Natisni vsebino

Nagovor varuhinje ob Mednarodnem dnevu spomina na holokavst

26.01.2016 09:35
Kategorija: Izjave za javnost, Delovanje in dogajanje, Govori


Center urbane kulture (Kino Šiška), 24. 1. 2016

 

 

Spoštovane in spoštovani;

predsednik republike, g. Borut Pahor,

ministrica za kulturo, mag. Julijana Bizjak – Mlakar,

taboriščnice, taboriščniki,

ukradeni otroci, izgnanci,

zaporniki druge svetovne vojne in vsi, ki vas druži tako poseben dan!

 

Ko sem prejela povabilo, da spregovorim ob svetovnem dnevu holokavsta, sem bila počaščena. Živimo v časih, ko dan za dnem govorimo o hudih dogodkih, smrti, pokolih, beguncih, migrantih, o tistih, ki so izgubili svoje domove in hitijo v svet, da bi našli nove. Pogosto uporabljamo celo zlovešče izraze, kot so tretja svetovna vojna ali konec sveta. Veliko je nestrpnosti, sovražnosti ter takšnih in drugačnih pogledov na našo preteklost, tudi zgodovino, da ne govorimo o sedanjosti, ko ni prave enotnosti, ki bi jo še tako rabili.

 

Lahko bi rekli, da bijemo boj v besedah in dejanjih, da pa celo pozabljamo na vse tiste, ki so trpeli, ker so pripadali različnim etničnim, verskim, narodnim in drugim skupinam in so bili diskriminirani.

Koncentracijsko taborišče nekateri opredeljujejo kot prostor za pridržanje oziroma izoliranje političnih nasprotnikov in nevšečnih ljudi, v skrajni obliki pa je namenjeno razčlovečenju in organiziranemu pobijanju. Pojem takega taborišča se povezuje tudi s pojmom holokavsta. Čeprav ima beseda izvor v grški mitologiji, nam je bližja judovska oznaka, da je šlo za sistematični genocid Judov, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno. Pridružile so se še druge skupine prebivalstva; Slovani, Romi, nekatere verske skupnosti, umsko in telesno prizadeti, pa tudi ljudje drugačnih spolnih nagnjenj.

 

Sama sem v lanskem letu obiskala Auschwitz, kraj hudega imena in zločinov, ki jih ne moreš pozabiti, tudi če ga sam vidiš in doživiš le kot obiskovalec, pa čeprav po mnogih desetletjih od grozovitih dogajanj. Sprehod skozi hiše groze, mučenja, izolacij, skozi prostore, ki predstavljajo spomin na tisoče in tisoče otrok, žena in mož, ki jim je bil edini cilj, kako priti od tam in preživeti. Ne, takrat celo ni bilo misli na samomore, bila je le velika in skupna želja zbežati oziroma preživeti. Med taboriščniki so se stkale prav presunljive zgodbe preživetja.

 

Vsi evropski varuhi, ki smo tega dne obiskali taborišče, smo nemo opazovali in si v mislih predstavljali prizore ne tako davne preteklosti. Bili smo si enotni: to se ne sme več ponoviti.

 

Kot varuhinja človekovih pravic se zavedam, da ni kazni brez zločina in brez pravične sodbe. A prav za taboriščnike je veljalo, da te ni bilo, prav tako ni bilo nikakršne obrambe, ugovorov ali preizkusov razlogov za pripor, kakor jih poznamo danes.

 

Grozljiva je številka ljudi, ki so bili iz naših pokrajin zaprti, izgnani, ki so umrli, prisilno delali, bili v vojnem ujetništvu ali ustreljeni kot talci. V italijanskih taboriščih jih je bilo 36.200, v nemških 21.234, v madžarskem 688, v hrvaškem taborišču Jasenovac 400. Od vseh jih je v taboriščih umrlo kar 12.360, 19.000 jih je bilo na prisilnem delu in vojnem ujetništvu, 2.949 ljudi pa je bilo ustreljenih kot talci. Trpelo je preko 60.000 ljudi iz naše majhne Slovenije.

