Natisni vsebino

4. DESCRIPTION OF SELECTED CASES

Annaul Report

4. DESCRIPTION OF SELECTED CASES

1 – Unjustified citing of the provision ordering media to carry gratis public messages

In a complaint and protest sent to us a press agencyexpressed its disagreement at having to publish free of charge theDecree on prohibition of traffic on roads in the Republic of Slovenia,issued by the interior minister for the meeting between the US andRussian Federation presidents. The decree was also published in theOfficial Journal of the Republic of Slovenia (Uradni list RS), no.46/01. The complainant took the view that reasons for giving gratispublication had not been provided pursuant to Article 25 of the MediaAct (Zmed).

In response to our enquiry the interior ministry stated that the letterfrom the public relations representative was not intended as a demandfor free publication in accordance with Article 25 of the ZMed. Thedecision whether to publish the decree in its entirety or to summariseits relevant parts was left to the editorial policy of the individualmedia. They did not, however, monitor to any great degree which mediaobserved the request.

After examining the regulations, the interior ministry (MNZ) responseand the material supplied to us by the complainant, we took the viewthat in the letter of 11 June 2001 from the police PR representative toexecutive editors, the citing of Article 25 of the ZMed wasunjustified. This article provides that on the request of state bodies,media must without delay carry urgent messages in connection withserious threats to people’s life, health or property, cultural andnatural heritage and security of the state. It was clear that theminister’s decree prohibiting traffic on Slovenian roads was not issuedfor the reasons cited in the article, but based on Article 101,paragraph one of the ZVCP (Road Safety Act) and Article 26 of theTransport of Hazardous Goods Act.

During the time of the state visits by presidents Bush and Putin, theMNZ familiarised the public several times with the planned roadclosures. They did this through letters sent to public media headed“public information”. Two such letters were sent to public media forexample on 8 and 14 June 2001. The letter of 11 June 2001, citingArticle 25 of the ZMed, was addressed to executive editors of themedia, but without the aforementioned heading. Based on this thecomplainant – and possibly other media – concluded that the basis forthe request for publication was different from other circulars to thepublic media. The complainant therefore understood the request as ademand for publication free of charge of the decree, and according totheir own statement, only published the decree out of fear of sanctionswhich on the basis of Article 132 of the ZMed can run to fines of atleast 2 million tolars for publishers. We therefore took the view thatthe letter signed by the police PR representative of 11 June 2001 wasinappropriate and misleading in citing Article 25 of the ZMed.

We proposed to the MNZ that in future, where it was supplyinginformation to the media, it take into account our view. 1.0-15/2001

2 – Members of Islamic community also to receive television address

We received an application from Mr Osman Ðogiæ, the Mufti of theSlovenian Islamic community, who forwarded to us the correspondence hehad conducted with the national television corporation RTV Slovenija inconnection with the proposal that the station could facilitate thebroadcasting of his Bairam addresses. He believes that RTV isdiscriminating, since the Islamic community does not have the sameopportunities for the broadcasting of messages during its religiousholidays as those held by the other religious communities in theRepublic of Slovenia. In response to the Mufti’s approach, the producerof RTV information and education programmes said that they could notbroadcast his addresses as part of the main information broadcasts,since this would be in contravention of the code, and suggested that hecontact the producer of religious programmes at RTV.

We requested from the producer of information and education programmesan explanation of the methods applied to date for broadcastingaddresses for religious communities on religious holidays, of theprovision of the code that prohibits broadcasting of such addresses aspart of information broadcasts, and of whether they also plan to carrybroadcasts of the addresses by representatives of the Islamiccommunity. We took the view that directing the Mufti to the producer ofreligious programmes was not appropriate.

The producer responded by explaining that the holiday addresses byrepresentatives of religious communities (Roman Catholic, Evangelicaland Orthodox) had to date been carried outside the informationbroadcasts, in a special programme after the TV news. Thus far they hadgiven the aforementioned religious communities the opportunity once ayear to address their congregations. In these broadcasts theinformation programme only cooperated technically. At the session ofthe editorial council of 8 January 2002 it was resolved that they wouldpropose to the management of the RTV corporation that it offer asimilar possibility of address to the representative of the Islamiccommunity in Slovenia.

The Mufti of the Islamic community later thanked us for our intervention. 1.0-37/2001

3 – Personal data protection and union membership

A complainant approached the human rights ombudsman with a case fromwhich it turned out that employees were setting up their own union in aprivate commercial company. The leading workers of the company weresupposedly exerting a wide variety of pressures on other employees inorder to recruit members (including even threats of redeployment tomore remote areas), and in particular pressurising members of otherunions to resign from those unions and join the union they were settingup.

We informed the complainant that this particular case involved thepossibility of a violation of the constitutionally guaranteed right tofreely found and operate unions and to join them, but the human rightsombudsman had no jurisdiction here, since the ombudsman was set up toprotect human rights and fundamental freedoms only in relation to statebodies, local community bodies and holders of public authorisation. Onthe other hand, we determined from the complaint that this could alsohave involved violation of the provisions of the ZVOP (Data ProtectionAct), and especially of the provisions relating to the purpose ofprocessing and actual protection of personal data – personal data, thatis, indicating union membership of employees. Since the ombudsman isalso subject to certain restrictions relating to persons of private lawin independently overseeing the protection of personal data, wereferred the complainant to the Inspectorate of Personal DataProtection. 1.5-8/01

4 – Denial of access to administrative file for data protection reasons

A complainant receiving a family pension through her late husband, wasinformed by the municipality pension and disability insurance institutein Maribor that following the death of her husband (two and a halfyears after the death of the insured person) the right to familypension was also being claimed by the deceased husband’s son, who hadnot lived together with the father, and whom the complainant did noteven know about. The complainant was informed that the applicantfulfilled the conditions for claiming the right to family pension. Shewished in various ways to obtain information about the claimant orabout whether her late husband was indeed his father. This informationwas not supplied to her at the competent administrative unit, neitherdid the institute allow her access to that part of the file it waskeeping that related to the personal data of the other claimant offamily pension. Neither did the institute issue to the complainant anew decision on the right to family pension, nor give her the decisionissued to the second claimant of family pension.

We were unable to find any legal basis for the described actions of theinstitute. The claimant’s request to be granted a family pension wasdealt with in an administrative procedure, and therefore thecomplainant should also have been issued with a new decision ondivision of the family pension (widow’s and family). In this way theinstitute supplied a decision on the right to family pension to the newclaimant, but only invited the complainant in a letter to communicatewhether she wished to reclaim her disability pension, which she hadreceived prior to the family pension. Since the complainant did notrespond to this message from the institute, she continued to be paidfamily pension, but of course only half of the previous amount.

In particular there was no basis for denial of access to “her pensionfile”, which the complainant requested. Article 82 of the GeneralAdministrative Procedure Act governs the viewing of files, and allowsclients to access files of cases. The complainant was not able toexercise this right.

With regard to the non-issuing of a decision, our enquiries at theinstitute were successful, since they finally issued the complainantwith a new decision on family pension (decision dated 15 January 2001),and this reached the complainant on 13 April 2001. Since the divisionof the family pension had already been decided on 1 October 2001, andalthough the institute states that there had been an error, theombudsman criticised such a manner of operating by the institute.

With regard to access to the complainant’s file, despite theombudsman’s intervention the municipality institute persisted indisallowing the complainant to view the entire pension file relating tothe family pension, because the file contained data on the new familymember, and they are bound to the protection of personal data and couldnot therefore allow her to see the whole file.

Such a position taken by the institute was in our opinion improper, ouropinion being based on the conviction that in the procedure of dividingthe family pension between several family members the complainant hadfulfilled all the conditions (she had a legal interest) for beingallowed access to the entire file relating to this family pension. Thisincludes, therefore, access to all data relating to the new familypension claimant.

We conveyed our opinion to the management of the pension and disabilityinsurance institute, which in turn instructed the municipality branchoffice to allow the complainant access to the entire file relating tothe right to family pension. Access was duly provided and exercised.1.7-1/01

5 – Inappropriate questions to a driving test candidate during medical examinations, owing to unharmonised rules

A complainant approached us because of the behaviour of a doctor whoduring a driving test medical examination asked questions which, in thecomplainant’s opinion, encroached upon his privacy and could not beconnected to determining the ability to drive motor vehicles.

After studying the complaint and the relevant documentation he suppliedto us, we determined that the Rules on medical examinations for driversof motor vehicles and tractors and on issuing medical certificates(Uradni list SRS, no. 12/84) and form DZS št. 8,310 issued on the basisthereof were out of date and not in harmony with the purpose of medicalexaminations, as provided by Article 161 of the Road Traffic Safety Act(ZVCP). This act provides that medical examinations are performed todetermine whether the driving test candidate or driver has the physicaland mental capacity to drive a motor vehicle. The transitionalprovisions of the act lay down that the implementing regulations,including the aforementioned rules, used thus far should continue to beapplied mutatis mutandi until the issuing of appropriate newregulations, if they are not in contravention of the law.

The outdated implementing regulations and forms give broad powers tothe competent physician in determining the physical and mental capacityto drive motor vehicles. We are not professionally qualified to judgewhat questions are appropriate to this end for achieving the legitimateaim, but we believe that this certainly does not involve questionsabout profession, employment, housing and family situation, militaryservice and certain other questions. We therefore proposed to thehealth minister that a new set of rules be adopted as soon as possible,and that new forms be prescribed on this basis. We also conveyed to theminister our opinion that the regulations should define the basis onlyfor those questions that are directly linked to determining thephysical and mental capacity of driving candidates and drivers. Wefurther proposed the comparative determining of how this issue is dealtwith in other countries, particularly in the European Union countries.

The Ministry of Health replied that a special working group wasdrafting all the implementing regulations, which must be issued on thebasis of the ZVCP by the minister responsible for health, in agreementwith the minister responsible for internal affairs. These regulationsinclude two that will set out the health conditions which must be metby motor vehicle drivers and driving instructors, along with the methodand procedure for issuing medical certificates for motor vehicledrivers, as provided by Article 163 of the ZVCP. The form which will befilled in during medical examinations will also be changed, shortenedand adapted to the requirement that only those data should be obtainedfrom driving candidates and motor vehicle drivers that are linked todetermining their physical and mental capacity to drive. 1.7-4/0

6 – What personal information can a library request?

The human rights ombudsman was approached by a complainant who relatedhow a library would request certain personal information from libraryusers upon joining or renewing membership. He felt that the library hadno right to collect the majority of these data. In response weexplained that the collection, processing, purpose, overseeing andprotection of personal data security were governed by law, in thePersonal Data Protection Act and the Librarianship Act. The latter setsout taxatively which personal data on users libraries should collectand process. At the same time we explained to the complainant that theprotection of personal data is governed on a general basis by thePersonal Data Protection Act. The more precise arrangement ofprocedures and measures of protection is left to the internal rules ofthose managing personal databases. We advised the complainant of thepossibility of intervention by the Personal Data ProtectionInspectorate, which in certain respects has even broader legal powersthan the ombudsman. Indeed, where violations have been identified, theinspectors may issue measures for correcting them. 1.7-10/01

7 – Exercising rights and personal data protection

A complaint was addressed to the human rights ombudsman disclosing thatan unknown person had, without the consent of the complainant, broughtbees to collect pollen on his land. Having supplied the vehicleregistration number, the complainant requested from the administrativeunit, the police station and Ministry of the Interior information aboutthe vehicle’s owner. These bodies refused to provide the informationrequested, citing the provisions of the Personal Data Protection Act.This then supposedly infringed upon the protection of his rightsagainst a person that was encroaching on his property. We explained tothe complainant our view, that state bodies are bound to providepersonal data to third persons, but such third persons must provideconvincing evidence that they are exercising a legitimate right at thecompetent state body. 1.7-15/01

8 – Confidentiality of correspondence in an old people’s home

The human rights ombudsman was approached by a resident of apensioners’ home. He stated in his complaint that a social worker atthe home was supposedly opening his personal mail. At the ombudsman’srequest the pensioners’ home explained that the complainant’s mail hadbeen opened in error, because it had been with the official mail. Thesocial worker gave an assurance that she had not been familiarised withthe content of the private mail, since as soon as she had opened it,she realised her mistake and called the complainant. She explained thesituation to the complainant and apologised. We informed thecomplainant that in this case we considered the apology to beappropriate recompense for the infringement of his rights, if thestatement from the home is consistent with the facts. At the same timewe advised him that the constitution guarantees both the protection ofthe right of privacy and protection of the confidentiality ofcorrespondence. If there were some unlawful encroachment on theserights, he could prevent further violation, demand an apology orinstigate appropriate proceedings against the violator (such as adisciplinary, criminal or civil suit). 1.7-19/01

9 – Excessively strict monitoring of telephone conversations

The basic principle of detention is that only those restrictions may beemployed against a detainee, when necessary, that will prevent escapeor any conferring which could prejudice the successful conclusion ofproceedings. Article 51, paragraph two of the PIP governs themonitoring of telephone conversations. It provides that telephoneconversations by detainees are monitored, except for conversations withlawyers or with diplomatic or consular representatives from theircountry of origin. The duty of an establishment in which prisonsentences are served (ZPKZ) is therefore to ensure the implementationof this provision from the rules, and to facilitate for detainees thoseunmonitored telephone calls that are permitted.

The ZPKZ at Maribor had a telephone in the detention centre only in theoffice for authorised staff. It was in this office that all telephonecalls were made by detainees granted permission by the court. Accordingto the centre’s explanation, there was no possibility of making thesecalls in another room, since they would then be unmonitored. This meantthat the authorities also monitored those telephone calls which theregulations stated should not be monitored.

We advised that the Maribor ZPKZ must ensure consistent observance ofthe provision of Article 51, paragraph two of the PIP, which relates tothe making of unmonitored telephone calls by detainees. Pressure ofspace or other difficulties which the centre faces cannot excuseinfringement of this right enjoyed by detainees. We stressed that theprohibition on monitoring also extends to contacts between detaineesand the ombudsman. Any kind of monitoring of a telephone conversationbetween a detainee and the ombudsman would be unlawful and counter tothe purpose of that institution.

On the basis of the ombudsman’s intervention, the Maribor ZPKZ arrangedfor detainees to have unmonitored telephone conversations on anothertelephone, and they plan also to install additional telephone booths.2.1-18/01

10 – No decision in detention owing to “unfortunate error”

In criminal proceeding ref. K 403/2000 at the Maribor District Court,the external trial panel issued against a detained defendant at leastthree decisions extending detention following the submission ofcharges. It is a matter of concern that none of these three decisionsgive an indication of the period for which detention was extended eachtime. Indeed none of the decisions give a date up to which the periodof detention was extended, neither do they give a date indicatingexpiry of the detention set by the preceding judicial decision. Thedecisions merely cite Article 207, paragraph two of the CriminalProcedure Act, whereby two months ensue from the last verification ofgrounds for detention, and the panel therefore verified ex officiowhether the grounds for detention still applied. It is no surprise,therefore, that “despite all the evidence presented” the external trialpanel “overlooked” the last decision on detention of the complainant,thereby not deciding in the proper time on extension or cancelling ofdetention. In fact detention was extended for the detainee by twomonths on 6 February 2001. When the two months were over, the externaltrial panel should have made a new decision on detention by 6 April2001, or at the latest by 7 April 2001 (taking account of theconstitutionally permissible exception of 24 hours). Yet the decisionto extend detention was only issued on 12 April 2001, that is, with adelay of five days. According to Article 20, paragraph two of theConstitution, beyond the 24-hour deadline detention may not be orderedretrospectively. On 12 April 2001, therefore, the external trial panelcould only extend detention for 24 hours prior to that date. Sinceaccording to the previous decision the detention was extended to 6April 2001, from that date up to 11 April 2001 the complainant wasdeprived of his liberty without any judicial decision. In this way hisright to personal liberty was violated.

The Constitution requires that upon detention the detainee must behanded a written and explained decision. In all three cases ofdetention for the complainant, the explanation of the decision toextend detention was in fact restricted to the finding that thecircumstances justifying the ordering of detention and its extensionhad not in any way changed. Therefore in order “to avoid repetition”the decisions cite the previous decisions issued in the same criminalproceeding in deciding on detention. In this connection the courtexplained to us that on the issuing of the aforementioned decisions toextend detention the view of the supreme court applied, whereby it ispermissible to cite the explanation in previous decisions to extenddetention, if it is found that the circumstances justifying theordering of detention and its extension have not in any way changed. Achange in this view of the supreme court came about, as claimed by theMaribor District Court, “only” at the beginning of June 2001. Theombudsman sees such an explanation as a guarantee that in future thecourt will in every case of ordering or extending detention, hand tothe detainee an explained decision on the ordering or extension ofdetention. 2.1-28/01

11 – Almost three weeks in detention without the backing of a court order

The duty examining judge at the Ptuj District Court issued a decisionref. Kpd 106/2001 on 9 May 2001 ordering the detention of acomplainant. In the decision no date is given as to the time for whichdetention was ordered, neither is it indicated how long the detentionshould last. In abridged proceedings, prior to the submission ofcharges, detention may last only as long as is necessary forinvestigatory activities to be performed, but no longer than 15 days.

The public prosecutor submitted the charges against the complainant on11 May 2001. Following submission of the charges, the Ptuj DistrictCourt did not verify whether there were grounds for detention, and didnot issue a decision to extend or cancel detention. It only issued adecision to extend detention on 8 June 2001, ref. K 218/2001.

In the complainant’s criminal case, the court therefore did not decideto extend detention after the completion of investigatory activities onthe submission of the charges, neither did it do so on the expiry of 15days from the ordering of detention. The view of the Ptuj DistrictCourt, that the decision on detention of 9 May 2001 also covereddetention of the complainant during the period up until the issuing ofa new decision on 8 June 2001, is without legal foundation. Throughthis detention, the complainant was deprived of liberty without thebacking of a court order, from the expiry of the detention set by thedecision ordering detention up until the issuing of the decision toextend detention, in other words almost four weeks. Upon the submissionof the charges, the judge should verify whether there are grounds fordetention, and issue a decision extending or cancelling detention. Thiswas not done, and in this way the complainant’s right to personalliberty was violated. 2.1-43/01

12 – Court president did not visit detainees

Overseeing the treatment of detainees is the job of the president ofthe District Court. According to the provision of Article 213.d,paragraph two of the Criminal Procedure Act (ZKP), the president of thecourt, or a judge appointed by the president, must at least once a weekvisit detainees and ask them, if he believes it necessary, without thepresence of warders, how they are being treated. He is bound to dowhatever necessary to put right any irregularities observed during hisvisit.

During the ombudsman’s visit to the Ig prison on 16 August 2001, thefemale detainees advised him that they had “not yet been party to” avisit by the court president. We determined from the “Book of judicialvisits” that these visits are extremely irregular, with the last onebeing on 26 October 2000, in other words almost ten months earlier. TheZKP provides no exceptions regarding the duty of the court president tovisit detainees at least once a week. If he is unable personally tomake the visit, the detainees are visited by a judge that he appoints.There can therefore be no excuse for this form of oversight not beingperformed at least once a week.

We expressed our concern to the president of the Ljubljana DistrictCourt about such an attitude to the detainees at Ig, which at the sametime is tantamount to an infringement of the legal provision seeking toensure regular monitoring of the treatment of detained persons duringtheir period of detention. In response to our admonishment, thepresident assured us that henceforth he would fulfil his legal dutiesregularly. 2.1-45/2001

13 – Extended detention owing to judge’s holiday

A defendant had been in detention for more than a year, when the judgeat the Koper District Court finished the main hearing in the criminalcase ref. K 344/2000 on 20 June 2001 and pronounced judgement. Pursuantto Article 363, paragraph one of the ZKP, the pronounced judgement mustbe issued in writing within 15 days of pronouncement, if the defendantis in custody. Yet the judgement was not issued in the prescribed timeand not handed to the defendant. In fact the court issued a decision on12 July 2001, that the defendant be transferred from the Koperdetention centre to be detained at Ig, near Ljubljana. For thedetainee, who came from Novigrad in (Croatian) Istria, this signifiedless chance of being visited by her parents.

We pointed out to the court that after more than a year of beingdeprived of her liberty, the detainee was transferred a relatively longdistance away. At the same time the court had violated the legal timeframe which should ensure that detention lasts the shortest timenecessary. If the court had decided without unnecessaryprocrastination, detention could have been shorter, and there mighteven have been no need for the transfer to an institution which owingto its geographical distance was harder on the detainee.

The president of the Koper District Court reported that the writtencopy of the judgement in the complainant’s case was issued on 3September 2001. He took the view that the judgement was issued in a“still acceptable time”, and also pointed out that the time frame forthe written issuing of the judgement had the nature of a guideline, andin custodial cases could not always be adhered to. The judge inquestion informed the court president verbally that she would not beable to issue the judgement in due time: this involved a particularlyextensive case, which even in other time frames (when there were notjudges’ holidays) would require a lengthy period for the preparation ofthe written copy of the judgement.

The period of 15 days within which the judge was bound to make out thewritten judgement, is a legal deadline. Violation of a deadlineprovided in law constitutes violation of the law. The intention of thelegislators in prescribing a 15-day deadline for the issuing of writtenjudgements was undoubtedly so that the duration of detention could beguaranteed to be truly the shortest time possible. Non-adherence to thelegal deadline for issuing judgements has the consequence of extendingdetention beyond the time that is absolutely necessary. Detention mayonly last the shortest possible time and the duty of all bodiesparticipating in the criminal procedure is to act especially quickly ifa defendant is in custody.

From the point of view of the court or the judge who must produce thewritten judgement (but in no way from the detainee’s point of view), itcan perhaps be understood that there are exceptional cases where thebreadth and difficulty of a case require more than 15 days for theissuing of the written judgement. Yet at the same time the ombudsmanstressed in his opinion that a violation of the legal deadline forissuing a written judgement in a custodial case can in no way bejustified by the annual leave taken by the judge. The court’s responsediscloses that the panel judge was absent on holiday from 1 to 31 July2001. She therefore went on holiday without first ensuring the issuingand delivering of the written judgement to the public prosecutor, thedefendant and her lawyer. This, too, played a part in the violation ofthe legal deadline and in the judgement being delivered to the partiesto the criminal procedure only in September 2001. The exceeding of thelegal deadline was therefore carried over into another month.

Article 83 of the ZS (Courts Act) provides that courts perform theirtasks and decide on urgent cases also during court holidays. The lawincludes in urgent cases, judgements in criminal cases in which thedefendant has been deprived of or restricted in their liberty. We maytherefore understand the displeasure of the complainant, who had towait in detention for the return of the judge from her annual holiday.The judge in fact even cut short her holiday, but not to make out thewritten judgement, but to issue the decision on transfer from Koper toIg, which rendered the detainee’s contact with the outside world moredifficult. The complainant’s protest was therefore justified.2.1-52/2001

14 – Unjustified restrictions on the use of telephones by foreign detainees

In the Koper prison, detainees who are foreign have not been permittedto use the telephone. Monitoring of conversations would not bepossible, if the foreigner’s language was not understood in the prison.According to the warden’s statement, telephone conversations are notpermitted for any foreigner, not even for Croatians, Italians or otherswhose languages are understood in the prison. With this measure theywished to ensure equality for the detainees. Yet such equality isunfortunately to the detriment of foreign detainees.

According to Article 51 of the PIP, the court permits the use oftelephones, and the warden decides merely on the monitoring oftelephone calls that should be monitored. This provision cannot beunderstood to mean that the warden can change the decision of the courtallowing detainees to use the telephone. The concept of monitoringinvolves only monitoring of the number that is called, and perhaps alsomonitoring of and listening to the conversation. The circumstance ofthe detention centre not understanding the language spoken by aforeigner wishing to use the telephone, cannot signify a prohibition onmaking calls, if the foreigner has the permission of the court.

For this reason we proposed to the prisons authority that suchpractices in the relevant prison be changed and that all detainees,including foreigners, should have the same possibility of making calls,since there is no distinction made in the ZKP and PIP regardingtelephone calls made by detainees, be they Slovenian citizens orforeigners.

The prisons authority (UIKS) assured us that in future it would ensurethe right of detainees who are foreign to make calls, in compliancewith regulations. 2.2-49/2001

15 – Health documentation – property of the public health institution?

A complainant was fitted with a heart pacemaker at the LjubljanaClinical Centre in 1998. She asserts that during the surgery her lungswere damaged. Consequently she underwent a series of examinations inseveral public health institutions. Owing to her dissatisfaction withthe treatment and also with the explanation of the results, she decidedto seek assistance abroad. To this end she wished to obtain prints ofthe CT imaging of her lungs. But the health centre would not give themto her. In response to a written appeal by the complainant’s lawyerrequesting that the prints by handed over, the lawyer was informed thatthe director of the health centre would not permit the release of theprints.

In response to our first enquiry as to why they would not release thehealth documents to the complainant, the health centre stated that theyhad given her all the diagnostic documentation which they assessed thatshe would need, and that in any case this documentation was theirproperty.

In a new enquiry we advised the health centre of the regulations theymust observe in deciding to deny the release of diagnostic documents tothe patient (refusal is only permissible in exceptions, where releaseof the health documents would in the assessment of the physician havean injurious influence on the patient’s state of health).

In response to this the health centre stated merely that the patientcould pick up the desired documents and prints from the director’ssecretary at the health centre. 3.4-2/01

16 – Separate entrance to public health centre for addicts involved in the methadone programme

Two complainants asserted that addicts involved in the methadoneprogramme must enter through a separate entrance to the building of thehealth centre housing the Centre for Prevention and Treatment ofIllicit Drug Addicts (methadone centre). Breaking the ban on enteringthrough the main entrance is allegedly punished by the addict receivinga reduced prescription of methadone, or being excluded from theprogramme.

In response to the ombudsman’s enquiry the health centre confirmed thecomplainant’s assertion about the obligatory entry through a separateentrance, but the assertions about punishing addicts who did notobserve the obligation to enter through the entrance appointed for themwere not entirely true.

They were forced to implement such a system at the health centre, sinceowing to criticism of the intolerable situation in the health centrebuilding and its surroundings they could forfeit the possibility ofcontinuing the methadone programme. The operations of the centre areconstantly under the close scrutiny both of the health personnelthemselves and, even more so, by the other users of health services andlocal residents, so all the measures, including disagreeable ones, wereadopted merely in the desire to avoid the centre being closed.

Only in one case was non-observance of the agreement to use a separateentrance punished by a reduction in the dose of methadone given, butthis reduction was discontinued since the addict would simply havesought another possibility for satisfying the need for drugs.

We pointed out that prescribing the use of a specifically appointedentrance to the health centre was not an appropriate solution. If aseparate entrance had been determined for patients with infectiousdiseases, such a measure would have been appropriate in order toprevent the spread of infections, in other words, for entirely medicalreasons. In the case in question, however, there is no danger based onmedical considerations, so the specifying of a separate entrance foraddicts of illicit drugs involved in the methadone programme may beregarded as discriminatory action by the health centre. 3.4-4/01

17 – Procrastination by social work centre in arranging personal contacts

A complainant protested at the work of the Vrhnika social work centre(CSD). He asserted that despite proof (expert opinion) of theuntruthfulness of the mother’s accusations, the centre was not doingenough to arrange for contact between himself and his young son. Hestated that contacts are conducted currently by agreement, but thatthey are too infrequent. He had already requested an increase in theextent of contact before divorce proceedings were finalised. Heanticipates that any later agreements will be even harder to reach withthe mother, but the CSD has not responded to his request for anextension of contact.

We acquainted the CSD with his statements and requested an explanation.The centre responded with a chronological presentation of activities inarranging contact. They reported that contact is maintained byagreement under the settlement concluded between the complainant andthe child’s mother, but that there are endless problems because of the“verbal battle” going on between them, something that is in no waybeneficial to the child. They justified their lack of decision in theprocess of extending contact with the explanation that there was a fearthat by instigating a new procedure, the existing contact would bebroken off. They report having informed the complainant in writing thatthe CSD was notified by the Ljubljana District Court that the divorceshould be completed in February 2001, so the CSD intended to start anew procedure when it was known with which parent the child was to live.

Upon receipt of this response, we advised the CSD that in the givencircumstances it was necessary to take into account the period ofwaiting for the court ruling to take effect, and the fact that in opencourt proceedings, as experience shows, there is a greater chance ofthe parents reaching agreement on arranging personal contact with thechild. We suggested that with a view to protecting both the interestsand rights of the young child and the rights of the father to maintaincontact with his son, they should immediately study the possibility ofextending contact to the greatest possible extent, and make a decisionon the request.

The reply from the CSD indicates that they have taken into account oursuggestion and started the procedure for arranging contact. Theyenvisaged a decision being issued in a month and a half. 3.5-18/01

18 – Ministry referred appeal to social work centre only after five months

A complainant relates how in July 2001 she appealed against a ruling torender void the decision of the Ljubljana Moste–Polje social workcentre. The ruling was issued since it had been determined that thefather of the children had appealed in February 2001 to the Ministry ofLabour, Family and Social Affairs against the centre’s decision oncontacts. Since the ministry only passed on the appeal to the centre inJuly, the centre was not informed in due time of the appeal and at theend of March, on the request of the complainant, the centre confirmedthe validity of the decision.

The complainant asked for our intervention with the ministry, sincedespite the error (late referral of appeal) and despite reminders andexplainations that there were no personal contacts between her and thechildren, it had still not decided on the appeals in November.

We requested from the ministry an explanation of the reasons for thedelay in forwarding the appeal to the body of first instance, thishaving caused the premature confirmation of the legal validity of thedecision regarding contact between the complainant and her children. Atthe same time we desired an explanation of how matters stood regardinga decision on the appeal against the decision on parental contact andalso on the appeal against the ruling that rendered void theconfirmation. We advised that a rapid solution was urged by formalreasons (the legal deadline for issuing a decision had alreadyexpired), and above all by the nature of the contentious relationshipbetween the parents and of course the fact that the proceedings hadbeen dragged out through the ministry’s fault.

The ministry explained that there had been an error in confirming thevalidity of the decision on personal contact, because theadministrative employee conducting the appeal procedure had notreferred the appeal in due time to the body of first instance. Theyexcused this delay with the fact that they have a large number of filesto deal with.

They took into account our points and after combining the two appeal procedures issued a decision in December. 3.5-94/01

19 – Monetary assistance during unemployment

Unemployed persons acquire the right to a monetary supplement whentheir right to monetary benefit expires, if their income together withthe income of family members per person does not exceed the amount setdown in Article 35, paragraph two of the Employment and UnemploymentInsurance Act. The act goes on to lay down a series of incomes whichare counted as income per family member and incomes which are not. Ifthe monetary supplement is to provide the unemployed person withminimum social security, including after the expiry of the right tomonetary benefit, and especially if the period of claiming benefit wasshort, then the eligible person should be granted such supplement assoon as the right to benefit expires.

In the case in question this was not so. The complainant’s right tobenefit expired on 9 February 2001. She immediately lodged anapplication for being granted the right to the supplement. Theconditions for being granted the right to the supplement are assessedon the basis of papers indicating the income of the unemployed personand their family members in the last three months before claimingsupplement. In the case in question, these months were November andDecember 2000 and January 2001. The authorities take as evidence fordetermining the total family income the income of the spouse, which isevident from the decision on income tax due from business activities(since the complainant’s spouse was registered as self-employed). Thedecision of the tax authorities for 2000 was issued in June 2001, andon this basis the unemployment authorities could determine the incomeper family member for November and December. But the decision on taxdue from business activities for 2001 will probably be issued in June2002, and only then will the unemployment authorities have the data tocalculate income per family member in the last three months prior toclaiming monetary supplement. The complainant will therefore havewaited for a decision on her eligibility to monetary unemploymentsupplement from 9 February 2001 to the second half of 2002.

We enquired at the Ministry of Family, Labour and Social Affairswhether it would not make sense to arrange the criteria for claimingmonetary supplement according to the law such that it achieved thepurpose of monetary supplement during unemployment, in other wordsensuring social security for temporarily unemployed persons.

The ministry had already been acquainted with such problems, and hadexamined the possibility of income from business activities in theprocedures of claiming rights deriving from unemployment insurancebeing determined in any other way, and not just on the basis of thedecision on tax due. Yet for the moment they had found no otherpossibility. They envisage a rearrangement of the criteria for claimingmonetary supplement during unemployment in the new employment andunemployment insurance act.

The ombudsman will of course monitor procedures in connection with theadoption of the new unemployment and unemployment insurance act; hewill be committed to such an arrangement of the criteria for claimingthat will enable unemployed persons to maintain themselves duringtemporary unemployment. 4.2-42/2001

20 – Denationalisation

A complainant approached the ombudsman owing to the lengthiness of thedenationalisation procedure. In 1992 he lodged a request fordenationalisation. The administrative body started dealing with thecase after 1997. On the basis of a complaint lodged by the complainanton the grounds of non-response by the administrative body, on 9February 1998 the Ministry of Agriculture, Forestry and Food (MKGP)determined 15 April 1998 as the subsequent deadline for deciding. Sincethe administrative body did not even issue within this deadline adecision on denationalisation, the complainant lodged another complaintowing to non-response by the administrative body, and on 27 January1999 the ministry extended the deadline for deciding to 15 march 1999.On 2 March 1999 the body issued a partial decision, against which thecomplainant lodged an appeal. On 10 March 1999 the body issued adecision relating to the remainder of the request suspending thedenationalisation procedure, until there was a resolution of the priorquestion of allocation of residential buildings with pertainingfunctional land. In a decision on 29 June 1999 the MKGP returned thecase for renewed decision-making to the body of first instance. On 9August 1999 the owner of the land on which the buildings standrequested the determining of functional land at the competentadministrative body, which only on 13 January 2001 issued a decisionsuspending the procedure pending resolution of the prior question ofdefining the purpose of this space in the municipal spatial plans,since according to the valid spatial documents this land is defined asfarmland.

After studying the complaint and making enquiries, we have ascertainedthat it is unacceptable for the administrative body to begin dealingwith the denationalisation request after five years, and then two yearslater issuing a partial denationalisation decision. Even in the renewedprocedure, up until the intervention of the ombudsman theadministrative authority did nothing, and it was only on the basis ofthis intervention that it called a verbal hearing. Regarding that partof the denationalisation request over which the procedure was suspendedtwice, we have determined that it is inadmissible for theadministrative body to suspend the procedure because there was no legalbasis for determining functional land. The body’s actions may bemitigated somewhat by the fact that the procedure of amending spatialdocuments is in progress, and that therefore in the foreseeable futurea basis will be provided for determining functional land. However, inconnection with the decision issued to suspend the procedure fordetermining functional land, we have found certain flaws. The decisiondoes not carry any indication of why the procedure has been suspended,nor until when. The client is entirely powerless, both regarding theprocedure of determining functional land and regarding thedenationalisation procedure, being left to the mercy of the lengthyprocedures for amending spatial planning documents. 5.3-50/2001

21 – Compulsory collection imposed on tax debtor’s personal income exempt from collection

A bank carried out a decision on compulsory collection of a tax debtfrom the bank account of a complainant. This account was used for thereceipt of income from child supplement and monetary supplement underthe social security act. In view of this action the complainant turnedto the Ministry of Labour, Family and Social Affairs and has sinceresolved the problem at the bank. She also desired our explanation ofthe justification of carrying out the seizure of such income.

We could of course explain to her the provisions of the law exemptingsuch income from collection, yet despite this the question arises howto avoid such cases. The bank, which acts upon compulsory collectiondecisions, does not check the nature of the income in the bank accountof the tax debtor. Perhaps with a clearer wording of the compulsorycollection decision, and an indication of which income is exempt fromcollection, it would be possible to prevent much of the upset anddispleasure experienced by the debtor. 5.5-17/2001

22 – Lengthy appeal procedure

The tax authorities issued a complainant with a decision on tax duefrom farming on 22 November 1999. The complainant lodged an appealdirectly with the national tax authority (GDU) on 27 November 1999, andalso sent a copy of the appeal to the relevant tax office.

We established that the local tax office referred the complainant’sappeal to the tax authority only after a month, and the authority thenforwarded this together with the administrative files for resolving bythe GDU only after more than six months had elapsed, that is on 26 July2000. We were curious as to the explanation from the GDU of theiractions in connection with the directly lodged appeal and the actionsof the tax authority, which had forwarded the appeal together with thefiles for further resolving only after more than six months.

The GDU concurred with the unusual actions of the first instance body,and by way of explanation sent us the response of the tax authority,which stated that at first they believed they could resolve the appeal(find in its favour) themselves, but later ascertained that this wouldnot be possible. They blamed the delay on the great burden of work inthe issuing of numerous decisions on tax due from farming, and onstaffing difficulties. They apologised to the complainant for the delay.

Personnel and organisational difficulties of an official body cannot ofcourse be used as a justification for delay, especially not for a delayin passing on appeals, so the ombudsman continuously draws attention tosuch irregularities and deficiencies in the work and actions ofofficial bodies. 5.5-34/2001

23 – Lengthy clarification of tax obligations

A complainant was employed in public works. Right up until 1999 shepaid a contribution based on her income, even though according to theIncomes Act she was not obliged to pay tax on pay received for workunder the public works programmes. When she approached the competenttax office in 1998 to obtain a refund on the excess paid on her incomeafter submitting an income declaration for 1997, she met withdifficulties. In a letter of 17 February 1999 the GDU charged the bodyof first instance to conduct the assessment procedure for the issuingof a new decision on taxable income. Since up until 5 July 2001 it hadnot done this, the complainant approached the ombudsman.

We called upon the GDU to undertake on the basis of its order of twoyears earlier that the competent tax office would immediately issue adecision, and to supply information to us on the reasons for the delay.

The tax office explained that they had requested the payer of thecomplainant’s wages on 1 September 1999 to supply data on the level andtype of payments and to send them relevant documentation, which wouldindicate the calculation of tax on personal income. On 13 September1999 the tax office received a letter from the payer of the income,confirming that the complainant was indeed employed in the public worksprogramme and that for that worker they had deducted a 25 per centcontribution from her pay, although income from work performed underthe public works programmes is not taxable as personal income. Sincethe submitted documentation gave no assurance of whether thecontribution had actually been paid, and the payer did not show theaforementioned payments in the checksheets for assessment of taxableincome, further coordination was necessary. The tax authority recordsdid not indicate all the payments, so it was necessary to obtain proofdirectly from the payer. They received this only on 4 September 2001(!), and the tax assessment decision, whereby the excess amount ofcontribution paid by the complainant would be refunded in its entirety,was issued on 5 September 2001. 5.5-36/2001

24 – Compulsory collection procedure for debt that had already been settled

Just five days after paying the second instalment of the bill for useof building land, a complainant received a decision on compulsorycollection of debt from her personal income.

The problem stems from data and records that are not kept up to date inthe accounting files of taxpayers, and non-verification of data. Thetax authority admits that it issues decisions on compulsory collectionin a “package”. Discrepancies arise in the date owing to unclearinformation supplied to them by institutions responsible for conductingpayment transactions. It is not possible from the documentation theysupply to determine immediately what the payment order relates to. Insuch cases the tax authority refunds the amount paid. 5.5-66/2001

25 – Claiming the status of victim of wartime aggression

A complainant approached the ombudsman owing to difficultiesexperienced in the procedure of being granted the status and rights ofa victim of wartime aggression. Since the administrative unit rejectedher first request, the complainant lodged a new, amended request. Theadministrative unit (UE) referred the request to the SlovenianIndemnity Corporation, instead of dealing with it as a request foracknowledgement of her status.

In our intervention at the UE we stressed that there was no doubt thatin the new application the claimant was claiming the status and rightsof a victim of wartime aggression. If the application was passed onbecause of the note appended to it, where the complainant stated thatshe was claiming the right of family members “pursuant to Article 11Ur. l. 18/14.3.2001", this did not appear to us sufficient grounds forreferring the application. The administrative body must know the lawand should have known that according to the Payment of Indemnity toVictims of Wartime and Postwar Aggression Act, it is not the actualrights that are decided upon, but simply the amount of damages on thebasis of rights granted through a final act by the competent body.

In response the UE explained that they had referred the application tothe Slovenian Indemnity Corporation on the basis of consultation withthe Ministry of Labour, Family and Social Affairs. They assured us thatimmediately after receiving our letter, and as soon as they haddetermined the error, they requested the Slovenian IndemnityCorporation to return the complainant’s case, so that they could decideupon it again. 5.7-129/2001

26 – Irregularities in administrative procedures

A complainant approached the ombudsman owing to the erroneouslyconducted administrative procedures by the competent administrativeunit (UE). On the basis of enquiries and attached documents we foundcertain irregularities and violations, which were in our opinion madein administrative procedures (omitting to interview clients inadministrative procedures for issuing planning permission,inconsistency in delivering administrative decisions). A planningpermit of 11 March 1996 for changing the purpose of a building wasdelivered to the complainant only on 22 February 2000. This meant thaton the issuing of a decision allowing the declared works on the samebuilding on 26 May 1999, the planning permit was still not valid. Thiswas also the reason why the body of second instance sent back theapplication to the UE for a new decision. The UE did not decide on thecase, although it was incontestably established that the planningpermit was now valid. At the UE they gave as the reason for the lengthyprocedure and for the fact that they had not yet decided on thisparticular case, the fact that there had been a large influx of casesto an individual officer and the fact that they did not have the fileat their disposal, since it was at the Administrative Court.

We advised the UE that an excessive number of cases arriving for theattention of an individual officer was not a justifiable reason for adecision not being made on the case in the legal deadline. Neither isit acceptable in cases where administrative procedures or decisionsmust be taken, for administrative bodies not to do so because the filesare not with them. In all the stated situations there is no reason andno real excuse for the procedure not being continued. Pursuant toArticle 251, paragraph three of the ZUP (Admnistrative Procedure Act),when a decision has been dismissed and the case sent back to them for anew procedure, the body of first instance must give a new decisionwithout delay, and no later than in thirty days. On the basis of ouropinion and the guidelines of the administrative inspectors, the UEsecured a copy of the files from the Administrative Court and called averbal hearing. 5.7-160/2001

27 – Lengthy wait for response from state attorney

On 7 September 2000 a complainant sent to the State Attorney of theRepublic of Slovenia a damages claim for compensation due for the timehe unjustly spent in prison on the basis of a judgement by theDivisional Court in Celje, ref. 70/47 of 27 March 1947. On 30 October2000 the state attorney informed the complainant that his request wouldbe dealt with in the first session of the “commission which apportionsdamages”. They also let the complainant know that the deadline fordecisions from the state attorney was three months.

The complainant approached the ombudsman on 21 May 2001, because eveneight months after he had submitted his request, the state attorney hadnot responded. Although after three months he could have lodged acomplaint and instituted a civil action to claim the right tocompensation, we again approached the state attorney, since we believedthat the attorney’s office should have responded to the complainant andhis request within the legal deadline. On 5 June 2001 the attorney’soffice informed us of the settlement proposal sent to the complainanton 1 June 2001 – in other words only after the ombudsman’s interventionand almost nine months after the submission of the request. 6.0-55/01

28 – Unwarranted harassment by police officer

A complainant protested at the procedures conducted against her severaltimes by a police officer from the Brežice Police Station. She linkedthe actions of the officer to the fact that she is black. In one suchprocedure the officer also asked her about her brother. And when he sawher later in a catering establishment, he accused her of lying aboutwhere her brother was.

The police are bound to act, but only in connection with pursuing tasksfor which they are authorised under the law. In their relations towardscitizens and clients, police officers must be polite, and proceduresand measures implemented by officers must be lawful. The police officerfrom the Brežice Station had no authority to harass the complainantabout her brother and accuse her of lying about him.

We made enquiries at the General Police Administration (GPA), andrequested an explanation regarding the complainant’s assertion. Thecomplaint was dealt with by the Krško Police Administration (PA), whichfirst assessed it as groundless. But the GPA did not agree with theKrško opinion regarding the professionalism and lawfulness of thepolice officer’s procedures. The GPA demanded a supplementary complaintprocedure, with a face to face meeting between the complainant andpolice officers and with a witness to the proceedings. It asserted thatthe police officer had not acted according to the rules of theprofession, for the procedure of asking about the complainant’s brothercould not be treated as an official act of an authorised official.After a re-examination the Krško PA assessed this part of the complaintas justified, but was unable to confirm to the complainant that she hadsuffered abuse and threat, since she did not attend the meeting.6.1-11/01

29 - Machiavelli at the Medvode Police Department

In seven attempts it had not been possible to deliver by post amisdemeanour ruling to the offender. The Medvode Police Departmenttherefore took it upon themselves to personally deliver themisdemeanour judge’s letter to the offender, thereby ending theoffender’s avoidance of delivery.

An officer of the Medvode Police Department tried in vain several timesto find the offender at home to deliver the registered letter. Itbecame clear that the offender was also avoiding any meeting with thepolice. For this reason the officer decided to issue the offender witha written summons to appear in the offices of the Medvode PoliceDepartment. One of the powers held by the police to do their job is toissue a summons. Police officers may therefore issue a summons toappear in their offices to persons who might be able to provide usefulinformation for the performance of assignments provided by law.

The written summons must indicate the reason why the person has beensummonsed, and what their role is. At the same time the summons mustcarry a warning that the person summonsed will be brought in by forceif they do not respond to the summons. In the first summons the policegave as the reason “interview”, and in the second, which was sent out afew weeks later, the summons stated that the person must appear as a“witness”, with the warning that non-attendance would oblige them tobring in the person by force.

The offender responded to the second summons and on the same dayarrived at the Medvode Police Department. There he learned that thepurpose of the summons was not for an interview, nor was he called inas a witness, but so that he could be handed the ruling by themisdemeanours judge. When he discovered that he had come to the policefor a different reason from that given in the summons, he becameextremely angry. The police explained that between him and the policeofficer there arose a “disagreement owing to the purpose of thesummons”. He began shouting, that he would neither sign nor acceptanything. The police claim that in his anger he also said that thepolice were lying, and chided them with the words: “Why are you fuckingwith me, you have no right, I’ll complain to the minister.” The policetook the view that the summonsed person had committed a violation ofpublic order and peace, since he had acted improperly towards anofficial person on official business, so the Medvode Police Departmentissued a charge against him for a misdemeanour.

Our view is that the actions of the police officer in issuing a summonsto the complainant to appear at the Medvode Police Department wereunlawful, so we requested an explanation from the General PoliceAdministration (GPA). They confirmed that the police officer had actedimproperly, since he had abused the legal provision defining the use ofa summons for clients in procedures, for delivering a letter. Thepolice power of issuing a summons is not intended for the delivering ofregistered letters. The GPA assured us that the Medvode PoliceDepartment would deal with this impropriety at a working meeting, andpolice officers would be instructed in the proper procedure, while“appropriate” measures would be taken against the officer who conductedthe procedure in the complainant’s case.

Taking into account the police claims, the complainant had undoubtedlyreacted improperly when he appeared at the Medvode Police Department inresponse to the summons. Yet in the entire matter it is impossible toignore the flagrant infringement of police powers, with the complainantbeing a victim of the institution of the summons, as the policethemselves determined. As for the alleged assertion by the complainantthat the police were lying, in this particular case we couldunfortunately say that this was not even far from the truth. We cannotoverlook the fact that in the written summons the police officerdeliberately wrote down an incorrect reason why the complainant wassummonsed to appear at the Medvode Police Department offices. Indeedthe police cannot employ untruths and unlawful procedures, even thoughthey are pursuing legitimate aims. The view that the end justifies themeans is not of course acceptable in a state governed by the rule oflaw.

The ombudsman also doubts the propriety of the police reaction ininstigating misdemeanour proceedings against the complainant. Thealleged improper behaviour was clearly no more than a consequence ofthe unlawful use of police powers. In this connection the ombudsman haspointed out a number of times that impropriety or even exceedingstipulated powers by a police officer would imply more the duty of thestate body to apologise to the affected person, rather than actingagainst them with the instigation of misdemeanour charges for theirperhaps in part even excusable and provoked reaction. Such treatment ofthe person affected, who was indeed a victim of the abuse of a legalprovision, as the GPA also determined, merely underlines the feeling ofa lack of legality and impotence in relation to the omnipotent stateand its official bodies. It should only be permissible to bring an endto long-term avoidance of the delivery of a misdemeanour ruling throughlegitimate means. 6.1-36/01

30 – Defendant complains owing to alleged irregularities in investigation

A defendant submitted a complaint stating that he was summoned to acourt hearing at 8 a.m. Together with his lawyer, he waited at theappointed time outside the office of the examining judge, who onlyarrived 20 minutes later. The hearing began without any apology for thedelay. The lawyer told the examining judge that the defendant wouldonly respond in writing to questions, because owing to “earlier badexperiences” he had no confidence, since at the earlier hearing theexamining judge would not allow him to dictate statements directly intothe record. The lawyer accused the judge of dictating into the record“his version of events”, as a result of which the lawyer protested thatwhat had been dictated was not what the defendant and his lawyer hadstated. Neither was it correct what the examining judge had written inthe record, that the defendant would take the defence of silence. Herethe lawyer believed that “it would obviously be necessary to adopt aview at some professional seminar about what exactly defence by silencemeant”. The complainant accuses the examining judge of “not being ableto conceal his antipathy” to himself and his lawyer, nor even his“incessant sarcastic smirk”. A trainee was present at the hearing, buther presence was not noted in the record. The examining judge had“doctored” the substance of the hearing, so the record did not matchthe truth and the complainant and his lawyer had not signed it.

The record of the examining judge relating to the hearing with thedefendant indicates that the appointment began at 8.20 and that thedefendant stated that “he would take the defence of silence” and wouldreply “only to written questions posed previously”. The record alsostates that the lawyer said “the judge should first go to a seminar,where he will find out what defence by silence means”, and that itwould be “necessary to lodge a criminal complaint against the examiningjudge”. The defendant and the lawyer did not sign the record,explaining that it did not contain what they had said.

With the assertions described, the complainant sought the interventionof the ombudsman. In response we explained that the investigation isperformed by the examining judge, who also conducts the proceedings,allows the parties to speak, ensures the propriety of the hearings andguarantees the dignity of the court. Defendants are examined orally. Inthis, the judge is permitted to use his noted records. The CriminalProcedure Act makes no reference to written statements by defendants.

The examination of the defendant must be performed such that it ensuresto the full extent respect of the person and their dignity. Defendantsmust be enabled through unencumbered recounting to make a statement ofall the circumstances bearing upon them, and to set out all the factsthat are pertinent to their defence. The statement is written up in therecord in the form of a narrative; questions and answers to them arewritten in the record, if so required by the parties or lawyers, or ifthe examining judge believes that this is necessary. The record mustindicate clearly to whose question the reply is given. The defendantmay be permitted to dictate his own version of events into the record.

If the court does not accommodate the request that an entry in therecord be changed, corrected or supplemented, the examined person maychallenge the content of the record. This challenge, while not being alegal remedy, can carry the weight of a significant point of cautionfor a court of appeal, and the judge is bound to note it in the record.

The record written up by the court relating to the activities performedin the criminal proceedings must bear the names and surnames of personspresent, and must note in what capacity those present are there. In therecord of the interview with the defendant, the record should thereforeinclude the presence of the trainee, if she was there by appointment.

The judge must use the powers entrusted to him lawfully and withpropriety, and must above all ensure impartial treatment whileobserving all the procedural guarantees of the parties, particularlythe defendant, in the proceedings. The judge may not do anything thatcould arouse in any of the parties involved a lack of confidence or thesuspicion of bias.

The time of appointments for conducting trial activities is set by thecourt. A properly summonsed party must respect such decrees of thecourt. And the decision on the starting time for conducting trialactivities also binds the judge who is heading the proceedings. If thejudge was 20 minutes late and thereby did not arrive at the due time,he did not act properly, especially if the appointment was set for anearlier time specifically because of the lawyer having otherobligations. Of course such behaviour by the judge, even if there wasno apology forthcoming, does not provide a basis for or justify eitherthe comments of the lawyer, as are evident in the judge’s record, orthe comments that the complainant stated in his own record of events atthe court. Lawyers have an obligation not only to the parties whichthey are representing, but also in relation to the court in which theyappear in the performance of their legal practice.

The ombudsman decided not to intervene, but instead directed thecomplainant to take his complaint to the president of the court.Article 191 of the Criminal Procedure Act provides that the parties inthe trial, that is including the defendant and his lawyer, may alwaysapproach the president of the court in which the case is being tried,and complain to him because of the proceedings being dragged out orother irregularities during the investigation. The president of thecourt verifies the statements in the complaint and informs thecomplainant what has been done about it. The intervention of theombudsman comes into consideration as a rule only in a subordinatecapacity, if the complainant has not obtained a satisfactory responsefrom the head of the body against which he is complaining. We thereforedirected the complainant to take the route of internal complaint, asprovided by law, and at the same time we acquainted him with ourassessment of the alleged irregularities in the court’s business.6.2-21/2001

31 – Innocent person in two criminal proceedings owing to police error

Owing to an error in establishing the identity of the perpetrator,which caused confusion about the person suspected of a criminal act, inJanuary 2001 the Ljubljana Bežigrad and Ljubljana Center policestations sent criminal charges to the District Public Prosecutor inLjubljana against a complainant. On the basis of the charges,proceedings at the prosecutor’s office and at the court were started.The complainant, however, was not acquainted with this. It was onlythrough a decision from the Ljubljana Local Court, ref. III K 129/2001of 30 May 2001 that she found out that criminal proceedings were beingconducted against her, for actions of which she was completely unaware.The state thereby involved the complainant in police, prosecution andeven court proceedings, although she herself had given no cause forsuch treatment. This understandably distressed her.

Owing to the actions of the police officers, the police authoritiesassessed her complaint as justified. When the error was discovered, theLjubljana Center police station sent a report to the prosecutor’soffice on 13 March 2001 supplementing the charge sheet, and theLjubljana Bežigrad police station did the same on 12 July 2001. Thepolice apologised for the error, and at the same time saw to it that intheir records the complainant’s data were removed from any connectionwith the criminal acts.

On discovering the error, the Ljubljana District Public Prosecutorwithdrew the indictment in the case of the charges from the LjubljanaCenter police station and the request for an investigation in the caseof the charges from the Ljubljana Bežigrad police station. The head ofthe prosecution team expressed his regret that the prosecutor’s officehad also caused an unpleasant experience for the complainant owing toinsufficient conscientiousness and diligence by police officers inestablishing the identity of the apprehended perpetrator of thecriminal acts. 6.3-81/2001

32 – Improper measures to discipline expert witness

The Slovenj Gradec Local Court appointed an expert witness on 14October 1999 in the civil proceeding ref. P 10/95. Since the witnesshad still not produced the expert opinion even after five months andthree reminders, the court requested the return of the file. The expertwitness did not respond to the reminders and request from the court,but later assured them twice by telephone that he would produce hisopinion. In April 2001 the judge again telephoned the witness, havingdetermined that she could only contact him by telephone, since he “justdoes not respond to letters”. The expert witness promised the judge toproduce the opinion by 8 May 2001, whereupon he indeed returned thefile together with his opinion on 11 May 2001.

In the case in question the court took no action against the expertwitness. It has determined that up until now an agreement was alwayspossible, and this particular case is an exception. The court alsostated that as a rule it is no longer appointing this person as anexpert witness.

We believe that the court just sending urgent reminders to the witness,firstly so that he produces the opinion and then returns the file, isnot sufficient. Whoever is appointed as an expert witness is bound torespond to a summons and to give his findings and opinion. The witnessmust adhere to the deadline set by the court for the production of hisopinion. If for no justifiable reason he does not act in accordancewith the court’s decision and does not supply his opinion within theset deadline, the court does not go “cap in hand” to beg for a responseor even for a return of the file. Article 248 of the Civil ProcedureAct provides that the court may punish an expert witness with a fine ofup to 300,000 tolars, even if he does not want to perform the expertwitness work without good reason. In addition to this, the court maybind the expert witness to return the expenses thus generated.

While it is still acceptable for the court, in a specific case wherethere is a slight delay, to act such that the expert witness iscautioned about the exceeding of the deadline and immediate productionof the opinion is demanded, the view of the court that after such grossexceeding of the deadline and non-response to a series of appeals bythe court, it should punish the expert witness by “as a rule no longerappointing this person as an expert witness in cases” is probablyinsufficient. Through his behaviour the expert witness did not justcompromise the authority of the court, but also affected the interestof the parties to the proceedings in obtaining rapid and effectivejudicial protection, since the court proceedings were significantlylengthened owing to his inactivity. On the basis of Article 89 of theCourts Act the court could also have brought the behaviour of theexpert witness to the attention of the minister of justice, who isresponsible for deciding on the dismissal of expert witnesses.6.4-106/01

33 – Court requests supplementing of incomplete application after several years’ delay

A complainant applied for a writ of execution on 6 October 1994, buther application did not contain everything necessary for it to beprocessed. For this reason the Maribor Local Court requested that thecomplainant supplement her application, but only did this on 28February 1997, more than two years and four months after her initialapplication. The creditor obviously did not supplement the application.But on the basis of data in the execution file the court could notdetermine whether the creditor had received the decision requesting herto supplement the incomplete application. For this reason on 9 May 2000it set an appointment and requested the creditor again to complete theapplication for writ of execution.

Almost six years since the application, the creditor finallysupplemented her application for a writ of execution on 27 June 2000,and the procedure could thus begin. However, the court established thenthat on 18 May 2000 the debtor had been deleted from the court registeron the basis of the provisions of the Corporate Financial TransactionsAct. Since the debtor no longer existed, the court therefore rejectedthe application for a writ of execution. The execution proceedings, inwhich the creditor anticipated on the basis of a final court rulingowing to the termination of employment being able to secure a return toemployment ruled against her employers, had therefore endedunsuccessfully after six years. The complainant does in truth bear herown share of responsibility in submitting an incomplete application.But the court should have carried out the procedure of returning theincomplete application for correction more rapidly and efficiently, andin strict observance of its authorisation to ensure ongoing andconcentrated processing of cases. In this particular case it clearlyoverlooked even the fundamental principle which binds courts to actquickly in execution proceedings.

The complainant did not report whether she had appealed against thedecision to reject the application for a writ of execution. We believethat in the case in point a basis has been provided for the applicationmutatis mutandi of Article 205 of the Civil Procedure Act, whereby thecourt can suspend the execution proceedings if a party that is a legalperson ceases to exist. In this way the creditor could acquire thepossibility of adjusting the application for a writ of execution to thechanged circumstances and continue the proceedings. By lodging a newapplication for a writ of execution, however, the complainant wouldthen become liable to new court tariff obligations. 6.4-150/01

34 – Legal representation, in the end

The ombudsman was approached by a complainant who searched in vain forthe assistance of a lawyer in a damages suit against his (former)professional colleague. On 14 June 2001 the Ljubljana District Courtordered him to complete his application in 15 days. The complainantapproached as many as five attorneys, but none of them wished torepresent him. He then turned to the Chamber of Attorneys on 26 Junewith a request that they allocate him a lawyer.

The Chamber of Attorneys referred his case to the president of thelocal attorneys’ chamber in Ljubljana, who declared himself not to havejurisdiction. He also posed the question whether anyone in fact hadjurisdiction to allocate a lawyer, so he proposed that a list oflawyers be sent to the complainant, who could chose one to representhim, assuming one was prepared to represent him.

We pointed out to the Chamber of Attorneys that in the case inquestion, regarding the allocation of an attorney they could rely onArticle 65 of the Statute of the Chamber of Attorneys. This providesthat a lawyer appointed by the president of the chamber is bound totake up the legal representation of a client who for reasons of thespecial nature of his case cannot himself obtain a lawyer for legalassistance. At the end of August the Chamber informed us that they hadallocated a lawyer to the complainant. 6.4-257/2001

35 – Lengthy production of judgement owing to court vacillation

In the civil case ref. P 434/95 at the Velenje Local Court, the mainhearing was completed on 26 February 2001. More than five months later,the two complainants had still not received the court’s judgement.

The court explained that the judge had written up the judgement on 13July 2001, but it had only been sent to the parties after the courtholidays – so they received it half a year after the completion of themain hearing. The reason for the lengthy writing of the judgement wasaccording to the court’s statements, because the “plaintiff despitenumerous modified claims during the proceedings”, had not even in thefinal main hearing “presented such a claim and in particular theevidence necessary for the court to be able to decide fully on it".” Inresponse the court explains that even after the hearing was completed,it “considered whether in view of the need for evidence it should openthe main hearing once more”. However, “after this it neverthelessissued a judgement without re-opening the main hearing, and in itsjudgement it took into account the actual state of affairs on theground, since in re-opening the main hearing the civil proceedingswould only be extended for the parties and of course this would incur aconcomitant increase in costs”.

Article 321 of the Civil Procedure Act authorises the courts to issuejudgements in writing in more complicated cases. This means that thejudgement is not pronounced verbally, but is delivered to the partieswithin thirty days of the completion of the main hearing. The argumentsset out by the court to justify its exceeding of the legal deadline arewithout foundation, and for the lengthy delay in producing a judgementare no excuse. The court’s explanation does in fact suggest that thejudge did not perform his work diligently and conscientiously enough,if he had only realised when writing up the judgement that the case wasstill not properly ready for a final decision upon completion of themain hearing. 6.4-278/200

36 – Delay in issuing decision on dividing joint property

A complainant informed us at the end of August 2001 that a new impassehad been reached in the case under ref. N 4/99 at the Brežice LocalCourt, since at an appointment in September 1999 it had been decidedthat the decision would be produced in writing, but that this had nothappened. This involves the same case that we looked into in the annualreport for 1998.

Following intervention by the ombudsman, in the middle of September2001 the court responded that the judge who heard this case was nolonger in office, since April 2000. The file was allocated to anotherjudge for resolving, but according to the court’s statements the newjudge had first to resolve other urgent non-litigious matters. Thejudge took the view that an appointment would need to be called,provisionally for the end of 2001.

We could not agree with the court’s response. The judge who heard thecase was unable in almost a year to issue a written copy of thedecision, although the decision should have been written up no laterthan thirty days after its issuing. The same approach was clearlyadopted by the new judge, who was allocated the case after thedeparture of the previous judge, for there was still no decisionforthcoming in October 2001. A case that is already concluded, wherethe parties are given to understand that the decision will be issued inwriting, demands immediate continuation of work on the file relating tothe case. We suggested to the court that it immediately set to work ondealing with the case in question and issue a decision on the contestedsituation. Taking into account the circumstances of the case, it wouldbe hard to imagine a file that would demand higher priority.

After intervening several times we received a response in December 2001from the court that an appointment had been made for the followingmonth. 6.4-312/2001

37 – Complainant waited for hearing, but action was not even brought

In 1997 a complainant instructed an attorney to bring an action owingto non-observance of a rental contract. He paid the costs of composingthe action, and the attorney told him that she would present the actionat the competent court, and that he could expect a hearing to be calledin approximately seven months. She did not wish to give him a copy ofthe action, with the explanation that she was now empowered to pursuethe case and that he need not have any concern.

The complainant approached the ombudsman in October 2001. Afterreceiving the complaint we made enquiries at the local court where theaction was supposed to have been brought. They explained to us thatthey were not dealing with any civil suit between the partiesmentioned. We acquainted the complainant with this reply, and he thenrequested from the attorney the details about the bringing of theaction. She only responded to his second letter, and invited him for aninterview. She attempted to convince him that in the disputed case heshould come to an out-of-court settlement with the other party. Sincehe did not agree with this, and the attorney did not produce anyevidence that she had actually brought the action, he reported this tothe Chamber of Attorneys. They informed him that they had alreadyreferred the matter to a disciplinary prosecutor, and that he would beinformed of the prosecutor’s view. 6.4-339/2001

38 – Successful reasoning of the principle of fairness in resolving the problem of a military apartment

Before moving to a military apartment in Maribor, the complainant hadthe residential right to an apartment in Brežice. On 28 August 1991 thecompetent authority in the Yugoslav National Army allocated him anapartment in Maribor.

According to the judgement of the Maribor Local Court he was bound tovacate the said apartment, and the Ministry of Defence was bound toenable him to move back to his former apartment in Brežice. Inaccordance with the judgement, the Administration for Construction,Housing and General Affairs summoned him to move to Brežice, and inthis cited the decision made by the Government of the Republic ofSlovenia, which orders the execution of judgements in line with thecriteria and methods of resolving cases of unlawful occupation ofmilitary housing.

The complainant could not accept this manner of dealing with hishousing needs. He pointed out that by moving to Brežice his socialsituation would deteriorate significantly, since both his wife anddaughter would lose their jobs, and his daughter would also be forcedto abandon her course of continuing education. Moreover, he would notbe able to look after his sick mother of 86 years, who was living inMaribor. He wished assistance in being allocated another suitableapartment in Maribor, in the environment where he was raised and wherehe had been living again for some time.

Although we have been committed to consistent adherence to governmentcriteria in dealing with such complaints, in this new case we suggestedto the defence minister that he study the possibility of making anexception, since we believed that special circumstances were involvedin this case which the government criteria had not envisaged. We backedup our proposal to the defence minister of 16 February 2000 with thefollowing arguments:

the complainant had found himself in a special situation, where owingto the retirement he requested immediately after the aggression onSlovenia, in which he did not wish to participate, and the simultaneousprocess of independence, he was not able to take advantage of thepossibility of moving to Maribor upon his retirement, which herequested back in 1998;his family members were born in Maribor and wished to continue and arrange their lives in that city.

We believed that our arguments provided a foundation for the proposalthat the complainant be found a way of continuing to reside in Maribor.The defence ministry passed our proposal on to the consultative body atthe Slovenian Government, which was only prepared to allow ourcomplainant to purchase his former apartment, however, and did notrelinquish its demand that he vacate the apartment in Maribor.

When we learned in 2001 that our complainant had still not sorted outhis housing problem, and he was still being threatened with eviction,we approached the new defence minister with our proposal and all therelevant backing. Again we proposed that they examine our reasoning andproposal for an exceptional resolving of this problem, wherein we citedthe provisions of Article 3, paragraph two of the ZvarCP (OmbudsmanAct), which provides the ombudsman with the legal basis to appeal forfairness in his interventions. For we took the view that the specialcircumstances of this case had not been taken into account in thegovernment criteria, and they therefore justified making an exception.The forced moving of the complainant’s family from Maribor to Brežicewould be a disproportionate and unfair measure, given the developmentof circumstances upon which the complainant had no influence. Weproposed that taking into account our arguments for an exception to bemade in resolving this case, they re-examine the possibility ofsettling the complainant’s housing situation within the ministry’shousing fund in Maribor.

On 8 October 2001 the Ministry of Defence informed us that they hadconcluded a contract of sale with the complainant for an apartment inMaribor. The complainant thanked our office especially for thefavourable outcome of his case. 9.0-1/01

39 – Intervention in fulfilling agreed housing fund obligations

A complainant was eligible to receive payment of cash, bonds and ahousing loan on the basis of Article 125, paragraph four of the HousingAct (version II). The party liable to pay the cash sum of 14,311Deutsche Marks was the City Municipality of Maribor, or specificallythe Housing Fund of Maribor Municipality. On 21 June 2000 thecomplainant concluded a contract of sale to resolve his housing needs,and on 27 June 2000 he requested at the Housing Fund the payment of thepertaining funds. According to his statements the Fund qualified thepayment with a six-month postponement. The complainant agreed to thisand concluded an agreement on settling the debt.

The Housing Fund did not stick to the agreement. Since the complainanthad not received the money by 27 December 2000, by which time it shouldhave been transferred to his account, and he himself was late in payingover the housing purchase funds, he turned to the director of the Fundand waited for a response. When he still had not received the funds by11 January 2001, he approached our office.

We called upon the Fund to explain why it had not fulfilled itsobligations deriving from the agreement, and proposed that it fulfilits legal obligations without the intervention of the courts, which itdid in a week. 9.1-1/01

40 – Fulfilment of assurances by the housing fund to resolve housing problem without delay

Two complainants (mother and son) live in an apartment that has beenconverted from a former laundry. The company Staninvest Maribor hadalready informed the Housing Fund in 1996 that they could not carry outan assessment of the apartment, because it was not suitable for livingin and its rehabilitation would not make sense in view of the moneythat would be needed. We first approached the Housing Fund of MariborMunicipality regarding their housing problem in 1998. On 6 April 1999we received a reply from them stating that they would try to sort outthe problem within the framework of the possibilities available. Theyassured the mother that her housing situation would be resolved withinthe framework of the possibilities available through the allocation ofanother, replacement apartment.

Since the complainant’s housing situation had still not been resolvedby the end of 1999, we sent another letter to the Fund on 9 December1999 and called upon them to set out a time frame within which theyintended to resolve the complainant’s housing problem. It was onlyafter our reminder of 22 February 2000, which we also copied to themayor of the City Municipality of Maribor, that we received a responsein which the Fund acquainted us merely with the fact that currentlythey did not have any suitable apartment at their disposal, so theycould not offer a time frame. Since we could not avoid the conclusionthat the reply offered no indication of any tangible effort towardsresolving the case in question, we proposed to the Fund that in view ofthe circumstances of the case it sort out this housing problem in theshortest time possible.

On 8 May 2000 we were informed by the Fund that they were dealing withthis case at the relevant body and assured us of a speedy resolution.The complainant’s son informed us on 31 January 2001 that despite theassurances given, the Fund had still not resolved their housing problem.

Throughout the year activities were pursued between us, the Fund andthe complainant’s son to try to get the Fund to fulfil its assurances.In a letter we received on 30 March 2001, the Fund again assured usthat they would resolve the problem in the shortest possible time. InOctober of this year on the basis of a telephone enquiry we learnedthat the complainants had been allocated another apartment. The Fundsent no notification of the resolution of this case to the ombudsman,although the resolution was completed in August 2001. The twocomplainants thanked us in writing for our help and intervention.9.1-8/01

41 – Slovenian citizenship in obtaining not-for-profit housing, applied to both spouses

A complainant applied in an open tender for the allocation of municipalsocial housing for rent. Her husband is a Croatian citizen. Thecompetent committee rejected her application for renting anot-for-profit apartment, because she did not fulfil the terms of thetender. The municipal rules governing allocation of not-for-profithousing lay down that those who apply and their closest family memberswho will use the apartment, must have Slovenian citizenship.

We approached the municipality and desired to find out their positionregarding the setting of such a condition. We expressed a reservationabout the appropriateness of this solution, which has no basis in lawor in the rules of the ministries for allocation of social andnot-for-profit housing, and prevents the resolving of the housing needsfor those families that have members who are residing in Slovenia butdo not have citizenship. The municipality replied to us that they hadplaced the additional condition about Slovenian citizenship for all thecloser family members of the applicant, in order to limit the number ofapplicants, since the municipality could not satisfy everyone’s needfor housing. Our view is that there are reasons for examining theconstitutionality and legality of this provision in their rules.

***

We have already drawn attention in the report for 2000 to the poorcooperation with the Housing Fund of Maribor Municipality, which didnot respond to our requests and proposals, or responded withsignificant delays and after intervention via the mayor of Maribor.This attitude of the Maribor Housing Fund towards the ombudsman andalso towards the citizens of Maribor was continued over the past year,as is evident from the following cases: 9.1-73/2001

Letno poročilo 2001 - Opis izbranih primerov

1 - Neutemeljeno sklicevanje na določbo, ki medijem zapoveduje brezplačno objavo sporočil — 1.0-15/2001

V pobudi oziroma protestu na naš naslov je tiskovna agencijaizrazila svoje nestrinjanje, da so morali brezplačno objaviti Odredbo oprepovedi prometa na cestah v Republiki Sloveniji, ki jo je izdalminister za notranje zadeve ob srečanju predsednikov ZDA in Ruskefederacije. Objavljena je bila tudi v Uradnem listu RS, št. 46/01.Pobudnik je menil, da za brezplačno objavo niso bili podani razlogi iz25. člena ZMed.


MNZ je na našo poizvedbo odgovorilo, da dopis predstavnika zaodnose z javnostmi ni bil mišljen kot zahteva za brezplačno objavo vskladu s 25. členom ZMed. Odločitev, ali bo vsebina uredbe objavljena vceloti ali v smiselnih povzetkih, so prepustili uredniški politikiposameznega medija. Kateri mediji so sledili zaprosilu, pa niso posebejspremljali.


Po proučitvi predpisov, odgovora MNZ in gradiv, ki nam jih jeposredoval pobudnik, smo menili, da je bilo v dopisu predstavnikapolicije za odnose z javnostmi odgovornim urednikom medijev z dne 11.6.2001 sklicevanje na 25. člen ZMed neutemeljeno. Ta člen določa, da mora medij na zahtevo državnih organov brez odlašanja brezplačno objaviti nujno sporočilo v zvezi z resno ogroženostjo življenja, zdravja ali premoženja ljudi, kulturne in naravne dediščine ter varnosti države.Očitno je bilo, da odredba ministra o prepovedi prometa na cestah v RSni bila sprejeta iz razlogov, navedenih v tem členu, temveč na podlagiprvega odstavka 101. člena ZVCP in 26. člen Zakona o prevozu nevarnegablaga.


Ministrstvo je v času državniškega obiska predsednikov Busha inPutina javnost večkrat seznanjalo tudi z napovedanimi cestnimizaporami. To so storili z dopisi, ki so jih posredovali javnim občiloms pripisom "informacija za javnost". Takšna dopisa javnim občilom stabila na primer posredovana 8.6.2001 in 14.6.2001. Dopis z dne11.6.2001, v katerem so navajali 25. člen ZMed, pa je bil naslovljen naodgovorne urednike medijev in brez omenjenega pripisa. Na tej podlagije pobudnik - in morda tudi drugi mediji - sklepal, da je podlaga zazaprosilo za objavo drugačna kot pri drugih dopisih javnim občilom.Pobudnik je torej to prošnjo razumel kot zahtevo po brezplačni objaviodredbe in jo je po lastni izjavi objavil le zaradi strahu predsankcijo, ki na podlagi 132. člena ZMed za izdajatelja znaša najmanjdva milijona tolarjev. Zato smo menili, da je bilo v dopisu, ki gapodpisal predstavnik policije za odnose z javnostmi dne 11.6.2001, neprimerno in zavajajoče citiranje 25. člena ZMed.


MNZ smo predlagali, naj v prihodnje pri informacijah, ki jih bo posredovalo medijem, to mnenje upošteva.

2 - Video nadzor na delovnem mestu — 1.0-32/01

Na varuha človekovih pravic se je obrnil pobudnik, ki je želel našopresojo legalnosti videonadzora na delovnem mestu. Pobudniku smo, kerni natančneje navedel okoliščin takšnega nadzora, lahko podali zgoljnačelni odgovor. Pojasnili smo mu, da je varstvo pravic zasebnosti inosebnostnih pravic ter varstvo osebnih podatkov zagotovljeno z UstavoRepublike Slovenije. Te pravice se lahko omejijo zaradi javnihinteresov oziroma zaradi pravic drugih in kadar ustava tako določa, pričemer je treba upoštevati tudi načela sorazmernosti med prizadetopravico in javnim ali drugim interesom. Oceniti je treba, kaj jepomembnejše, ali pravica do zasebnosti ali kakšna druga pravica, ki vto pravico posega. Upoštevaje tudi zakonske in druge predpise jedopustnost oziroma legalnost videonadzora na delovnem mestu mogočepresojati zgolj za vsak posamezni primer posebej. Na naš poziv kdopolnitvi pobude z navedbo okoliščin posameznega primera se pobudnikni odzval.

3 - Televizijski nagovor tudi za pripadnike islamske verske skupnosti — 1.0-37/2001

Prejeli smo vlogo gospoda Osmana Ðogiæa, slovenskega muftijeIslamske skupnosti v RS, ki nam je posredoval svojo korespondenco z RTVSlovenija v zvezi s predlogom, da bi mu na televiziji omogočili objavoBajramskih nagovorov. Meni, da RTV ravna diskriminatorno, ker Islamskaskupnost nima enake možnosti za objavo sporočil ob svojih verskihpraznikih, kot jo imajo druge verske skupnosti v Republiki Sloveniji.Na njegovo vlogo mu je odgovorni urednik informativnih inizobraževalnih programov RTVS sporočil, da njegovih nagovorov ne morepredvajati v okviru osrednjih informativnih oddaj, saj naj bi to bilo vnasprotju s kodeksom, ter mu predlagal, naj se poveže z urednikomverskega programa v isti hiši.


Urednika informativnih in izobraževalnih programov RTVS smoprosili za odgovore o načinu dosedanjih objav nagovorov verskihskupnosti ob verskih praznikih, o določbi kodeksa, ki preprečujepredvajanja takšnih nagovorov v okviru informativnih oddaj, ter o tem,ali načrtujejo tudi objave nagovorov predstavnikov Islamske skupnosti.Menili smo, da napotitev muftije na urednika verskega programa ni bilaprimerna.


Urednik nam je v odgovoru pojasnil, da so praznični nagovoripredstavnikov verskih skupnosti (rimskokatoliške, evangeličanske inpravoslavne) doslej potekali zunaj informativnih oddaj oziroma vposebni oddaji po TV Dnevniku. Doslej so omenjenim verskim skupnostimdali možnost, da enkrat na leto nagovorijo svoje vernike. Informativniprogram je pri teh oddajah sodeloval le po tehnični plati. Na sejiuredniškega sveta informativnega programa dne 8.1.2002 so sklenili, dabodo vodstvu televizije predlagali, naj ponudi podobno možnost nagovoratudi predstavniku Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji.


Muftija islamske skupnosti se je kasneje zahvalil za naše posredovanje.

4 - Kandidiranje upokojenih znanstvenikov za raziskovalne projekte — 1.3-1/01

Pobudnik je navedel, da ne more kandidirati na razpisih ministrstvaza šolstvo, znanost in šport z raziskovalnimi projekti, ker razpisnipogoji zahtevajo, da mora imeti nosilec sklenjeno delovno razmerje vraziskovalni organizaciji. Z vpisom v register zasebnih raziskovalcevpa ima težave, ker pravilnik o pogojih vpisa upokojenim znanstvenikomtega ne omogoča. Meni, da se mu s tem krši pravica iz 14. člena UstaveRS, ki vsakomur zagotavlja enake pravice, ne glede na osebneokoliščine, med katerimi je posebej navedena tudi starost. Znemožnostjo, da bi kandidiral na razpisih vašega ministrstva, pa naj bise mu kršila tudi določba tretjega odstavka 49. člena Ustave, kivsakomur pod enakimi pogoji dopušča vsako delovno mesto.


Na pogovoru z ministrico za šolstvo, znanost in šport na našemuradu smo opozorili tudi na ta problem. Ministrica je napovedala, da botreba spremeniti zakon o raziskovalni dejavnosti. Menili smo, da nevidimo zakonske ovire, da razpisi ne bi mogli omogočiti kandidatur tudiupokojenim znanstvenikom, saj Zakon o raziskovalni dejavnosti (Ur. listRS, št. 8/91) v 39. členu določa, da je odgovorni nosilecraziskovalnega projekta praviloma v delovnem razmerju vraziskovalni dejavnosti oziroma je zasebni raziskovalec, kar po našemmnenju omogoča izjeme, ki se lahko opredelijo v razpisnih pogojih. Pomnenju MŠZŠ je ta določba tudi razlog, da trenutno veljavni Pravilnik opogojih in metodologiji izbora in financiranja projektov temeljnega inaplikativnega raziskovanja, ki je podlaga za javni razpis, ne dopušča,da bi bil odgovorni nosilec projekta raziskovalec, ki ni v delovnemrazmerju v raziskovalni organizaciji prijaviteljici. Posledično toseveda izključuje tudi upokojene raziskovalce. Kljub temu so upokojeniraziskovalci lahko vključeni v projekt na podlagi pogodbenega razmerja,stroški njihovega dela pa se krijejo iz postavke "materialni stroški".


V Sloveniji je vrsta upokojenih raziskovalcev, ki želijo, da bijim bilo omogočeno raziskovalno delo tudi po formalni upokojitvi ter dalahko projekte tudi prijavljajo. Zaradi razmeroma majhnegaraziskovalnega potenciala, s katerim razpolaga država Slovenija, bibilo seveda smiselno, da se omogoči enakopravno prijavljanje s projektitudi upokojenim raziskovalcem, seveda pod enakimi pogoji, kot veljajoza raziskovalce, ki so v rednem delovnem razmerju v raziskovalnihinstitucijah. Zato je ministrstvo napovedalo, da bo do javnega razpisaza sofinanciranje projektov temeljnega in aplikativnega raziskovanja vletu 2002 temu primerno prilagodilo ustrezne podzakonske akte, tako dabi bile dopuščene določene izjeme.

5 - Varstvo osebnih podatkov in članstvo v sindikatu — 1.5-8/01

Pobudnik je na varuha človekovih pravic naslovil pobudo, iz katereje izhajalo, da v zasebni gospodarski družbi ustanavljajo lastensindikat. Vodstveni delavci družbe naj bi za pridobivanje članstvaizvajali najrazličnejše pritiske na zaposlene (celo do groženj opremestitvah v odročnejše kraje), predvsem pa na člane drugihsindikatov, da podajo izstopne izjave in pristopijo k članstvuustanavljajočega se sindikata.


Pobudnika smo obvestili, da gre v predmetni zadevi lahko zakršitev ustavno zagotovljene pravice do svobodnega ustanavljanja indelovanja sindikatov ter včlanjevanja vanje, vendar pristojnost varuhačlovekovih pravic ni podana, saj je bil ustanovljen za varovanječlovekovih pravic in temeljnih svoboščin zgolj v razmerju do državnihorganov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Podrugi strani pa smo iz pobude zaznali, da gre lahko tudi za kršitvedoločb Zakona o varstvu osebnih podatkov, predvsem določb, ki senanašajo na namen obdelave in na samo zavarovanje osebnih podatkov– osebnih podatkov, ki izkazujejo sindikalno pripadnostzaposlenih. Ker ima varuh človekovih pravic tudi pri opravljanjuneodvisnega nadzora varstva osebnih podatkov določene omejitve do osebzasebnega prava, smo pobudnika napotili na Inšpektorat za varstvoosebnih podatkov.

6 - Odklonitev vpogleda v upravni spis zaradi varovanja osebnih podatkov — 1.7-1/01

Pobudnico, uživalko družinske pokojnine po pokojnem možu, je območnizavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Mariboru obvestil, dapo umrlem zavarovancu (dve leti in pol po smrti zavarovanca) uveljavljapravico do družinske pokojnine tudi pokojnikov sin, ki ni živel vskupnosti z očetom, niti ni nikoli vedela zanj; pobudnica je bilaobveščena, da predlagatelj izpolnjuje pogoje za uveljavitev pravice dodružinske pokojnine. Na različne načine je želela pridobiti podatke opredlagatelju oziroma o tem, da je njen pokojni mož njegov oče. Tehpodatkov ji niso posredovali na pristojni upravni enoti, prav tako paji zavod ni dovolil vpogleda v tisti del spisa na zavodu, ki se jenanašal na osebne podatke drugega upravičenca do družinske pokojnine.Zavod pobudnici tudi ni vročil nove odločbe o pravici do družinskepokojnine, niti ji ni vročil odločbe, ki jo je zavod izdal drugemuupravičencu do družinske pokojnine.


Nobenih pravnih podlag za opisano ravnanje zavoda nam ni uspelonajti. Predlagateljev zahtevek za priznanje družinske pokojnine je bilobravnavan v upravnem postopku, torej bi morala biti tudi pobudnicivročena nova odločba o delitvi družinske pokojnine (vdovske indružinske). Tako pa je zavod odločbo o pravici do družinske pokojnineposredoval novemu upravičencu, pobudnico pa le z dopisom pozval, najsporoči, ali želi ponovno uveljaviti invalidsko pokojnino, ki jo jeprejemala pred družinsko pokojnino. Ker se pobudnica ni odzvala nanavedeno sporočilo zavoda, ji je bila še naprej izplačana družinskapokojnina, seveda v višini polovice prejšnjega zneska.


Posebej pa ni bilo podlag za zavrnitev vpogleda v "svojpokojninski spis", ki ga je pobudnica zahtevala. Zakon o splošnemupravnem postopku v 82. členu ureja pregled spisov; navedeno določilostrankam omogoča vpogled v spise zadev. Pobudnica te pravice ni moglauveljaviti.


Glede nevročitve odločbe je bila naša poizvedba na zavoduspešna, saj so pobudnici končno izdali novo odločbo o družinskipokojnini (odločba je datirana s 15.01.2001, pobudnici pa je bilavročena 13.04.2001. Ker je bilo o delitvi družinske pokojnine za novegaupravičenca odločeno že od 1.10.2001 in čeprav zavod navaja, da je šloza pomoto, je varuh tako ravnanje zavoda kritiziral.


Glede pravice do vpogleda v spis pobudnice pa je območni zavodkljub intervenciji varuha vztrajal, da pobudnici ne dovoli vpogleda vceloten pokojninski spis, ki se je nanašal na družinsko pokojnino, insicer zato, ker so v spisu podatki novega družinskega člana; ker sozavezani k varovanju osebnih podatkov, ji torej niso dovolili vpogledav celoten spis.


Tako stališče zavoda po našem mnenju ni bilo pravilno, mnenje paje temeljilo na prepričanju, da pobudnica v postopku delitve družinskepokojnine na več družinskih članov izpolnjuje vse pogoje (ima pravniinteres), da se ji dovoli vpogled v celoten spis, ki se nanaša na todružinsko pokojnino. Torej tudi na vse podatke, ki se nanašajo nanovega upravičenca do družinske pokojnine.


Mnenje smo posredovali na direkcijo zavoda za pokojninsko ininvalidsko zavarovanje; ta je območni enoti naložila, da pobudniciomogoči vpogled v celoten spis, ki se je nanašal na pravico dodružinske pokojnine. Vpogled je bil tudi dejansko opravljen.

7 - Neumestna vprašanja kandidatom za voznika ob zdravstvenih pregledih zaradi neusklajenega pravilnika — 1.7-4/01

Pobudnik se nam je pritožil zaradi ravnanja zdravnice, ki mu je obzdravniškem pregledu za voznika postavljala vprašanja, ki po njegovemmnenju posegajo v zasebnost in ne morejo biti povezana z ugotavljanjemsposobnosti za vožnjo motornih vozil.


Po proučitvi pobude in dokumentacije, ki nam jo je posredoval,smo ugotovili, da sta Pravilnik o zdravstvenih pregledih voznikovmotornih vozil in traktorjev ter o izdajanju zdravniških spričeval(Uradni list SRS, št. 12/84) in na tej podlagi izdan obrazec DZS št.8,310 zastarela in v neskladju z namenom zdravstvenih pregledov, ki jihdoloča 161. člen Zakona o varnosti cestnega prometa. Ta zakon določa,da se na zdravstvenih pregledih ugotavlja, ali ima kandidat za voznikaali voznik potrebno telesno ali duševno zmožnost za vožnjo motornegavozila. V prehodnih določbah tega zakona je določeno, da se dosedanjiizvršilni predpisi, vključno z omenjenim pravilnikom, smiselnouporabljajo do izdaje ustreznih novih predpisov, če niso v nasprotju zzakonom.


Zastareli podzakonski predpisi in obrazci omogočajo širokapooblastila pristojnim zdravnikom pri ugotavljanju telesnih in duševnihzmožnosti za vožnjo motornih vozil. Nismo strokovno usposobljeni, da bilahko ocenili, katera vprašanja so za ta namen še ustrezna za doseganjezakonskega cilja, vendar menimo, da to prav gotovo niso vprašanja opoklicu, zaposlitvi, stanovanjskih in družinskih razmerah, vojaškeobveznosti in še nekatera. Zato smo ministru za zdravje predlagali, dačimprej sprejme nov pravilnik in na tej podlagi predpiše nove obrazce.Pri tem smo ministru posredovali naše mnenje, da je treba v predpisihopredeliti podlago le za tista vprašanja, ki so neposredno povezana zugotavljanjem telesnih in duševnih zmožnosti kandidatov za voznike invoznikov. Predlagali smo tudi, naj primerjalno ugotovi, kako tovprašanje rešujejo v drugih državah, zlasti v državah Evropske unije.


Ministrstvo za zdravje nam je odgovorilo, da posebna delovnaskupina pripravlja vse podzakonske akte, ki jih mora na podlagi ZVCPizdati minister, pristojen za zdravstvo, v soglasju z ministrom,pristojnim za notranje zadeve. Med temi akti sta tudi predpisa, kibosta določila zdravstvene pogoje, ki jih morajo izpolnjevati voznikimotornih vozil in vozniki inštruktorji, ter način in postopek izdajanjazdravstvenih spričeval za voznike motornih vozil, kot določa 163. členZVCP. Tudi obrazec, ki se bo izpolnjeval ob zdravstvenem pregledu, bospremenjen, skrajšan ter prilagojen zahtevi, da se od kandidatov zavoznike in od voznikov motornih vozil pridobijo le tisti podatki, ki sopovezani z ugotavljanjem njihovih telesnih in duševnih zmožnosti zavožnjo.

8 - Katere podatke lahko zahteva knjižnica? — 1.7-10/01

Na varuha človekovih pravic se je obrnil pobudnik, ki je v pobudinavajal, da knjižnica ob vpisu ali ob obnovitvi članarine oduporabnikov zahteva določene osebne podatke. Menil je, da knjižnica niupravičena do zbiranja večine od teh podatkov. V odgovoru smo mupojasnili, da zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvotajnosti osebnih podatkov določa zakon. Zakon o varstvu osebnihpodatkov in Zakon o knjižničarstvu. Slednji taksativno določa, katereosebne podatke o uporabnikih zbirajo in obdelujejo knjižnice. Hkratismo mu pojasnili, da je zavarovanje osebnih podatkov na splošno urejenoz Zakonom o varstvu osebnih podatkov. Natančnejša ureditev postopkov inukrepov zavarovanja je prepuščena internim aktom upravljavcev zbirkosebnih podatkov. Opozorili smo ga tudi na možnost posredovanjaInšpektorata za varstvo osebnih podatkov, ki ima v določenih pogledihcelo širša zakonska pooblastila kot varuh. V primeru ugotovljenihkršitev lahko namreč izreka ukrepe za njihovo odpravo.

9 - Uveljavljanje pravic in varstvo osebnih podatkov — 1.7-15/01

Na varuha človekovih pravic je bila naslovljena pobuda, iz katere jeizhajalo, da je neznana oseba brez dovoljenja pobudnika pripeljala nanjegovo zemljišče čebele na pašo. Pobudnik je na podlagi predloženihregistrskih označb vozil zahteval od upravne enote, policijske postajein Ministrstva za notranje zadeve podatke o lastniku teh vozil.Navedeni so mu posredovanje zahtevanih podatkov zavrnili, sklicujoč sepri tem na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov. S tem naj mu bibilo onemogočeno varstvo pravic zoper osebo, ki mu je motila posest.Pojasnili smo mu naše stališče, da so državni organi zavezaniposredovati tretjim osebam osebne podatke, vendar se morajo le-tiizkazati z dokazilom, da uveljavljajo zakonito pravico pri pristojnemdržavnem organu.

10 - Pisemska tajnost v domu starostnikov — 1.7-19/01

Na varuha človekovih pravic se je obrnil stanovalec domaupokojencev. V pobudi je navajal, da naj bi socialna delavka domaodpirala njegovo zasebno pošto. Na zahtevo varuha je dom upokojencevpojasnil, da je bila pošta pobudnika odprta pomotoma, ker da je bilamed uradno pošto. Socialna delavka je zatrdila, da se z vsebino pošteni seznanila saj je takoj, ko je pošto odprla, ugotovila zmoto terpozvala pobudnika. Slednjemu je zadevo pojasnila in se mu opravičila.Pobudnika smo obvestili, da v tem primeru štejemo opravičilo kotprimerno zadoščenje za kršitev njegove pravice, če držijo navedbe doma.Hkrati smo ga poučili, da ustava med drugim zagotavlja tako varstvopravic zasebnosti kot tudi varstvo tajnosti pisem. Če pride donezakonitega posega v te pravice, lahko prepove nadaljnje kršitve,zahteva opravičilo ali pa zoper kršitelja sproži ustrezne postopke(npr. disciplinskega, kazenskega, pravdnega)

11 - Gradnja brez gradbenega dovoljenja — 7.1-72/2001

Na varuha človekovih pravic sta pobudnika naslovila pobudo zaradigradnje brez gradbenega dovoljenja. Opravili smo poizvedbo na pristojniupravni enoti in Inšpektoratu RS za okolje in prostor. Upravna enotaLjubljana, Izpostava Center nas je seznanila, da gradbeno dovoljenje zaobravnavani poseg ne velja več. Upravna enota je za navedeni poseg30.12.1999 izdala gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo, v katerem jemed drugim določeno, da preneha veljati, če se rekonstrukcija objektane začne v enem letu od dokončnosti te odločbe. Dne 25.01.2000 jegradbeno dovoljenje postalo pravnomočno. Dne 19.06.2001 je izvajalecdel prijavil Upravni enoti Ljubljana, Izpostava Center začetekgradbenih del. V prijavi je navedel, da je bilo gradbeno dovoljenjeizdano 30.12.2000. Dne 20.10.2001 je Upravna enota Ljubljana, IzpostavaCenter izdala sklep, s katerim je zahtevo za obnovo postopka končanegaz gradbenim dovoljenjem Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center z dne30.12.1999 zavrgla, ker gradbeno dovoljenje ne velja več. InšpektoratRS za okolje in prostor pa nam je posredoval odgovor, iz kateregaizhaja, da je pristojna inšpektorica IRSOP, OE, Ljubljana po pregledudokumentacije, pridobljene v zadevi rekonstrukcije predmetnega objekta,ugotovila, da je gradbeno dovoljenje, ki ga je Upravna enota Ljubljana,Izpostava Center izdala investitorju, pravnomočno in zato veljavno.Nadalje je inšpektorat menil, da je bil pred začetkom del na predmetnemobjektu pravočasno obveščen o dnevu začetka del v smislu določbe 56.člena Zakona o graditvi objektov. Prijava del je bila po navedbahinšpektorata njemu poslana 28.12.2000. Iz poročila pristojnegainšpektorata je razvidno, da je po ustnem preverjanju pri UE, IzpostavaCenter ugotovil, da v zvezi s prenehanjem veljavnosti gradbenegadovoljenja za rekonstrukcijo objekta Mestni trg 12, Ljubljana ni bilaizdana ne odločba in ne sklep v skladu z določbami Zakona o splošnemupravnem postopku. Zato se je inšpektorat postavil na stališče, dapredmetno gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo objekta še velja.Pristojni inšpektorat je ugotovil, da je bil začetek del na objektuprijavljen v zakonitem roku v skladu z določbami Zakona o graditviobjektov.


S stališčem inšpektorata se nismo mogli strinjati. Veljavnostgradbenega dovoljenja je omejena, in sicer v skladu z 42. členom ZGO.Gradbeno dovoljenje preneha veljati, če se graditev objekta ne začne vroku, ki je v njem določen. Rok ne more biti krajši od šestih mesecevin ne daljši od dveh let. V konkretnem primeru naj bi gradbenodovoljenje veljalo eno leto, če investitor v enem letu od dokončnostiodločbe ne začne del. Investitor pa v tem roku ni začel del, na karkaže prijava začetka del pristojni inšpekciji. Po določbi 56. členaZakona o graditvi objektov morata izvajalsko podjetje in odgovornaoseba iz drugega odstavka 49. člena tega zakona sporočiti pristojniinšpekciji dan, ko namerava začeti gradnjo objekta, in sicer najmanjosem dni pred začetkom del. Na podlagi opravljene poizvedbe pripristojnem inšpektoratu, ki v odgovoru sicer navaja, da je bilpravočasno, in sicer 28.12.2000 obveščen o začetku del, izhaja, da jeto prijavo podal investitor, kar pa ne pomeni prijave v smislu 56.člena Zakona o graditvi objektov. Prijava v smislu 56. člena ZGO jebila v konkretnem primeru podana 19.06.2001 sicer na Upravno enotoLjubljana, Izpostava Center, vendar že po izteku enega leta oddokončnosti gradbenega dovoljenja (25.01.2001).


Poseben akt o prenehanju veljavnosti gradbenega dovoljenja nipotreben - to je že določeno v izdanem gradbenem dovoljenju. Tudiprijava investitorja z dne 27.12.2000 ne pomeni prijave del v smislu56. člena ZGO, saj prijave ni podal izvajalec del, investitor pa tudini registriran za izvajanje del, tudi pripravljalnih kot dela gradbenihdel. Prijava v smislu 56. člena ZGO je bila v konkretnem primeru podana19.06.2001, vendar že po izteku enega leta od dokončnosti gradbenegadovoljenja. Ta rok se je iztekel 25.01.2001.


Naša stališča potrjuje tudi odločba Ministrstva za okolje inprostor št. 351-02-94/01 RS z dne 24.12.2001, ki je bila vročena tudivam. V njej je ugotovljeno, da investitor gradi brez veljavnegagradbenega dovoljenja. Za ukrepanje je v tem primeru pristojna gradbenainšpekcija.


Inšpektoratu smo posredovali naše mnenje in jih zaprosili, danas seznanijo z njihovim nadaljnjim postopanjem v zadevi. Inšpektoratje v odgovoru vztrajal pri svojem stališču, zato smo z zadevo seznaniliUpravno inšpekcijo in Pravno službo Ministrstva za okolje in prostor,ter ju pozvali, naj zadevo proučita in ukrepata v skladu s svojimipristojnostmi ter nas seznanita s svojimi ugotovitvami in morebitnimiukrepi.


Urad za organizacijo in razvoj uprave je potrdil naše stališče,da upravna enota ni pristojna izdajati ugotovitvenega sklepa aliodločbe o tem, ker za to po materialnem predpisu nima pristojnosti. Vskladu s 35. členom ZGO je pristojnost upravne enote izdati gradbenodovoljenje na podlagi zahtevanih pogojev zakona. Hkrati pojasnjujejo,da je upravni postopek pristojnega organa končan z dnem, ko je odločbapostala dokončna oziroma pravnomočna. V konkretnem primeru gre zaugotavljanje veljavnosti grdbenega dovoljenja. V skladu z materialnimipredpisi in izrekom odločbe veljavnost odločbe avtomatično preneha vroku, ki je naveden v odločbi. Ugotavljanje začetka gradnje pa jevezano na dolžnost prijave začetka del po 56. členu ZGO. Materialnipredpis določa, da je treba o začetku gradnje obvestiti inšpekcijskiorgan, torej nadzorstveni organ in ne organ, ki je o pravici odločal vdokončanem postopku. Nadzorstveni organ je pristojen tudi za uvedbopostopka o prekršku, če ugotovi, da izvajalsko podjetje ni prijavilozačetka gradnje inšpekcijski službi znotraj določenega roka, ali dainvestitor gradi brez gradbenega dovoljenja, da stranka sploh nipridobila gradbenega dovoljenja ali da je gradbeno dovoljenje prenehaloveljati.


Pravna služba Ministrstva za okolje in prostor nam kljub urgenci še ni odgovorila.

12 - Prestrogo nadzorovani telefonski pogovori — 2.1-18/01

Temeljno načelo pripora je, da se smejo zoper pripornika uporabitisamo tiste omejitve, ko so potrebne, da se prepreči beg alidogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka. PIP vdrugem odstavku 51. člena ureja nadzorovanje telefonskih pogovorov.Določa, da so telefonski pogovori pripornika nadzorovani, razenpogovorov z zagovornikom oziroma diplomatskim ali konzularnimpredstavnikom njegove države. Dolžnost zavoda za prestajanje kaznizapora je torej, da poskrbi za izvrševanje te določbe pravilnika inpripornikom omogoči opraviti dovoljene nenadzorovane telefonskepogovore.


ZPKZ Maribor je imel telefon v oddelku pripora samo v pisarnipooblaščenih uradnih oseb. V tem prostoru so se opravili tudi vsitelefonski pogovori pripornikov, ki jih je dovolilo sodišče. Popojasnilu zavoda ni bilo možnosti, da bi bili taki pogovori v drugemprostoru, kjer bi bili nenadzorovani. Tako so bili nadzorovani tuditisti telefonski pogovori, za katere je predpisano, da so nenadzorovani.


Opozorili smo, da mora ZPKZ Maribor zagotoviti doslednospoštovanje določbe drugega odstavka 51. člena PIP, ki se nanaša naizvajanje nenadzorovanih telefonskih pogovorov pripornikov. Prostorskastiska ali druge težave, s katerimi se sooča zavod, ne opravičujejokršitve te pravice, ki gre priporniku. Poudarili smo, da velja prepovednadzora tudi za stike pripornika z varuhom. Kakršenkoli nadzortelefonskega pogovora pripornika z varuhom bi bil nezakonit in vneskladju z namenom te institucije.


ZPKZ Maribor je na podlagi posredovanja varuha poskrbel, dapriporniki opravljajo nenadzorovane pogovore prek drugega telefona, vnačrtu pa ima tudi namestitev dodatne telefonske govorilnice.

13 - Zaradi "neljube zmote" brez odločbe v priporu — 2.1-28/01

V kazenskem postopku pod opr. št. K 403/2000 Okrožnega sodišča vMariboru je zunajobravnavni senat zoper priprtega obdolženca izdal vsajtri sklepe o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice. Skrb zbujadejstvo, da iz nobenega od treh sklepov ni moč razbrati časovnegaobdobja, za katero je bil pripor vsakokrat podaljšan. V nobenem sklepunamreč niso navedeni datumi, za katero časovno obdobje se priporpodaljšuje, niti datumi o tem, kdaj se je iztekel pripor po prejšnjisodni odločitvi. Sklepi se zgolj sklicujejo na drugi odstavek 207.člena Zakona o kazenskem postopku, da se od zadnjega preskusa razlogovza pripor iztekata dva meseca in je senat zato po uradni dolžnostipreskušal, ali so razlogi za pripor še vedno podani. Tako nipresenetljivo, da je zunajobravnavni senat "kljub vsem nastavljenimevidencam".... "prezrl" zadnji sklep o priporu pobudnika tako, da opodaljšanju ali odpravi pripora ni odločil pravočasno. Priprtemupobudniku je bil namreč pripor podaljšan za dva meseca s sklepom z dne6.2.2001. Po preteku dveh mesecev bi moral zunajobravnavni senat novoodločitev o priporu sprejeti do 6.4.2001 oziroma najkasneje do 7.4.2001(upoštevaje ustavno dopustno izjemo 24 ur). Sklep o podaljšanju priporapa je bil izdan šele 12.4.2001, torej s petdnevno zamudo. Zunaj24-urnega roka po drugem odstavku 20. člena Ustave pripora ni mogočeodrediti za nazaj. Tako je lahko zunajobravnavni senat pripor 12.4.2001podaljšal le za 24 ur pred tem datumom. Ker je bil pobudniku poprejšnjem sklepu pripor podaljšan do 6.4.2001, mu je bila od takrat pado 11.4.2001 odvzeta prostost brez sodne odločbe. S tem je bila kršenanjegova pravica do osebne svobode.


Ustava zahteva, da mora biti ob priporu priprtemu vročena pisna, obrazloženaodločba. V vseh treh primerih priprtega pobudnika pa je bilaobrazložitev sklepa o podaljšanju pripora dejansko utesnjena naugotovitev, da se okoliščine, ki so utemeljevale odreditev pripora innjegovo podaljšanje, niso prav v ničemer spremenile. Zato se "v izogibponavljanju" sklepi sklicujejo na prejšnje sklepe, ki so bili izdani vistem kazenskem postopku ob odločanju o priporu. V tej zvezi nam jesodišče pojasnilo, da je ob izdaji navedenih sklepov o podaljšanjupripora veljalo stališče vrhovnega sodišča, da se je dopustnosklicevati na obrazložitve v prejšnjih sklepih o podaljšanju pripora,če se ugotovi, da se okoliščine, ki so utemeljevale odreditev priporain njegovo podaljšanje, niso prav v ničemer spremenile. Do spremembestališča vrhovnega sodišča pa je po trditvi Okrožnega sodišča vMariboru prišlo "šele" v prvih dneh meseca junija 2001. Takšnopojasnilo varuh razume kot zagotovilo, da bo sodišče v prihodnje vvsakem primeru odreditve ali podaljšanja pripora priprtemu vročiloobrazložen sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora.

14 - Skoraj štiri tedne v priporu brez pokritja s sodno odločbo — 2.1-43/01

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je 9.5.2001s sklepom pod opr. št. Kpd 106/2001 zoper pobudnika odredila pripor. Vsklepu ni datuma, za kateri čas je pripor odrejen, niti ni navedeno,kako dolgo sme pripor trajati. V skrajšanem postopku sme predvložitvijo obtožnega predloga pripor trajati le toliko, kolikor jetreba, da se opravijo preiskovalna dejanja, vendar ne več kot 15 dni.


Državni tožilec je obtožni predlog zoper pobudnika vložil11.5.2001. Po vložitvi obtožnega predloga Okrajno sodišče na Ptuju nipreskusilo, ali so še dani razlogi za pripor, in ni izdalo sklepa, skaterim bi pripor podaljšalo ali odpravilo. O podaljšanju pripora jeodločilo šele s sklepom z dne 8.6.2001, opr. št. K 218/2001.


Sodišče v pobudnikovi kazenski zadevi torej o podaljšanjupripora ni odločilo po opravljenih preiskovalnih dejanjih ob vložitviobtožnega predloga, kakor tudi ne po izteku 15 dni od odreditvepripora. Stališče Okrajnega sodišča na Ptuju, da sklep o priporu z dne9.5.2001 pokriva pripor zoper pobudnika tudi v času do izdaje novegasklepa z dne 8.6.2001, je brez zakonske podlage. Pobudniku je bila spriporom odvzeta prostost brez pokritja s sodno odločbo odizteka trajanja pripora po sklepu o odreditvi pripora do izdaje sklepao podaljšanju pripora, torej skoraj štiri tedne. Ob vložitvi obtožnegapredloga bi moral sodnik preskusiti, ali so še dani razlogi za pripor,in izdati sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi, kar pa ni storil inje tako kršil pobudnikovo pravico do osebne svobode.

15 - Predsednik sodišča ni obiskoval pripornic — 2.1-45/2001

Nadzorstvo nad ravnanjem s priporniki izvršuje predsednik okrožnegasodišča. Po določbi drugega odstavka 213.d člena ZKP mora predsedniksodišča ali sodnik, ki ga on določi, vsaj enkrat na tedenobiskati pripornike in jih, če meni, da je to potrebno, tudi breznavzočnosti paznikov vprašati, kako se z njimi ravna. Zavezan jeukreniti, kar je potrebno, da se odpravijo nepravilnosti, ki jih jeopazil ob obisku zavoda.


Ob obisku varuha v ZPKZ Ig 16. 8. 2001 so pripornice opozorile,da obiska predsednika sodišča " še niso bile deležne". Iz "Knjigeobiskov sodnika" smo ugotovili, da so ti obiski skrajno neredni, saj jebil zadnji 26. 10. 2000, torej pred skoraj desetimi meseci. ZKP nedoloča nobene izjeme glede obveznosti predsednika sodišča, da vsajenkrat na teden obišče pripornike. Če je zadržan, obišče pripornikesodnik, ki ga on določi. Nobenega opravičila torej ne more biti, da seta oblika nadzorstva ne opravi vsaj enkrat na teden.


Predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani smo izrazilizaskrbljenost zaradi takšnega odnosa do pripornic v zavodu Ig, kihkrati pomeni kršitev zakonske določbe, ki hoče zagotoviti reden nadzornad ravnanjem z zaprtimi osebami v času prestajanja pripora. Na našeopozorilo se je odzval z zagotovilom, da bo odslej to svojo zakonskoobveznost redno izvrševal.

16 - Daljši pripor zaradi dopusta sodnice — 2.1-52/2001

Obdolženka je bila v priporu več kot eno leto, ko je sodnicaOkrajnega sodišča v Kopru v kazenski zadevi pod opr. št. K 344/2000 dne20.6.2001 končala glavno obravnavo in razglasila sodbo. Na podlagiprvega odstavka 363. člena ZKP mora biti razglašena sodba pisnoizdelana v 15 dneh po razglasitvi, če je obdolženka v priporu. Sodba vzakonitem roku ni bila izdelana in obdolženki ni bila vročena. Pač paje sodišče 12.7.2001 izdalo sklep, da se jo iz Zavoda za prestajanjekazni zapora Koper premesti v pripor na Ig pri Ljubljani. Zapripornico, doma iz Novigrada v Istri, je to pomenilo manj možnosti zaobiske njenih staršev.


Sodišče smo opozorili, da je bila pobudnica več kot leto dni poodvzemu prostosti premeščena krajevno sorazmerno daleč stran. Hkrati paje sodišče kršilo zakonski rok, ki naj zagotovi, da pripor trajanajkrajši potrebni čas. Če bi odločalo brez nepotrebnega odlašanja, bibil pripor lahko krajši in bi morda celo ne bilo potrebe za premestitevv zavod, ki je zaradi krajevne oddaljenosti pripornici manj prijazen.


Predsednik Okrožnega sodišča v Kopru je sporočil, da je bilpisni odpravek sodbe v zadevi pobudnice odpravljen 3.9.2001. Ocenil je,da je bila sodba odpravljena "v še sprejemljivem roku", ter hkratipoudaril, da je rok za pisno izdelavo sodbe instrukcijske narave in gav pripornih zadevah ni mogoče vedno upoštevati. Sodnica je predsednikasodišča ustno obvestila, da sodbe ne bo mogla pravočasno izdelati: šloje za izrazito obsežno zadevo, ki bi tudi v drugačnih časovnih obdobjih(ko ni sodnih počitnic) terjala daljši čas za pripravo pisnega odpravkasodbe.


Rok 15 dni, v katerem je bila sodnica zavezana pisno izdelatisodbo, je zakonski rok. Kršitev v zakonu predpisanega roka pomenikršitev zakona. Namen zakonodajalca, da je predpisal 15-dnevni rok zapisno izdelavo sodbe, je nedvomno v tem, da se zagotovi trajanjepripora za res nakrajši potrebni čas. Nespoštovanje zakonskega roka zaizdelavo sodbe ima za posledico daljše trajanje pripora, kot je tonujno potrebno. Pripor sme trajati le najkrajši potrebni čas, dolžnostvseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, pa je, da postopajoše posebej hitro, če je obdolženka v priporu.


S stališča sodišča oziroma sodnice, ki mora pisno izdelati sodbo(nikakor pa ne s stališča pripornice), je morda razumeti, da so izjemniprimeri, ko obsežnost in zahtevnost zadeve terja več kot 15 dni zapisno izdelavo sodbe. Hkrati pa je varuh v svojem mnenju poudaril, danikakor ni dopustno kršitve zakonskega roka za izdelavo sodne odločbe vpriporni zadevi utemeljevati z letnim dopustom sodnice. Iz odgovorasodišča izhaja, da je bila sodnica senata od 1. do 31. julija 2001 naletnem dopustu. Na dopust je torej šla, ne da bi pred tem poskrela zapisno izdelavo in vročitev sodbe državnemu tožilstvu, obdolženki inzagovorniku. Tudi to je vplivalo na kršitev zakonskega roka, da je bilasodba vročena strankam kazenskega postopka šele septembra 2001.Prekoračitev zakonskega roka je torej šla že v drugi mesec.


ZS v 83. členu določa, da sodišča opravljajo naloge in odločajov nujnih zadevah tudi med sodnimi počitnicami. Kot nujne zadeve štejezakon tudi sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolženki odvzetaali omejena prostost. Tako lahko razumemo nejevoljo pobudnice, ki je vpriporu čakala na vrnitev sodnice z letnega dopusta. Ob tem je slednja12.7.2001 dopust celo prekinila, vendar ne za pisno izdelavo sodbe, pačpa za izdajo sklepa o premestitvi iz Kopra na Ig, kar je priporniciotežilo njene stike z zunanjim svetom. Protest pobudnice je bil torejutemeljen.

17 - Neutemeljene omejitve pri uporabi telefona za pripornike, ki so tujci — 2.2-49/2001

V ZPKZ Koper pripornikom, ki so tujci, niso dovolili uporabetelefona. Nadzor nad pogovorom namreč ne bi bil mogoč, če jezika tujcav zavodu ne razumejo. Po izjavi upravnika pogovori po telefonu nisodovoljeni nobenemu tujcu, niti Hrvatom, Italijanom in drugim, katerihjezik sicer v zavodu razumejo. S tem ukrepom so želeli zagotavljatienakopravnost zaprtih oseb. Takšna enakopravnost je žal v škodopripornikov, ki so tujci.


Po 51. členu PIP dovoli uporabo telefona sodišče, upravnikodloča le o nadzoru nad telefonskimi pogovori, ki so sicer nadzorovani.Te določbe ni moč razumeti tako, da lahko upravnik s svojo odločitvijospremeni odločitev sodišča, ki priporniku dovoli uporabo telefona.Pojem nadzora vsebuje le nadzor nad številko, ki se kliče, in mordatudi nadzor nad pogovorom - poslušanje pogovora. Okoliščina, da vzavodu ne razumejo jezika tujca, ki želi telefonirati, ne more pomenitiprepovedi telefoniranja, če ima tujec dovoljenje sodišča.


Zato smo UIKS predlagali, da se takšna praksa v zavodu spremeniin zagotovi vsem pripornikom, torej tudi tujcem enakopravne možnostitelefoniranja, saj v ZKP in PIP glede telefoniranja pripornikov, ki sodržavljani RS ali tujci, ni razlik.


UIKS je zagotovila, da bo v prihodnje pravica do telefoniranja pripornikov, ki so tujci, zagotovljena v skladu s predpisi.

18 - Premestitev obsojenca zadržala nedovoljena pritožba zavoda — 2.2-52/2001

Obsojenec na prestajanju kazni zapora je vložil prošnjo zapremestitev v drug zavod za prestajanje kazni zapora in s prošnjouspel. Nekaj dni pred samo premestitvijo pa je Zavod za prestajanjemladoletniškega zapora Kazenski zavod Celje ugotovil, da je uživalprepovedano drogo. Zato je zavod zoper odločbo o premestitvi vložilpritožbo. Pobudnik je bil zaradi vložene pritožbe premeščen v drugzavod (šele) po pritožbeni odločitvi.


Postopek za premestitev se je začel na prošnjo obsojenca in nepo uradni dolžnosti. V tem primeru zavod pošlje UIKS osebni spisobsojenca, poročilo o obsojenčevem vedenju in delu ter mnenje outemeljenosti prošnje in primernosti premestitve (85. člen PIP), ovloženi prošnji pa odloči direktor UIKS. V postopku za premestitev, kise začne na prošnjo obsojenca, zavod, v katerem prestaja kazen, nistranka. Tako je minister za pravosodje ugotovil, da odločba opremestitvi ne posega v pravice ali koristi zavoda, in je njegovopritožbo zavrgel kot nedovoljeno.


Zoper odločbo o premestitvi je dovoljena pritožba. Pri temčetrti odstavek 81. člena ZIKS-1 določa, da pritožba zoper odločbo,izdano v postopku o premestitvi po uradni dolžnosti (79. člen ZIKS-1),ne zadrži njene izvršitve. Razlago po nasprotnem razlogovanju omogočasklep, da pritožba zoper vsako drugo odločbo o premestitvi, zadržinjeno izvršitev. Seveda ima takšen učinek samo dovoljena pritožba, kijo vloži upravičen vlagatelj. Zato smo UIKS opozorili, da pritožbazavoda, ki nima lastnosti stranke v postopku, ne zadrži izvršitveodločbe. V nasprotnem primeru bi zadržala izvršitev odločbe tudipritožba tistega, ki ga ta postopek v pravnem pogledu ne zadeva.


V primeru pobudnika je po odločitvi o njegovi prošnji zapremestitev prišlo do novih dejstev oziroma do spremenjenih okoliščin,ki lahko terjajo drugačno odločitev. UIKS bi tako morala pritožboceljskega zavoda obravnavati le kot opozorilo ali predlog za sprejemnove odločitve o premestitvi, ne pa kot pravno sredstvo zoper izdanoodločbo.

19 - Zdravstvena dokumentacija - last javnega zdravstvenega zavoda? — 3.4-2/01

Pobudnici so v Kliničnem centru v Ljubljani leta 1998 vstavili srčnispodbujevalnik. Zatrjuje, da so ji bila pri tem operativnem posegupoškodovana pljuča. V posledici je opravila vrsto pregledov v večjavnih zdravstvenih zavodih. Zaradi nezadovoljstva z zdravljenjem intudi pojasnjevanjem izvidov se je odločila poiskati pomoč v tujini. Vta namen je želela pridobiti tudi izvide slikanja (CT) pljuč.Zdravstveni zavod ji tega ni izročil. Na pisni poziv odvetnicepobudnice javnemu zavodu, da zahtevane slike izročijo, je odvetnicaprejela odgovor, da izročitve slike ne dovoli direktor zavoda.


Na našo prvo poizvedbo o razlogih, zakaj pobudnici ne izročijozdravstvene dokumentacije, je zdravstveni zavod odgovoril, da so jiizročili vse izvide, za katere so ocenili, da so ji potrebni, sicer paso izvidi njihova last.


V novi poizvedbi smo zdravstveni zavod opozorili na predpise, kijih morajo upoštevati pri presoji, ko zavrnejo izročitev zdravstvenihizvidov bolnici (odklonitev je dopustna le izjemoma, če bi izročitevzdravstvene dokumentacije po oceni zdravnika škodljivo vplivala nabolnikovo zdravstveno stanje).


Na navedeni dopis je zavod sporočil le, da lahko bolnica dvigneželene izvide - slike v tajništvu direktorja zdravstvenega zavoda. 

20 - Poseben vhod v javni zdravstveni zavod za odvisnike, vključene v metadonski program — 3.4-4/01

Pobudnika sta zatrjevala, da morajo odvisniki, vključeni vmetadonski program, vstopati skozi poseben vhod v zgradbo zdravstvenegadoma, v kateri je Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnih odnedovoljenih drog (metadonski center). Kršitev prepovedi vstopanjaskozi glavni vhod naj bi bila sankcionirana tako, da se odvisnikuzmanjša predpisana doza metadona, oziroma z izključitvijo iz programa.


Zdravstveni zavod je v odgovoru na poizvedbo varuha potrdilnavedbe pobudnikov o obveznem vstopanju skozi posebni vhod, ne držijopa v celoti navedbe o sankcioniranju odvisnika, ki ne spoštujeobveznosti vstopanja skozi zanje določeni vhod.


K taki rešitvi so bili v zavodu prisiljeni, saj bi zaradiočitkov o neznosnem stanju v zgradbi zdravstvenega doma in njegoviokolici lahko izgubili možnost nadaljevanja izvajanja metadonskegaprograma. Delovanje centra je vseskozi pod drobnogledom tako samihzdravstvenih delavcev, še bolj pa drugih uporabnikov zdravstvenihstoritev in okoliških prebivalcev, zato so bili vsi, tudinepriljubljeni ukrepi sprejeti zgolj z željo, da bi ne prišlo doukinitve dejavnosti centra.


Samo v enem primeru so nespoštovanje dogovora o prihodu skoziposebni vhod sankcionirali z zmanjševanjem odmerka metadona, vendarzmanjševanja niso nadaljevali, ker bi odvisnik pač poiskal drugomožnost za zadovoljitev potrebe po drogi.


Opozorili smo, da predpisovanje uporabe natančno določenegavhoda v zdravstveni zavod ni primerna rešitev. Če bi bil ločeni vhoddoločen za bolnike z nalezljivo boleznijo, bi bil tak ukrep primerenzaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, torej iz povsemmedicinskih razlogov. V obravnavanem primeru pa ni nevarnosti,utemeljene z medicinskimi razlogi, zato je predpisovanje posebnegavhoda za odvisnike od nedovoljenih drog, vključene v metadonskiprigram, šteti za diskriminatorno ravnanje zdravstvenega zavoda. 

21 - Obotavljanje centra za socialno delo pri urejanju osebnih stikov — 3.5-18/01

Pobudnik se je pritožil nad delom CSD Vrhnika. Trdil je, da kljubdokazom (strokovna mnenja) o neresničnosti obtožb matere center neukrepa zadostno pri urejanju stikov med njim in njegovim mladoletnimsinom. Navedel je, da stiki trenutno potekajo po dogovoru, vendarnjihov obseg ni zadosten. Zaprosil je za razširitev stikov še predkoncem postopka razveze. Predvideva, da bo kasnejše dogovarjanje zmaterjo še težje, vendar mu center na njegovo zahtevo za razširitevstikov ni odgovoril.


Z njegovimi navedbami smo seznanili center in zahtevalipojasnilo. V odgovoru je center kronološko predstavil aktivnosti priurejanju stikov. Sporočil je, da stiki sicer potekajo po dogovoru vsklenjeni poravnavi med pobudnikom in otrokovo materjo, vendar sonenehno težave zaradi "verbalnega boja " med njima, kar nikakor ni votrokovo korist. Neodločanje v postopku razširitve stikov je utemeljilz obrazložitvijo, da obstaja bojazen, da bi z uvedbo novega postopkaprišlo do prekinitve obstoječih stikov. Sporoča, da so pobudnika pisnoobvestili, da je bil center s strani Okrožnega sodišča v Ljubljaniseznanjen, da bo razveza predvidoma končana februarja 2001, zatonamerava center začeti nov postopek, ko bo znano, pri katerem odstaršev bo otrok živel.


Po prejemu omenjenega odgovora smo center opozorili, da je vdanih okoliščinah treba upoštevati tudi čas čakanja do pravnomočnostisodne odločbe in dejstvo, da v odprtem sodnem postopku, kot kažejoizkušnje, obstaja večja možnost za sporazum med staršema o ureditviosebnih stikov z otrokom. Predlagali smo, da tako v interesu varovanjapravic in koristi mladoletnega otroka kakor tudi pravice očeta dostikov s sinom brez odlašanja proučijo možnost razširitve stikov vnajvečjem mogočem obsegu ter o zahtevi odločijo.


Iz odgovora centra je razvidno, da so upoštevali naš predlog inzačeli postopek urejanja stikov. Predvideli so, da bo odločba izdana vmesecu in pol. 

22 - Ministrstvo je pritožbo odstopilo centru za socialno delo šele po petih mesecih — 3.5-94/01

Pobudnica navaja, da se je julija 2001 pritožila zoper sklep oodpravi pravnomočnosti odločbe CSD Ljubljana Moste–Polje.Sklep je bil izdan, ker je bilo ugotovljeno, da se je zoper odločbocentra o stikih oče otrok v februarju 2001 pritožil na MDDSZ. Ker jeministrstvo pritožbo odstopilo centru šele julija, center ni bilpravočasno seznanjen z omenjeno pritožbo in je konec marca na zahtevopobudnice potrdil pravnomočnost odločbe.


Pobudnica je zaprosila za naše posredovanje na ministrstvu, kerkljub napaki (prepozen odstop pritožbe) in kljub urgencam terpojasnilu, da osebni stiki med njo in otrokoma ne potekajo, o pritožbahv novembru še ni odločalo.


Ministrstvo smo zaprosili za pojasnilo o razlogih za zamudo pripošiljanju pritožbe organu prve stopnje, kar je povzročilo prezgodnjopotrditev pravnomočnosti odločbe o stikih pobudnice z njenima otrokoma.Hkrati smo želeli pojasnilo, kako je z odločitvijo tako o pritožbizoper odločbo o stikih kot o pritožbi zoper sklep o odpravi potrditvepravnomočnosti. Opozorili smo, da za hitro rešitev govorijo formalnirazlogi (zakonski rok za izdajo odločbe je že potekel), predvsem pavsebina spornega razmerja med staršema mladoletnih otrok in ne nazadnjedejstvo, da se je postopek zavlekel iz razlogov na njihovi strani.


Ministrstvo je pojasnilo, da je do napake glede potrditvepravnomočnosti odločbe o osebnih stikih prišlo zato, ker upravnidelavec, ki vodi pritožbene postopke, pritožbe ni pravočasno odstopilorganu prve stopnje. Zamudo opravičuje z velikim številom spisov.


Upoštevali so naše opozorilo in po združitvi obeh pritožbenih postopkov decembra izdali odločbo. 

23 - Denarno nadomestilo med brezposelnostjo — 4.2-23/01

Pobuda v zvezi s priznanjem denarnega nadomestila v časubrezposelnosti ni bila obravnavana vsebinsko, ampak zgolj z vidikaspoštovanja zakonskega roka, v katerem mora organ odločiti o pritožbi.Vsebina pobude pa kaže vse pomanjkljivosti izvršilne in sodne vejeoblasti, kadar morata zagotoviti odločanje v razumnih rokih.


Pobudniku je zadnjega septembra 1995 prenehalo delovno razmerje,pravočasno se je prijavil na pristojni območni službi ZRSZ in vložilzahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila medbrezposelnostjo. Prvostopenjski organ je zahtevek zavrnil. Zoper toodločbo se je pobudnik pritožil. Drugostopenjski organ je o pritožbiodločil v letu 1997 in jo zavrnil. Pobudnik je sprožil sodni spor nadelovnem in socialnem sodišču. S sodbo, ki je postala pravnomočna7.3.2001, je bila razveljavljena dokončna odločba zavoda in zadevavrnjena v ponovni postopek. Prvostopenjski organ zavoda je 26.4.2001ponovno zavrnil zahtevek pobudnika za priznanje pravice do denarneganadomestila. Pritožbeni organ je o pritožbi odločil 18.9.2001; odločboprvostopenjskega organa je razveljavil in zadevo vrnil v ponovnoodločanje. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ pobudniku10.10.2001 priznal pravico do denarnega nadomestila za čas od 1.10.1995do 30.9.1996, in sicer v zneskih, ki so veljali v tem obdobju, in brezzamudnih obresti. V tem delu je pobudnik ponovno vložil tožbo. 

24 - Denarna pomoč med brezposelnostjo — 4.2-42/2001

Pravico do denarne pomoči pridobi brezposelna oseba po iztekupravice do denarnega nadomestila, če njeni dohodki skupaj z dohodkidružinskih članov na osebo ne presegajo zneska, določenega v drugemodstavku 35. člena ZZZPB. Zakon nadalje določa vrste dohodkov, ki seštejejo v dohodek na družinskega člana, in tiste, ki se za to neštejejo. Če naj denarna pomoč brezposelni osebi zagotovi minimalnosocialno varnost tudi po izteku pravice do denarnega nadomestila,zlasti če je bil čas prejemanja krajši, naj bi se upravičencu priznalatakoj, ko se mu izteče pravica do nadomestila.


V obravnavanem primeru ni bilo tako. Pobudnici se je izteklapravica do denarnega nadomestila 9.2.2001. Takoj je vložila zahtevek zapriznanje pravice do denarne pomoči. Pogoji za priznanje pravice dodenarne pomoči se presojajo na podlagi listin o dohodkih brezposelneosebe in njenih družinskih članov v zadnjih treh mesecih preduveljavitvijo denarne pomoči. V obravnavanem primeru so ti mesecinovember in december 2000 ter januar 2001. Zavod upošteva kot dokaziloza ugotavljanje skupnega dohodka družine dohodek zakonskega partnerja,ki je razviden iz odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti (kerje bil zakonski partner pobudnice registriran kot s.p.). Odločbadavčnega organa za leto 2000 je bila izdana junija 2001 in na tejpodlagi je zavod lahko ugotovil dohodek na družinskega člana zanovember in december. Odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnostiza leto 2001 pa bo verjetno izdana junija 2002; šele takrat bo zavodimel podatke za izračun dohodka na družinskega člana v zadnjih trehmesecih pred uveljavitvijo denarne pomoči. Pobudnica bo torej čakala naodločitev o upravičenosti do denarne pomoči za primer brezposelnosti od9.2.2001 do druge polovice leta 2002.


MDDSZ smo povprašali, ali ne bi bilo smiselno pogoje zauveljavitev pravice do denarne pomoči po zakonu urediti tako, da bi bildosežen namen denarne pomoči za primer brezposelnosti, to jezagotavljanje socialne varnosti začasno brezposelnih oseb.


Ministrstvo je bilo s takimi problemi že seznanjeno in je žepreverjalo možnosti, da bi se dohodek iz dejavnosti v postopkihuveljavljanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti ugotavljalše kako drugače in ne le na podlagi odločbe o odmeri davka. Vendar zazdaj niso našli drugačnih možnosti. Predvidevajo, da bodo na novouredili pogoje za uveljavljanje pravice do denarne pomoči medbrezposelnostjo v novem zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primerbrezposelnosti.

 


Varuh bo vsekakor spremljal postopke v zvezi s sprejetjem novegazakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti; zavzemalse bo za tako ureditev pogojev za uveljavitev posameznih pravic, dabodo omogočali brezposelnim osebam preživetje med začasnobrezposelnostjo. 

25 - Sprejem v državljanstvo — 5.1-49/2001

Pobudnica je na varuha človekovih pravic naslovila pobudo zaradidolgotrajnosti postopka sprejema v državljanstvo. Navajala je, da jevlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložila dvakrat,in sicer 12.6.1992 prek pooblaščenca, 26.5.1994 pa sama, MNZ pa ovlogah še ni odločalo.


MNZ je v odgovoru na poizvedbo potrdilo navedbe o vložitviprošenj. Postopek v zvezi z obravnavo druge prošnje je bil končan27.5.1998 z izdajo zavrnilne odločbe.


V avgustu 2000 se je pooblaščenec obrnil na upravno enoto zapojasnilo, kaj je z vlogo z dne 12.6.1992. Prošnja je bila odstopljenaMNZ, ki je upravno enoto zaprosilo za razjasnitev zadeve. Ko je bilougotovljeno, da je pobudnica vložila prošnjo za sprejem v državljanstvože leta 1992 in da je ta vloga še vedno na upravni enoti, jeministrstvo takoj zahtevalo odstop spisov. Ti so jim bili poslani7.12.2000, nakar se je postopek nadaljeval. Dne 11.5.2001 je bilaizdana zavrnilna odločba, saj pobudnica ne vlogi ne kasneje (na pozivministrstva) ni predložila niti enega dokazila, da so izpolnjeni pogojiiz 3., 4., 5., 6. in 9. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.


Obrnili smo se na upravno enoto, da nas seznanijo z okoliščinamiobravnavanega primera, predvsem, kje in zakaj je obtičala vloga z dne12.6.1992. Upravna enota nam je odgovorila, da je iz omenjenega spisarazvidno, da je bila pobudnica poučena o tem, da je zamudila rok zavložitev prošnje za sprejem v državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRSin je zato spremenila zahtevek tako, da vlaga prošnjo za sprejem vdržavljanstvo po redni poti - z naturalizacijo. Referentka, ki je vlogoprejela, je z uradnim zaznamkom zadevo zaključila. Upravna enotanavaja, da nepravilnega ravnanja referentke ni mogoče pojasniti, saj niveč zaposlena pri njih. Delovno razmerje ji je leta 1995 prenehalo zupokojitvijo.


Pobudo smo šteli za utemeljeno, vendar žal nismo videli posebnihpravnih možnosti za popravo nastale škode. Zaradi ravnanja uslužbenkeupravne enote je pobudnica sicer imela možnost zahtevati povrnitevškode s tožbo v pravdnem postopku pred rednim sodiščem. Vendarodškodninska terjatev za povzročeno škodo po 376. členu Zakona oobligacijskih razmerjih zastara v treh letih, odkar je oškodovaneczvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru pata terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Glede nadejstvo, da je MNZ dvakrat zavrnilo vlogo pobudnice za sprejem vdržavljanstvo Republike Slovenije, je vprašanje, ali bi v tem postopkusploh uspela. 

26 - Dovoljenje za stalno prebivanje — 5.2-68/2001

Pobudnik se je obrnil na varuha zaradi težav pri pridobitvidovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD. MNZ ga jepozvalo, naj dopolni vlogo z manjkajočimi potrdili. Navajal je, da jezahtevana dokazila poslal na ministrstvo s priporočeno pošto, kljubtemu pa je prejel sklep, s katerim je bil postopek za izdajo dovoljenjaustavljen. V sklepu je navedeno, da prosilec v postavljenem roku vlogeni dopolnil z nobenim od zahtevanih dokazil, niti ni zaprosil zapodaljšanje roka. Zoper sklep je vložil tožbo pri upravnem sodišču.


Pobudnik je pri pošti vložil reklamacijo zaradi nevročitvepošiljke. Iz poizvednice je izhajalo, da je bila pošiljka pobudnikapravočasno poslana in že naslednji dan vročena.


MNZ je v odgovoru na našo poizvedbo zagotovilo, da so pointernem delovodniku ponovno preverili, ali so prejeli kakršnokolidopolnitev vloge pobudnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje,vendar se ugotovitev ne razlikuje od tiste pred izdajo sklepa oustavitvi postopka.


Čez dva meseca pa smo prejeli nov dopis z MNZ, v katerem so nasobvestili, da so pri pripravi odgovora na tožbo ugotovili, da je šlo zanapako, ki jo lahko odpravijo. Zato so v smislu 261. člena starega ZUPv povezavi s 324. členom novega ZUP upravno sodišče obvestili, da bodov zadevi ponovno odločili. 

27 – Denacionalizacija — 5.3-50/2001

Pobudnik se je na varuha obrnil zaradi dolgotrajnostidenacionalizacijskega postopka. Leta 1992 je vložil zahtevo zadenacionalizacijo. Upravni organ je začel zadevo obravnavati po letu1997. Na podlagi pritožbe zaradi molka upravnega organa, ki jo je dalpobudnik, je MKGP 9.2.1998 določilo naknadni rok za odločitev do15.4.1998. Ker upravni organ tudi v tem roku ni izdaldenacionalizacijske odločbe, se je pobudnik ponovno pritožil zaradimolka upravnega organa, ministrstvo pa je rok za odločitev dne27.1.1999 podaljšalo do 15.3.1999. UE je dne 2.3.1999 izdala delnoodločbo, zoper katero pa je pobudnik vložil pritožbo. Upravni organ jedne 01.03.1999 za preostali del zahtevka izdal sklep o prekinitvidenacionalizacijskega postopka, dokler se ne reši predhodno vprašanjeodmere stanovanjskih objektov s funkcionalnim zemljiščem. MKGP je zodločbo z dne 29.6.1999 vrnilo zadevo v ponovno odločanjeprvostopenjskemu organu. Lastnik zemljišča, na katerem stojijo objekti,je 9.8.1999 zahteval določitev funkcionalnega zemljišča pri pristojnemupravnem organu, ki je šele 13.1.2001 izdal sklep o prekinitvipostopka, dokler ne bo rešeno predhodno vprašanje opredelitvenamembnosti tega prostora v občinskih prostorskih načrtih, kajtizemljišče je po veljavnih prostorskih dokumentih opredeljeno kotkmetijsko.


Po proučitvi pobude in opravljenih poizvedbah ugotavljamo, da jenesprejemljivo, da je upravni organ po petih letih začel obravnavozahteve za denacionalizacijo, nakar je po dveh letih obravnavanjazahtevka izdal delno odločbo o denacionalizaciji. Tudi v ponovljenempostopku upravni organ do intervencije varuha ni storil ničesar, šelena podlagi te je razpisal ustno obravnavo. O delu denacionalizacijskegazahtevka, glede katerega je bil postopek dvakrat prekinjen, paugotavljamo, da je nedopustno, da je upravni organ prekinil postopekzato, ker ni pravne podlage za določitev funkcionalnega zemljišča.Ravnanje UE nekoliko opravičuje dejstvo, da je v teku postopek spremembprostorskih dokumentov in da bo tako v doglednem času podana podlaga zadoločitev funkcionalnega zemljišča. V zvezi z izdanim sklepom oprekinitvi postopka za določitev funkcionalnega zemljišča paugotavljamo še nekaj pomanjkljivosti. V izreku sklepa ni navedeno niti,zakaj je postopek prekinjen, niti do kdaj. Stranka je popolnoma nemočnatako glede postopka določitve funkcionalnega zemljišča kot tudi glededenacionalizacijskega postopka, saj je prepuščena dolgotrajnostipostopkov spreminjanja prostorskih dokumentov. 

28 - Odpoved zakupne pogodbe — 5.4-3/01

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je prodal zemljišče, ki ga jeimel pobudnik v zakupu. Izpostava Sklada je pobudniku zatrjevala, da jepisno odstopil od pogodbe, vendar z listino ni razpolagala. Pobudnik jevztrajal, da od pogodbe ni nikoli odstopil. Na podlagi poizvedbe smougotovili, da je pri posredovanju odgovora lokalne izpostave Skladaprišlo do napake, saj se je izkazalo, da pobudnik resnično ni nikoliodpovedal zakupne pogodbe. Pri pisanju odgovora naj bi prišlo dozamenjave pobudnika z drugim, ki je imel v tistem času prav tako vzakupu del kmetijskega zemljišča v tej katastrski občini in je resničnopodal odpoved še pred objavo javne ponudbe za prodajo. Sklad je menil,da to ne spreminja bistva zadeve, saj je bila informacija o obstojuzakupnega razmerja objavljena skupaj s ponudbo za prodajo kmetijskegazemljišča, kar je po njihovih navedbah vedel tudi pobudnik, ki je želeluveljavljati predkupno pravico na obravnavanem zemljišču. Pobudniku smopojasnili, da po 591. členu Zakona o obligacijskih razmerjih novilastnik, razen v primeru kršitve zakupne pogodbe, ne more odpovedatizakupa pred potekom časa, za katerega je bil prvotno dogovorjen (v temprimeru torej eno leto), ki pa se, če ni bila podana odpoved,avtomatsko podaljša za prvotno dogovorjeno dobo. Pobudniku smopredlagali, naj se z novim lastnikom, ki je po zagotovilu Skladaseznanjen z zakupom spornega zemljišča, dogovori glede nadaljnjegazakupa. Sklad smo opozorili na nepravilnosti in predlagali, da sepobudniku opraviči, kar je tudi storil. Pobudniku pa ni uspel dogovor znovim lastnikom glede nadaljnjega zakupa. Sicer pa je bil boljzainteresiran za nakup kmetijskega zemljišča, za kar pa ne izpolnjujezakonsko določenih pogojev. 

29 - Prisilna izterjava na osebne prejemke davčnega dolžnika, ki so iz nje izvzeti — 5.5-17/2001

Banka je izvršila sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga zbančnega računa naše pobudnice, na katerega je prejemala prejemke iznaslova družbene pomoči otrokom in denarnega dodatka po zakonu osocialnem varstvu. Pobudnica se je glede takega ravnanja obrnila naMDDSZ in medtem problem pri banki uredila. Želela je tudi našepojasnilo o utemeljenosti izvrševanja rubeža na tovrstne prejemke.


Seveda smo ji lahko pojasnili določila zakona, ki te vrsteprejemkov izvzemajo iz izvršbe, kljub temu pa se postavlja vprašanje,kako se takim primerom izogniti. Banka, ki ravna po sklepu o prisilniizterjavi, ne preverja vrste prejemkov na bančnem računu davčnegadolžnika. Morda bi z jasnejšo vsebino sklepa o prisilni izterjavi, kjerbi bilo navedeno, kateri prejemki so izvzeti iz izvršbe, lahkopreprečili marsikatero vznemirjenost in nezadovoljstvo, ki ga ob temdoživi dolžnik. 

30 - Dolgotrajnost pritožbenega postopka — 5.5-34/2001

Davčni urad je pobudniku izdal odločbo o odmeri obveznosti izkmetijstva 22.11.1999. Pobudnik je vložil pritožbo neposredno na GDUdne 27.11.1999, izvod pritožbe pa poslal tudi na izpostavo davčnegaurada.


Ugotovili smo, da je izpostava davčnega organa pobudnikovopritožbo odstopila davčnemu uradu šele po enem mesecu, ta pa jo jeskupaj z upravnim spisom v nadaljnje reševanje odstopila GDU po iztekuveč kot šestih mesecev, to je šele 26.7.2000. Zanimalo nas je pojasniloGDU glede njihovega ravnanja v zvezi z neposredno vloženo pritožbo inpostopanja davčnega urada, ki je pritožbo s spisi odstopil v nadaljnjereševanje šele po več kot šestih mesecih.


GDU se je strinjal z nenavadnim postopanjem prvostopenjskegaorgana in nam v pojasnilo posredoval odgovor davčnega urada, ki jenavajal, da so sprva menili, da bodo lahko pritožbo rešili sami (jiugodili), kasneje pa so ugotovili, da to ne bo mogoče. Zamudo soopravičevali s preobremenjenostjo zaradi izdaje številnih odločb oodmeri davka iz kmetijstva in kadrovskimi težavami. Za zamudo so sepritožniku opravičili.


Kadrovske in organizacijske težave organa seveda ne morejo bitiopravičljiv razlog za zamudo, še posebej pa ne za zamudo pri odstopanjupritožb, zato varuh na tovrstne nepravilnosti in pomanjkljivosti pridelu in ravnanju organov nenehno opozarja. 

31 - Dolgotrajno razčiščevanje davčne obveznosti — 5.5-36/2001

Pobudnica je bila zaposlena na javnih delih. Vse do leta 1999 jeplačevala akontacijo dohodnine, čeprav davka od plačil za opravljenodelo v programih javnih del po ZDoh ni bila dolžna plačati. Ko se je povložitvi napovedi dohodnine za leto 1997 zaradi vračila preveč plačanedohodnine v letu 1998 obrnila na pristojni davčni organ, je naletela natežave. GDU je z dopisom z dne 17.2.1999 naložil prvostopenjskemuorganu, da izvede odmerni postopek za izdajo nove odločbe o dohodnini.Ker vse do 5.7.2001 tega ni storil, se je pobudnica obrnila na varuha.


GDU smo pozvali, naj na podlagi svojega naročila izpred dveh letzagotovi, da bo pristojni davčni urad takoj izdal odločbo, nam paposreduje informacijo o razlogih za zamudo.


Davčni urad je pojasnil, da so izplačevalca pobudničinihprejemkov 1.9.1999 pozvali, naj posreduje podatke o višini in vrstiizplačil in jim pošlje ustrezno dokumentacijo, iz katere bo razvidenobračun davka od osebnih prejemkov. Dne 13.9.1999 je izpostava davčnegaorgana prejela dopis izplačevalca prejemkov, s katerim so potrdili, daje bila pobudnica res zaposlena na programu javnih del in da so zadelavko odvajali 25-odstotno akontacijo dohodnine, čeprav prejemki odplačil za opravljeno delov v programih javnih del niso obdavčeni zdavkom od osebnih prejemkov. Ker iz predložene dokumentacije ni bilomogoče ugotoviti ali je bila akontacija dohodnine res plačana, inizplačevalec navedenih izplačil tudi ni prikazal v kontrolnih podatkihza odmero dohodnine, je bilo potrebno dodatno usklajevanje. Iz evidencedavčnega organa niso bila razvidna vsa izplačila, zato je bilo trebadokazila pridobiti neposredno pri izplačevalcu. Prejeli so jih šele4.9.2001(!), odmerna odločba, iz katere izhaja, da se pobudnici prevečplačana akontacija dohodnine v celoti vrne, pa je bila izdana 5.9.2001. 

32 - Neodgovarjanje drugostopenjskega organa — 5.5-52/01

Pobudnik se je 19.1.2001 pritožil zoper odločbo, s katero je bilazavrnjena njegova vloga za vračilo plačanega davka na prometnepremičnin, ker se je prodajna pogodba razdrla. Zvedel je, da je bilapritožba šele po šestih mesecih poslana GDU. Na pozive, naj rešijopritožbo, ni dobil odgovora, zato se je obrnil na varuha.


Skušali smo izvedeti, zakaj zavezancem na dopise ne odgovarjajo,še posebej če ti to izrecno zahtevajo. Znova nas je zanimalo pojasniloglede ravnanja prvostopenjskega organa v zvezi z odstopom pritožbe.


GDU je odgovoril, da zaradi izjemno velikega pripada pritožbenihzadev, njihove raznolikosti in obsežnosti ter velikih zaostankov na enistrani ter omejenega števila strokovnih delavcev na drugi ne morejoreševati pritožbenih zadev v zakonsko določenih oziroma za zavezancesprejemljivih rokih. Predvsem poskušajo pritožbe reševati po vrstnemredu glede na datum vložene pritožbe, izjemno veliko pa je tudi tožbzaradi molka organa in večkratnih utemeljenih urgenc pritožnikov. Naurgence običajno posebej ne odgovarjajo, ker odgovor, da bo zadevarešena takoj, ko bo mogoče, najbrž za zavezanca ni ustrezen, vsebinskopojasnjevanje pritožbene zadeve pred izdajo drugostopenjske odločbe pani v skladu z določbami ZUP in ZDavP. Raje poskušajo pritožbo čim prejmeritorno rešiti.


Razloge za ravnanje prvostopenjskega organa v zvezi z odstopomnavedene pritožbene zadeve drugostopnemu organu šele po šestih mesecih(in še to na zahtevo GDU na podlagi pritožnikove urgence) bo preverilapristojna služba za notranji nadzor in ustrezno ukrepala.


Ravnanje davčnih organov je pobudnik primerjal s položajemzavezanca v postopku. Doslej še nikoli niso zamudili s plačilom davkov.Zaradi spleta okoliščin pa žena ni prevzela odločbe o odmerinadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (obvestilo o prispeli poštnipošiljki se je moralo nekako izgubiti. To je izvedela šele predkratkim, ko je dobila od davčnega urada obvestilo o rubežu zaradineplačila davka. Torej rubež plus zamudne obresti in to brezpredhodnega opomina (in ob dejansko neprejeti odločbi). Davčni organipa lahko mirno kršijo zakon in na urgence sploh ne odgovarjajo. 

33 - Postopek prisilne izterjave dolga za terjatev, ki je bila že poravnana — 5.5-66/2001

Pobudnica je le pet dni za tem, ko je poravnala drugi obroknadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, prejela sklep o prisilniizterjavi dolga iz osebnih prejemkov.


Problem izhaja iz neažuriranih podatkov in evidenc vknjigovodskih izkazih davčnih zavezancev ter nepreverjanja podatkov.Davčni organ prizna, da sklepe o prisilni izterjavi izdajajo "vpaketu". Do razlik v njihovih podatkih prihaja zaradi nejasnihinformacij, ki jim jih posredujejo ustanove, pristojne za izvajanjeplačilnega prometa. Iz njihovih izpisov se ne da takoj ugotoviti, nakaj se nakazilo nanaša. Davčni urad v takem primeru zavezancu vrneplačani znesek. 

34 - Poravnava davčnega dolga po položnici — 5.5-94/2001

Pobudnica je samostojna podjetnica. Prejela je sklep o prisilniizterjavi dolga z rubežem na denarna sredstva, ki jih ima na računu pribanki. Sklep je prejela tudi banka, ki je račun takoj blokirala. Zrubežem denarnih sredstev je banka na prehodni račun davčnega organa20.11.2000 nakazala 292.409,00 tolarjev, 22.11.2000 pa še 270.000,00tolarjev. Ker je pobudnica želela dolg čimprej poravnati, je 27.11.2000s položnico vplačala še razliko dolga v višini 735.000,00 tolarjev.Kopijo položnice je v vednost predložila tudi banki. Mislila je, da bopo poravnavi celotnega dolga banka sprostila njen bančni račun, a je1.12.200 ugotovila, da s sredstvi, ki so bila na njenem računu, ševedno ne more prosto razpolagati, ker banka od pristojnega davčnegaorgana še ni prejela uradnega obvestila o poravnavi dolga.


Ko je pobudnica hotela nastali problem urediti, so ji delavke naizpostavi davčnega urada zatrjevale, da je bil dolg, ki je bil plačan spoložnico, poravnan na neustrezen način, zato ji potrdila, na podlagikaterega naj bi banka njen račun deblokirala, niso hoteli izdati. Ko jehotela razčistiti, zakaj bi bilo plačilo po položnici nepravilno, so jopošiljali od vrat do vrat. Predlagali so ji, naj znesek, ki ga jeplačala po položnici, še enkrat nakaže prek svojega žiro računa,vračilo razlike pa posebej uveljavlja (!).


Iz knjigovodske evidence davčnega organa naj bi se kasnejeizkazalo, da je bil dolg ne samo poravnan, temveč celo preplačan. Medbanko in davčnim organom so stekli dogovori o deblokadi pobudničinegažiro računa, vendar banka zgolj telefonske potrditve o poravnavidolžničinega dolga ni hotela upoštevati. Šele po daljšem pregovarjanjumed banko in pristojno službo davčnega urada je bilo izdano uradnopotrdilo o poravnanem dolgu, na podlagi katerega je banka končnosprostila njen žiro račun.


Zaradi problema primernosti ravnanja davčne uslužbenke v gornjemprimeru in zato, ker nas je zanimalo, zakaj samostojni podjetnik svojihobveznosti ne more poravnati tako, kot je to storila naša pobudnica, toje s položnico, smo se obrnili na Glavni urad. Pojasnila, ki bi nasprepričalo, da je bil odziv davčnega organa v navedenem primeruustrezen, nismo dobili. 

35 - Odvzem zemljišča — 5.7-91/01

Prejeli smo dve pobudi zaradi zemljišča, ki je bilo po mnenjupobudnic protipravno odvzeto, na podlagi odločb Geodetske uprave,Izpostave Celje. Iz priložene odločbe je bilo razvidno, da je bilaizdana na podlagi Zakona o zemljiškem katastru, in sicer je bilaizvršena obnova zemljiškega katastra z novo zemljiškokatastrsko izmeroin klasifikacijo na parcelah v tem operatu.


Zakon o zemljiškem katastru določa, da se mora za vsakokatastrsko občino najmanj vsakih 15 let enkrat opraviti primerjavastanja v zemljiško-katastrskem operatu s stanjem v naravi glede navrsto rabe zemljišč in ugotovljene spremembe izvesti vzemljiško-katastrskem operatu. Podatki zemljiško-katastrske izmere inkatastrske klasifikacije morajo biti javno razgrnjeni; o času in krajurazgrnitve pa mora biti javnost obveščena na krajevno običajen način.Vse prizadete lastnike pa je pristojni geodetski organ dolžan pismenovabiti, da pregledajo razgrnjeni elaborat zemljiško-katastrske izmereoziroma klasifikacije zemljišč. Lastniki, ki se strinjajo zrazgrnjenimi podatki, to potrdijo s svojim podpisom v elaboratu. Če sene strinjajo, lahko podajo uradni osebi, ki vodi razgrnitev, svojugovor v osmih dneh. O podanem ugovoru geodetski organ odloči zodločbo, zoper katero je dovoljena pritožba. Če se lastnik ne odzovevabilu, pa je izkazano, da je vabilo prejel, oziroma če na razgrnitvinoče podpisati, da se strinja s podatki razgrnjenega elaborata, čepravne ugovarja, se šteje, da se strinja s podatki razgrnjenega elaborata.


Iz odgovora pristojne GU izhaja, da so bili pobudnica insolastniki sporne parcele pisno vabljeni na mejni ugotovitveni postopekin na razgrnitev zemljiškokatastrske izmere. Iz zapisnika mejnegaugotovitvenega postopka je razvidno, da so bile meje zemljiščazamejičene s soglasjem lastnikov. Solastniki niso podali ugovora narazgrnjene podatke zemljiškokatastrske izmere, prav tako niso vložilipritožbe na odločbo, ki je zato postala pravnomočna. Podlaga zaspremembe v zemljiškem katastru je bila nova zemljiškokatastrska izmerana delu k.o., ki je bila opravljena zaradi obnove zemljiškega katastra.Površine parcel so izračunane na podlagi ugotovljenih mej. Iz odgovorageodetske uprave in priloženih listin izhaja, da so bili lastnikivabljeni na javno razgrnitev in da so bili udeleženi v izvedenemupravnem postopku, v katerem niso niti podali pripomb niti uporabilipravnega sredstva.


V postopku GU niso bile ugotovljene nepravilnosti, ki bi bilepodlaga za ukrepanje varuha. Pobudnica se z navedeno ugotovitvijo kljubpojasnilom ne strinja in še vedno meni, da ji je bilo zemljiščeprotipravno odvzeto, čeprav listine dokazujejo, da je bila udeležena vvseh postopkih. O očitno pa jih ni razumela oziroma se ni zavedalaposledic sodelovanja v postopkih in opustitve določenih pravnihsredstev, ki so ji bila na voljo. 

36 - Uveljavljanje statusa žrtve vojnega nasilja — 5.7-129/2001

Pobudnica se je obrnila na varuha zaradi težav v postopku priznanjastatusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Ker je UE prvi zahtevekzavrnila, je pobudnica vložila nov, spremenjen zahtevek. UE je vlogoodstopila Slovenski odškodninski družbi, d.d., namesto da bi joobravnavala kot prošnjo za priznanje statusa.


Pri posredovanju na UE smo poudarili, da ni dvoma, da jeupravičenka v novi vlogi uveljavljala status in pravice žrtve vojneganasilja. Če je do odstopa vloge prišlo zaradi pripisa na vlogi, kjer jepobudnica navedla, da uveljavlja pravice družinskih članov "po 11.členu Ur. l. 18/14.3.2001", se nam to ni zdel utemeljen razlog zaodstop. Upravni organ mora poznati pravo in bi moral vedeti, da se poZakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja neodloča o samih pravicah, temveč le o višini odškodnine na podlagipravic, priznanih s pravnomočnim aktom pristojnega organa.


UE nam je v odgovoru pojasnila, da so vlogo odstopili Slovenskiodškodninski družbi na podlagi posvetovanja z MDDSZ. Zagotovili so nam,da so takoj po prejemu našega dopisa oziroma po ugotovljeni napakiSlovensko odškodninsko družbo zaprosili, naj jim vrne zadevo pobudnice,da bodo o njej ponovno odločali. 

37 - Nepravilnosti v upravnih postopkih — 5.7-160/2001

Pobudnica se je na varuha obrnila zaradi napačno vodenih upravnihpostopkov pristojne UE. Na podlagi poizvedb in priloženih dokumentovsmo ugotovili določene nepravilnosti in kršitve, ki so bile po našipresoji storjene v upravnih postopkih (opustitev zaslišanja strank vupravnem postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, nedoslednost privročanju upravnih odločb). Lokacijsko dovoljenje za spremembonamembnosti objekta z dne 11.3.1996 je bilo pobudnici vročeno šele22.2.2000. Zaradi tega ob izdaji odločbe o dovolitvi priglašenih del naistem objektu 26.5.1999 lokacijsko dovoljenje še ni bilo pravnomočno.To je bil je bil tudi razlog, da je drugostopenjski organ odločbo opriglasitvi odpravil in zadevo vrnil UE v ponovno odločanje. Ta ozadevi ni odločila, čeprav je nesporno ugotovljeno, da je zdajlokacijsko dovoljenje pravnomočno. V UE so kot razlog za dolgotrajnostpostopka in za to, da v navedeni zadevi še niso odločili, navajalivelik pripad zadev na posameznega referenta in dejstvo, da nerazpolagajo s spisom, ker je na Upravnem sodišču.


UE smo opozorili, da preseženo število pripada zadev naposameznega referenta ni utemeljen razlog, da o zadevi ni bilo odločenov zakonskem roku. Prav tako ni sprejemljivo, da upravni organi vprimerih, ko bi sicer morali voditi upravni postopek oziroma odločati,tega ne storijo zaradi tega, ker se spisi ne nahajajo pri njih. V vsehnavedenih položajih ni razloga in ne pravega opravičila za to, da sepostopek ne bi nadaljeval. Po tretjem odstavku 251. člena ZUP moraorgan prve stopnje po odpravi odločbe in vrnitvi zadeve v ponovnipostopek novo odločbo izdati brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetihdneh. UE je na podlagi našega mnenja in napotila upravne inšpekcijepriskrbela kopijo spisov od Upravnega sodišča in razpisala ustnoobravnavo. 

38 - Dolgotrajno čakanje na odgovor državnega pravobranilstva — 6.0-55/01

Pobudnik je 7. septembra 2000 Državnemu pravobranilstvu RepublikeSlovenije poslal odškodninski zahtevek za povračilo škode za čas, ki gaje neupravičeno prebil v zaporu na podlagi sodbe Divizijskega sodišča vCelju opr.št. Sud 70/47 z dne 27. marca 1947. Državno pravobranilstvoje pobudnika 30. oktobra 2000 seznanilo, da bo njegov zahtevekobravnavan na prvi seji "komisije, ki dodeljuje odškodnine". Pobudnikaso tudi seznanili, da je rok za odločitev državnega pravobranilstva trimesece.


Pobudnik se je obrnil na varuha 21. maja 2001, ker mu državnopravobranilstvo tudi več kot osem mesecev po vložitvi zahtevka niodgovorilo. Čeprav bi po poteku treh mesecev lahko vložil tožbo in vpravdi uveljavljal pravico do odškodnine, smo se ponovno obrnili nadržavno pravobranilstvo, saj smo menili, da bi moralo pobudniku nanjegovo zahtevo v zakonskem roku odgovoriti. Dne 5. junija 2001 nas jedržavno pravobranilstvo seznanilo s poravnalno pobudo, ki jo je poslalopobudniku 1. junija 2001 - torej šele po posredovanju varuha in skorajdevet mesecev po vloženi zahtevi. 

39 - O pravilnem razumevanju zakonske določbe — 6.0-71/2001

Pobudnik je moral zavarovalnici vrniti 600.000 tolarjev, ker je bilapravnomočna sodna odločba v reviziji delno spremenjena in prisojenaodškodnina za nepremoženjsko škodo znižana za prav takšen znesek.Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev o dolžnosti vrnitvepreveč izplačane odškodnine oprli na pravno mnenje, objavljeno vPravnih mnenjih Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/2000, kije bilo sprejeto na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 13.7.2000,opr. št. II Ips 103/2000.


Pobudnikov odvetnik je v pismu varuhu ocenil, da je navedenasodba vrhovnega sodišča pravno povsem zgrešena: pomeni zlorabopravosodne veje oblasti, saj si je sodišče protiustavno prilastilozakonodajno oblast. Meni, da je pravno mnenje, navedeno v citiranisodbi vrhovnega sodišča, v nasprotju z načelom pravne države, ker seuporablja "retrogradno" in ker de facto razveljavlja določilo 216.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav to določilo ševedno velja, saj ga doslej zakonodajalec ni razveljavil ali spremenil.Predlagal je, da varuh poda svoje mnenje o tem problemu ustavnemusodišču, zlasti da navedena sodba pomeni grobo kršitev ustave intemeljnih človekovih pravic in svoboščin.


Določba 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. listSFRJ št. 29/78-39/85 in 57/89-ZOR) je ob skrbnem branju povsem jasna inrazumljiva in niti ne potrebuje razlage (in claris non fitinterpretatio). V tem kontekstu bi lahko zagovarjali stališče, da jepravno mnenje sprejeto na občni seji vrhovnega sodišča 19.12.2000 celonepotrebno in odveč, če bi v vsakodnevni praksi ne prihajajo do očitnopovsem napačnega razumevanja vsebine te določbe, kar pravzaprav izhajatudi iz prejete pobude.


ZOR v 216. členu namreč določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljenoplačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetegazdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Prejemnikima pravico prejeto obdržati le, če gre za neutemeljeno plačane zneskeodškodnine za taksativno naštete oblike nepremoženjske škode. Pogoj zauporabo 216. člena je, da gre za neutemeljeno plačane zneske. Če sobili zneski odškodnine plačani utemeljeno, ni podan dejanski stan 216. člena ZOR. Odškodnina, ki jo zavarovalnica plača oškodovancu na podlagi pravnomočne sodne odločbe, je seveda plačana utemeljeno.Če bi zavarovalnica prostovoljno ne izpolnila svoje obveznosti napodlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, bi oškodovanec kotupnik lahko uveljavil prisilno izterjavo prisojene terjatve v sodniizvršbi.


Tako je zavarovalnica tudi v primeru pobudnika utemeljenoplačala odškodnino na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Dejstvo, da jebila pravnomočna sodna odločba v reviziji kasneje spremenjena, nespreminja ugotovitve, da je zavarovalnica utemeljeno plačala zneske popravnomočni sodni odločbi. Do delne spremembe pravnomočne sodne odločbeje prišlo šele kasneje in šele takrat je odpadla pravna podlaga za plačilo plačanih zneskov.


Pravilno razumevanje 216. člena ZOR je torej v razlikovanjumed neutemeljenim in utemeljenim plačilom zneskov odškodnine. Le vprimeru neutemeljeno plačanih zneskov je ob pogojih navedene zakonskedoločbe mogoče obdržati prejeto odškodnino.


Varuh je tako ocenil, da s sodnimi odločbami, ki so predmetpobudnikove ustavne pritožbe, ni podana kršitev katere od konvencijskoali ustavnopravno zavarovanih človekovih pravic ali temeljnihsvoboščin. Menimo celo (kar sicer ni pristojnost varuha), da so sodiščav obravnavanih primerih pravilno uporabila materialno pravo, kar sevedavelja tudi za sodbo vrhovnega sodišča, na podlagi katere je bilosprejeto objavljeno pravno mnenje. S citirano uporabo predpisa vrhovnosodišče in druga sodišča niso razveljavila 216. člena ZOR, pač pa so tozakonsko besedilo uporabila v skladu s pomenom njegovih jezikovnihznakov. Tako smo ocenili, da vložena pobuda ne daje podlage zaposredovanje varuha človekovih pravic v razmerju do ustavnega sodišča. 

40 - Sobota je dan, ko policija "ne dela" — 6.1-82/00

Storilcu prekrška se je rok za plačilo denarne kazni iztekel vsoboto, kazen pa je plačal v ponedeljek. Policija je štela, da je bilazadnji dan za plačilo kazni sobota, "ki pa ni prost delovni dan organa,ki je plačilni nalog izdal". Zato je postala plačilni nalog vizterjavo. Po mnenju policije bi pobudnik moral denarno kazen plačatinajkasneje v soboto, kar bi lahko storil na pošti.


Na podlagi petega odstavka 241. člena ZP je storilec prekrškazavezan plačati denarno kazen v osmih dneh. Če je zadnji dan rokadržavni praznik, nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri organu ne dela,se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika (četrti odstavek101. člena ZP). Verjetno ni dvoma, da je s pojmom "organ" po navedenizakonski določbi razumeti zgolj organ, ki je izdal plačilni nalog. Takoje bila denarna kazen plačana pravočasno, če je šteti soboto za dan, kopolicija "ne dela", ne glede na možnost plačila denarne kazni na pošti ali v banki.


Zakon o petdnevnem delovnem tednu v SR Sloveniji (Uradni listSRS, št. 5/68 do 24/79) je uvedel petdnevni delovni čas. Tedenskidelovni čas je razporedil na ponedeljek, torek, sredo, četrtek in petekter hkrati v drugem odstavku 1. člena izrecno določil, da se v sobotone dela. Z uveljavitvijo Zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnemsvetu skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradnilist SRS, št. 24/79) so prenehale veljati določbe Zakona o petdnevnemdelovnem tednu v SR Sloveniji, ki se nanašajo na delovni čas v organihdržavne uprave. Na podlagi pooblastila po 6. členu Zakona o VladiRepublike Slovenije je vlada izdala Uredbo o razporeditvi delovnegačasa v upravnih organih (Uradni list RS, št. 72/93), ki je veljala včasu plačila denarne kazni. Po tej uredbi delajo upravni organi najmanjpet dni v tednu, in sicer v ponedeljek, torek, sredo, četrtek in petek.Le v primerih, ko to narekuje narava nalog upravnega organa ali načinnjihovega dela, se lahko določi, da upravni organ ali posameznenotranje organizacijske enote upravnega organa delajo tudi v sobotooziroma nedeljo.Tudi zdaj veljavna Uredba o poslovnem času, uradnihurah in delovnem času v organih državne uprave (Uradni list RS, št.21/01) določa kot pravilo, da organi poslujejo pet dni v tednu.


Zanimiva za oceno, ali je sobota dan, ko se pri policiji "nedela" v pomenu četrtega odstavka 101. člena ZP, pa je tudi določbadrugega odstavka 81. člena ZPol. Ta šteje kot poseben delovni pogojtudi "delo ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostihdnevih". ZPol torej očitno šteje soboto za dela prost dan, torej zadan, "ko se pri organu ne dela". Sklepanje po nasprotnem razlogovanju vzvezi z omenjeno zakonsko določbo namreč omogoča zaključek, da so tudiza policijo delavniki le dnevi od ponedeljka do vključno petka, ne patudi sobota.


Narava dela policije verjetno zahteva, da policija dela vse dniv tednu, podnevi in ponoči, ne glede na sobote, nedelje, praznike indruge dela proste dneve. Vendar to ne pomeni, da je za policijo vsakdan v tednu "delavnik" (dan, ko se pri organu dela) v pomenu četrtegaodstavka 101. člena ZP.


Četrti odstavek 101. člena ZP, ki velja tudi tedaj, ko morastorilec prekrška plačati denarno kazen policiji, razlikuje meddelavniki in dnevi, ko se pri organu ne dela. Tudi za policijo vsidnevi v tednu niso delavniki, saj so delo ob sobotah, nedeljah,praznikih in drugih dela prostih dnevih delavci policije zavezaniopravljati le, kadar je to potrebno za izvajanje z zakonom določenihnalog. To pa pomeni, da ne delajo ob sobotah, nedeljah, praznikih indrugih dela prostih dnevih vsi delavci policije, kakor tudi, da delo nate "dela proste dneve" ne pomeni dela na delavnik.


Delo (v obliki dežurstva) ob sobotah, nedeljah, praznikih indrugih prostih dnevih poznajo različni državni organi, tudi sodniki zaprekrške, za katere prav tako velja četrti odstavek 101. člena ZP.Kljub dežurstvu sodnikov za prekrške pa se v postopku o prekršku iztečerok s pretekom prvega prihodnjega delavnika, če je zadnji dan rokadržavni praznik, nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri organu ne dela.Praksa sodnikov za prekrške šteje soboto za "dan, ko se pri organu nedela".


Z opisano argumentacijo smo Generalno policijsko upravo prosili,naj sporoči pravno podlago za stališče, da sobota ni dela prost dan vpomenu četrtega odstavka 101. člena ZP. Hkrati smo predlagali, najobravnava naše stališče, da je pobudnik pravočasno plačal denarnokazen. Osemdnevni rok za plačilo se je iztekel v soboto, torej na dan,"ko se pri organu ne dela", plačilo pa je bilo opravljeno prvinaslednji delavnik.


Generalna policijska uprava je sledila našemu stališču, da jepobudnik pravočasno plačal denarno kazen. Policijski upravi Maribor jenaročila, da prekliče nalog za izterjavo zoper pobudnika. Hkrati jepredlagala, naj policija povabi pobudnika na pogovor, pojasni napako inse mu za "neljubi dogodek" opraviči. 

41 - Nepotrebno nadlegovanje policista — 6.1-11/01

Pobudnica se je pritožila zaradi večkratnih postopkov, ki jih jezoper njo vodil policist Policijske postaje Brežice. Ukrepe policistaje povezovala s svojo temnopoltostjo. V enem izmed postopkov jo jespraševal tudi o njenem bratu. Ko jo je kasneje opazil pri gostinskemlokalu, ji je očital, da laže o tem, kje je njen brat.


Policija je zavezana posredovati, vendar le v povezavi zopravljanjem nalog, za katere ima pooblastilo v zakonih. Policistimorajo biti v odnosih do državljanov in strank vljudni, postopki inukrepi policistov pa zakoniti. Policist Policijske postaje Brežice niimel pooblastila, da je pobudnico nadlegoval z vprašanji o njenem bratuin ji pri tem očital, da laže.


Opravili smo poizvedbe pri Generalni policijski upravi inzahtevali pojasnilo glede na navedbe pobudnice. Pritožbo pobudnice jeobravnavala PU Krško in jo sprva ocenila kot neutemeljeno.Generalna policijska uprava se ni strinjala z mnenjem PU Krško gledestrokovnosti in zakonitosti postopka policista. Zahtevala je dopolnitevpritožbenega postopka s soočenjem med pobudnico in policisti ter pričopostopka. Potrdila je, da policist ni ravnal po pravilih stroke, sajpostopka vprašanj o bratu pobudnice ni bilo mogoče obravnavati koturadno dejanje pooblaščene uradne osebe. Po ponovni proučitvi je PUKrško pritožbo pobudnice v tem delu ocenila kot utemeljeno, ni pa jiuspelo potrditi žalitev in groženj, saj se pobudnica ni udeležilasoočenja. 

