Natisni vsebino

Človekove pravice v starosti

15.10.1998 14:13
Kategorija: Referati


 

OKROGLA MIZA ČLOVEKOVE PRAVICE V STAROSTI
Ljubljana, 10. januar 2000

 

Ivan Bizjak, varuh človekovih pravic

S posebnim zadovoljstvom pozdravljam vse vas, ki ste z udeležbo na okrogli mizi človekove pravice v starosti pokazali svoje zanimanje in zavzetost za izboljšanje in zagotavljanje čim boljšega položaja starejših pri nas. Prepričan sem, da to vaše zanimanje ne temelji le na skrbi za lasten položaj v starejših letih, da se torej živo zavedate razsežnosti in pomena gesla mednarodnega leta starejših “ K družbi za vse starosti”. 
 

Demografske značilnosti moderne družbe

Značilnost človeške vrste je dolgo otroštvo in dolga starostna doba. To je v zgodovini omogočilo starejšim, da so učili (izobraževali) mlajše in nanje prenašali vrednote; ta vloga je zagotovila preživetje človeka in njegov napredek. V zadnjih desetletjih tega stoletja se svet, zlasti seveda njegov razviti del, vse bolj sooča s pojavom staranja. Še nedavno so bili redki posamezniki tako po številu kot po deležu glede na celotno prebivalstvo, ki so živeli globoko v starost. Z napredkom medicine tako pri temeljni zdravstveni oskrbi kot pri obvladovanju mnogih bolezni ter z izboljšanjem prehrane in sploh načina življenja, je prišlo do povečanega števila in deleža starejših oseb. Po oceni združenih narodov je bilo leta 1950 približno 200 milijonov oseb starih 60 let in več, leta 1975 je ta številka narasla na 350 milijonov. Predvidevanja za leto 2000 govorijo, da bo ta številka 590 milijonov, do leta 2025 pa preko 1.100 milijonov, kar pomeni povečanje za 224 odstotkov v primerjavi z letom 1975. Leta 2025 bo 13,7 odstotka celotnega prebivalstva starih 60 ali več let.

Naraščanje števila in deleža starajočih pomeni spremembo v starostni strukturi prebivalstva: zmanjšuje se delež otrok, povečuje pa delež starejših oseb med prebivalstvom. V razvitih državah sveta je bil, po podatkih združenih narodov, v letu 1975 delež oseb, mlajših od 15 let 25 odstoten. Pričakuje se, da bo ta delež v letu 2000 padel na 21 % in v letu 2025 na 20 %. Osebe stare 60 let in več so leta 1975 imele 15 odstoten delež v razvitih državah, za leto 2000 se predvideva, da bo ta delež narasel na 18 % ter v letu 2025 na 23 %. Seveda so to le povprečja za velika območja. Med državami in območji znotraj posameznih držav so možna znatna odstopanja.

V razvitih državah sveta se bo med letoma 1975 in 2025 življenjska doba podaljšala za približno dve in pol leti. Moški v starosti 60 let bo tako leta 2025 lahko pričakoval še 17 nadaljnjih let življenja, ženska pa še nekoliko več in sicer 21 let. Naraščanje deleža prebivalstva, starejših od 60 let bo vse bolj opazno v nekaj naslednjih desetletjih in še posebej v prvi četrtini 21. stoletja. Vse bolj pa bodo sestavljale večino starejše populacije ženske.

Navedeni demografski trendi in spremembe v strukturi prebivalstva se kažejo tudi v naši državi. Demografski trendi tudi za Slovenijo kažejo povečevanje števila starejših oseb. Konec leta 1995 je v Sloveniji živelo 249.046 ljudi starih 65 let ali več. Njihov delež v celotnem prebivalstvu je znašal 12,5 odstotka. Po srednji varianti projekcije prebivalstva Slovenije, kot jo je leta 1996 izdelal Statistični urad Republike Slovenije, naj bi bil delež prebivalstva, starega 65 in več let 13,6 % leta 2000, 14,8 % leta 2005 in 15,9 % leta 2010. Leta 2020 naj bi ta delež znašal že 19,4 % ali 59,3 % več kot leta 1995. Ob le rahlem povečanju skupnega števila prebivalstva (od 1.990.266 v letu 1995 na 2.048.831 v letu 2020 ali za 2,9 odstotka), je v istem časovnem obdobju torej predvideno močno povečanje števila oseb, starih 65 let in več. Tako pomembne spremembe v starostni strukturi prebivalstva terjajo ustrezne programe pri načrtovanju javne skrbi za staro prebivalstvo in to na državni in lokalni ravni ter že zdajšnje uvajanje in priprave zlasti sedanje srednje generacije na lastno starost.
 
Položaj starejših oseb v družbi

Čeprav starejše osebe delijo večino problemov in potreb z ostalim prebivalstvom, pa nekatere zadeve vendarle odražajo posebne lastnosti in potrebe te skupine prebivalstva. Naj omenimo le področje zdravja in prehrane, stanovanja in sploh nastanitvenih možnosti, družinskega življenja, socialnega varstva, finančne varnosti, zaposlitve, pa tudi izobraževanja. Ne smemo prezreti družbenoekonomskih vplivov staranja prebivalstva, ki se odraža v povečanem deležu starejših v skupnem številu prebivalstva. Upoštevati je treba učinke staranja prebivalstva na proizvodnjo, porabo, prihranke in vlaganja in sploh na način življenja.

Pomemben del družbenoekonomskega razvoja je vključevanje oseb vseh starosti v družbo, v kateri bosta odstranjeni diskriminacija na podlagi starosti in neprostovoljna osamitev. Pravica do varstva pred revščino in socialno izključenostjo je še posebej pomembna za starejše. Zato je treba vzpodbujati solidarnost in vzajemno pomoč (podporo) med generacijami. Staranje je proces celega življenja in mora biti kot takšen tudi obravnavan. Priprava celotnega prebivalstva za kasnejše obdobje življenja mora biti sestavni del socialne politike ter mora vsebovati interesne, psihološke, kulturne, verske, duhovne, ekonomske, zdravstvene in druge vidike. Za čas staranja je treba zagotoviti pravično in uspešno življenjsko obdobje: materialno, pa tudi duhovno. Kvaliteta življenja ni pri tem nič manj pomembna kot dolga življenjska doba. Starajočim mora biti v največji možni meri omogočeno, da živijo polno, zdravo, varno in zadovoljno življenje in to kot neločljiv sestavni del družbene skupnosti.

Splošno načelo enakosti pred zakonom zagotavlja, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine tudi ne glede na starost kot osebno okoliščino. Temeljne in neodtujljive človekove pravice in svoboščine v celoti in nezmanjšano veljajo tudi za starejše osebe. Spoštovanje dostojanstva ter telesne in duševne integritete posameznika ima v pravni in socialni državi še poseben pomen v razmerju do starejših. Predvsem ima vsaka starejša oseba pravico do socialnega varstva. V tej zvezi Evropska socialna listina Slovenijo zavezuje, da neposredno ali v sodelovanju z javnimi ali zasebnimi organizacijami sprejme ali spodbuja ustrezne ukrepe, katerih namen je zlasti, da:

    * omogočijo starejšim osebam, da ostanejo polnopravni člani družbe tako dolgo, kot je mogoče, s pomočjo:
          o ustreznih sredstev, ki jim omogočajo spodobno življenje in aktivno vlogo v javnem, družbenem in kulturnem življenju;
          o informacij o službah in možnostih, dosegljivih starejšim osebam ter o priložnostih, da jih uporabijo;
    * da omogočijo starejšim osebam, da si svobodno izberejo svoj življenjski slog in živijo samostojno v domačem okolju tako dolgo, kot želijo in zmorejo, s pomočjo:
          o nastanitve, prilagojene njihovim potrebam in njihovem zdravstvenem stanju ali ustrezne pomoči pri prilagajanju njihove nastanitve;
          o zdravstvene nege in storitev, ki jih potrebujejo glede na svoje stanje.

Starejšim osebam je treba zagotoviti varnost, kjerkoli so, da se ne bodo bali izkoriščanja ter telesne in duševne zlorabe. Zagotoviti jim je treba skrb, varstvo in nego, kadarkoli bi jo v prihodnosti potrebovali. S tem se spodbuja občutek varnosti in izboljšane kvalitete življenja. Starejši ljudje imajo enako upravičenje do človeškega dostojanstva kot drugi člani človeške družbe. Tako imajo enake pravice in obveznosti, tudi glede pravice do zasebnosti, lastnega življenjskega sloga ter spoštovanja njihovih odločitev, upoštevaje različne stopnje v njihovem staranju. Povečati in olajšati je treba različne dejavnosti za starejše ljudi, posebej za tiste, ki žive v zavodih. Zagotoviti jim je treba dostop do informacij, s tem pa tudi možnosti za družbeno, kulturno in individualno udejstvovanje na način, ki ohranja samoodločanje in svobodno izbiro. Kar največja integriranost v družbo bo tudi starejšim omogočila človeškega dostojanstva vredno polno življenje ter jim pomagala, da se izognejo osamljenosti, brezciljnemu doživljanju starosti in odrinjenosti na rob družbenega dogajanja.

