pogledu na implementacijo KOP, in sicer v:

- opozarjanju na problematiko in širjenju dobre prakse (letno poročilo, opisovanje primerov, tiskovne konference, bilten ipd.)
- seznanjanju s KOP in spodbujanju aktivnega učenja o otrokovih pravicah (projekt Moje pravice), dan odprtih vrat varuha, delavnice in različne aktivnosti na šolah, sodelovanje z mediji, ipd),
- sodelovanju pri oblikovanju Nacionalnega razvojnega programa za izboljšanje položaja otrok v R Sloveniji za obdobje 2003 do 2013,
- sodelovanju v Svetu za otroka,
- sodelovanju z nevladnimi organizacijami (projekt Moje pravice,Alternativno poročilo nevladnih organizacij o uresničevanju KOP s strani R Slovenije, z Nacionalno mrežo Telefona za otroke in mladostnike TOM, v Komisiji za otrokove pravice pri ZPM Slovenije in v številnih aktivnostih posameznih nevladnih organizacij)

Zaključek

Začela sem s pojasnilom, zakaj kritičen pogled, zaključila pa bi s povabilom k sodelovanju in vašem prispevanju h kritičnemu pogledu,kajti le skupno sodelovanje in iskanje najboljše možne poti za razreševanje predstavljene problematike, nas lahko vodi k uspešnemu izvajanju našega poslanstva v dobrobit otroka

 


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt