Natisni vsebino

Otroci in kazniva dejanja z elementi nasilja

22.10.2003 19:05
Kategorija: Referati



POVZETEK

Otroci in mladostniki se v krogu kaznivih dejanj z elementi nasiljaznajdejo kot žrtve ali kot storilci. Prvim bi morala država zagotovitiustrezno strokovno obravnavo, skladno s potrebami in zahtevami procesovrasti, razvoja in zorenja ter usmerjeno h doseganju kar najboljšegabio-psiho-socialnega blagostanja. Obravnava mladoletnih prestopnikov panaj bi temeljila predvsem na rehabilitaciji in težila k reintegraciji.Pravice otrok, žrtev kaznivih dejanj bi kazalo zaščititi z uvajanjemsistema »zagovorništva« za otroke in mladostnike, v katerem bi zaupnaodrasla oseba vseskozi spremljala otroka.

V vseh postopkih in odločitvah naj bi bila korist otroka nadredna vsemdrugim interesom. Nasilje nad otroki in mladostniki, kakor tudimladoletniško prestopništvo, terja celovite rešitve in prizadevanja, kibi morala vključiti šolstvo, zdravstvo, policijo, pravosodje, socialneslužbe, pa tudi nevladne organizacije. Odločitve o možnih rešitvahpogosto presegajo meje in domet različnih strok, ki se s toproblematiko ukvarjajo.

KLJUČNE BESEDE: otrok, Konvencija o otrokovih pravicah, nasilje, žrtev, storilec

UVOD

Konvencija o otrokovih pravicah opredeljuje pravice, ki naj bi jihotroci uživali, ter obveznosti, ki jih mora država v ta namenizpolnjevati. Uresničevanje določil Konvencije pomeni tudi skrb za karnajbolj dosledno spoštovanje tistih vsebin, ki se nanašajo na obravnavootrok in mladostnikov, ki so bodisi žrtve bodisi storilci kaznivihdejanj. Oboji so na višji ravni generalizacije žrtve – pravilomaodraslih.

1 TEMELJNI PRINCIPI IZ KONVENCIJE O OTROKOVIH PRAVICAH


Temeljni principi so osnova za opredelitev in identifikacijo primerovdobre prakse ter morajo biti upoštevani v celotni obravnavi otrok, kiso žrtve ali storilci kaznivih dejanj.

Otrok* (* »otrok« vključuje oba spola) je vsaka oseba do dopolnjenega 18. leta starosti.



1.1 Pravice otroka

Vsi postopki morajo upoštevati določila Konvencije o pravicah otroka.

Žrtve zaslužijo posebno skrb in zaščito in sicer kot žrtve in kototroci, pri katerih je potrebno upoštevati njihove posebne potrebe inpravice.

Morebitno izvrševanje ali sodelovanje pri kaznivih dejanjih ne spremeni posebnega statusa otroka s pravico do posebne zaščite.

Otrok ne sme biti izpostavljen mučenju, nehumanemu ravnanju ali ponižujočemu kaznovanju.

Aretacija, pripor in zaporna kazen so lahko le skrajne rešitve za najkrajše možno obdobje.

Vsak otrok, ki mu je odvzeta prostost, mora biti deležen humanega inspoštljivega odnosa, upoštevati je treba potrebe njegove starosti,nameščen mora biti ločeno od odraslih, razen če je to v njegovo dobro,s svojo družino ima pravico ostati v stiku z dopisovanjem ali obiski,zagotoviti mu je treba takojšen dostop do pravne in druge ustreznepomoči, vključno z možnostjo, da izpodbija zakonitost odvzemaprostosti. Otrok ima pravico do prednostne obravnave v zvezi s katerimkoli ukrepom.

Vsak otrok, ki je osumljen, obsojen ali spoznan za krivega kršenjakazenskega zakona, ima pravico, da z njim ravnajo na način, ki dopuščain vzpodbuja njegov občutek za dostojanstvo in občutek lastnevrednosti, podpirati je treba otrokovo željo po vrnitvi in dejavnivključitvi v družbo. V vseh pogledih in delih odkrivanja, pregona inrazsojanja je treba zagotavljati in spoštovati otrokovo zasebnost.

Noben otrok ne sme biti osumljen, obtožen ali obsojen za dejanje, ki včasu storitve ni bilo kaznivo. Vsak otrok, ki je osumljen ali obtožen,pa velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana s pravnomočnoobsodbo.

Država mora zagotoviti pravno in drugo potrebno pomoč, hitro odločanjein ravnanje, ki vseskozi upošteva otrokovo starost in/ali položaj.

Država je tudi dolžna pospešiti sprejemanje zakonov in oblikovanjeinstitucij, prilagojenih potrebam in pravicam otrok, ki so osumljeni,obtoženi ali obsojeni zaradi kršenja kazenskega prava. Posebej pomembnoje ukrepanje, ki ne vključuje sodnih postopkov, zagotavlja pa optimalnepogoje za psihosocialno obravnavo in reintegracijo obravnavanih otrok.Na voljo bi morale biti alternative institucionalni skrbi, ki bizagotovile obravnavo otrok na način, primeren njihovi razvojni stopnjiin potrebam in skladen s težo prestopka.

1.2 Otrokove koristi

Vsi postopki in odločitve morajo primarno zagotavljati otrokovo korist,ne glede na državni organ ali nevladno organizacijo, ki prihaja zotrokom v stik.

Krajevno pristojni center za socialno delo bi moral takoj pozaznavi/prijavi kaznivega dejanja z elementi nasilja, v katerem soudeleženi otroci, sklicati multidisciplinarni tim in vanj vključititudi starše/skrbnike in/ali »zagovornika« otroka (odvisno od naraveprimera). Otrokovo korist opredeljuje multidisciplinarni tim skonsenzom, po potrebi lahko za pomoč prosi tudi strokovnjake, ki nisočlani tima.

1.3 Pravica do enake obravnave

Otroci, žrtve ali storilci, morajo biti najprej in predvsem obravnavanikot otroci. Šele sekundarno upoštevamo dejavnike kot so nacionalnapripadnost, spol, veroizpoved, etnični in socialni izvor alikakršenkoli drug statusni kriterij.

1.4 Spoštovanje otrokovega mnenja

Otrok ima pravico do lastnega mnenja in do izražanja tega mnenja v vsehvprašanjih, ki ga zadevajo – na primer pri odločanju o vrnitvi vprimarno družino oziroma o namestitvi v rejniško družino, stanovanjskoskupino ipd.

Otrokovo mnenje upoštevamo glede na njegovo starost, zrelost in skladno z njegovo koristjo.

Otrok po dopolnjenem 12. letu starosti ima pravico sodelovati pri opredeljevanju svoje koristi.

1.5 Pravica do obveščenosti

Otroci morajo biti seznanjeni z vsemi podatki, ki zadevajo konkretnosituacijo, njihove pravice, razpoložljive oblike pomoči, dolžnostidrugih in možnimi rešitvami.

Razlage morajo biti prilagojene starosti in čustveni zrelosti - vsakdomora biti z vsem seznanjen na način, ki ga je glede na svojostarost/zrelost sposoben razumeti.

1.6 Varovanje zasebnosti in zaupnost obravnave

Podatki o otroku, ki lahko razkrijejo njegovo ali identiteto njegove družine, morajo ostati tajni.

Zasebnost in identiteta mladoletnih žrtev in storilcev mora bitizaščitena. V nobenem primeru javnosti/medijem ne smejo biti posredovanipodatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati otroka alinjegovo družino.

Otrok nad 12. letom se mora strinjati z razkritjem kakršnihkoli podatkov o njem.

1.7 Pravica do vsestranske zaščite

Država ima dolžnost vsestransko pomagati otroku in mu zagotoviti varnost.

Odločanje o otroku mora biti na vseh ravneh in v vseh državnih organih prednostno.

1.8 Predpostavka, da gre za mladoletno oseb
 
Če je identiteta žrtve ali storilca neznana in ni dokumentov, ki bikazali na njeno ali njegovo starost, obstajajo pa razlogi za domnevo,da oseba ni polnoletna, morajo vsi ukrepi in odločitve izhajati izpredpostavke, da gre za otroka.

Do zaključka postopka za ugotavljanje starosti, mora biti žrtev oziromastorilec obravnavan kot otrok, ob spoštovanju njenih oziroma njegovihposebnih potreb in pravic, ki izhajajo iz Konvencije o pravicah otroka.

1.8.1 Ugotavljanje dejanske starosti

Če gre za otroka, ki iz kakršnihkoli razlogov ne more sodelovati priugotavljanju njegove identitete in starosti, je potrebno ugotovitidejansko starost. Pri tem je potrebno upoštevati:
· telesno in psihično zrelost
· izjave otroka
· morebitno dokumentacijo
· podatke tujih predstavništev
· podatke pristojnih služb (o pogrešanih osebah ipd.)
· mnenje medicinskih strokovnjakov.

2 MLADOLETNI PRESTOPNIKI

Okruten umor v Šaleški dolini je letos ponovno odprl številna vprašanjao obravnavi mladoletnih prestopnikov, še zlasti tistih, ki so obtoženiin kasneje pravnomočno obsojeni za najtežja kazniva dejanja z elementinasilja.

Javnost v čustveno (pre)nasičenih situacijah rada poenostavljeno išče»krivca« in ga neredko tudi prepoznava zlasti v »slabem« delu policije.Premalo pa govorimo o tem, da večina otrok v Sloveniji odrašča vdružinah, ob starših ali vsaj enemu od staršev, ki se bolj ali manjzaveda svoje vloge in odgovornosti. Zakon o zakonski zvezi indružinskih razmerjih ščiti otroke pred zlorabami in zanemarjanjem sstrani staršev ali zakonitih skrbnikov. Oboje je lahko razlog za odvzemroditeljske pravice. Zanemarjanje in surovo ravnanje z otroki jeinkriminirano ter opredeljeno v 201. členu Kazenskega zakonika RS.

Eden od odgovorov na vprašanje, kako, kdaj in v katerih primerih državaščiti otrokove koristi, bi lahko bil pregled primerov družinskeganasilja, trpinčenja in/ali zanemarjanja, ko je državna intervencijapomenila tudi pregon staršev in namestitev otroka v ustreznejše okolje.

2.1 Družinsko okolje – možen dejavnik tveganja

Ministrstvo za notranje zadeve je leta 1995 zabeležilo 95 primerovzanemarjanja in surovega ravnanja z mladoletno osebo, centri zasocialno delo v R Sloveniji pa so Ministrstvu za delo, družino insocialne zadeve leto poprej poročali o 1697 primerih trpinčenja inzlorab otrok v družinah (Začetno poročilo R Slovenije o sprejetihukrepih za uresničevanje Konvencije o otrokovih pravicah, 1997; vnadaljevanju Začetno poročilo).

International School Psychology Association (ISPA) je do sedaj opravilodva kroga preučevanja otroškega lastnega dojemanja pravic (leta 1991 in2001) – obakrat je sodelovala tudi Slovenija. V anketnem vprašalniku,ki je zajel 110 spremenljivk (Štefanc, 2002:83-178), sta dve vprašanjiotroke spraševali o občutku in pomembnosti telesne in čustvene varnosti(S22, S24, S33 in S35) znotraj doma. 15% otrok je odgovorilo, da sedoma redko ali sploh ne počutijo čustveno varni, 18% pa je redko alinikoli ne počuti telesno varno. Štefanc (2002:134) je na podlagirezultatov ocenil, da se več kot 80% v raziskavo vključenih otrok inmladostnikov počuti doma tako telesno, kot tudi čustveno varne, enakodstotek vprašanih je ocenil pomen telesne in čustvene varnosti znotrajdoma zelo visoko. S starostjo se povečuje občutek telesne in čustvenevarnosti pri deklicah in dečkih. Tretjina devetletnih dečkov in petinadevetletnih deklic se ne počuti telesno varna. Najmanj čustveno varnese počutijo sedemnajstletne mladostnice – skoraj petina je odgovorila,da se doma redko ali sploh ne počuti čustveno varna. Prisedemnajstletnih mladostnikih (fantih) se tako počuti desetina.

Štefanc (2002:137-8) je ugotovil, da se deklice počutijo doma telesnobolj varne kot dečki. Razlika med spoloma je pomembna pri oceni pomenaobčutka telesne varnosti. Deklice višje ocenjujejo sam občutek telesnevarnosti znotraj doma kot tudi njegovo pomembnost. S starostjo občutektelesne varnosti narašča. Avtor je dobljene rezultate interpretiral spogostnostjo telesnega kaznovanja mlajših otrok, pri čemer se jezavedal poenostavljenosti takšne razlage. Če k temu dodamo še občutekčustvene varnosti znotraj doma, ponovno izstopajo deklice, ki se čutijočustveno manj varne, vendar njihov delež s starostjo pada.