Daljše življenje ne sme pomeniti zmanjšanja ugodja v življenju. Starejši ljudje morajo imeti možnost, da ohranijo bogato družbeno in individualno udejstvovanje in delovanje. Starejšim ljudem, ki so v zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih, je treba zagotoviti, da lahko živijo svoje življenje kar najbolj neodvisno, upoštevaje njihovo zdravstveno stanje in sposobnost za samostojno življenje. Spoštovati je treba njihovo zasebnost in jim omogočiti sodelovanje pri odločitvah, ki se nanašajo na življenjske razmere v zavodih.
 
(Pre)polni domovi še vedno edina možnost za starejše?

Med socialnovarstvenimi storitvami, ki so namenjene odpravljanju socialni stisk in težav, določa Zakon o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92, 42/94 in 41/99 – ZSV) tudi institucionalno varstvo. Institucionalno varstvo obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Institucionalno varstvo starejših ljudi opravljajo v Sloveniji predvsem domovi za starejše, ki so praviloma javni socialnovarstveni zavodi in opravljajo dejavnost socialnega varstva nepridobitno kot javno službo. V Sloveniji je 55 javnih socialnovarstvenih zavodov: domov za starejše (teh je 49) in posebnih socialnovarstvenih zavodov za odrasle ljudi (teh je 6). Priče pa smo tudi že prvim zasebnim socialnovarstvenim zavodom, tako n. pr.: Dom Marije in Marte Karitas Logatec. Kapaciteta vseh navedenih domov znaša 13.680 oseb s tem, da je med 1.630 mesti v šestih posebnih zavodih (za posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe) 200 mest, namenjenih starejšim osebam.

Ne nameravam se spuščati v podrobnejšo analizo razmer in storitev, ki jih svojim stanovalcem nudijo slovenski domovi za starejše, omenim pa naj le nekaj ugotovitev in predlogov. Zaradi velikih kvalitativnih sprememb stereotipna podoba za večino slovenskih domov za starejše, češ da so tam nastanjene osebe nemočne, odvisne, pasivne in osamljene, ni več v skladu z dejanskim stanjem. V domove za starejše vse pogosteje prihajajo bolj izobraženi ljudje z večjo življenjsko razgledanostjo, pa tudi z večjimi zahtevami za bolj specifično in kvalitetno ponudbo storitev in zavodske nastanitve. Zelo je cenjena zasebnost, zato bi bilo v prihodnje v domovih primerno in potrebno zagotavljati čim večje število enoposteljnih sob z lastnimi sanitarijami in kopalnico. K boljšemu počutju in avtonomnem odločanju o življenju v domu za starejše lahko veliko prispeva tudi času in razmeram prilagojen hišni red, ki podrobno in pregledno določa pravila bivanja v domu in s tem tudi pravice in dolžnosti stanovalcev. Pri tem je zelo pomembno, da so s temi pravili vsi stanovalci dejansko seznanjeni in da pravila določajo tudi brez težav dostopne in za uporabo preproste pritožbene poti. Temeljno vodilo mora biti, da se pritožba obravnava hitro, temeljito in pravično.

Med problemi naj omenim neugodno razmerje med številom zaposlenih in številom stanovalcev v domovih za starejše. Posledica pomanjkanja kadrov je slabša skrb za stanovalce. Ob pomanjkanju delovne sile si mnogi domovi pomagajo s programi javnih del, lahko pa bi se več posluževali tudi pomoči vojaških obveznikov, ki izvršujejo civilno službo kot nadomestilo vojaškemu roku. Njihova pomoč je lahko nadvse dobrodošla, kar potrjujejo izkušnje tistih zavodov, ki to možnost že uporabljajo.

Socialnovarstveni zavodi vse bolj postajajo (tudi) zdravstveni zavodi, saj poleg storitev socialnovarstvene narave nudijo tudi zdravstveno nego in rehabilitacijo. Velik je tudi pritisk za sprejem starejših osebe neposredno iz bolnišnice. Skrb zbujajoče so informacije, ki smo jih dobili ob obiskih v domovih za starejše, da njihovi stanovalci kot bolniki niso vedno obravnavani pri opravljanju zdravstvene dejavnosti pod enakimi pogoji in na enak način kot bolniki, ki niso v institucionalnem varstvu. Tako smo slišali očitke, da je stanovalec doma za starejše iz bolnišnice odpuščen hitreje, češ, saj bodo zanj poskrbeli v domu za starejše, ali pa iz istega razloga v zdravstveni zavod sploh ni sprejet.

