Natisni vsebino

Nagovor evropskih kolegov na sprejemu ob dnevu človekovih pravic

06.12.2002 14:24
Kategorija: Delovanje in dogajanje, Mednarodni odnosi, Govori


Ekscelence, spoštovani gostje,

res bomo praznovali dan človekovih pravic šele čez nekaj dni. A izrabljam to priložnost in obisk tolikih kolegov ombudsmanov iz številnih evropskih držav, da skupaj posvetimo nekaj misli dnevu, ko je prišlo s sprejetjem mednarodnih standardov varovanja človekovih pravic do poskusa označbe konca samovolje pri določanju vrednosti človekovega življenja. Človekovo življenje nima vrednosti, ampak je vrednota, ki ne more biti le sredstvo pri doseganju velikih zgodovinskih ciljev - bodisi nacionalnih, verskih, rasnih ali ideoloških.

Splošna deklaracija o človekovih pravicah je bila prvi univerzalni dokument, ki je določil osnovne standarde človekovih pravic, veljavnih za ves svet, in sprožil oblikovanje in sprejemanje vrste posebnih konvencij, ki so te splošne pravice specificirali za posamezna področja: ekonomsko, socialno in kulturne pravice, konvencijo proti rasni diskriminaciji, proti diskriminaciji žensk, konvencijo o pravicah otrok, evropsko konvencijo za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin in še vrsto drugih. Torej so standardi in pravila določeni, potrebno jih je le spoštovati in se po njih ravnati. Za to spoštovanje pa so najbolj odgovorne države. Vsaka država znotraj svojih meja in v skladu s svojo ekonomsko in politično močjo, tudi v svetu. Zaveze za spoštovanje, zaščito in promocijo človekovih pravic pa niso oproščene niti druge institucije, civilna družba, mediji, posamezniki in seveda še posebej ombudsmani.

Ombudsmani se zavedamo, da je to naša osnovna naloga in tudi zato smo se zbrali v Ljubljani, da ponovno preverimo, ali naredimo dovolj in da morda v izmenjavi izkušenj še izboljšamo svoje delovanje. Zavedamo pa se, da je moč našega delovanja sicer zelo velika, a še vedno omejena le na kontrolo predvsem najmočnejšega akterja v družbi: države in njenih institucij. A tudi to ni majhna moč niti odgovornost in na nas samih je, da prepričamo druge, da upoštevajo naša opozorila in predloge.

Čeprav je večina človeštva v času sprejemanja deklaracije po drugi svetovni vojni verjela, da je čas strahu pred nasiljem svetovnih razsežnosti minil, tega po več kot pol stoletja še vedno ne moremo trditi. Nasilje, brezpravnost, revščina, pomanjkanje politične, socialne in ekonomske varnosti v večini sveta še niso preteklost. Tudi mednarodni odnosi so zelo napeti: revščina, lakota, pomanjkanje političnih in drugih svoboščin, teptanje osnovnih človekovih pravic na eni strani ter izobilje na drugi. Nevarnost za obnovo nasilja svetovnih razsežnosti grozi vsak trenutek. In le s strpnim dogovarjanjem vseh ga lahko preprečimo. Predvsem pa s spoštovanjem človekovih pravic vsakega državljana sveta, z zagotavljanjem ekonomske, socialne in kulturne varnosti, odpravljanjem revščine, zmanjševanjem vseh vrst neenakosti ter predvsem spoštovanjem človekovih pravic. Skratka, z odpravljanjem tistih vzrokov, ki ustvarjajo konflikte. Le s povečevanjem vojaških izdatkov, krepitvijo vojska in sestavljanjem raznovrstnih vojaških koalicij, ki naj bi branile bogati svet pred revnimi, tega zanesljivo ne bomo dosegli.

Spoštovani,

prepričan sem, da se strinjamo: ne smemo dopustiti, da bi bil v letu le en dan, ko bi se slavnostno spomnili na pravice vsakega človeka, enakega ali drugačnega, velikega ali majhnega, našega ali vašega. Tak dan mora biti vsak dan.

 


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.