42 - Machiavelli na Oddelku policije v Medvodah — 6.1-36/01

Obdolžencu v sedmih poskusih ni bilo mogoče po pošti vročiti odločbeo prekršku. Tako je Policijski oddelek Medvode sprejel nalogo, dapisanje sodnika za prekrške vroči obdolžencu in tako naredi konecnjegovemu izmikanju vročitvam.


Policist Policijskega oddleka Medvode je večkrat zaman iskalobdolženca za domu, da bi mu vročil priporočeno pošiljko. Postalo jeočitno, da se obdolženec izmika tudi srečanju s policijo. Zato se jepolicist odločil, da obdolženca s pisnim vabilom povabi v uradneprostore Policijskega oddelka Medvode. Med pooblastili, ki jih imajopolicisti pri opravljanju nalog, je tudi vabilo. Tako lahko policistivabijo v uradne prostore osebe, ki bi lahko dale koristne podatke zaizvrševanje nalog, določenih z zakonom.


V pisnem vabilu mora biti naveden razlog, zaradi katerega jeoseba vabljena in v kakšni vlogi. Hkrati mora biti v vabilu tudiopozorilo, da bo vabljena oseba prisilno privedena, če se vabilu neodzove. V prvem pisnem vabilu je policist kot razlog vabljenja navedel"razgovor", v drugem, ki je bilo poslano nekaj tednov kasneje, pa jebilo navedeno, da se mora vabljena oseba zglasiti kot "priča" zopozorilom, da bo v primeru izostanka prisilno privedena.


Obdolženec se je na drugo vabilo policije odzval in še istegadne prišel na Policijski oddelek Medvode. Tam je zvedel, da namenvabila ni pogovor, kakor tudi, da ni vabljen kot priča, pač pa zaradivročitve odločbe sodnika za prekrške. Ko je ugotovil, da je prišel napolicijo zaradi drugega razloga, kot pa je bilo to navedeno v vabilu,se je močno razburil. Policija je pojasnila, da je med njim inpolicistom prišlo "do nesoglasja zaradi namena vabljenja". Začel jevpiti, da ne bo ničesar niti podpisal niti prevzel. Po trditvahpolicije je v razburjenju tudi rekel, da policisti lažejo, ter jimočital: "Kaj me jebete, saj nimate pravice, žalit ču se ministru."Policija je ocenila, da je vabljeni storil prekršek zoper javni red inmir, ker se je nedostojno vedel proti uradni osebi pri uradnemposlovanju, zato je Policijski oddelek Medvode zoper njega podalpredlog o uvedbi postopka o prekršku.


Ocenili smo, da je bilo ravnanje policista pri vabljenjupobudnika v prostore PO Medvode nezakonito, zato smo zahtevalipojasnilo generalne policijske uprave. Ta je potrdila, da je policistravnal nepravilno, saj je zakonsko določbo, ki opredeljuje vabilostranki v postopku, zlorabil za vročanje pisemske pošiljke. Vabilo kotpolicijsko pooblastilo ni namenjeno vročanju priporočenih pošiljk.Policija je zagotovila, da bo Policijski oddelek Medvode nepravilnostobravnaval na delovnem sestanku, policisti bodo poučeni o pravilnempostopku, zoper policista, ki je vodil postopek v pobudnikovi zadevi,pa bodo "ustrezno" ukrepali.


Upoštevaje trditve policije se je pobudnik nedvomno neprimernoodzval, ko se je zaradi vabila zglasil na PO Medvode. Vendar pricelotni zadevi ni mogoče spregledati flagrantne kršitve policijskegapooblastila, ko je bil pobudnik žrtev zlorabe instituta vabila, kot jeugotovila tudi sama policija. Za zatrjevani očitek pobudnika, dapolicisti lažejo, bi v danem primeru žal lahko rekli, da celo ni bildaleč od resnice. Ni mogoče spregledati dejstva, da je policistzavestno v pisnem vabilu zapisal netočen razlog, zaradi katerega jepobudnika povabil v uradne prostore PO Medvode. Policija se pač ne smeposluževati neresnic in nezakonitega poslovanja, čeprav za dosegolegitimnih ciljev. Stališče, da namen posvečuje sredstvo, pač v pravni državi ni sprejemljivo.


Varuh tudi dvomi o pravilnosti odziva policije, ki je zoperpobudnika predlagala uvedbo postopka o prekršku. Zatrjevano nedostojnovedenje je očitno bilo zgolj posledica nezakonite uporabe policijskegapooblastila. Varuh je v tej zvezi že večkrat poudaril, da nekorektnostali celo prekoračitev danih pooblastil s strani policista bolj kaže nadolžnost, da se prizadeti osebi državni organ opraviči, ne pa da sezoper njegovo, morda deloma celo opravičljivo in izzvano odzivanjeukrepa z vložitvijo predloga za uvedbo postopka o prekršku. Takšnoravnanje pri prizadetem posamezniku, ki je bil dejansko žrtev zlorabezakonske določbe, kot je ugotovila tudi generalna policijska uprava,zgolj poudarja občutek brezpravnosti in nemoči v razmerju do vsemogočnedržave in njenih organov. Vztrajnemu izmikanju vročitvi odločbe oprekršku bi bilo dopustno narediti konec le z uporabo zakonitihsredstev. 

43 - Pritožba obdolženca zaradi zatrjevanih nepravilnosti med preiskavo — 6.2-21/2001

Obdolženec je v pobudi navedel, da je bil ob 8. uri vabljen nasodišče zaradi zaslišanja. Skupaj z zagovornikom je ob napovedanem časučakal pred pisarno preiskovalnega sodnika, ki pa je prišel šele 20minut kasneje. Zaslišanje se je začelo brez opravičila za zamudo.Zagovornik je preiskovalnemu sodniku povedal, da bo obdolženec navprašanja odgovorjal le pisno, ker zaradi "poprejšnjih slabih izkušenj"nima zaupanja, saj mu na prejšnjem zaslišanju preiskovalni sodnik nidovolil narekovati izjave neposredno na zapisnik. Sodniku očita, da jev zapisnik narekoval "svojo verzijo dogodka", vsled česar je zagovornikprotestiral, da tega, kar narekuje, obdolženec in njegov zagovorniknista izjavila. Tudi ni točno, kar je preiskovalni sodnik zapisal vzapisnik, da se bo obdolženec zagovarjal z molkom. Ob tem je zagovornikmenil, "da bo očitno potrebno na strokovnem seminarju zavzeti stališče,kaj pomeni zagovarjati se z molkom". Pobudnik očita preiskovalnemusodniku, da "ni mogel skriti sovražnega razpoloženja" do njega innjegovega zagovornika, celo ne "nenehnega sarkastičnega nasmihanja". Obzaslišanju je bila navzoča pripravnica, vendar njena prisotnost vzapisniku ni navedena. Preiskovalni sodnik je vsebino zaslišanja"prirejal po svoje", zato zapisnik ne ustrezna resnici in ga zzagovornikom nista podpisala.


Iz zapisnika preiskovalnega sodnika o zaslišanju obdolžencaizhaja, da je bil narok začet ob 8.20 ter da je obdolženec povedal, "dase bo zagovarjal z molkom" in odgovarjal "samo na pisna, prejpostavljena vprašanja". Zapisano je tudi, da je zagovornik rekel, "najgre sodnik najprej na seminar, kjer bo ugotovil, kaj pomeni zagovarjatise z molkom", ter da bo "potrebno vložiti kazensko ovadbo zoperpreiskovalnega sodnika". Obdolženec in zagovornik zapisnika nistapodpisala s pojasnilom, da ni navedeno tisto, kar sta povedala.


Z opisanimi trditvami je pobudnik predlagal posredovanje varuha.V odgovoru smo pojasnili, da preiskavo opravlja preiskovalni sodnik, kitudi vodi postopek, daje besedo strankam, skrbi za red obravnavanja inzagotavlja dostojanstvo sodišča. Obdolženec se zaslišuje ustno. Pri temse mu lahko dovoli, da uporablja svoje zapiske. Pisnega zagovoraobdolženca ZKP ne pozna.


Zaslišanje obdolženca se mora opraviti tako, da se v polni merizagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva.Omogočiti mu je treba, da se v neoviranem pripovedovanju izjavi o vsehokoliščinah, ki ga bremenijo in, da navede vsa dejstva, ki so v koristnjegovi obrambi. Izpoved se vpiše v zapisnik v obliki pripovedovanja;vprašanja in odgovori nanje se vpišejo v zapisnik, če to zahtevajostranke ali zagovornik ali če preiskovalni sodnik meni, da je topotrebno. Iz zapisnika mora biti razvidno, na čigavo vprašanje je danodgovor. Obdolžencu se lahko dovoli, da svojo izpovedbo sam narekuje vzapisnik.


Če sodišče ne ugodi zahtevi, da je treba vpis v zapisnikspremeniti, popraviti ali mu kaj dodati, lahko zaslišana oseba ugovarjavsebini zapisnika. Ta ugovor, ki sicer ni pravno sredstvo, utegne pabiti pomembno opozorilo pritožbenemu sodišču, je sodnik zavezanzapisati v zapisnik.


V zapisniku, ki ga piše sodišče o dejanju, ki se opravi vkazenskem postopku, je treba vpisati imena in priimke navzočih oseb znavedbo, v kakšni lastnosti so navzoči. Tako bi v zapisniku ozaslišanju obdolženca morala biti navedena tudi pripravnica, če je bilana naroku.


Sodnik mora zaupana pooblastila uporabljati zakonito inkorektno, predvsem pa mora zagotoviti nepristransko obravnavanje obspoštovanju vseh procesnih jamstev strank in zlasti obdolženca vpostopku. Storiti ne sme ničesar, kar bi pri kateri od strank lahkozbudilo nezaupanje oziroma sum o nepristranskosti.


Čas naroka za opravo procesnega dejanja določi sodišče. Pravilnovabljena stranka mora takšno odredbo sodišča spoštovati. Odločitev očasu začetka oprave procesnega dejanja zavezuje tudi sodnika, ki vodipostopek. Če je sodnik zamudil 20 minut in tako ni prišel pravočasno,ni ravnal prav; še zlasti, če je bil narok določen za zgodnejšo uroprav zaradi drugih obveznosti zagovornika. Seveda tudi takšno ravnanjesodnika, četudi je ostalo brez opravičila, ne utemeljuje in neupravičuje pripomb zagovornika, kot so razvidne in sodnega zapisnika,pa tudi ne pripomb, kot jih je pobudnik navedel v svojem zapisudogajanja na sodišču. Odvetnik nima obveznosti le v razmerju do strank,ki jih zastopa, pač pa tudi v razmerju do sodišča, pred katerim sepojavi pri opravljanju odvetniške dejavnosti.


Varuh se ni odločil za posredovanje, temveč je napotilpobudnika, da svojo pritožbo najprej naslovi na predsednika sodišča.ZKP namreč v 191. členu določa, da se stranki, torej tudi obdolženec innjegov zagovornik lahko vselej obrneta na predsednika sodišča, predkaterim teče postopek in se pri njem pritožita zaradi zavlačevanjapostopka in drugih nepravilnosti med preiskavo. Predsednik sodiščapreskusi navedbe v pritožbi in obvesti pritožnika, ki je to zahteval,kaj je ukrenil. Posredovanje varuha pride v poštev praviloma šelepodrejeno, če pritožnik ni prejel zadovoljivega odgovora od prestojnikaorgana, zoper katerega se pritožuje. Pobudnika smo torej napotili nanotranjo pritožbeno pot, ki jo omogoča zakon, hkrati pa smo gaseznanili z našo presojo zatrjevanih nepravilnosti pri poslovanjusodišča. 

44 - Nedolžna oseba zaradi napake policije v dveh kazenskih postopkih — 6.3-81/2001

Zaradi napake pri ugotavljanju identitete storilke, kar jepovzročilo zmoto v osebi, ki je bila osumljena kaznivih dejanj, staPolicijski postaji Ljubljana Bežigrad in Center januarja 2001 podali naOkrožno državno tožilstvo v Ljubljani kazenski ovadbi zoper pobudnico.Na podlagi vloženih ovadb je stekel postopek na tožilstvu in tudi nasodišču. S tem pa pobudnica ni bila seznanjena. Šele iz sklepaOkrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 129/2001 z dne 30. 5. 2001je izvedla, da se je zoper njo vodi kazenski postopek, in to zadejanja, ki so ji bila popolnoma neznana. Država je pobudnico takovpletla v policijski, tožilski in tudi sodni postopek, čeprav sama zatakšno ravnanje ni dala nobenega povoda. To je utemeljeno povzročilonjeno razburjenje.


Policija je pritožbo pobudnice zaradi ravnanja policistovocenila kot utemeljeno. Ko je bila napaka odkrita, je Policijskapostaja Ljubljana Center tožilstvu 13. 3. 2001 poslala poročilo vdopolnitev kazenske ovadbe, Policijska postaja Ljubljana Bežigrad pa jetako ravnala 12. 7. 2001. Policija se je za napako opravičila terhkrati poskrbela za izbris podatkov pobudnice v zvezi z očitanimikaznivimi dejanji iz njenih evidenc.


Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je po ugotovitvi napakeumaknilo obtožni predlog v primeru ovadbe Policijske postaje LjubljanaCenter oziroma zahtevo za preiskavo v primeru ovadbe Policijske postajeLjubljana Bežigrad. Vodja tožilstva je izrazil obžalovanje, da so bilepobudnici tudi z ravnanjem tožilstva povzročene nevšečnosti zaradipremajhne vestnosti in skrbnosti policistov pri ugotavljanju identiteteprijete storilke kaznivih dejanj. 

45 - Dolgotrajnost postopka zaradi kadrovske stiske sodišča — 6.4-48/01

Pobudnik se je obrnil na varuha glede dolgotrajnosti postopka zaradimotenja posesti. V zadevi pod opr. št. P 115/98 je Okrajno sodišče vSežani septembra 1998 izdalo začasno odredbo, s katero je pobudnikuprepovedalo vstop v gospodarsko-stanovanjski objekt.


Sodišče je marca 1999 odločilo o tožbenem zahtevku. Višjesodišče v Kopru je sklep prvostopenjskega sodišča čez leto dnirazveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje.


Ker do decembra 2000 še ni bilo ponovnega obravnavanja, se jepobudnik obrnil na varuha. Zlasti je bil zaskrbljen, ker je še vednoveljala začasna odredba iz leta 1998.


Pri sodišču smo opravili poizvedbo o razlogih za zastoj vpostopku. Opozorili smo še na določbo 425. člena ZPP, ki zavezujesodišče, da pri določanju narokov v motenjski pravdi vselej posebnopazi na to, da je treba zadevo po naravi vsakega posameznega primerahitro rešiti. V vlogi amicus curiae smo si dovolili opozoriti še, datožbeni zahtevek zahteva vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja zodstranitvijo stvari in vrnitvijo premeščenih stvari na staro mesto, nezahteva pa prepovedi vstopa.


Januarja 2001 je sodišče sporočilo, da bo zadeva na vrsti zareševanje v tem letu. Zastoj v obravnavanju je opravičevalo skadrovskimi težavami.


V ponovnem dopisu sodišču smo opozorili, da sodna prepoved veljav razmerju do toženca že več kot dve leti. Predlagali smo, da se kljubkadrovskim težavam, s katerimi se sooča sodišče, pri določitvi noveganaroka za glavno obravnavo upoštevajo okoliščine danega primera.


Sodišče je nato narok v predmetni zadevi razpisalo za 29.5.2001.


Oktobra 2001 smo prejeli obvestilo pobudnika, da je predmetna zadeva končana. 

46 - Stvari v hrambi, ki niso predmet izvršbe, se vračajo, mar ne? — 6.4-95/01

Septembra 2000 je bila v izvršbi, ki jo je vodilo Okrajno sodišče vRadovljici pod opr. št. In 48/98, opravljena izpraznitev in izročitevnepremičnine. Pri tem je bilo treba odstraniti premičnine, ki so bileod takrat v hrambi pri izvršitelju. Pobudnik je izvršitelju plačalpredujem za hrambo ter večkrat zahteval vračilo svojih stvari.


Izvršitelj tega ni storil. Še več, oktobra je dolžnikovegapooblaščenca obvestil, da se v hrambo prevzeti predmeti "še ne smejoizročiti dolžniku, ker še niso poravnani izvršilni stroški in nadaljnjiizvršilni stroški, ki jih je dolžnik povzročil upniku".


Pri sodišču smo opravili poizvedbo in opozorili, da upnikpridobi z rubežem zastavno pravico (le) na zarubljenih stvareh.Premičnine, ki niso predmet izvršbe, niso zarubljene stvari in je odlogizročitve lahko povezan le s povrnitvijo stroškov za njihovo hrambo.


Temu je pritrdilo tudi sodišče in po našem posredovanju naložiloizvršitelju, da predmete, ki niso bili zarubljeni, v primernem rokuizroči dolžniku. Po več kot letu dni je pobudnik tako vendarle prišeldo svojih stvari. 

47 - Neprimerno ukrepanje za discipliniranje izvedenca — 6.4-106/01

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je v pravdnem postopku pod opr. št.P 10/95 14. oktobra 1999 postavilo izvedenca. Ker ta po petih mesecihizvedenskega mnenja kljub trem urgencam ni izdelal, je sodiščezahtevalo vračilo spisa. Izvedenec se na urgence in poziv sodišča niodzval, je pa kasneje po telefonu dvakrat zagotovil, da bo mnenjeizdelal. Aprila 2001 je sodnica ponovno po telefonu poklicalaizvedenca, saj ugotavlja, da z njim lahko kontaktira le po telefonu,ker "na dopise tako ne odgovarja". Izvedenec je sodnici obljubilizdelavo mnenja do 8. maja 2001, nakar je sodišču 11. maja 2001 spis zizdelanim mnenjem tudi vrnil.


Sodišče v predmetni zadevi zoper izvedenca ni ukrepalo.Ugotavlja namreč, da je bil do sedaj še zmeraj mogoč dogovor, konkretniprimer pa je izjema. Sodišče je tudi navedlo, da te osebe praviloma nepostavlja več za izvedenca.


Menimo, da samo večkratno urgiranje sodišča izvedencu, najprejza izdelavo mnenja ter nato za vračilo spisa, ne zadošča. Kdor jedoločen za izvedenca, se je zavezan odzvati vabilu in dati svoj izvidin mnenje. Izvedenec mora spoštovati s strani sodišča postavljen rok zaizdelavo mnenja. Če se brez opravičenega razloga ne ravna po sklepusodišča in mnenja ne izdela v postavljenem roku, sodišče ne "prosjači"za odgovor ali celo za vračilo spisa. ZPP v 248. členu določa, da lahkosodišče kaznuje izvedenca v denarju do 300.000 tolarjev tudi, če brezupravičenega razloga noče opraviti izvedenskega dela. Poleg tegasodišče izvedencu lahko naloži, da mora povrniti stroške, ki jih je nata način povzročil.


Medtem ko je še sprejemljivo ravnanje sodišča, da se v določenemprimeru ob manjši zamudi izvedenca opozori na prekoračitev roka inzahteva takojšnjo izdelavo mnenja, pa stališče sodišča, da se izvedenecpo tako grobi prekoračitvi roka in neodzivanju na vrsto pozivov sodiščakaznuje s tem, da se ga "praviloma v zadevah ne postavlja več zaizvedenca", verjetno ne zadošča. Izvedenec s svojim ravnanjem namreč nisamo krnil avtoritete sodišča, temveč je prizadel tudi interes strankepostopka po hitrem in učinkovitem sodnem varstvu, saj se je sodnipostopek zaradi njegove neaktivnosti bistveno podaljšal. Sodišče bilahko na podlagi 89. člena ZS o ravnanju izvedenca seznanilo tudiministra za pravosodje, ki je pristojen za odločanje o razrešitviizvedenca. 

48 - Sodni poziv na dopolnitev nepopolne vloge z večletno zamudo — 6.4-150/01

Pobudnica je predlog za izvršbo vložila 6.10.1994, vendar njenavloga ni vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala.Zato je Okrajno sodišče v Mariboru pobudnico pozvalo na dopolnitevnjene vloge, vendar je to storilo šele 28.2.1997, dobri dve leti inštiri mesece po vložitvi predloga za izvršbo. Upnica predloga zaizvršbo očitno ni dopolnila. Sodišče pa na podlagi podatkov vizvršilnem spisu ni moglo ugotoviti, če je upnica prejela sklep, dadopolni nepopolno vlogo. Zato je 9.5.2000 opravilo narok in upnicoznova pozvalo na dopolnitev vloženega predloga za izvršbo.


Po skoraj šestih letih od vložitve je upnica vendarle 27.6.2000dopolnila predlog za izvršbo in postopek izvršbe se je tako lahkozačel. Takrat pa je sodišče ugotovilo, da je bil dolžnik 18.5.2000izbrisan iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnemposlovanju podjetij. Zato je, ker dolžnik ne obstaja več, zavrglopredlog za izvršbo. Postopek izvršbe, v katerem je upnica pričakovala,da ji bo na podlagi pravnomočne sodbe zaradi prenehanja delovnegarazmerja uspelo zoper svojega delodajalca doseči vrnitev na delo, se jetorej po šestih letih neuspešno končal. Res nosi svoj deležodgovornosti tudi pobudnica, ki je vložila nepopolno vlogo. Vendar bimoralo sodišče postopek vrnitve nepopolne vloge v popravo opravitihitreje in bolj učinkovito ter ob strogem spoštovanju poooblastil, dazagotovi tekoče in koncentrirano obravnavanje zadeve. V danem primeruje očitno spregledalo že temeljno načelo, ki sodišče zavezuje, da vpostopku izvršbe postopa hitro.


Pobudnica ni sporočila, ali se je zoper sklep o zavrženjupredloga za izvršbo pritožila. Menimo pa, da je bila v danem primerupodana podlaga za smiselno uporabo 205. člena ZPP, po katerem sodiščeprekine postopek izvršbe, če stranka, ki je pravna oseba, prenehaobstajati. S tem bi upnica dobila možnost, da predlog za izvršboprilagodi spremenjenim razmeram in nadaljuje postopek. Z vložitvijonovega predloga za izvršbo pa bo pobudnici nastala tudi nova taksnaobveznost. 

49 - Vendarle prišel do odvetnika — 6.4-257/2001

Na varuha je obrnil pobudnik, ki je zaman iskal pomoč odvetnikov vodškodninski tožbi zoper njihovega (nekdanjega) stanovskega kolega.Okrožno sodišče v Ljubljani mu je 14.6.2001 naložilo, da v 15 dnehdopolni vlogo. Pobudnik se je oglasil pri kar petih odvetnikih, vendarnoben izmed njih ni hotel prevzeti zastopanja. Nato se je 26.6. obrnilna Odvetniško zbornico s prošnjo za dodelitev odvetnika.


Odvetniška zbornica je njegovo zadevo odstopila predsednikuobmočnega zbora odvetnikov Ljubljane. Slednji se je izrekel zanepristojnega. Izrazil pa je tudi vprašanje, ali sploh ima kdopristojnost za dodelitev odvetnika, zato je predlagal, naj se pobudnikuposreduje seznam odvetnikov, izmed katerih lahko izbere tistega, ki gabo zastopal, če je pripravljen prevzeti zastopanje.


Odvetniško zbornico smo opozorili, da bi se v predmetni zadevipobudnika glede dodelitve odvetnika lahko oprli na 65. člen StatutaOdvetniške zbornice. Ta določa, da je odvetnik, ki ga določi predsednikzbornice, zavezan prevzeti pravno zastopstvo stranke, ki zaradiposebnosti svojega primera sama ne more dobiti odvetnika za pravnopomoč. Konec avgusta nam je zbornica sporočila, da so pobudnikudodelili odvetnika. 

50 - Dolgotrajna izdelava sodbe zaradi omahovanja sodišča — 6.4-278/2001

V pravdni zadevi pod opr. št. P 434/95 Okrajnega sodišča v Velenjuje bila glavna obravnava končana 26.2.2001. Po več kot petih mesecihpobudnika nista prejela sodne odločbe.


Sodišče je pojasnilo, da je sodnik sodno odločbo napisal13.7.2001, strankam pa je bila poslana šele po sodnih počitnicah - inso jo torej prejele pol leta po končanju glavne obravnave. Razlog zadolgotrajno pisanje sodbe je bil po navedbah sodišča v tem, da "tožečastranka kljub številnim med postopkom modificiranim tožbenim zahtevkom"niti na zadnji glavni obravnavi "ni postavila takšnega zahtevka inpredvsem potrebnih dokazov, da bi sodišče lahko o njem v celotiodločalo". V odgovoru sodišče pojasnjuje, da je še po končani obravnavi"razmišljalo o tem, da bi zaradi potrebnih dokazov še enkrat otvoriloglavno obravnavo". Vendar je "po tem vseeno brez ponovne otvoritveglavne obravnave izdalo sodbo, v kateri je upoštevalo dejansko stanjena terenu, saj bi se s ponovno otvoritvijo glavne obravnave pravdnipostopek za stranke le še podaljšal in seveda temu ustrezno podražil".


ZPP v 321. členu pooblašča sodišče, da se v bolj zapletenihzadevah odloči, da sodbo izda pisno. Takrat se sodba ustno ne razglasi,temveč se vroči strankam v tridesetih dneh od dneva, ko je bila končanaglavna obravnava. Argumenti, ki jih sodišče navaja v opravičilo zaprekoračitev zakonitega roka, so neutemeljeni in za dolgotrajno zamudopri izdelavi sodne odločbe ni opravičila. Pojasnilo sodišča pa dajeslutiti, da sodnik svojega dela ni opravil dovolj skrbno in vestno, čeje šele ob pisanju sodbe ugotovil, da zadeva ob končanju glavneobravnave še ni dozorela za odločitev. 

51 - "Kreditiranje" izvršiteljev — 6.4-289/2001

Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 23.1.2001, opr. št. I2000/11511, pozvalo upnika, da plača 40.000,00 tolarjev predujma zastroške za opravo izvršbe v osemdnevnem roku. Upnik je to tudi storilin upravičeno pričakoval, da bo izvršitelj takoj po prejemu predujmaali vsaj v razumnem roku začel opravo izvršbe. Ker se po sedmih mesecihše vedno ni nič premaknilo, se je obrnil na varuha.


Sodišče smo opozorili, da je bil ves ta čas predujem na računuizvršitelja, kar pomeni, da je očitno s tem denarjem lahko tudirazpolagal, pri čemer pa namen plačila ni realiziran, saj do opraveizvršbe ni prišlo.


Upnik se je utemeljeno pritoževal, da je moral januarja plačatipredujem, če še konec avgusta izvršitelj ni začel opravljati izvršbe.Namen zakonodajalca nedvomno ni bil, da bi upnik na takšen način"kreditiral" izvršitelja. Zato Pravilnik o opravljanju službeizvršitelja (Ur. list RS, št. 32/99 in 32/2000) v 19. členu določačasovno povezavo med plačilom predujma in opravo izvršbe. Upnik jepredujem plačal (pod grožnjo ustavitve izvršbe) le zato, da bi sodiščeprisilno izterjalo njegovo terjatev v razmerju do dolžnika. Prav bibilo, da bi sodišče odredilo upniku, da plača predujem le v kratkemroku pred dejansko opravo izvršbe, ne pa, da dolge mesece po vplačanempredujmu čaka na opravo izvršbe. 

52 - Zamuda pri izdaji sklepa o delitvi solastnine — 6.4-312/2001

Pobudnica nas je konec avgusta 2001 obvestila, da je prišlo v zadevipod opr. št. N 4/99 Okrajnega sodišča v Brežicah do ponovnega zastoja,saj je bilo na naroku septembra 1999 odločeno, da bo sklep izšel pisno,kar pa se ni zgodilo. Gre za isto zadevo, ki smo jo obravnavali že vletnem poročilu za 1998.


Po intervenciji varuha je sodišče sredi septembra 2001odgovorilo, da je sodniku, ki je obravnaval navedeno zadevo, sodniškafunkcija prenehala aprila 2000. Spis je bil dodeljen v reševanje drugisodnici, ki pa je po navedbah sodišča morala najprej reševati drugenujne nepravdne zadeve. Sodnica je ocenila, da je treba razpisati še ennarok, predvidoma ob koncu leta 2001.