V zvezi s tem bi bilo potrebno intenzivirati načrte o vzpostavljanju negovalnih oddelkov v bolnišnicah, oziroma o negovalnih bolnišnicah. Domovi za starejše niso najprimernejši za zahtevno zdravstveno nego, oskrba v okviru bolnišnic pa bi bila ustreznejša tudi z vidika humanosti, saj premeščanje ljudi, ki potrebujejo stalno pomoč in oskrbo, v prezasedene domove ter obremenjevanje svojcev z brezuspešnim iskanjem prostora, nikakor ni niti humano niti smiselno. Pravica do kakovostnega zdravstvenega varstva je temeljna pravica na področju zdravja. Vsak ima pravico prejeti takšno zdravstveno varstvo, ki je primerno njegovim zdravstvenim potrebam. Bolnik ima pravico, da se ga obravnava s spoštovanjem glede na njegovo diagnozo, zdravljenje in nego, ki jo potrebuje. To pravico ima tudi v končnem stadiju bolezni, vključno s pravico, da umre dostojanstveno.

Po 50. členu ZSV opravljajo domovi za starejše institucionalno varstvo starejših ter pomoč posamezniku in družini na domu. Hkrati ZSV določa, da dom za starejše opravlja tudi naloge, ki obsegajo priprave okolja, družine in posameznikov na starost. V praksi je dejavnost domov usmerjena skoraj izključno na področje zavodskega varstva. Druge oblike skrbi za starejše, tudi tiste, ki jih ureja naša zakonodaja, na primer pomoč družini na domu, socialni servis itd., so bolj redke, kot bi si to želeli.

Starejšim je treba predvsem omogočiti, da čim dlje ostanejo v svojem okolju, kjer so že prej živeli in delali, ali v bližini njim domačega okolja, npr. v t.i. varovanih stanovanjih. Različne organizirane storitve in oblike pomoči na domu naj bi zadržale v domačem okolju čimveč starejših oseb. Institucionalno varstvo pride v poštev podrejeno in šele takrat, ko posameznik ne more več živeti v domačem okolju in je nujno potrebna zavodska namestitev. čim kasnejše institucionalno varstvo je tako v interesu starejših oseb, da ostanejo polnopravni člani družbe, dokler jim to omogočajo telesne, psihične in intelektualne sposobnosti, kot tudi v javnem interesu, da se povpraševanje po institucionalnem varstvu omeji zgolj na tiste osebe, ki takšno obliko socialnega varstva zares potrebujejo. Starejšim osebam je torej treba omogočiti, da živijo samostojno v domačem okolju tako dolgo, kot želijo in zmorejo ob pomoči zunaj zavodskega zdravstvenega in socialnega varstva. Varstvo in nega starejših je več kot zgolj čista postelja in celodnevna oskrba. Pri organiziranju mreže in vrste programov in storitev, ki bi podpirali samopomoč in družinsko oskrbo, je treba izhajati iz zavedanja, da posamezniku kvalitetno pomagamo le, če ga obravnavamo celostno in mu temu ustrezno ponudimo različne oblike pomoči, ne pa da mu nudimo le oskrbo.

Spoštovanje starejših in skrb zanje naj bi bila ena od stalnic v človeški kulturi, zato vprašanja starejših oseb ne smemo obravnavati ločeno, ampak kot pomemben in potreben sestavni del v celotnem razvojnem procesu na vseh ravneh človeške družbe. Človeško dostojanstvo je v vseh starostih enako in vedno mlado!

Zavedam se, da sem se v tem uvodnem razmišljanju dotaknil le nekaterih vprašanj položaja starejših v naši družbi. Želim, da bi okrogla miza navedena in številna druga vprašanja globlje in im bolj celovito osvetlila in prispevala uporabne predloge in načrte za njihovo uresničevanje. Šele tako bomo dosegli, da leto starejših, ki se je izteklo, ne bo izzvenelo kot epizodna in površna manifestacija, marveč se bo podaljšalo v trajno uresničevanje pomembnih nalog v dobro starejših med nami.

 

 


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.