Natisni vsebino

Poravnalni načini reševanja sporov in komisija za revizijo kazenskih sodb

15.09.1998 16:38
Kategorija: Članki



--------------------------------------------------------------------------------
Avtor: Jernej Rovšek, namestnik varuha
Publikacija: Pravna praksa
Datum objave: 17.9.1998
Številka: 409
Stran: 36
--------------------------------------------------------------------------------

PORAVNALNI NAČINI REŠEVANJA SPOROV IN KOMISIJA ZA REVIZIJO KAZENSKIH SODB

 
Združeno kraljestvo Velike Britanije

V prvem delu prispevka, na podlagi udeležbe na seminarju za ombudsmane v Londonu, sem prikazal posebnosti ombudsmanskih shem Združenega kraljestva (glej pp, št. 14-15/98). V tem delu pa bom podrobneje predstavil nekaj britanskih institucij, ki smo jih obiskali in za katere menim, da so za nas še posebej zanimive, čeprav niso del ombudsmanskih shem v ožjem pomenu.

Svetovalni, poravnalni in arbitražni servis (Advisory, Conciliation and Arbitration Service - v nadaljevanju: ACAS) Združenega kraljestva je ustanovila vlada z delovnopravno zakonodajo (Employment Rights Bill) z namenom, da bi deloval preventivno za preprečevanje delovnih sporov in za njihovo reševanje. ACAS rešuje tako posamične kot kolektivne spore, poleg tega pa opravlja dejavnost promoviranja in informiranja tako delavcev kot delodajalcev glede načinov reševanja različnih konfliktov na delovnih mestih.

ACAS ima štiri glavne naloge:

  • deluje preventivno za preprečitev sporov med delodajalci in delojemalci,
  • posreduje poravnalno pri sporih, ki so predloženi delovnim sodiščem (Industrial Tribunals),
  • zagotavlja brezplačne informacija in nasvete na področju uresničevanja delovnopravne zakonodaje,
  • spodbuja razvijanje dobrih odnosov na delovnih mestih in med delodajalci in delojemalci.


Pri izvajanju prve naloge ACAS nudi brezplačno strokovno pomoč in storitve posredovanja, kadar se nanj obrnejo posamezniki ali predstavniki sindikatov pri že nastalih ali le pričakovanih sporih z delodajalci. ACAS v tej fazi prek svojih strokovnjakov nudi pravno pomoč in daje informacije o pravicah delavcev in načinu njihovega izvajanja, predvsem pa deluje preventivno z organiziranjem delavnic in posebnih sestankov, na katere povabi predstavnike delodajalcev in delojemalcev iz okolja, v katerem nastaja delovni spor. Na takšnih delavnicah in sestankih strokovnjaki ACAS zbirajo in analizirajo informacije o nastalem problemu, ga opredelijo in na tej podlagi izdelajo možne rešitve ter si prizadevajo za sporazumno rešitev spora.

V letu 1997 je ACAS obravnaval 107.000 posamičnih zadev, poleg tega pa je prejel še 442.000 telefonskih klicev z zahtevami po nasvetih ali pojasnilih o uresničevanju pravic iz delovnega razmerja. V veliki večini gre za posamične delovne spore, obravnavali pa so tudi 1.200 kolektivnih sporov. Med prejetimi zadevami se jih je 40 % nanašalo na odpustitev iz dela, 23 % na plačilo, 19 % na kršitev pogodbe o zaposlitvi in približno 10 % na različna oblike diskriminacije na delovnem mestu. V preteklem letu so tako obravnavali 6.600 primerov spolne diskriminacije, 2.900 primerov rasne diskriminacije in 1.400 primerov diskriminacije invalidov. V agenciji je zaposlenih 642 ljudi, med katerimi je 200 strokovnjakov za poravnavo (conciliator officers), angažirajo pa tudi zunanje agencije, ki se profesionalno ukvarjajo s posredovanjem pri poravnalnem načinu reševanja sporov.

Največ posamičnih zadev pa v ACAS dobijo prek posebnih delovnih sodišč (Industrial Tribunals). Gre za specializirana (raz)sodišča, ki so ena od posebnosti britanskega sistema. Njihove odločitve so lahko kasneje predmet presoje rednih sodišč. Industrial Tribunals morajo po zakonu obvezno vsako tožbo v enem izvodu poslati ACAS, ki ima nato štiri do šest tednov časa, da poskuša spor rešiti sporazumno. Postopek pri tribunalu in pri ACAS teče vzporedno in neodvisno. Če v ACAS ne dosežejo poravnave, se postopek pri tribunalu nadaljuje z razpisom obravnave. Na predlog ACAS pa tribunal lahko podaljša rok za razpis obravnave, če meni, da je poravnava blizu.

V ACAS so povedali, da v 70 % zadev sklenejo poravnavo in umik pritožbe, skupaj pa v 89 % vseh posamičnih zadev dosežejo sporazum med sprtima stranema ali napredek pri poravnavi.