 

Če samo pomislimo na vse naštete ljudi, njihove dneve brez sonca in z vsakdanjo bližino smrti, dneve polne brezupa, strahu, žalosti, trpljenja, hudega dela in preganjanja, nas groza kar ohromi. Le nekateri ste preživeli, le nekateri ste živ spomin na najhujše grozote druge svetovne vojne in prav je, da vam izkažemo vse spoštovanje in vam sledimo v vaši neizmerni želji, biti in ostati človek celo v najtežjih preizkušnjah. Vaše preživeto gorje mora opominjati nas in prihodnje rodove. Da ne izgubimo zgodovinskega spomina, da nam ga ne zameglijo drugačne zgodbe in pripovedi, ki poskušajo zmanjšati pomembnost upora evropskih narodov zoper razčlovečenje brez primere v zgodovini človeštva. Taborišča in taboriščniki ste živ dokaz tega, kar se je tam dogajalo. Kdor ne verjame, naj si jih preprosto ogleda.

 

Svečka, ki sem jo prižgala za vse, predvsem pa za naše Slovenke in Slovence, ki so tam umrli, je le majhen, komaj opazen plamen upanja, da ti ljudje ne bodo nikoli, prav nikoli pozabljeni. In da res ne bodo, moramo storiti več, da tudi mlajše generacije oblikujejo svoj odnos do temačnega obdobja Evrope, do holokavsta. Morda je treba uporabiti še več različnih zgodovinskih virov in z razvijanjem analitičnih veščin slediti potrebi po oblikovanju zgodovinske zavesti, ki bo temeljila na vedenju in znanju. O vsem, tudi o dogodkih, ki nam žal niso v ponos. Tudi nanje ne gre pozabiti.

 

Od nekdaj, in ne le po drugi svetovni vojni je v sprejetih deklaracijah in konvencijah o človekovih pravicah, je pravica do življenja ena izmed temeljnih človeških vrednot. Brez življenja izgubijo smisel tudi vse druge vrednote. V času druge svetovne vojne, v taboriščih iztrebljanja nedolžnih ljudi, v delovnih taboriščih ali na frontah, pa je bilo skorajda nemogoče razmišljati o spodobnem, človeka vrednem življenju, brez mučenja, prisilnega dela in večkrat posledične smrti. In prav misel na življenje zunaj in onkraj grozot in smrti je mnoge izmed vas hrabrila, da ste vzdržali, preživeli in nas lahko danes opominjate.

 

Spoštovane in spoštovani, ne moremo prezreti dejstva, da je šele 1. novembra leta 2005 Generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo o mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, kot spomin na dan osvoboditve Auschwitza, ki je bil 27. 1. 1945. Pozno, bi lahko rekli, pa vendar.

 

Zagotovil, da takšnih in sorodnih taborišč ne bo človeštvo nikoli več dopustilo, pa žal nimamo. Lahko pa vsak izmed nas stori kar največ zmore, da prispeva k odpravljanju vzrokov in povodov za nasilno reševanje vsakršnih sporov med ljudmi in narodi, za razumevanje in sprejemanje ljudi iz različnih kulturnih okolij, za strpnost do drugačnosti in nenehni boj za uveljavitev temeljnih človekovih pravic. Tudi danes je izjemen čas za strpnost.

 

Ponosno nosim značko kot simbol internirancev, ki sem jo prejela kot slavnostna govornica in upam, da bom lahko kot varuhinja naredila dovolj, da ne boste nikoli pozabljeni. Da ne bodo pozabljeni tisti, ki so morali umreti, ker jim ni bilo usojeno preživeti. Da nikoli ne bo zamrl spomin na milijone nedolžnih žrtev holokavsta.

 

Hvala vsem vam, hvala organizatorjem in vsem mladim, ki z nastopom kažete pot, ki vodi k spoštovanju človeka z vsemi pravicami, ki mu kot svobodnemu bitju, preprosto pripadajo. Pripadajo in ne kršijo!

 

S spoštovanjem do vseh vas,

 

Vlasta Nussdorfer,

varuhinja človekovih pravic RS


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.