Z odgovorom sodišča se nismo mogli strinjati. Sodniku, ki jeobravnaval zadevo, v skoraj letu dni ni uspelo izdelati pisnegaodpravka sklepa, čeprav bi moral biti sklep pisno izdelan najkasneje vtridesetih dneh po izdaji. Podobno je očitno ravnala tudi sodnica,kateri je bil spis dodeljen po odhodu sodnika, saj odločitve v oktobru2001 še vedno ni bilo. Že zaključena zadeva, ko je strankam naznanjenaodločitev, da bo sklep izšel pisno, terja v zadevi takojšnjenadaljevanje dela na spisu. Sodišču smo predlagali, da se takoj lotiobravnave predmetne zadeve in odloči o spornem razmerju. Upoštevajeokoliščine primera si težko predstavljamo spis, ki bi terjal boljprednostno obravnavanje.


Po večkratnih intervencijah smo konec decembra 2001 dobili odgovor sodišča, da je narok razpisan za naslednji mesec. 

53 - Pobudnik čakal na obravnavo, pa tožba sploh ni bila vložena — 6.4-339/2001

Leta 1997 je pobudnik naročil odvetnici vložitev tožbe zaradinespoštovanja najemne pogodbe. Plačal je stroške za sestavo tožbe,odvetnica pa mu je pojasnila, da bo tožbo vložila na pristojno sodiščein da lahko pričakuje razpis obravnave čez približno sedem mesecev.Kopije tožbe mu ni hotela izročiti z izgovorom, da je sedaj za postopekpooblaščena ona in da je lahko povsem brez skrbi.


Pobudnik se je oktobra 2001 obrnil na varuha. Po prejemu pobudesmo na okrajnem sodišču, kjer naj bi bila tožba vložena, opravilipoizvedbo. Pojasnili so nam, da med omenjenima strankama ne obravnavajonobene pravdne zadeve. Z odgovorom smo seznanili pobudnika, ki je natopisno zahteval od odvetnice podatke o vložitvi tožbe. Šele na njegovdrugi dopis se je odzvala in ga povabila na pogovor. Prepričevala gaje, naj v sporni zadevi sklene z nasprotno stranko zunajsodnoporavnavo. Ker se s tem ni strinjal in mu odvetnica tudi ni predložiladokazila o tem, da je bila tožba vložena, je posredoval prijavoodvetniški zbornici. Obvestili so ga, da so zadevo že predalidisciplinskemu tožilcu ter da ga bodo o njegovem stališču seznanili. 

54 - Odvetnik ni vložil tožbe — 6.4-439/00

Pobudnik je naročil odvetniku vložitev tožbe zaradi plačilaodškodnine. Odvetnik je zagotovil, da je tožbo vložil, in mu posredovalcelo njeno kopijo. Ker več let ni prejel obvestila o začetkuobravnavanja zadeve, se je pobudnik obrnil na sodišče in izvedel, dasodišče tožbe ni prejelo. Odvetnik se na zahteve za pojasnilom inureditvijo zadeve ni odzval, zato je pobudnik o zadevi seznanilodvetniško zbornico.


Ker smo točnost navedb želeli preveriti, smo se večkrat potelefonu obrnili na odvetnika. Kljub zagotovilu tajnice v odvetniškipisarni, da je o naših klicih odvetnika obvestila in da nas bo poklicalnazaj, ni bilo tako. Odvetniku smo posredovali tudi pisno prošnjo zapojasnilo, če je tožbo po navodilu pobudnika vložil. Odgovora nismoprejeli.


Zaradi neodzivanja odvetnika smo Odvetniško zbornico prosili zapojasnilo o poteku disciplinskega postopka zoper odvetnika. Predlagalismo, da zbornica ustrezno sodeluje z Zavarovalnico Triglav, d.d.,Ljubljana v zvezi z zahtevo pobudnika za odškodnino. Zbornica nam jeodgovorila, da je zadeva pri Disciplinski komisiji l. stopnje, ki bo vkratkem razpisala disciplinsko obravnavo. Pojasnili so nam, da jepooblaščenec zbornice že 27.3.2000 posredoval zavarovalnici izjavo, daje "odvetnik zamudil rok za vložitev tožbe, kar je nedvomno krito zzavarovanjem poklicne odgovornosti odvetnikov". Odvetniška zbornica jetorej dala "pozitivno mnenje" za izplačilo odškodnine. 

55 - Policija ustavila prisilno izterjavo denarne kazni — 6.6-36/00

Policijska postaja Kranj je pobudniku izdala obvestilo o prekršku inplačilni nalog. Pobudnik je zatrjeval, da je zoper plačilni nalogpravočasno ugovarjal. Kasneje je kljub vloženemu pravnemu sredstvuprejel sklep o prisilni izterjavi denarne kazni in stroškov postopka.Pobudi varuhu je priložil tudi izvod vloženega ugovora in potrdilo osprejemu pošiljke.


Opravili smo poizvedbe pri Generalni policijski upravi inpredstavili trditve pobudnika, da je pravočasno vložil ugovor zoperplačilni nalog. Generalna policijska uprava je ugotovila, da jepobudnik v tistem času res oddal pošiljko, naslovljeno Policijskipostaji Kranj. Vendar sprejete pošiljke, ki bi lahko vsebovala ugovorzoper plačilni nalog, Policijska postaja Kranj ni evidentirala. Zaradiodmaknjenosti dogodka policiji ni uspelo ugotoviti, kje je pošiljkaoziroma kje se je izgubila. V dvomu je zato predlagala ustavitevpostopka prisilne izterjave pri pristojnem davčnem organu. 

56 - Upravna taksa za "ugovor zoper Obvestilo o prekršku"? — 6.6-37/2001

Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je poslalo pobudniku opominza plačilo upravne takse za ugovor, ki ga je vložil zoper“Obvestilo o prekršku”. Hkrati ga je tudiopozorilo, da bo štelo, da "ugovor na obvestilo o prekršku sploh ni bilvložen in ga bomo s sklepom zavrgli", če taksa ne bo plačana vdoločenem roku."


Če mestni redar ugotovi prekršek zaradi nepravilnega parkiranja,namesti pisno obvestilo o prekršku na vetrobransko steklo takoparkiranega vozila. Storilcu, ki izrečene denarne kazni ne plača, seizda plačilni nalog. Zoper plačilni nalog lahko vloži ugovor v osmihdneh. Ugovor se torej vloži zoper plačilni nalog in ne zoper "Obvestiloo prekršku".


V intervenciji smo Mestno redarstvo opozorili, da zakon ne poznatakšne obveznosti za ugovor zoper obvestilo o prekršku, pa tudi ne zaugovor zoper plačilni nalog. Upravne takse se plačujejo (le) za spisein dejanja v upravnih in drugih javnopravnih stvareh pri upravnihorganih. Tako se plača taksa za pritožbo oziroma ugovor zoper odločboali sklep, izdan v upravni stvari. Prekrški pa se uvrščajo v sistemkaznovalnega prava kot posebna kategorija družbi manj nevarnih kaznivihravnanj.


Opozorilo, da bo ugovor zavržen, če taksa ne bo plačana, sesklicuje na drugi odstavek 67. člena ZUP. Ta določba ureja popravonepopolne ali nerazumljive vloge. Tudi Zakon o upravnih taksah (ZUT) nedaje podlage za zavrženje premalo kolkovane ali nekolkovane vloge, sajdoloča prisilno izterjavo neplačane takse. V tretjem odstavku 16. členaZUT je celo izrecno določeno, da pristojni organ vzame v postopek tudinekolkovane ali premalo kolkovane vloge. Zato besedilo opozorila sfikcijo, da ugovor ni bil vložen, če taksa ni bila plačana, nimapodlage v zakonu. Še manj logična pa je grožnja o zavrženju takšnevloge, saj ugovora, katerega vložitve in s tem obstoja ne priznava,organ pač ne more zavreči.


Mestno redarstvo je sporočilo, da so opustili zaračunavanjetakse za ugovor zoper Obvestilo o prekršku. Tistim, ki so jo žeplačali, pa jo bodo vrnili. 

57 - Določitev jasnih pravil za razrešitev sodnega izvedenca — 6.4-431/2001

ZS v 89. členu določa primere za razrešitev sodnega izvedenca. Takominister, pristojen za pravosodje, sodnega izvedenca razreši, če tasvojih dolžnosti ne opravlja redno in vestno (3. točka prvega odstavka89. člena).


Odločitev za razrešitev sodnega izvedenca, če svojih dolžnostine opravlja redno in vestno, je nedvomno zahtevna, saj predvidevanegativno oceno o opravljanju izvedenskega dela. Odločanje o temrazlogu za razrešitev sodnega izvedenca lahko celo posega na področjespoštovanja človekove osebnosti in njegovega dostojanstva.


Pri zagotavljanju pravilnosti in zakonitosti odločanja igrajopomembno vlogo pravila igre v postopku za razrešitev sodnega izvedenca.V 91. členu ZS je določeno, da minister, pristojen za pravosodje,podrobneje predpiše način imenovanja in razrešitve sodnih izvedencevter tarifo za plačilo njihovih storitev. Na tej podlagi sta bila izdanaPravilnik o sodnih izvedencih (Ur. list RS, št. 20/95) in Pravilnik otarifi za plačilo storitev sodnih izvedencev in sodnih cenilcev (Ur.list RS, št. 61/97).


Pravilnik o sodnih izvedencih je predpisal način imenovanjasodnih izvedencev, ne pa tudi načina njihove razrešitve. Prehodne inkončne določbe ZS ne določajo roka za izdajo podzakonskega predpisa,vendar pa je bila določba 91. člena ZS, ki ministra za pravosodjepooblašča, da podrobneje predpiše način razrešitve sodnih izvedencev,uzakonjena že v letu 1994. Ministra za pravosodje smo torej prosili zapojasnilo glede izdaje podzakonskega predpisa o načinu razrešitvesodnih izvedencev ter o postopku, ki ga pri tem uporablja.


Razlog za razrešitev sodnega izvedenca po četrti točki prvegaodstavka 89. člena ZS pa se sklicuje na ravnanje v nasprotju zdoločilom 85. člena istega zakona. Ta člen določa, da se smejo osebe,imenovane za sodnega izvedenca, sklicevati na to svojo lastnost samo,kadar dajejo izvide in mnenja na zahtevo sodišča ali na zahtevo strankezaradi uveljavljanja njenih pravic, v drugih primerih pa le, če takodoloča zakon, ali z dovoljenjem predsednika sodišča.


Obravnavali smo pobudo zaradi razrešitve sodne izvedenke, ki seje v postopku pred centrom za socialno delo sklicevala na svojolastnost sodne izvedenke. V predloženem izvedenskem mnenju je ob svojemimenu in priimku ter strokovnem nazivu navedla, da je stalni sodniizvedenec. Ob tem pa izvida in mnenja ni dala ne na zahtevo sodišča inne na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic.


Pri odločanju o izvrševanju javnih pooblastil center za socialnodelo ravna po ZUP, če niso posamezna vprašanja postopka v drugem zakonudrugače urejena. ZUP ne določa, da uradna oseba, ki vodi postopek,opravi dokaz s sodnim izvedencem. Tudi sicer ni videti drugega zakona,ki bi za postopek pred centrom za socialno delo določal opravo dokaza ssodnim izvedencem. Hkrati pa zadnji stavek tretjega odstavka 88. členaZS določa, da se javni del imenika sodnih izvedencev uporablja zapotrebe sodišč in drugih državnih organov v sodnih in drugih postopkih.Ta določba potrjuje prakso, da se storitev sodnih izvedencev neposlužujejo zgolj sodišča, pač pa tudi drugi državni organi. Pri tem jeskoraj pravilo, da se sodni izvedenec tudi tedaj, ko izvedenskega delane opravi na zahtevo sodišča, sklicuje na to svojo lastnost.


Ali je torej določbo 85. člena ZS moč razlagati tako, da sesodni izvedenec na to svojo lastnost ne sme sklicevati v postopku predcentrom za socialno delo (pa pri tem ne zatrjuje tozadevnega dovoljenjapredsednika sodišča)? Sankcija za sklicevanje na lastnost sodnegaizvedenca zunaj primerov, urejenih v 85. členu, je razrešitev sodnegaizvedenca.


S Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je bilobjavljen v Uradnem listu RS, št. 7 z dne 30.1.2002, je minister zapravosodje podrobneje predpisal tudi način razrešitve sodnihizvedencev. Tako je zapolnjena večletna protizakonska pravna praznina,kar bo omogočilo razrešitev sodnega izvedenca na način, urejen spredpisom v skladu z zakonom.


Hkrati je minister za pravosodje v odgovoru pritrdil stališčuvaruha, da se sme sodni izvedenec tudi v upravnem postopku pred centromza socialno delo sklicevati na svojo lastnost izvedenca. Takšnostališče utemeljuje na 85. členu ZS, da se sme sodni izvedenecsklicevati na to svojo lastnost tudi takrat, ko tako določa zakon. Pritem je treba upoštevati, da 88. člen ZS izrecno določa, da se javni delimenika izvedencev ne uporablja samo za potrebe sodišč, ampak tudidrugih državnih organov, in ne samo za sodne, temveč tudi za potrebedrugih postopkov. Zakonska podlaga za postavitev sodnega izvedenca vupravnem postopku je tako podana na podlagi ZUP ob hkratnem upoštevanjudoločil ZS. 

58 - Uspešno argumentiranje načel pravičnosti pri reševanju problema vojaškega stanovanja — 9.0-1/01

Pobudnik je imel pred preselitvijo v vojaško stanovanje v Mariborustanovanjsko pravico na vojaškem stanovanju v Brežicah. Dne 28.8.1991mu je pristojni organ JLA dodelil stanovanje v Mariboru.


Po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru je bil zavezannavedeno stanovanje izprazniti, MO pa mu je bil zavezan omogočitipreselitev v prejšnje stanovanje v Brežicah. V skladu s pravnomočnosodbo ga je Uprava za gradbene, stanovanjske in splošne zadeve pozvala,da se preseli v Brežice, in se pri tem sklicevala na sklep VladeRepublike Slovenije, ki nalaga izvršitev pravnomočne sodne odločbe vskladu z merili in načini reševanja primerov nezakonitih vselitev vvojaška stanovanja.


Pobudnik se s takšnim načinom reševanja njegovega stanovanjskegavprašanja ni mogel sprijazniti. Navedel je, da bi se s preselitvijo vBrežice njegov socialni položaj zelo poslabšal, saj bi tako žena kothči izgubili zaposlitev, hči pa bi bila prisiljena opustiti tudi študijob delu. Poleg tega bi tudi ne mogel skrbeti za svojo bolno mamo, staro86 let, ki živi v Mariboru. Želel je pomoč za dodelitev drugegaprimernega stanovanja v Mariboru oziroma v okolju, kjer je bil sicerrojen in kjer je že nekaj časa znova živel.


Čeprav smo se ob obravnavi tovrstnih pobud zavzemali za doslednoupoštevanje vladnih meril, smo v tem primeru ministru za obrambopredlagali, naj prouči možnost za izjemno reševanje, saj smo menili, dagre za posebne okoliščine primera, ki jih vladna merila nisopredvidela. Svoj predlog ministru za obrambo 16.2.2000 smo podprli znaslednjimi argumenti:

  • pobudnik se je znašel v posebnem položaju, ko zaradi upokojitve, ki jo je zahteval takoj po agresiji na Republiko Slovenijo, v kateri ni hotel sodelovati, in sočasne osamosvojitve ni mogel izkoristiti možnosti, da bi se po upokojitvi preselil v Maribor, za kar je zaprosil že leta 1998,

  • njegovi člani družine so bili rojeni v Mariboru in so želeli nadaljevati in si urediti življenje v tem mestu.


Menili smo, da naši argumenti utemeljujejo predlog, da bi sepobudniku našla rešitev za nadaljevanje bivanja v Mariboru. Naš predlogje MO posredovalo posvetovalnemu telesu pri Vladi RS, ki pa je bilopripravljeno našemu pobudniku omogočiti le odkup prejšnjega stanovanja,ni pa odstopilo od zahtev, da izprazni stanovanje v Mariboru.


Ko smo v začetku leta 2001 ugotovili, da naš pobudnik še vednoni rešil svojega stanovanjskega problema in mu je še vedno grozilaizselitev, smo na novega ministra za obrambo ponovno naslovili našpredlog z vsemi utemeljitvami. Ponovno smo predlagali, naj proučijonašo argumentacijo in predlog za izjemno reševanje tega problema, pričemer smo se sklicevali tudi na določbo drugega odstavka 3. členaZVarCP, ki varuhu daje zakonito podlago, da se pri svojih intervencijahsklicuje tudi na načelo pravičnosti. Ocenili smo namreč, da posebneokoliščine tega primera niso bile upoštevane v vladnih merilih, zatoupravičujejo izjemno reševanje. Prisilna preselitev pobudnikove družineiz Maribora v Brežice bi bila nesorazmeren in nepravičen ukrep glede nasplet okoliščin, na katere pobudnik ni mogel vplivati. Predlagali smo,da ob upoštevanju naših argumentov za izjemno rešitev navedenegaprimera ponovno proučijo možnosti za rešitev pobudnikovegastanovanjskega statusa v okviru stanovanjskega sklada ministrstva vMariboru.


Ministrstvo za obrambo nas je 8.10.2001 obvestilo, da so spobudnikom sklenili prodajno pogodbo za stanovanje v Mariboru. Pobudnikse je za ugodno rešitev njegove primera našemu uradu posebej zahvalil. 

59 - Posredovanje pri izpolnitvi dogovorjene obveznosti stanovanjskega sklada — 9.1-1/01

Pobudnik je bil upravičen do izplačila gotovinskih sredstev,obveznic in stanovanjskega posojila na podlagi četrtega odstavka 125.člena SZ (II. model). Zavezanka za plačilo gotovine v višini 14.311 DEMje bila Mestna občina Maribor oziroma Stanovanjski sklad občineMaribor. Pobudnik je 21.6.2000 sklenil kupoprodajno pogodbo za rešitevstanovanjskega vprašanja in pri Stanovanjskem skladu 27.6.2000 zaprosilza izplačilo pripadajočih sredstev. Sklad naj bi po njegovih navedbahizplačilo pogojeval s šestmesečnim odlogom. Pobudnik je na to pristalin sklenil dogovor o poravnavi obveznosti.


Stanovanjski sklad se dogovora ni držal. Ker do 27.12.2000, kobi morala biti sredstva nakazana na pobudnikov račun, denarja niprejel, je pa tudi sam zamujal s plačilom kupnine, se je obrnil nadirektorico sklada in pričakoval odgovor. Potem ko do 11.1.2001sredstev še vedno ni prejel, se je obrnil na naš urad.


Sklad smo pozvali, naj nam pojasni, zakaj ni izpolnil obveznostina podlagi sklenjenega dogovora, in predlagali, naj svoje zakonskeobveznosti izpolni brez posredovanja sodišča, kar je storil v tednudni. 

60 - Izpolnitev zagotovil stanovanjskega sklada glede skorajšnje rešitve stanovanjskega problema — 9.1-8/01

Pobudnika (mati in sin) živita v stanovanju, preurejenem iz nekdanjepralnice. Podjetje Staninvest Maribor je sklad že leta 1996 seznanil zdejstvom, da ne morejo opraviti točkovanja stanovanja, ker je toneprimerno za bivanje in bi bila njegova sanacija nesmiselna glede napotrebna finančna sredstva. Prvič smo se glede njunega stanovanjskegaproblema obrnili na Stanovanjski sklad občine Maribor že v letu 1998.Dne 6.4.1999 smo prejeli odgovor, v katerem so navedli, da bodo problemposkušali razrešiti v okviru danih možnosti. Pobudnici so zagotavljali,da bo njen stanovanjski problem razrešen v okviru danih možnosti zdodelitvijo drugega, nadomestnega stanovanja.


Ker do konca leta 1999 pobudničin stanovanjski status, ni bilurejen, smo se z dopisom z dne 9.12.1999 znova obrnili na sklad in gapozvali, naj opredeli časovne okvire, v katerih namerava razrešitistanovanjski problem pobudnice. Šele po naši urgenci z dne 22.2.2000,ki smo jo posredovali v vednost tudi županu Mestne občine Maribor, smo20.3.2000 prejeli odgovor, v katerem pa nas je sklad seznanil zgolj stem, da trenutno ne razpolaga s primernim stanovanjem, zato rešitve nemore časovno opredeliti. Ker nismo mogli mimo ugotovitve, da izodgovora ni videti konkretnega prizadevanja za razrešitev obravnavanegaprimera, smo skladu predlagali, naj glede na okoliščine primerastanovanjski problem odpravi v najkrajšem času.


Dne 8.5.2000 smo prejeli obvestilo sklada, da so navedeni primerobravnavali na pristojnem organu in zagotovili skorajšnjo rešitev.Pobudničin sin nas je 31.1.2001 obvestil, da sklad njunegastanovanjskega problema kljub danim zagotovilom še vedno ni rešil.


Vse leto so med nami in skladom ter pobudničinim sinom potekaleaktivnosti, da bi sklad uresničil svoja zagotovila. V dopisu, ki smo gaprejeli 30.3.2001, nam je sklad znova zagotovil rešitev v najkrajšemčasu. Oktobra tega leta smo na podlagi telefonske poizvedbe ugotovili,da so pobudnikoma dodelili drugo stanovanje. Sklad obvestila o rešitviprimera varuhu ni poslal, čeprav je bila ta, po našem dolgotrajnem inintenzivnem spremljanju, sprejeta že avgusta 2001. Za našo pomoč inposredovanje sta se pobudnika pisno zahvalila. 

61 - Uveljavljanje pravice do odkupa stanovanja — 9.1-43/01

Pobudnik živi skupaj s svojo družino v stanovanju v Mariboru, ki jebilo dodeljeno njegovemu očetu. Oče se je v letu 1991 odselil v Srbijoin sinu prepustil stanovanje v uporabo. Pobudnik je v zakonitem rokuuveljavljal odkup stanovanja. Odgovor MO je prejel šele leta 1995.Sporočili so mu, da stanovanja ne bodo prodali, saj je oče s tem, ko seje preselil v ZRJ, v skladu z 58. členom Zakona o stanovanjskihrazmerjih izgubil stanovanjsko pravico. S tem, ko je stanovanjskorazmerje očetu prenehalo, pobudnik pa ni uredil stanovanjske pravice vskladu z zakonom, naj bi izgubil tudi pravico do odkupa stanovanja.Pobudnik se s tem ni mogel sprijazniti, saj je menil, da je kotuporabnik stanovanja še naprej obdržal pravico uporabe stanovanja in bise z njim morala skleniti najemna pogodba in na tej podlagi odkup podugodnimi pogoji iz SZ.


Dne 20.12.1999 se je pobudnik ponovno obrnil na MO in prosilvaruha za pomoč. Pojasnili smo mu pravice, ki mu pripadajo na podlagiSZ, in mu svetovali, naj glede stanovanjskega statusa in odkupastanovanja sproži ustrezen postopek pred sodiščem.


Po daljšem času smo prejeli obvestilo MO, da so pobudniku žeposredovali predlog za sklenitev pogodbe za odkup stanovanja v skladu sstališčem Državnega pravobranilstva, da zakonska obveznost prodajeobstaja kljub poteku splošnega zastaralnega roka, na katerega so sepred tem sklicevali. Pobudnik se je ob podpisu pogodbe zahvalil za našeposredovanje. 

62 - Slovensko državljanstvo pri pridobitvi neprofitnega stanovanja, vezano na oba zakonca — 9.1-73/2001

Pobudnica je kandidirala na razpisu za dodelitev občinskih socialnihstanovanj v najem. Njen mož je hrvaški državljan. Pristojna komisija jenjeno vlogo za najem neprofitnega stanovanja zavrnila, ker niizpolnjevala razpisnih pogojev. Občinski Pravilnik o dodeljevanjuneprofitnih stanovanj določa, da morajo imeti prosilci in njegovi ožjidružinski člani, ki bodo uporabniki stanovanja, državljanstvo RS.


Obrnili smo se na občino in želeli izvedeti njihovo stališčeglede določitve takega pogoja. Izrazili smo pomislek o ustreznostinavedene rešitve, ki nima podlage niti v zakonu in pravilnikihministrstev o dodeljevanju socialnih in neprofitnih stanovanj inonemogoča reševanje stanovanjskih problemov tistih družin, ki imajotudi člane, ki bivajo v Sloveniji brez državljanstva. Občina nam jeodgovorila, da so dodatno postavljen pogoj o slovenskem državljanstvuvseh ožjih družinskih članov prosilca določili zaradi omejitve številaprosilcev, saj občina ne more zadostiti vsem potrebam po stanovanjih.Ocenjujemo, da so razlogi za oceno ustavnosti in zakonitosti navedenedoločbe pravilnika.


***

Že v poročilu za leto 2000 smo opozorili na slabo sodelovanje sstanovanjskim skladom občine Maribor, ki se na naše zahteve in predlogeni odzival oziroma se je odzival z velikimi zamudami in po posredovanjuprek župana Mestne občine Maribor. Tak odnos stanovanjskega skladaObčine Maribor do varuha in tudi do občanov se je ponovil tudi vminulem letu, kar je razvidno iz naslednjih primerov: 

63 - Stanovanjski sklad občine Maribor varuhu ne odgovarja — 9.2-6/2000

Pobudnica živi v podstrešnem stanovanju brez kopalnice in svojega WCže trideset let. Leta 1999 se je obrnila na Staninvest Maribor zaradimožnosti adaptacije stanovanja, s katero bi želela pridobiti kopalnicoin WC ter predprostor. Predstavniki Staninvesta so si stanovanjeogledali. Glede na to, da so nekatera stanovanja v hiši že adaptirana,na svojo prošnjo iz leta 1999 pa ni prejela odgovora, se je z dopisomznova obrnila na njihov naslov 12.5.2000. Odgovora na ni dobila.


Ker podjetje Staninvest Maribor, ki je upravnik navedenegaobčinskega stanovanja, ni odgovorilo na prošnjo, smo se 12.10.12000obrnili na Stanovanjski sklad občine Maribor in ga pozvali, naj kotlastnik v smislu spoštovanja načel dobrega upravnega poslovanjapobudnico povabijo in jo seznanijo z možnostjo za uresničitev njeneprošnje ali pa posredujejo pri upravniku stanovanja podjetju Staninvestza odgovor. Poziv smo poslali tudi podjetju Staninvest. Ker odgovoranismo prejeli, smo se na stanovanjski sklad znova obrnili 9.11.2000.Tudi po tem pozivu ni bilo odgovora, zato smo se z dopisom 27.11.2000obrnili na direktorico sklada. Tudi tokrat nismo dobili odgovora, zatosmo na ignorantski odnos sklada 15.3.2001 opozorili župana občine.


Dne 30.3.2001 smo prejeli odgovor sklada. Z vsebino odgovoranismo bili zadovoljni, saj pojasnil, nam jih je posredoval, sploh nismozahtevali. Zato smo se 12.4.2001 znova obrnili na sklad in ga pozvali,naj nam na vprašanja iz dopisa z dne 12.10.2000 vendarle odgovorijo.


Odgovora nismo prejeli. Zgodba pozivanja na odgovor se jeponovila. Dne 18.7.2001 smo skladu pisali, naj nam takoj odgovorijo.Ker odgovora nismo prejeli, smo z ravnanjem sklada dne 11.1.2002 zopetseznanili župana.


Po skoraj dveh letih, to je 1.2.2002, smo odgovor končno leprejeli. Seznanjajo nas, da so proučili možnost sanacije stanovanjanaše pobudnice in ji zaradi prevelikih problemov, povezanih s sanacijo,ponujajo možnost zamenjave stanovanja. Navedli so, da so pobudnicoglede zamenjave stanovanja večkrat vabili na pogovor, vendar se ta navabila ni odzivala. Na pogovor jo tako znova vabijo za 1.2.2002. Kopijovabila so poslali tudi nam.


Dopuščamo možnost, da se pobudnica na vabila sklada ni odzivala,vendar če je to res, bi nam to lahko pojasnili že veliko prej in nešele po dveh letih in številnih urgencah.

Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.