Natisni vsebino

Človekove pravice ne morejo čakati

15.10.1999 16:36
Kategorija: Članki



--------------------------------------------------------------------------------

Avtor: Ivan Bizjak
Publikacija: Unesco glasnik
Datum objave: oktober 1999
Stran: 3-4

--------------------------------------------------------------------------------

ČLOVEKOVE PRAVICE NE MOREJO ČAKATI

Ob koncu stoletja, ki sta ga še posebej zaznamovali dve svetovni vojni, z njima in z različnimi totalitarizmi povezana človeka nevredna barbarska dejanja, in ob prehodu v novo tisočletje, postajajo človekove pravice vodilna ideja sodobnih demokratičnih prizadevanj in boja proti vsem oblikam totalitarizma.

Ideja o človekovih pravicah izhaja iz ideje o človeku kot svobodnem in osebno odgovornem bitju. Ko govorimo o človekovih pravicah, mislimo najprej na Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki jo je sprejela in razglasila Generalna skupščina Organizacije združenih narodov 10. decembra l948. V tej izjavi, ki obsega 30 členov, so ljudstva sveta določila temeljne pravice, ki izvirajo iz dostojanstva človeške osebe in jih ima zato vsak človek. Teh pravic ne podeljuje nobena družba, noben parlament, nobena oblast. To niso podeljene, temveč prirojene pravice.

Za človekove pravice je bistveno, da so brezpogojne. Teh pravic se ne zasluži, z ničemer niso pogojene, ker izvirajo iz temeljnega dejstva, da smo ljudje s prirojenim dostojanstvom svobodni in enaki. Vsekakor je res, da človek nima samo pravic, ampak tudi dolžnosti, čeprav izpolnitev dolžnosti ni absolutni pogoj za uživanje pravic. Dolžnosti, ki jih ima človek kot nosilec temeljnih človekovih pravic, v bistvu lahko strnemo v zahtevo, da iste pravice, ki jih terja zase, spoštuje v odnosu do drugega človeka.

Ideja o človekovih pravicah ne domneva in ne obljublja, da bodo zaradi nje spori in napetosti med ljudmi, oziroma med družbo in posamezniki, preprosto izginili. Gre predvsem za to, da napetosti in nesoglasja rešujemo v skladu z dostojanstvom človeka kot umnega bitja, ki je sposobno razločevati kaj je prav in kaj ni. Ideja o človekovih pravicah pa hoče tudi braniti posameznika pred nasiljem in premočjo tistih, ki imajo oblast in poskušajo dostikrat svoje (p)osebne interese prikazovati kot interese vse družbe ali celo vsega človeštva. Ideja o človekovih pravicah izvira torej iz ideje o neskončni in absolutni vrednosti človeške osebe in pomeni njeno obrambo pred državno premočjo.

Spoštovanje in varovanje človekovih pravic je v drugi polovici dvajsetega stoletja doživelo občuten razvoj, a se kljub temu še vedno dogajajo barbarska dejanja, žaljiva za človeško vest. Ravno dogajanja te vrste vedno znova opozarjajo, da mora biti spoštovanje človekovih pravic ves čas v ospredju prizadevanj odgovornih v vseh državah, seveda tudi v Sloveniji. Sama razglasitev pravic namreč še ne pripelje do njihovega uresničevanja. Zato je potrebno še marsikaj drugega, od ustreznega okolja demokratične in pravne države, do številnih mehanizmov, ki varujejo in zagotavljajo uresničevanje priznanih pravic. Prizadevanje za spoštovanje in uresničevanje človekovih pravic je nikoli končana naloga, ki zahteva veliko vztrajnosti pa tudi potrpežljivosti in zaupanja v človeka, v soljudi.

Na vprašanje, v kolikšni meri se spoštujejo in uveljavljajo človekove pravice v naši državi, lahko odgovorimo, da so splošne ocene o spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin v Sloveniji dobre. To pa ne pomeni, da ne prihaja do posameznih nepravilnosti in da ne obstajajo številni problemi, ki so v nasprotju z določili zavezujočih mednarodnih pravnih aktov in določbami slovenske ustave. Celotno problematiko, s katero se srečujem pri svojem delu, lahko razdelimo na dva dela. Eno skupino predstavljajo t.i.sistemski problemi, torej tisti problemi, kjer je od samega delovanja države, od njene ureditve odvisno, ali je posamezniku, ki se obrne name, mogoče pomagati. Človekove pravice še niso povsem ustrezno zavarovane s pravnim redom, mehanizmi formalnega, zlasti sodnega varstva pravic pa tudi niso vselej dovolj učinkoviti. Drugi del pa so posamični problemi; nepravilnosti, pomanjkljivosti v delovanju posameznih državnih in drugih organov iz naše pristojnosti, samovoljno ravnanje, prekoračitev pooblastil in podobno.

Za stanje človekovih pravic v Sloveniji je še naprej značilno nerazumno dolgotrajno odločanje v številnih sodnih in upravnih postopkih. Odločanje o pravicah, obveznostih in pravno zavarovanih interesih v številnih upravnih postopkih poteka daleč zunaj zakonskih rokov, sodno varstvo pravic in odločanje o obtožbah zahteva nesorazmeren čas. Skrb zbujajoče je, da se jasne zakonske določbe kršijo in da iz leta v leto ne prihaja do izboljšanj, ki bi dokazovala, da si odgovorni vsaj prizadevajo spoštovati veljavne zakone. Problemi na področju uveljavljanja človekovih pravic so posledica slabega delovanja države. Resna prizadevanja za izboljšanje je zaslediti le na nekaterih področjih, rezultate pa komaj kje. Manjša rast nerešenih zadev v celotnem slovenskem sodstvu še ni znak za izboljšanje stanja. Nujno potrebnih novih in dopolnitev obstoječih zakonov, pomembnih za varstvo človekovih pravic, je bilo sprejetih le malo.

Kljub vsemu pa lahko ugotovimo, da ne prihaja do teptanja najosnovnejših pravic in da so obstoječi problemi jasno razpoznavni. Ti problemi, ki se žal vlečejo iz leta v leto, niso nerešljivi. Gre le za postavitev ustreznih prioritet, tako v zakonodajni aktivnosti kot tudi v delovanju ostalih dveh vej oblasti. Predvsem pa se ne smemo sprijazniti s protizakonitim in slabim stanjem, česar pa se bodo morali odgovorni za upravljanje države bolj živo zavedati. Človekove pravice ne morejo čakati!

 


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.