Drugo poročilo R Slovenije o sprejetih ukrepih za uresničevanjeKonvencije o otrokovih pravicah (2001; v nadaljevanju Drugo poročilo)omenja multidisciplinarno obravnavo zlorabljenih, trpinčenih inzanemarjenih otrok na večini centrov za socialno delo. V strokovnihtimih naj bi različni strokovnjaki, ki že v začetni fazi zaznajoogroženost otroka, sodelovali v pripravi strategije ter izvedbi sameobravnave. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je leta 1998pripravilo smernice za delo z ogroženimi otroki, namenjene koordinacijidejavnosti, zaščiti ogroženih otrok in njihovi rehabilitaciji, s čemerse ukvarjajo različne vladne in nevladne organizacije. Glede na Drugoporočilo, je bilo 1999. leta 807 otrok zanemarjenih, 592 psihološkozlorabljenih, 331 telesno in 145 spolno zlorabljenih otrok, oziroma jebilo toliko primerov zanemarjanja in zlorab odkritih.

2.2 Ogroženi otroci – odgovornost odraslih

Otroci, ki prekršijo zakon, so še vedno predvsem otroci in ne smejoizgubiti svojih pravic, vključno s pravico do posebnega obravnavanja invarstva ter pravico do izobrazbe in zdravniške oskrbe.

Spoštovanje Konvencije o pravicah otroka (v nadaljevanju KOP) terja odvseh držav podpisnic spreminjanje trenutnega trenda zniževanjastarostne meje kazenske odgovornosti in s tem povezanega večanjaštevila vedno mlajših otrok v zaporih v številnih evropskih državah.Starost, ki določa kazensko odgovornost, se v Evropi giblje med sedem(7) let na Cipru, osem (8) let na Škotskem, deset (10) let v preostaliVeliki Britaniji do šestnajst (16) let v Belgiji, Litvi, Luksemburgu inRusiji.

Koncepta »odgovornosti« in »kriminalizacije« bi morala ostati ločena.KOP predlaga poseben sistem obravnave mladoletnih prestopnikov, ki najbi temeljil na spoštovanju vseh otrokovih pravic in deloval v smeriotrokove rehabilitacije ter reintegracije. Opisano se izključuje s»kriminalizacijo« otroških in mladoletnih prestopnikov. Prav tako nizanemarljivo dejstvo, da so otroci (po dostopnih podatkih) velikopogosteje žrtve kot storilci kaznivih dejanj z elementi nasilja.

Koncept pravic zajema tudi dolžnosti in odgovornosti. Otroci se morajonaučiti prevzemati odgovornost in morajo odgovarjati za svoja dejanja.Pri tem pa je treba mladoletnim storilcem zagotavljati ustrezno pravnopomoč in zaščito ter upoštevati vse relevantne okoliščine in dejstva,vključno z otrokovo življenjsko zgodovino in potrebami, povezanimi zrazvojnim obdobjem. Otroci ne smejo biti obravnavani ko »manjši«odrasli. To je bistvenega pomena zlasti pri ocenjevanju otrokoveodgovornosti za dejanje, pri odločanju o primerni obliki psihosocialneobravnave in ravno tako pri določanju odškodnine za žrtve.

Spoštovanje KOP terja oblikovanje takšnih sistemov (pre)vzgoje, ki bitemeljili na izobraževanju, psihosocialni rehabilitaciji in usmerjanjuotroka v dejavno, konstruktivno spoprijemanje z izzivi. Zelo verjetnobo v državah, članicah OZN, prišlo do uvajanja obvezujočih pravil oravnanju z mladoletnimi prestopniki. Upoštevanje koristi otrok inširših družbenih interesov v tem primeru nasprotuje večji uporabirepresivnih ukrepov, vključno z izrekanjem kazni mladoletniškegazapora. Raziskave namreč kažejo, da je odstotek povratnikov medmladoletnimi prestopniki in odstotek posebej nasilnih prestopnikov vpozitivni korelaciji s prestajanjem kazni zapora. Edini pravi razlog zaizrekanje kazni zapora mladoletnikom je lahko dejstvo, da predstavljajoresno neposredno nevarnost okolici. V teh redkih primerih bi moralobiti bivanje v zaporu za mladoletnika strogo nadzorovano in spremljanotudi s strani strokovnega tima. Razmere v mladoletniškem zaporu morajoustrezati zahtevam KOP in drugih mednarodnih dokumentov, s posebnimpoudarkom na pravici otrok do primerne izobrazbe.