Ombudsmani in podobni organi v Združenem kraljestvu ločujejo posamezne faze poravnalnega načina reševanja sporov. Prva faza se imenuje posredovanje (Conciliation). V tej fazi ni še potreben vnaprejšni pristanek sprtih strani.
Posrednik poskuša z neformalnimi stiki s strankama v sporu, največkrat z ločenimi sestanki, doseči njuno soglasje, da bi se poravnalni postopek nadaljeval s poravnavo (Mediation) ali z arbitražo (Arbitration). Pri poravnavi (mediaciji) skuša posrednik z neformalnim postopkom doseči dogovor med sprtima stranema, ki pa nima izvršilne moči. Pri arbitraži pa morata obe sprti strani vnaprej pristati, da bosta sprejela predlog neodvisnega arbitra ali arbitražnega senata. Arbitražni postopek je vnaprej formalno opredeljen, arbitražni dogovor pa predstavlja izvršilni naslov za sodišče.

Stanovanjski ombudsman

Naslednji organ, ki zelo pogosto uporablja poravnalni način reševanja sporov, je poseben stanovanjski ombudsman (Independent Housing Ombudsman). Gre za relativno nov organ, ki je bil formalno potrjen šele s spremembami stanovanjskega zakona (Housing Act) iz leta 1996. Na podlagi tega zakona se morajo vsi stanodajalci (landlords), ki sodijo v tako imenovani socialni stanovanjski sektor (Social Rented Sector), obvezno včlaniti v ombudsmansko shemo. K shemi lahko pristopijo tudi zasebni stanodajalci, ki želijo na ta način reševati spore s svojimi najemniki. Pri stanovanjskem ombudsmanu si prizadevajo, da bi vključili čim več zasebnih stanodajalcev, ki naj bi bili zainteresirani za vključitev v to shemo zaradi možnosti, da bi spore s svojimi najemniki reševali sporazumno in ne prek sodišč, kar slabo vpliva na medsebojne odnose in ugled stanodajalca. V shemo stanovanjskega ombudsmana je vključenih 3,2 milijona najemnikov stanovanj in 2.200 lastnikov stanovanj, čeprav so iz sheme izključeni najemniki občinskih stanovanj. Za posredovanje pri njihovih stanovanjskih problemih je pristojen eden od lokalnih ombudsmanov (local government ombudsman).

Za stanovanjskega ombudsmana je značilno, da ima sam le majhno strokovno službo. Poleg ombudsmana je zaposlenih le še 12 ljudi, od tega le pet stalnih preiskovalcev. Za posredovanje pri reševanju sporov praviloma najema zunanje posrednike (mediatorje ali arbitre) prek posebnih agencij (Mediation Agency) ali kot posameznike različnih poklicev, ki so opravili poseben tečaj za posrednika.

Ko ombudsman prejem pritožbo, najprej ugotovi, ali je za obravnavo zadeve pristojen. Nato zbere od obeh strani potrebne informacije za odločitev, ali bo poskušal z poravnalnim načinom reševanja sporov ali s formalno preiskavo.
Večino zadev skuša reševati poravnalno, za kar pa je vedno potreben pristanek obeh strani. Za pristanek na mediacijo ali arbitražo si prizadeva sam ali prek zunanjega posrednika. Če s poravnalnim načinom ne uspe, se lahko odloči za formalno preiskavo, ki jo konča s posebnim poročilom, v katerem priporoči način rešitve spora ali prisodi, običajno najemniku, ustrezno odškodnino. Večina sporov pri stanovanjskem ombudsmanu se nanaša na vzdrževanje stanovanj, višino najemnine in pogoje odpovedi najemnega razmerja.


Komisija za revizijo kazenskih postopkov

Zanimiva je tudi nova komisija za revizijo kazenskih postopkov (Criminal Cases Review Commission) za Anglijo, Wales in Severno Irsko, ki je nekakšna mešanica najvišje pritožbene instance v kazenskih zadevah in komisije za popravo krivic. Komisija je bila ustanovljena s spremembami kazenske zakonodaje v letu 1995 (Criminal Appeal Act). Glavni razlog za ustanovitev te komisije je bilo veliko nezaupanje javnosti do kazenskega sodstva po nekaterih razvpitih primerih sodnih zmot. Najbolj odmeven je bil primer tako imenovane šestorice iz Birminghama (Birmingham Six), ki so bili obsojeni in so tudi odsedeli dolgoletne zaporne kazni zaradi terorizma, kasneje pa se je izkazalo, da so nedolžni. Do ustanovitve te komisije je predloge za revizijo kazenskih sodb obravnaval notranji minister (Home Secretary), ki je lahko predlagal pristojnemu pritožbenemu sodišču obnovo postopka.

Po razvpitih primerih je bila leta 1991 oblikovana vladna komisija (Royal Commission on Criminal Justice), ki je predlagala ustanovitev posebne neodvisne komisije, ki ne bo podrejena niti notranjemu ministru niti sodstvu. V parlamentu so predlog podprle vse parlamentarne stranke in še posebej tako imenovana Nolanova komisija za izboljšanje delovanja in odpravo napak v javni upravi (Nolan Commission). Komisija je poleg predlaganja obnov kazenskih postopkov, če ugotovi nove dokaze ali dejstva, pristojna tudi za predlaganje pomilostitev (Royal Pardon) in preiskavo posameznih okoliščin konkretnega primera, na zahtevo pritožbenega sodišča (Court of Appeal).

Komisija obravnava vloge posameznikov, ki niso zadovoljni z krivdorekom ali kaznijo porotnega sodišča (Crown Court) ali sodnika (Magistrate Court). Na komisijo se lahko obrnejo šele, ko so sami izkoristili možnost pritožbe na višje sodišče (Court of Appeal), če je na prvi stopnji odločal Crown Court ali na to sodišče, če je na prvi stopnji odločal Magistrate Court. Komisija ima možnost, če se odloči za podrobnejšo preiskavo primera, da ponovno preveri vse dokaze, ki so bili zbrani v dotedanjem postopku in zbere nove dokaze.

Od ustanovitve je Komisija prejela že več kot 11.000 predlogov za ponovno preverjanje kazenskih sodb, vendar se je doslej odločila za podrobnejšo preiskavo le v 72 primerih. Preiskavo pa so končali le v 12 primerih. Po končani preiskavi se namreč tričlanski senat komisije lahko odloči, da bo predlagal pristojnemu sodišču (Crown Court ali Court of Appeal) ponovno v obravnavo zadeve. Za obnovo v UK ni časovnih omejitev. Če se za to odloči, poročilo s svojimi ugotovitvami pošlje pritožniku, njegovemu odvetniku in pritožbenemu sodišču, ki se nato samostojno odloči, ali bo na podlagi novih dokazov predlagal obnovo postopka. Predstavnik komisije nam je na predstavitvi povedal, da je v enem primeru na njihov predlog pristojno sodišče po tridesetih letih od izvršitve smrtne obsodbe, obsojenca oprostilo, saj je bilo na podlagi novih krvnih preiskav ugotovljeno, da je bila njegova krivda izključena.

Člane komisije imenuje kraljica na predlog notranjega ministra; imenovani so na enak način kot višji sodniki. Člani komisije so neodvisni posamezniki. Komisija ima trenutno predsednika in 13 članov različnih poklicev (tudi nepravnikov). Komisiji pomaga strokovna služba, v kateri je sedaj okrog 50 ljudi (predvideno jih je 70) in imajo proračun v višini pet milijonov funtov. Član komisije, ki vodi določeno preiskavo lahko angažira nove izvedence ali naroči nove ekspertize, ki so običajno zelo drage in si jih posameznik ne more privoščiti (na primer DNA test). Ima tudi možnost angažiranja določenega števila policijskih uradnikov (do šest), ki v tem času delajo le za člana komisije.

Za prikaz obeh modelov, poravnalnega načina reševanja delovnih in stanovanjskih sporov ter komisije za revizijo kazenskih postopkov, sem se odločil, čeprav nisem strokovnjak za omenjeni področji, ker menim, da bi se na podlagi teh izkušenj lahko marsikaj naučili tudi pri nas.

Zlasti je za nas lahko zanimiv poravnalni način reševanja civilnih sporov, ki smo ga, menim da neupravičeno, pri nas skoraj povsem zanemarili. Na ta način bi lahko občutno zmanjšali pripad na sodiščih in na ta način zmanjšali akutni problem zaostankov in predolgega reševanja zadev na sodiščih. Čeprav je spore na sodiščih vedno mogoče rešiti s poravnavo, pa menim, da bi država morala imeti do tega načina bolj aktiven pristop. Tudi s spremembami zakonodaje bi morala spodbujati obvezne poskuse poravnave v določenih postopkih. V mislih imam predvsem delovne, socialne in stanovanjske spore. Poleg tega menim, da pa bi država morala zagotoviti tudi strokovno usposobljene institucije, ki bi nudile poravnalne usluge. Menim, da bi bilo za državo na koncu ceneje plačevati takšne organe, kot je sedaj plačevanje dragih in dolgotrajnih sodnih postopkov. Da ne govorim o zadovoljstvu udeležencev v sporu, če bi namesto dolgotrajnih in mučnih sodnih postopkov spor uspeli rešiti sporazumno. Takšen način reševanja sporov je še posebej primeren tam, kjer morata sprti strani še naprej sodelovati v istem okolju.

Drug primer komisije za raziskavo in obnovo kazenskih sodnih postopkov v Združenem kraljestvu pa kaže, da tudi v demokratičnih in pravnih državah sodišča niso nezmotljiva in da pritožbeni postopki znotraj sodišča včasih niso dovolj za popravo zmot. V obravnavanem primeru je pomembno, da je država to priznala in ustanovila komisijo, ki ima na voljo znanje in tehniko, s pomočjo katerih lahko odpravi napake in krivice, ki so bile storjene posameznikom v sodnih postopkih.

 


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.