Slednje je skladno s politiko in stališči Sveta Evrope in Evropskegasodišča za človekove pravice. Evropsko sodišče za človekove pravice jeugotovilo, da sodni postopki in način ravnanja z mladoletnimiprestopniki v nekaterih državah kršijo Konvencijo o človekovihpravicah. Odbor za preprečevanje mučenja je na podlagi obiskov tehdržav in inšpekcij v institucijah, ki obravnavajo mladoletneprestopnike, pogosto izrazil skrb zaradi ravnanja z otroki, ki jim jeodvzeta prostost. Posebej je poudaril, da mora biti odvzem prostostiuporabljen šele kot skrajno sredstvo. Odbor za pravice otrok pri OZN,ki spremlja uresničevanje določil KOP v državah podpisnicah, odkrivaenako zaskrbljujoča dejstva.

Opozarjanje na pravice mladoletnih prestopnikov nikakor ne spregleda,zanika ali zanemari pravic in potreb žrtev mladoletnega prestopništva,ki morajo dobiti primerno podporo in zadoščenje od države. Todanjihovim pravicam ne bo zadoščeno z ukrepi, ki izključujejorehabilitacijo prestopnikov. Politika izključevanja lahko povzroči lenadaljnje prestopništvo in stopnjevanje nasilnosti.

3 MLADOLETNE ŽRTVE KAZNIVIH DEJANJ Z ELEMENTI NASILJA

3.1 Prijavna dolžnost

Dosledno spoštovanje mednarodnih dokumentov, ki so sledili KOP, pomeni,da bi morale socialne službe, vsi zdravniki (predvsem pa pediatri,družinski zdravniki, specialisti šolske medicine) in nosilcivzgojno-izobraževalnih procesov (vzgojitelji, učitelji v osnovnih insrednjih šolah) ob sumu na zanemarjanje ali kakršnokoli zlorabo takojobvestiti krajevno pristojne organe odkrivanja in pregona. Te bi moraliobvestiti tudi, če ocenjujejo, da je otrok ogrožen (še preden sezloraba zgodi). Tudi nevladne organizacije bi morale obvestiti socialnoslužbo in policijo o primerih zanemarjanja ali zlorabljanjamladoletnikov, kadar imajo o tem podatke (ne glede na zaupnostpostopka) in o tem obvestiti tudi svoje uporabnike.

3.2 »Zagovorništvo« - določitev zaupne osebe/spremljevalca

Takoj, ko je žrtev identificirana, bi ji morala biti dodeljena zaupnaodrasla oseba, ki bi jo spremljala skozi celotni postopek - dokler nebi bila odkrita najboljša rešitev skladno z otrokovo koristjo inpotrebami (v nadaljevanju tudi »spremljevalec« - izraz vključuje obaspola).

»Zagovornike« (spremljevalce) bi lahko zagotavljala socialna služba alinevladne organizacije po vnaprej določenih strokovnih kriterijih zaizbiro teh oseb. Zagotavljanje zaupne odrasle osebe bi moralo bitistalno, žrtev pa naj bi spremljala vseskozi ena in ista zaupna odraslaoseba.

Zaupne odrasle osebe bi morale imeti ustrezne kvalifikacije (psihologi,specialni pedagogi), dodatna posebna znanja in potrebne delovneizkušnje, da bi lahko v polni meri skrbele za potrebe žrtev in jimzagotavljale njihove pravice. Med drugim to pomeni tudi s strani državezagotovljena sredstva za permanentno izobraževanje spremljevalcev,sistem nadzora nad kakovostjo dela in supervizijo.

Zaupna odrasla oseba (»zagovornik« otroka) bi morala:

* zagotavljati, da so vse odločitve v otrokoveminteresu, zato bi morala biti obvezno vključena v delomultidisciplinarnega tima
* zagotoviti takojšnjo ustrezno/potrebno namestitev in nego za otroka, kadar bi okoliščine to zahtevale
* zagotoviti nadaljevanje izobraževalnega procesa
* zagotoviti zagovornika v kazenskih in civilnih zadevah
* obveščati otroka o njegovih pravicah in možnih rešitvah
* predstaviti otrokove potrebe pristojnim službam ter poskrbeti za njihovo izpolnitev
* sodelovati pri stikih otroka s socialno službo,predstavniki odkrivanja in pregona, pravosodja, zdravstva ipd.
* pomagati otroku najti družino (če gre za žrtev trgovine z otroki)
* zagotoviti reintegracijo in psihosocialno rehabilitacijo družine, kadar je to v interesu otroka.

Spremljevalec bi moral biti prisoten ob vseh stikih policije, tožilstvain sodstva z otrokom. Če bi ocenil, da potrebuje otrok dodatni pravnipoduk, bi moral postopke začasno ustaviti in zagotoviti dodatno pravnopomoč. Delavci organov odkrivanja in pregona bi morali takšno zahtevospoštovati ne glede na t. i. interes preiskave. Otrokova korist bimorala biti vseskozi nadredna drugim interesom in koristim.

4 ISKANJE CELOSTNIH REŠITEV

Modeli in rešitve nekega okolja so povezani tako z normami invrednotami tega prostora, kot tudi s kulturnimi, gospodarskimi inpolitičnimi praksami in okviri. Kriminaliteta v Sloveniji posnematrende in vzorce kriminalitete industrijsko razvitih, tržnoorientiranih gospodarskih in državnih sistemov izpred nekaj let(desetletij). T. i. tranzicijske vplive lahko razumemo in prepoznavamokot stresorje oziroma sprožilne dejavnike za kriminaliteto z elementinasilja, kar je le še razlog več za razmislek o možnih rešitvah.

Nesporno bi kazalo sistemske rešitve oblikovati na ravni splošnih(preventivnih) in posebnih dejavnosti. K prvim spada obveščanje inozaveščanje javnosti, pri čemer imajo enakovredno in nenadomestljivovlogo tako sistem izobraževanja kot mediji. Pri slednjih naj ne bi šlotoliko za pripovedovanje zgodb o nasilju kot predvsem za informiranje omožnostih in učenju o nenasilnem reševanju problemov. Tudi ustreznasocialna in stanovanjska politika ter raziskovanje večrazsežnostnegaprostora nasilja spadajo med ukrepe splošne prevencije.

Posebni ukrepi v učinkovitih modelih sistemskega reševanja problemanasilja, kjer so otroci in mladostniki bodisi žrtve bodisi storilci,pomenijo:



· dostopnost potrebnih/ustreznihinformacij - nesenzacionalistično poročanje medijev, podatki orazpoložljivi pomoči, podatki za različne ciljne skupine –strokovnjaki, uporabniki, žrtve, otroci, starši; telefoni, kriznicentri in skupine za samopomoč za žrtve
· zgodnje odkrivanje - zgodnje intervencije – strokovne službe in sodelovanje med njimi
· prijavljanje – vsi (tudi sosedje– povezano z ozaveščenostjo javnosti), izdelani protokoli za pregon,prijavna dolžnost socialnih služb in zdravstva;pooblaščenec/spremljevalec žrtve, specializacija za obravnavomladoletniškega nasilja v organih odkrivanja in pregona, specializacijav sodstvu
· pomoč in terapevtska obravnavacelotne družine – koordinacija med pristojnimi službami in modelipomoči (telefon, krizni centri, samopomoč) ter dopolnjevanje zindividualno obravnavo
· ukrepi v zvezi z otroki – šola zastarše, kampanije proti telesnemu kaznovanju, posebna skrb socialnihslužb za ogrožene otroke/družine, pozornost otrokom s posebnimipotrebami, otrokom v rejniških družinah in v vzgojnih zavodih
· izobraževanje – od vrtcev dosrednjih šol – učenje o nenasilnih poteh do rešitve problemov, učenje ovrednotah
· socialne službe – specializacijasocialnih delavcev, multidisciplinarni pristop, supervizija inpermanentno izobraževanje strokovnih delavcev, oblikovanje protokolovza obravnavo
· nevladne organizacije –selekcija, strokovna usposobljenost, supervizija – naj bi zgoljdopolnjevale delo javnih služb.

Posledice kaznivih dejanj z elementi nasilja, še posebej dlje časatrajajočih zlorab otrok, so zastrašujoče, še zlasti, če ostanejodejanja dolgo časa neodkrita. Bližnji odnos med žrtvijo in storilcempraviloma povzroči žrtvi večjo škodo kot zloraba s strani neznaneosebe. Zaščita otrok pred zlorabami, zanemarjanjem in grdim ravnanjemterja sestavljena in usklajena prizadevanja tako na ravni preventivnihdejavnosti kot tudi na področju multidisciplinarne obravnave žrtev instorilcev.





 Apostel, L. (1989). Children`s Rights and Needs. Human Rights and Needs. Open problems and personal convictions. In: Verhellen, E., Spiesschaert, F. (eds.) Ombudswork for Children.Leuven/Amersfoort: Acco.

Drugo poročilo Republike Slovenije o sprejetih ukrepih za uresničevanje Konvencije o otrokovih pravicah. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Neobjavljeno
besedilo, 2001.

Franklin, B. (1986). The Rights of Children. Oxford/New York: Basil Blackwell.

Freeman, M. (1992). The limits of Children`s Rights. In: Freeman, M., Veerman, P. (eds.) The ideologies of Children`s Rights. Dodrecht: Martinus Nijhoff Publishers, 36-7.

Hoffman, K.L., Demo, D.H., Edwards, J.N. (1994). Physical wife abuse in non-Western society: An integrated theoretical approach. Journal of Marriage and the Family, 56:131-146.

Jaffe, P.G., Wolfe, D.A., Wilson, S.K. (1990). Children of battered women. Thousand Oaks, CA, Sage.

Jouriles, E.N., Murphy, C.M., O`Leary, K.D. (1989). Interspousal aggression, marital discord, and child problems. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 57:453-455.

Kazenski zakonik z uvodnimi pojasnili Boštjana Penka in Klavdija Stroliga in stvarnim kazalom

dr. Vida Jakulina (1999). Ljubljana: Uradni list republike Slovenije.

Konvencija o otrokovih pravicah. Ljubljana:Slovenski odbor za UNICEF (2002).

Levinson, D. (1989). Family violence in cross-cultural perspective. Thousand Oaks, CA, Sage.

McGuire, J., Mason, T., O`Kane, A. (2000). Behaviour, Crime and Legal Processes. A Guide for Forensic Practtitioners. Chichester: John Wiley & Sons Ltd.

Mnookin, R. (1982). Foster Care: In Whose Best Interest? In: Beck, R., Weiss, H.B. (eds.) The Rights of Children. Cambridge: Harvard Educational Review.

Salecl, R. (1991). Disciplina kot pogoj svobode. Ljubljana: Študentska organizacija Univerzev Ljubljani.

Schmidt, H.K., Soloman, G.F., Johnson, H. (1973). The Artificial Conscience. Corrective and Social Psychiatry, 23:93-100.

Šelih, A. (1992). Splošni problemi otrokovih pravic. In: Šelih, A. (ed.) Pravni vidiki otrokovih pravic.

Ljubljana: Uradni list RS.

Štefanc, D. (2002). Otrokove pravice in njihovo uveljavljanje v Sloveniji. Diplomska naloga. Ljubljana:Filozofska fakulteta.

Verhellen, E. (1994). Convention on the Rights of the Child. Background, motivation, strategies, main themes. Leuven/Apeldoorn: Garant.

Whitfield, C.L. (1995). Memory and abuse: remembering and healing the effects of trauma. Deerfield Beach, Florida: Health Communications.

WHO (World Health Organization) (2002). World report on violence and health. Geneva.

Wintersberger, H. (1994). Costs and Benefits – The Economics of Childhood. In: Childhood Matters Social Theory, Practice and Politics. Aldershot: Avebury.

Začetno poročilo Republike Slovenije o sprejetih ukrepih za uresničevanje Konvencije o otrokovih pravicah. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, 1997.

Zakon o kazenskem postopku z uvodnimi pojasnili Boštjana Penka in stvarnim kazalom (1998).

Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt