Natisni vsebino

2.2 Restriction of personal freedom

Annual Report 1997


In 1997 we received 128 written complaints from people complaining about problems connected with the deprivation of liberty. To this number we should add a further 219 discussions with prisoners and detainees. Frequent prison visits make it possible for these people to have direct contact with the ombudsman and his staff. This way of working and resolving problems speeds matters up and frequently contributes to an effective resolution of disputed cases and the removal of shortcomings. We have noted that our activities in this area have met with a favourable response. Public interest is increasing and the media is devoting more and more space to covering issues concerning the protection of personal liberty in psychiatric health institutions and social care institutions. Nevertheless, we cannot be satisfied with the current situation. All we can do is repeat our finding published in the 1996 report of the Human Rights Ombudsman, which is that the work on passing a law to regulate this sensitive area to the benefit of people with mental health problems has come to a halt. And at the same time in practice there is still far too much disregard for the regulations that are in force, including by the courts, which is a particular cause for concern. 


Cells for holding detainees in Slovenia’s prisons are 120 per cent occupied. With many court procedures taking far too long, detainees are forced to spend months, sometimes over a year, in the extremely unfavourable living conditions of cramped and spartan detention cells. The growing distress among detainees, partly due to the length of time taken by court procedures, is revealed in the 155 per cent increase in complaints they made to the Human Rights Ombudsman. In 1997 we received 45 letters from detainees requesting help. In addition, during our visits to Slovenian prisons we held discussions with 66 detainees.

Court monitoring of contact between the Human Rights Ombudsman and detainees

In the 1996 report of the Human Rights Ombudsman we expressed our concern at the finding that the judges in certain courts were opening letters in order to monitor communications between detainees and the Human Rights Ombudsman. We were equally surprised at a report by the governor of Ljubljana Prison that on 20 May 1997 he received a verbal instruction from the Ministry of Justice that post between detainees and the Human Rights Ombudsman was to be sent first to the court without exception.

In accordance with Article 27 of the Law on the Human Rights Ombudsman, people who have been deprived of their liberty have the right to send a complaint in a sealed envelope to the ombudsman to commence proceedings. This of course means that such communication may only be read by those for whom it is intended, and not also by the administration of a prison or a judge. The protection of privacy of the post is guaranteed by the Constitution and exceptions to constitutionally guaranteed rights must be interpreted restrictively. Therefore we believe that even now there is no statutory basis by which a detainee would only be able to communicate in writing with the Human Rights Ombudsman with the knowledge and under the supervision of an investigative judge or the president of the senate.

On our visits to prisons we have on several occasions encountered the situation where contacts between detainees and the Human Rights Ombudsman are conditional on the (prior) knowledge of the investigative judge or president of the senate. This position whereby the court must be informed beforehand if the Human Rights Ombudsman visits or converses with a detainee is in contravention of Article 42 of the Law on the Human Rights Ombudsman. This provision contains no limitation or condition for contacts between the ombudsman and persons deprived of their liberty.

In order to avoid an incorrect understanding of the competencies and powers of the Human Rights Ombudsman we have suggested to the proposer of a law to enact amendments to the Law on the Criminal Procedure that an amendment should be introduced into the law that will clearly determine the right of the Human Rights Ombudsman to have unhindered and unsupervised communication with detainees. The proposer of the law has taken our recommendation into account.

The right of detainees to outdoor exercise under the proposed new detention arrangements

The proposed Law on Amendments and Additions to the Law on the Criminal Procedure also contains provisions which more precisely regulate the rights and duties of detainees in respect of the implementation of detention.

In connection with this proposed new criminal procedure law insofar as it regulates the implementation of detention, we have pointed out to the Ministry of Justice the restrictive provision contained in the proposed Article 213a, which guarantees detainees at least two hours’ outdoor exercise every day provided the relevant institution has a suitable enclosed area. In the text of this proposed law at the second reading our recommendation was followed so that Article 213a provides that a detainee must be ensured at least two hours’ outdoor exercise every day without this right being conditional upon the institution having a suitable enclosed space.

Unfortunately in the text of the second reading of the proposed Law on Amendments and Additions to the Law on the Criminal Procedure the proposer did not follow our recommendation that the amended law should establish the right of juvenile detainees to have at least three hours’ outdoor exercise every day. The Law on the Implementation of Penal Sanctions determines that convicted juveniles must spend at least three hours every day in the fresh air. We do not believe that there is any reason for the treatment of a juvenile detainee to be less favourable than that of a convicted juvenile. Therefore we repeat our suggestion that the proposed Law on Amendments and Additions to the Law on the Criminal Procedure also establish the right of juvenile detainees to have at least three hours’ outdoor exercise every day.

Violation of the right of appeal

The District court in Celje ordered the detention of an accused person. In its legal instruction the court stated that an appeal was permitted against the resolution on the detention order within three days. Following this legal instruction the detainee lodged an appeal within the three-day deadline. However, the senate of the District court in Celje rejected the appeal as being too late. Article 202 of the Law on the Criminal Procedure provides that detained persons may appeal against the resolution on the detention order to the senate within 24 hours of the resolution being handed down.

Being ignorant of the law, the detainee missed the deadline for appeal for a very good reason. He was relying on the accuracy of the legal instruction in the resolution on the detention order. He lodged the appeal too late because in its legal instruction the court incorrectly stated a deadline longer than the statutory deadline. In our intervention we stressed that inaccuracies such as an incorrect legal instruction do nothing to build confidence in the judiciary. We pointed out in particular that the resolution which rejected the appeal for being too late contains no reasoning as far as the incorrect legal instruction is concerned or the fact that the appellant did observe the deadline stated by the court in its decision; as if there had not been a mistake which prevented the detainee from having the court test the justification of his statements and the grounds for appeal in a procedure to assess the accuracy and legality of the contested court ruling.

Premises in which detainees are accommodated

During our visits to prisons we examined the premises in which detainees are housed.

At the prison in Maribor we examined a typical detention cell. In a visibly cramped room, measuring roughly eight square metres according to the prison’s own figures, two detainees are accommodated. Two small meshed windows allow only a modest amount of ventilation. The wall-mounted cupboards are too small to store personal items (such as clothes). The toilet bowl is only separated from the rest of the cell by a curtain. The size of the cell is more suited to accommodating one detainee rather than two. The principle of separating smokers and non-smokers in the institution is not consistently applied to detainees. This situation is not satisfactory because it has a harmful effect on the health and state of mind of people in detention.

At the institution in Koper the thick mesh on the windows means that there is very little daylight in many of the cells. It is inconvenient for those detainees who work to have to store their working clothes in their room. Storage of working clothes in the sleeping area would seem to be unsuitable from a hygiene and sanitation point of view as well. The prison management assured us that they would try to resolve this problem by installing a special wardrobe in the corridor in which to store the working clothes of the detainees.

At the prison in Celje the premises intended for detainees have been renovated. Our first impression upon examining the renovated cells is that the living conditions for detainees in Celje are now much better than in other Slovenian prisons, for example Ljubljana or Maribor. At Ig pri Ljubljani Prison there is a special detention section in which the living conditions are more favourable than those in which male detainees live in other prisons. Nevertheless, we cannot ignore the fact that even here the conditions are worse than those of female prisoners.

Violation of the right to work during detention

The Law on the Criminal Procedure guarantees detainees the right to work during the time they are in detention. In Murska Sobota, where there is an annexe of Maribor Prison, we found that detainees were not given the opportunity to work. We proposed that this irregularity be rectified as soon as possible in conjunction with the central prison in Maribor.

Cold food for detainees in Celje Prison

The detainees have meals in their cells. Several detainees in the juvenile and adult prison in Celje have complained that the food is already cold when they receive it. The prison management have confirmed this, saying that because of the large number of detainees the food which is brought from the prison kitchen can go cold by the time it is distributed to the last group of detainees. We warned that this is unacceptable and proposed that the institution find a suitable solution so that all the detainees receive adequate hot food. 


In 1997 we received 70 written complaints from prisoners, which is less than the 99 we received in 1996. But this does not give the complete picture because in 1997 we paid 19 visits to prisons right across Slovenia. During these visits we held 153 discussions with inmates. In fact we spoke to all the prisoners who wished to confide in us their complaint in this direct manner. In writing and in person we had contacts with 223 prisoners in 1997. And in Slovenia the average number of prisoners serving sentences at any one time is between 480 and 500.

It is also worth mentioning that during these visits we carried out seven detailed inspections of Slovenian prisons. After each of these visits we compiled a wide-ranging report detailing our findings, proposals and recommendations for improving conditions. We sent these reports to the institution concerned as well as to the Ministry of Justice. Some of the proposals and recommendations are of such nature that the institutions are able to implement them immediately and change their current practice, while some are of a longer term nature and require an appropriate solution to come from the National Prison Administration or from the Ministry of Justice.

Legal foundations for dealing with prisoners

Another year has passed without the Ministry of Justice preparing a proposal for a new law on the implementation of penal sanctions for deliberation by the government. The current Law on the Implementation of Penal Sanctions was passed in 1978. Although it has been amended several times since, many issues concerning the life of prisoners remain without statutory regulation or are regulated in a way which is inadequate and clearly out of date and inappropriate. And the legal confusion is further exacerbated by the inappropriate and out of date wording of the rules of prison institutions. These prison rules are an internal regulation which precisely set out the life and work of prisoners in the institution.

The conditions in Ig pri Ljubljani Prison, where female prisoners are kept, are interesting. This prison does not have a valid set of prison rules. Nevertheless, we would point out that the general impression we received when we paid a visit there was good. The management of the prison are clearly succeeding in maintaining a proper and appropriate relationship with the people who are locked up there. None of the prisoners or detainees we spoke with had any complaints concerning the treatment they received in the institution. Quite the contrary, most of them were grateful for the humane attitude and the willingness of the management of the institution to seek a common solution to open questions.

Greater emphasis on safety at work for prisoners to reduce the number of working accidents

On our visits to Dob, Maribor and Koper prisons several prisoners pointed out to us the frequency of accidents at work which occurred in the institutions’ commercial sections. The prisoners also highlighted the difficulties they faced in exercising their rights insofar as accidents at work are concerned. They claim that the management of the institutions are uninterested and do not properly investigate accidents at work. At Dob Prison, for example, neither the officer in charge of security at work nor the prison management had been informed of an accident involving a prisoner whose finger had been caught in a press, even though the prisoner had been on the sick list for over a month and a half.

Longer sentences in particular have a bad effect on the prisoners’ state of health, causing a feeling of powerlessness. The consequences are anxiety, stress and aggression. All of this can mean that a prisoner performs work in the prison reluctantly and only so as to obtain extramural privileges. A lot of prisoners have no working habits or suitable work experience. Many are doing work that they are encountering for the first time, and in a new working environment under the pressure of imprisonment. The prisoners have generally been tested in safety at work but this formal criterion can hardly replace the necessary professional education, skills and experience for safe work in production on dangerous working devices and appliances. Taking these circumstances into consideration, safety at work in prisons should be subject to special and greater attention. The prisoners’ work contributes towards their social rehabilitation in order to prepare them for independent life once they have served their sentence. The economic effect is only of secondary importance. Ensuring that the work is safe must be of primary concern so as to protect the life and health of the prisoners.

Establishing all the decisive facts and causes of accidents at work

We found that the various prisons are not using the same procedure to investigate accidents at work. We encountered cases in which the causes of an accidents were not even established by the institution’s own internal commission. And in cases where the prison does gather the details of an accident we have found that these details can be poor and incomplete. Investigating the causes of an accident should encompass a determination of all the facts and circumstances which led to the accident. This includes not only the details of the accident itself and its causes but also information about the responsible persons and the circumstances from which their responsibility for the accident derives. And it is only in the light of these facts and in connection with all the other decisive circumstances that the guilt or complicity of the prisoner himself can be established.

The subordinate position of the prisoner means that the obligation to establish all the decisive circumstances of an accident at work in an objective and impartial manner is especially important. We would therefore propose that for an accident at work resulting in physical injury or a prisoner being put on the sick list, a record is compiled in conjunction with the officer responsible for safety at work, the responsible representative of the commercial unit, an authorised representative of the institution and, where possible, the prisoner involved in the accident. And in order to unify the procedure we propose that the National Prison Administration issue special instructions for unified, correct and lawful handling of accidents at work occurring in prisons.

Assistance for a prisoner who has suffered damage as a result of an accident at work

Prisoners who suffer physical injury in an accident at work are generally entitled to financial compensation for reimbursement of non-pecuniary damage. Every accident at work involving physical injury causing non-pecuniary damage should be carefully investigated by the institution so as to determine all the decisive facts and protect the evidence required to decide the compensation claim. On this point we do not accept the position expressed on our visit to Dob that the institution would not assist a prisoner in pressing a compensation claim against the state. We propose that the prison’s legal office inform a prisoner who is injured in an accident at work of the possibility of making a compensation claim and actively help him to compile the relevant material and documentation. At the same time it should provide him with the professional legal support needed to compile a correct and complete compensation claim from the factual and the legal aspect.

Right of a prisoner to speak to the governor

At Dob Prison in particular we again came across complaints that prisoners had to wait six months or even more to speak to the governor. Also cause for concern was the assertion by one prisoner that he had applied five times to speak to the governor, who had not had the time to speak to him. Presenting a complaint to the governor is the prisoner’s right and so the governor must show a readiness to talk to the prisoners and to treat them as human beings with all due respect.

It is difficult to accept the justification by the management of Dob Prison that work prevents the governor or his deputy from having personal contact with the prisoners. Therefore we proposed that the question of access to the governor in Dob Prison be resolved to the benefit of the prisoners as soon as possible. And also when the governor’s affairs are being carried out by his deputy, prisoners must be ensured access to an authorised person or the governor’s deputy within a reasonable time. We expect that with the appointment of a new governor at the end of 1997 these difficulties will be overcome.

Provision of the necessary hygiene accessories in prison

Maintaining the personal hygiene of people deprived of their liberty is an important aspect of the hygiene measures in an institution. We have found that the practice of these institutions as far as providing the necessary hygiene accessories for prisoners is concerned varies. Necessary hygiene accessories fall under the costs of implementing imprisonment and so the prisoners are not obliged to meet these costs themselves. We propose that the National Prison Administration ensure that the practice is made uniform so that the institutions provide prisoners with all the toiletries necessary to maintain their health, personal hygiene and cleanliness.

Prisoners’ right to spend time in the fresh air

Under Article 56 of the Law on the Implementation of Penal Sanctions every prisoner must be given the opportunity to spend at least two hours every day in the fresh air. This statutory minimum may not be restricted in practice under any circumstances. We were therefore particularly concerned to hear complaints at Koper Prison that the prisoners working on the afternoon shift do not have the chance to take a walk in the open air. When we checked the grounds for this complaint we found that time was allocated between 8 a.m. and 10 a.m. for prisoners working the afternoon shift to have a walk or recreation in the prisoners’ recreation ground, but that in practice this right was not regularly implemented. The prisoners said that none of the prison staff called them for their morning walk, nor asked them if they wanted to go for a walk. Therefore we suggested to the management of the institution that they should regularly inform the prisoners of the possibility of spending time in the fresh air during the morning.

Offenders serving time at the juvenile and adult prison in Celje are mostly juveniles and young adults up to the age of 23. Article 105 of the Law on the Implementation of Penal Sanctions requires that convicted juveniles must spend at least three hours a day of their free time in the fresh air. But we found that in contravention of this statutory provision at the semi-open section of the Celje Prison open-air recreation is only scheduled between 3.30 p.m. and 5.30 p.m. In discussions with the management of the institution in Celje we stressed that any limitation which meant spending less time in the fresh air than the statutory minimum was impermissible.

Poor opportunities for education of prisoners

Education is a constituent element of human development. For people serving a prison sentence education has the effect of providing a more humane life in prison and plays an important role in the reincorporation of a prisoner back into society once the sentence has been served. Dob is the largest Slovenian prison but it only offers opportunity for reading and writing and primary school education. The education of prisoners outside of the institution is generally conditional on the allocation of extramural privileges.

Greater significance must be attached to education, which is of vital importance for the development of an individual while serving a prison sentence. If security reasons prevent more education being provided outside of the institution, a broader range of education programmes must be provided within the institution, and of the sort which will if possible lead to the acquisition of vocational qualifications. As far as education is concerned it is important that, as far as possible, it conforms with the general education system in the country so that when prisoners are released they will be able to continue their education without difficulty and complete it as soon as possible.

Overly formal observance of regulations in the serving of snacks

The law stipulates that prisoners must receive at least three meals a day. Prisoners who work also receive an additional snack. When we visited Koper Prison we found that prisoners working on the afternoon shift receive their snack at 5.30 p.m. as well as their evening meal. So they have to eat their snack at the same time as their evening meal otherwise it goes cold. Although serving meals in this way does satisfy in formal terms the stipulation that prisoners who work must receive an extra meal, there is no doubt that the intention of this regulation is not being achieved, since it is the evening meal which satisfies (or should satisfy) the prisoner’s need for food at this time.

Serving two meals at the same time is, at the very least, irrational. We can only agree with the prisoners’ proposal, thus far ignored, that those who work on the afternoon shift should have their snack in the morning. What is more, in the morning the gap between breakfast and lunch is long enough for an extra meal to be welcome. Then the observance of the regulation concerning an extra meal would be useful and beneficial.

Prisoners’ contacts with the outside world

There are many complaints about restriction of contact with the outside world. The deprivation of liberty obviously has to include certain restrictions on human rights. But restrictions are only permissible to the extent that they are demonstrably necessary because of the deprivation of liberty itself.

The restrictions on contacts with the outside world which are applied by Slovenian prison institutions may well be in accordance with the valid Law on the Implementation of Penal Sanctions, but we have already stressed several times that this is an outdated piece of legislation. We would therefore propose that decisions on longer visits, more telephone calls and perhaps even temporary releases are not used as a means by which to punish or discipline prisoners, particularly juvenile prisoners. Unsupervised visits are also important for genuine maintenance of social ties and to preserve human dignity. For security reasons supervision of visits can be substituted by other measures which are less of a disturbance to the prisoners’ privacy. And for telephone calls the same rules should apply as for communication by letter, not the more restrictive rules that apply to visits.

Individual work programmes

All prisoners when they arrive at the prison must sign an individual work programme, which is linked to their social rehabilitation. Prisoners at Koper Prison have informed us that refusing to sign an individual work programme automatically means that they will not receive privileges. So of course everyone signs. But the question has to be asked what are the value and aims of obtaining “consent” for a re-education programme in this manner. If prisoners sign up merely to avoid losing their entitlement to privileges then of course it cannot have any beneficial effects in practice. Without the consent and cooperation of the prisoners their social rehabilitation is condemned to failure.

Demanding that prisoners sign a work programme needs to be weighed up from several aspects. It should be stressed that Article 21 of the Constitution forbids the use of all forms of force in the obtaining of statements. Article 108 of the Penal Code states that it is not permitted to use re-education procedures which interfere with the prisoner’s personality and which the prisoner justifiably and explicitly rejects. We propose that the signing of a work programme not be used in itself as a formal condition for receiving privileges. We also find incorrect the practice applied in Koper Prison where prisoners are not given a record of their work programme. We have proposed to the prison management that they provide each prisoner with a copy of their programme of work as soon as possible and at the institution’s expense, and that in the future this is what they should do for new prisoners. The management of the prison in Koper have given their assurance that they will follow this proposal.

Discrimination against prisoners who are not Slovenian citizens

According to figures from 1996 around 16 per cent of prisoners serving sentences in Slovenia are not Slovenian citizens. In terms of their obligations and duties all prisoners are equal as a rule, but in practice this simply does not apply when it comes to their rights or the privileges determined by law for good behaviour, effort and achievement at work.

Article 18 of the Law on Pension and Disability Insurance states that people who work full time while they are serving a prison sentence receive compulsory insurance. And although this covers compulsory pension and disability insurance in practice this provision in the law does not apply to prisoners who are not citizens of the Republic of Slovenia. However, if the right to pension insurance is not linked to citizenship then it must apply in respect of all prisoners.

The National Prison Administration refers to the position of the Ministry of Labour, Family and Social Affairs and the Institute for Pension and Disability Insurance, that it is only possible to provide pension insurance for foreign prisoners if they obtain a work permit beforehand. This requirement seems somewhat overly optimistic and unrealistic, and above all else there is no basis for it in the law, which does not link the right to pension insurance to the acquisition of a work permit. We propose that the Ministry of Labour, Family and Social Affairs and the Ministry of Justice resolve this situation that has arisen as soon as possible and bring the practice into line with the law.

Many of the complaints from prisoners who are not Slovenian citizens relate to conditional release and the granting of extramural privileges. When they grant such privileges the prison institutions also take into account the attachment to this country of prisoners who are not Slovenian citizens (factors such as the time spent living in Slovenia, residence, property, family, relatives, etc.). The practice in this aspect thus follows our recommendation that in each case it is necessary to weigh up all the specific circumstances and decide on the awarding of privileges for each case individually with regard to the individual characteristics of the prisoner and the related circumstances. 


Article 52 of the Law on Defence provides that military personnel may submit a complaint to commence proceedings with the ombudsman if they believe that during their military service their rights or fundamental freedoms have been restricted or violated. This right enjoyed by military personnel derives in itself from the Law on the Human Rights Ombudsman, under which any person who believes that their human rights or fundamental freedoms have been violated by an act of a state body may lodge a complaint. Nevertheless, complaints from military personnel, and from military recruits doing their national service in particular, are rare. This means that visits by the Human Rights Ombudsman to Slovenian Army barracks are all the more important. During these visits the opportunity is always provided for military personnel to have formal and informal conversations with the ombudsman and his staff. This applies both to professional soldiers and especially to military recruits doing their national service. At the same time we specifically and constantly stress the fact that respect for human personality and dignity must be assured in the Army, and that this also applies to superior and subordinate relationships. Despite the specific nature of military service all reasonable measures should be taken to make the time spent doing military service as agreeable as possible.

Suicides in the Slovenian Army

On 27 May 1997, four days before he was due to complete his military service in the Slovenian Army, a young man in his twentieth year died in Ljubljana. The official finding of the Ministry of Defence and the other competent state bodies was that the young soldier had committed suicide. The family of the young man do not accept the official findings and conclusions.

We have tried to check out as many of the family’s doubts as possible but what we have been able to determine does not confirm any suspicion that the official findings regarding this tragic event are not true. Between 1991 and the end of 1997 there were 26 cases of suicide in the Slovenian Army. These have involved not only military recruits doing their national service but also members of the permanent and reserve forces. Most of the suicides (over 70 per cent) were carried out with firearms, which indicates a pressing need for greater care taken over access to and handling of weapons in the Slovenian Army. The commands and the units in which the suicides occurred have investigated and analysed each case separately in cooperation with psychologists from the units. Perhaps it would be worth also paying greater attention to preventive psychological treatment in order to minimise such tragic events. The young man whose death we investigated had received no psychological help in the barracks. 

People with mental difficulties

The number of written complaints received from people with mental difficulties in connection with detention procedures, in other words compulsory hospitalisation, was the same as in 1996. We also receive numerous telephone calls from this group of people, who often feel threatened and socially marginalised.

Waiting for suitable statutory regulation

The admission and detention of an individual against their will in a health care or social care institution is a restriction on the right to personal freedom. It is only possible to deprive people of their liberty in such cases and following such procedures as are prescribed by law. In other words, depriving a person of their liberty is not unlawful if it is permitted by the law. Unlawfulness is of course also excluded if valid consent is obtained from the person involved. Compulsory admittance and detention of an individual in a health care or social care institution often also restricts the constitutional right to voluntary treatment.

In spite of the clear constitutional basis and our warnings, the normative regulation of this matter is still inappropriate. The Ministry of Health announced back in 1995 that it was preparing a proposal for a law with the working title “Law on Mental Health”, but since then the work on the preparation of this law has obviously ground to a halt. The lack of any real will to prepare a proposal for a law on mental health is cause for concern.

Compulsory hospitalisation without court supervision

The authorised person at a hospital must inform the competent court of the admittance of a patient to a psychiatric hospital without their consent within 48 hours. This actually means that compulsory hospitalisation for a period of less than 48 hours does not need to be reported to the court. These shorter periods of detention in the closed wing of a psychiatric hospital are therefore carried out without court supervision. And because there is no court supervision, in these cases the responsibility of the psychiatric doctors or the psychiatric hospital is greater because it must independently and without external supervision decide on the restriction of an individual’s personal freedom.

Illustrative of this is the case of an complainant who was detained against his will at the Psychiatric Clinic in Ljubljana from 5 p.m. on 18 September 1997 until 11 a.m. the following day. He was brought to the clinic by the police. The doctor in charge of admitting him judged that under the influence of delusions and a persecution complex the man was heteroaggressive, and that hospitalisation was therefore necessary. It is interesting to note that during his hospitalisation the complainant did not receive any medication, nor was he prescribed any form of treatment. The complainant believes that he was unlawfully deprived of his liberty. He obtained the opinion of an expert psychiatrist, which was that the complainant is a man of normal mental health and that the compulsory psychiatric hospitalisation was entirely unnecessary from a psychiatric point of view.

This case highlights the fact that the decision to hospitalise someone against their will must be taken with particular care and prudence. The permissibility of such intervention must be interpreted restrictively with strict observance of the principle of proportionality. Detention against a person’s will is only permissible when it is the only way (ultima ratio) in which to protect the interests of the individual concerned or to ensure protection of the constitutional rights of other people. The fact that a person is brought to hospital by the police should not have any bearing on whether the statutory conditions for compulsory hospitalisation are met.

But moves are being made ...

Our constant endeavours to improve the position of people with mental difficulties have not been without response. We have noted above all a greater public interest, to which the media has also contributed by reporting a lot more thoroughly and more often on this topic, which in the past was to a large extent unjustifiably ignored. Better awareness and a better understanding of one’s rights and the procedures by which to exercise those rights are contributing to an improvement in the position of this sensitive group of people.

Following our intervention all the psychiatric hospitals we contacted changed, corrected or harmonised their procedure for certifying compulsory hospitalisation so that it contains everything required by the law. They now send notification of detention to the district court with local jurisdiction, and not to other courts that do not even have the material jurisdiction to deal with these matters. Psychiatric hospitals now also pay a lot more attention to ensuring they send notification of detention to the court within the statutory 48-hour period.


Letno poročilo 1997 - Poglavje 2.2.


V letu 1997 smo prejeli 128 pisnih pobud oseb, ki so se pritoževale zaradi problemov v zvezi z odvzemom prostosti. Tej številki pa je treba prišteti še 219 pogovorov z obsojenci na prestajanju zaporne kazni in priporniki. Pogosti obiski v zavodih za prestajanje kazni zapora omogočajo zaprtim osebam neposreden stik z varuhom in njegovimi sodelavci. Takšen način delovanja in reševanja odprtih vprašanj pripomore k hitrosti, pogosto pa tudi k učinkovitemu reševanju spornih primerov in odpravljanju pomanjkljivosti.

V letu 1997 smo nadaljevali z obiski v psihiatričnih bolnišnicah po Sloveniji. Opažamo, da ima naša dejavnost na tem področju ugoden odmev. Čedalje več je zanimanja javnosti in čedalje več prostora namenjajo mediji vprašanjem s področja varstva osebne svobode tudi v psihiatričnih zdravstvenih in socialno-varstvenih zavodih. Vodstva in osebje v teh zavodih se čedalje bolj zavedajo svojih dolžnosti in odgovornosti pri zagotavljanju zakonitega poslovanja ob neprostovoljni hospitalizaciji ali namestitvi varovanca oziroma oskrbovanca proti njegovi volji na zaprti oddelek zavoda. Izboljšanje je opaziti tudi pri poslovanju sodišč v pridržalnih postopkih, ko se predpisani postopek in zakonski roki bolj spoštujejo. Povedano seveda nikakor ne pomeni, da smo s sedanjim položajem zadovoljni. Nasprotno, še vedno smo soočeni s pravnimi prazninami ter neustrezno urejenim pridržalnim postopkom. Tako lahko le ponovimo ugotovitev iz poročila varuha človekovih pravic za leto 1996, da je delo pri sprejemanju zakona, ki naj uredi to občutljivo področje v korist oseb z duševnimi motnjami, zastalo. Hkrati pa je v praksi še vse preveč nespoštovanja veljavnih predpisov, in to tudi s strani sodišč, kar je še posebej skrb zbujajoče.

2.2.1. Priporniki

Prostori v slovenskih zavodih za prestajanje zaporne kazni, ki so namenjeni pripornikom, so zasedeni 120-odstotno. Številni vse preveč dolgotrajni sodni postopki prisiljujejo pripornike, da preživljajo dolge mesece, pa tudi leto in več v skrajno neugodnih bivalnih razmerah utesnjenih in špartansko opremljenih priporniških celic. Domneva nedolžnosti ima za pripornike, ki jim dolgotrajno bivanje v priporu zaradi slabih razmer lahko celo ogroža zdravje, le simboličen pomen. Morda bi morali sodniki pogosteje obiskovati pripornike v priporniških celicah, da bi bolje razumeli njihove prošnje in predloge za hitrejše sodno odločanje ter za spoštovanje rokov, ki jih določa zakon o kazenskem postopku (ZKP). Ob ugotovljenih prekoračitvah teh zakonskih rokov namreč vse prepogosto dobivamo odgovore, da gre zgolj za instrukcijske roke, katerih kršitev nima pravnih posledic.

Naraščajočo stisko pripornikov, tudi zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov, izkazuje 155-odstotno povečanje njihovih pobud varuhu človekovih pravic. Leta 1997 nas je pisno za pomoč prosilo 45 pripornikov. Poleg tega pa smo ob obiskih po slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora opravili še pogovor s 66 priporniki in pripornicami.

Nadzor sodišča nad stiki varuha človekovih pravic s priporniki

V poročilu varuha človekovih pravic za leto 1996 smo izrazili zaskrbljenost ob ugotovitvi, da sodniki nekaterih sodišč odpirajo pisma in s tem nadzorujejo dopisovanje pripornika z varuhom človekovih pravic. Podobno nas je presenetilo sporočilo upravnika Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana, da je 20. maja 1997 prejel ustno navodilo ministrstva za pravosodje (MP), da je treba tudi pošto med priporniki in varuhom človekovih pravic brez izjem poslati najprej na sodišče.

Po 27. členu ZVarCP imajo osebe, ki jim je odvzeta prostost, pravico nasloviti varuhu pobudo za začetek postopka v zaprti kuverti. To seveda pomeni, da sme njegovo pisanje prebrati le tisti, kateremu je pisanje namenjeno, ne pa tudi uprava zavoda za prestajanje kazni zapora ali sodnik. Varstvo tajnosti pisem jamči ustava, izjeme ustavno zavarovanih pravic pa je treba razlagati restriktivno. Tako menimo, da že sedaj ni zakonske podlage, da bi si smel pripornik dopisovati z varuhom človekovih pravic le z vednostjo in pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika oziroma predsednika senata.

Ob obisku v zaporih smo se kar nekajkrat soočili tudi s stališčem, ki stike pripornika z varuhom človekovih pravic pogojuje z (vnaprejšnjo) vednostjo preiskovalnega sodnika oziroma predsednika senata. Takšno stališče, ki za obisk ali pogovor varuha človekovih pravic s pripornikom zahteva vnaprejšnje obveščanje sodišča, je v nasprotju z 42. členom ZVarCP. Navedeno določilo zakona ne postavlja nobenih omejitev ali pogojev za stike varuha z osebami, ki jim je odvzeta prostost.

Obveščanje preiskovalnega sodnika oziroma predsednika senata o obisku oziroma pogovoru varuha s pripornikom je dvomljivo tudi po logični plati. Pobuda pripornika za njegove stike z varuhom je praviloma namenjena prav kritiki ravnanja (tudi opustitev v primeru počasnega sodnega odločanja) preiskovalnega sodnika oziroma predsednika senata. V takšnem primeru bi bilo treba o stikih pripornika z varuhom obvestiti prav tisto osebo oziroma državnega uradnika, zoper katerega je usmerjena pritožba. To pa bi lahko na pripornika kot prizadetega posameznika negativno vplivalo zaradi strahu pred morebitnimi škodljivimi posledicami v sodnem postopku, da išče stike in se pritožuje varuhu človekovih pravic. Te okoliščine že upošteva ZVarCP, ki ne določa brez razloga pravice varuha, da opravi pogovor z osebami v zavodih z omejeno svobodo gibanja brez navzočnosti drugih oseb.

Da bi se izognili nepravilnemu razumevanju pristojnosti in pooblastil varuha človekovih pravic, smo predlagatelju zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP predlagali, naj v ZKP vnese dopolnilo, ki bo jasno določalo pravico varuha človekovih pravic, da neovirano in nenadzorovano komunicira s priporniki. Predlagatelj zakona je naše priporočilo upošteval. V drugi obravnavi je predlaganemu 213.b členu predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP dodan nov, tretji odstavek, ki določa, da varuh človekovih pravic oziroma njegov namestnik lahko pripornika obiskuje in si z njim dopisuje brez predhodnega obveščanja ali nadzorstva preiskovalnega sodnika ali nadzorstva nekoga, ki ga ta določi. Pisanj, ki jih pripornik pošilja uradu varuha človekovih pravic, ni dopustno pregledovati.

Menimo, da je predlagana dopolnitev ZKP vsebinsko ustrezna ter bo odpravila možnost za drugačno oziroma preozko razlaganje pristojnosti varuha človekovih pravic v razmerju do priprtih oseb.

Pravica pripornika do gibanja na prostem po predlagani novi ureditvi izvajanja pripora

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP vsebuje tudi določbe, ki na novo ali natančneje urejajo pravice in obveznosti pripornikov glede izvajanja pripora.

V zvezi s predlogom novele ZKP, ki ureja izvajanje pripora, smo MP opozorili na omejevalno določilo predlaganega 213.a člena, ki priporniku zagotavlja vsak dan najmanj dve uri gibanja na prostem, če ima zavod primeren ograjen prostor. Gre za določbo, ki je povzeta po sedaj veljavnem drugem stavku prvega odstavka 210. člena ZKP. Takšno besedilo predlaganega 213.a člena ZKP bi torej tudi v prihodnje pogojevalo pripornikovo pravico do najmanj dveh ur gibanja na prostem z okoliščino, če ima zavod primeren ograjen prostor.

Že v poročilu varuha človekovih pravic za leto 1996 smo opozarjali, da je takšno pogojevanje gibanja na prostem nedopustno. To pokaže primerjava z obsojenci, pri katerih pravica do prebivanja dve uri na dan na svežem zraku ni vezana na obstoj primernega prostora. Evropska zaporska pravila, ki jih parlamentarna skupščina Sveta Evrope predlaga za uporabo tudi v razmerju do pripornikov, postavljajo pravico do gibanja na svežem zraku brezpogojno. Zato smo MP predlagali, naj novela ZKP spremeni navedeno zakonsko določilo s črtanjem besedila "če ima zavod primeren ograjen prostor". Če vsi zavodi za prestajanje pripora morda še nimajo primernega ograjenega prostora, bi takšno stanje veljalo dovoliti za določen krajši čas le v prehodnih določbah predlaganega zakona. Pripornik ne sme trpeti posledic, če zavod nima primerno urejenega prostora za gibanje na prostem.

Za drugo obravnavo določeno besedilo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP v 213.a členu upošteva naše priporočilo ter določa, da je priporniku treba zagotoviti vsak dan najmanj dve uri gibanja na prostem brez pogojevanja te pravice z obstojem primernega ograjenega prostora v zaporu.

Žal pa predlagatelj pri določanju besedila za drugo obravnavo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP ni upošteval našega priporočila, da predlagana novela uveljavi pravico mladoletnega pripornika, da se giblje na prostem najmanj tri ure na dan. Sedaj ZKP ne ureja posebej pravice mladoletnega pripornika za gibanje na prostem. Tako za slednje očitno velja splošno pravilo o dveh urah gibanja na prostem. Ponovno moramo poudariti, da določilo prvega odstavka 210. člena ZKP, da morata biti pripornikom zagotovljen vsak dan najmanj dve uri gibanja na prostem, pomeni v praksi samo dve uri. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) določa za obsojene mladoletnike, da morajo biti na svežem zraku najmanj tri ure na dan. Menimo, da ni razloga za manj ugodno obravnavanje priprtega mladoletnika v primerjavi z obsojenim sovrstnikom. Zato ponovno predlagamo, da predlog zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP uveljavi tudi pravico mladoletnega pripornika za gibanje na prostem najmanj tri ure na dan. Nomotehnično je za takšno dopolnitev ZKP verjetno najprimernejši 473. člen veljavnega zakona.

Določitev pravice mladoletnega pripornika za gibanje na prostem najmanj tri ure na dan bi nedvomno bila v njegovo korist. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah v 3. členu zahteva, naj bodo otrokove koristi glavno vodilo tudi pri vseh dejavnostih zakonodajalca v zvezi z otroki. Po konvenciji je otrok vsako človeško bitje, mlajše od 18 let. Pojem otroka po konvenciji torej starostno ustreza pojmu mladoletnega pripornika po ZKP. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah v 37. členu zahteva, da se z vsakim otrokom, ki mu je odvzeta prostost, ravna človeško ter na način, ki upošteva potrebe oseb njegove starosti. Med pomembne potrebe mladoletnega pripornika pa lahko utemeljeno štejemo tudi kar največ gibanja na prostem v času odvzema prostosti, in to še zlasti glede na slabe bivalne razmere v slovenskih priporih.

Kršitev pravice do pritožbe

V kazenski zadevi pod opr. št. I Kpd 485/97 je Okrožno sodišče v Celju zoper obdolženca odredilo pripor. V pravnem pouku je sodišče navedlo, da je zoper sklep o odreditvi pripora dopustna pritožba v treh dneh. Pripornik je dani pravni pouk upošteval in vložil pritožbo znotraj tridnevnega pritožbenega roka. Tako vloženo pritožbo pa je senat Okrožnega sodišča v Celju zavrgel kot prepozno. Člen 202 ZKP namreč določa, da se sme priprti zoper sklep o priporu pritožiti na senat v 24 urah od ure, ko mu je bil sklep izročen.

Pripornik je kot prava neuka stranka rok za pritožbo zamudil iz upravičenega razloga. Zanesel se je na pravilnost pravnega pouka v sklepu o odreditvi pripora. Vendar vrnitve v prejšnje stanje, s katero bi bilo moč odpraviti posledice strogosti prekluzivnega procesnega roka, ZKP za tak primer ne dovoljuje.

Sodišče je bilo tisto, ki je v pravnem pouku napačno navedlo rok, daljši od zakonskega. Posledico pa trpi pripornik, ki dejanja (vložitve pritožbe) zaradi učinka prekluzije ni več mogel veljavno opraviti. Okrožno sodišče v Celju v danem primeru tudi ni uporabilo sodne prakse, da napačno navedenega pritožbenga roka v sodni odločbi ni mogoče šteti v škodo pritožniku. Zanimivo je, da pritožbeni sklep, ki zavrže pritožbo kot prepozno, ne vsebuje nobenih razlogov glede napačnega pravnega pouka ter dejstva, da je pritožnik pač upošteval rok, ki ga je sodišče navedlo v sodni odločbi.

Po naši intervenciji je Okrožno sodišče v Celju potrdilo, da je bil obdolženec pomotoma napačno pravno poučen o pritožbenem roku. Pri tem sodišče meni, da priporniku ni bila kršena pravica do pravnega sredstva, saj mu je bil ob priprtju postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, ki se je zoper sklep o odreditvi pripora pritožil. Ne glede na opisano pojasnilo sodišča ocenjujemo, da nepravilnost, kot je napačen pravni pouk, ne utrjuje zaupanja v sodstvo. Gre za napako, ki je priporniku onemogočila, da bi sodišče v pritožbenem odločanju preskusilo utemeljenost njegovih navedb in pritožbenih razlogov v postopku presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodne odločbe.

Prostori, v katerih so nastanjeni priporniki

Ob obiskih v zavodih za prestajanje kazni zapora smo si ogledali tudi prostore, v katerih prebivajo priporniki.

V mariborskem zavodu smo si ogledali eno izmed tipičnih priporniških celic. V vidno utesnjenem prostoru, ki ima po podatkih zavoda površino približno osem kvadratnih metrov, sta nastanjena dva pripornika. Dve manjši zamreženi okni omogočata zgolj skromno prezračevanje prostora. Velikost viseče omarice na steni celice ne omogoča shranjevanja osebnih predmetov (na primer oblačil). Pripornika imata tako svoje stvari zložene v potovalkah, ki sta “pospravljeni” pod mizo. Straniščna školjka je ločena od preostalega prostora le z zaveso. Velikost celice je bolj primerna za nastanitev enega kot dveh pripornikov. Vsakemu priporniku bi bilo treba zagotoviti omarico primerne velikosti za shranjevanje oblačil in drugih stvari, ki jih ima lahko pri sebi. Merilo ločevanja kadilcev in nekadilcev v zavodu ni vedno dosledno uporabljeno pri pripornikih. Tako se dogaja, da sta v isti celici skupaj kadilec in nekadilec. Takšno stanje ni zadovoljivo, saj slabo vpliva na zdravstveno stanje in počutje priprtih oseb.

V zavodu v Kopru je, zaradi goste mreže na oknih, v veliko celicah slaba dnevna svetloba. Posebej to velja za celici št. 57 in 59. Celica št. 57 je zaradi manjšega okna in njene lege tako temna, pa tudi vlažna in hladna, da smo upravi zavoda priporočili, naj je ne uporablja za nastanitev pripornikov. Ob našem ogledu je bila ta celica prazna, uprava zavoda pa je potrdila, da so jo že doslej uporabljali za pripor le izjemoma. Neprijetno je, da imajo priporniki, ki delajo, shranjeno delovno obleko kar v sobi. V gospodarskih enotah zavoda v Kopru namreč ni garderobnih omaric, posebnih garderobnih omaric za delovno obleko pa tudi v priporniških celicah ni. Shranjevanje delovnih oblek v spalnem prostoru se zdi neprimerno tudi s stališča higienskih oziroma sanitarnih razlogov. Uprava zavoda je zagotovila, da bo skušala problem odpraviti tako, da bo na hodnik namestila posebno garderobno omaro za shranjevanje delovnih oblek pripornikov.

V celjskem zavodu so prostori, namenjeni pripornikom, obnovljeni. Prva ugotovitev ob ogledu obnovljene celice je, da so bivalne razmere za pripornike v Celju zdaj veliko boljše kot v drugih slovenskih zaporih, na primer v Ljubljani ali Mariboru. Vsaka priporna celica ima poseben, ločen prostor s straniščem ter umivalnikom s toplo in mrzlo vodo. V primerjavi s provizoričnimi pregradami in zavesami, ki v drugih zaporih ločujejo bivalne prostore od sanitarij, je to velika izboljšava. Okno v sobi je dovolj veliko, da pripornik lahko bere ali dela pri naravni svetlobi. Nekoliko težav pa je bilo v preteklosti, tako vsaj lahko sklepamo na podlagi pogovora s priporniki, glede dotoka svežega zraka. Zaradi varnostnih razlogov in zato, da se preprečijo stiki pripornikov z drugimi osebami, so bila okna montirana tako, da jih ni bilo mogoče odpreti. V celici, ki je po velikosti primerna za eno osebo, sta praviloma nastanjena dva pripornika. Na utesnjenost in preveliko število oseb v posamezni celici kaže dejstvo, da pripornika spita na pogradu. Police na steni so sicer koristne, vendar pa premajhne in funkcionalno neustrezne za shranjevanje predmetov, ki jih ima pripornik lahko pri sebi. V ta namen bi morala biti v celici omarica za vsakega pripornika, za kar pa očitno ni dovolj prostora. Upravo zavoda smo na to pomanjkljivost opozorili ter predlagali čimprejšnjo ustrezno ureditev.

V zavodu za prestajanje kazni zapora Ig pri Ljubljani je oddelek pripora, namenjen pripornicam. Sestoji iz dveh večjih spalnic, manjšega dnevnega prostora ter predprostora. Kopalnica za pripornice ima vhod le iz ene od obeh spalnic. Čeprav so bivalne razmere v tem priporu ugodnejše v primerjavi z razmerami, v katerih živijo moški priporniki v drugih zavodih, pa vendarle ne gre prezreti, da je bivalni standard tudi tu nižji od tistega, ki je namenjen obsojenkam na prestajanju zaporne kazni. Ob ogledu smo dobili vtis utesnjenosti zlasti za dnevni prostor, ki očitno ni primeren za sedem pripornic, kolikor se jih je ob našem obisku drenjalo v tem skupnem prostoru. Kajenju je namenjen predprostor, dejansko pa pripornice kadijo tudi v dnevnem prostoru. Pri tem je bila značilna resignirana izjava ene izmed pripornic, da v priporu kadijo tudi nekadilke. Takšno stanje ni v skladu z določili zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov.

Kršitev pravice do dela v času pripora

V tretjem odstavku 210. člena ZKP je določeno, da mora preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata v sporazumu z upravo zaporov priprtemu vselej omogočiti delo, ki ustreza njegovim duševnim in telesnim sposobnostim s pogojem, da to ni škodljivo za kazenski postopek.

V Murski Soboti, kjer je oddelek Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, smo ugotovili, da pripornikom ni omogočeno, da bi lahko delali. Pripornikom, med katerimi so tudi primeri daljšega odvzema prostosti, je s tem kršena pravica do dela v času pripora. Predlagali smo, da to nepravilnost ob sodelovanju z matičnim zavodom v Mariboru čimprej odpravijo.

Hladna hrana za pripornike v celjskem zavodu za prestajanje kazni zapora

Priporniki dobijo obroke hrane v svoje celice. Več pripornikov v Zavodu za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in zapora Celje se je pritožilo, da je hrana, ko jo dobijo, že hladna. Uprava zavoda je to potrdila: zaradi večjega števila pripornikov se hrana, ki je pripeljana iz zavodske kuhinje, lahko že ohladi, ko se deli zadnji skupini pripornikov.

Opozorili smo, da je to nesprejemljivo. Pripornikom je treba zagotoviti obroke kuhane hrane, ki ima ob serviranju ustrezno temperaturo. Dejstvo, da zavod zaradi pomanjkanja finančnih sredstev nima vozička, ki bi omogočal ohranjanje primerne temperature hrane med transportom, ne more biti opravičilo. Predlagali smo, naj zavod najde ustrezno rešitev, da bodo vsi priporniki dobili primerno toplo hrano.

Več športnih dejavnosti za pripornike

Pogosta in razumljiva je želja, ki jo priporniki izražajo ob pogovorih, da bi imeli poleg dveurnega sprehoda na svežem zraku še druge dejavnosti, s katerimi bi zapolnili prosti čas.

Pripor traja več mesecev, pa tudi leto in več. Tako ni presenetljivo, da veliko pripornikov opozarja na dolgočasje, ko razen sprehoda na prostem nimajo na voljo nobenih drugih dejavnosti. Pravzaprav 22 ur na dan preživijo v celicah, kjer so prepuščeni sami sebi oziroma družbi sopripornika. Mnogi izmed njih izražajo željo po športnih aktivnostih. Očitno pa je pri tem problem, ali je mogoče rekreacijo pripornikov prostorsko in časovno uskladiti z dnevnim redom, ki v zavodu velja za obsojence. Priporniki si žele iger z žogo, namizni tenis, ali pa vsaj igranje šaha.

Domneva nedolžnosti, ki velja za pripornike, ima premalo odmeva v razmerah, v katerih priporniki preživljajo dolge dneve in mesece ob odvzemu prostosti. Prepričani smo, da bi se dalo ob dobri volji in večji iznajdljivosti v posameznih zavodih urediti več možnosti tudi za telesno rekreacijo pripornikov. Ti praviloma sedaj nimajo dostopa v prostor za fitnes, ki je tako rekoč v vsakem zavodu za prestajanje zaporne kazni. Pripornikom so športne dejavnosti omejene na čas sprehajanja po visoko ograjenem dvorišču. Že zgolj zato, ker se veliko kazenskih postopkov v pripornih zadevah rešuje prepočasi, bi bilo treba telesnim aktivnostim pripornikov dati večji poudarek oziroma možnosti.

2.2.2. Obsojenci na prestajanju zaporne kazni

V letu 1997 smo prejeli 70 pisnih pobud obsojencev na prestajanju zaporne kazni, kar je manj kot v letu 1996, ko smo dobili 99 takšnih pobud. Vendar slika ni popolna brez upoštevanja, da smo v letu 1997 devetnajstkrat obiskali zavode za prestajanje kazni zapora, in to na območju celotne Slovenije. Ob obiskih smo opravili 153 pogovorov z obsojenci. Dejansko smo se pogovorili z vsakim obsojencem, ki je želel, da bi nam na takšen, neposreden način zaupal svojo pritožbo. Pisno ali osebno smo torej v letu 1997 imeli stik s kar 223 obsojenci na prestajanju zaporne kazni.

Povprečno je v Sloveniji na prestajanju zaporne kazni od 480 do 500 obsojencev. Število obsojencev, s katerimi smo se osebno pogovorili, ali pa so nam poslali pisno pobudo, torej kaže, da naše ugotovitve in sklepi v zvezi z obsojenci temeljijo na dovolj velikem in zato zanesljivem vzorcu. Izkušnje kažejo, da obsojenci varuhu človekovih pravic zaupajo, kar se je pokazalo v več primerih, ko so zahtevali naše posredovanje ali vsaj sodelovanje ob urejanju spornih razmerij z MP oziroma njegovo upravo za izvrševanje kazenskih sankcij.

Med obiski velja omeniti sedem podrobnejših pregledov v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora. Tako smo bili dvakrat v zavodu Dob pri Mirni ter po enkrat v Mariboru, Murski Soboti in Kopru. Posebno pozornost smo posvetili obisku v Zavodu za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in Zapora Celje ter obisku Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig pri Ljubljani, ki je namenjen izključno obsojenkam. Po vsakem od navedenih obiskov smo pripravili obsežnejše poročilo z našimi ugotovitvami, predlogi in priporočili za izboljšanje razmer. Poročila smo poslali tako posameznemu zavodu kot tudi MP. Nekaj predlogov in priporočil je takšne narave, da so jih zavodi lahko takoj upoštevali ter spremenili dotedanjo prakso, nekaj pa jih je dolgoročnejše narave, ki terjajo ustrezne rešitve na ravni uprave za izvrševanje kazenskih sankcij oziroma MP.

Pravne podlage za obravnavanje obsojencev na prestajanju zaporne kazni

Minilo je še eno leto, ne da bi MP pripravilo predlog ZIKS, ki bi ga obravnavala vlada. Čeprav gre za enega pomembnejših zakonov, ki naj zapornikom kot na rob družbenega dogajanja odrinjeni skupini ljudi zagotovi varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin med prestajanjem zaporne kazni, pa pristojni izvršilni in zakonodajni organi slovenske države očitno menijo, da sprejem tega zakona ni tako nujen. Z ZIKS se varuje posameznika v času izrečene kazni z odvzemom prostosti v razmerju do države kot močnejšega in oblastnega nasprotnika. Veljavni ZIKS je bil sprejet v letu 1978. Čeprav je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen, pa so vendar ostala številna vprašanja iz življenja obsojencev na prestajanju zaporne kazni zakonsko neurejena, ali pa urejena na pomanjkljiv ter očitno zastarel in neustrezen način.

K pravni zmedi pa dodatno pripomorejo še neustrezna in zastarela besedila hišnih redov v posameznih zavodih za prestajanje zaporne kazni. Hišni red je interni predpis, ki natančneje določa življenje in delo obsojencev v zavodu. V poročilu varuha človekovih pravic za leto 1996 smo zapisali zagotovilo uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, da ima sedaj vsak zavod za prestajanje zaporne kazni prečiščeno besedilo veljavnega hišnega reda tako, da se obsojenci lahko z njim seznanijo ob sprejemu na prestajanje kazni. Žal naše kasnejše ugotovitve navedenega zagotovila v celoti ne potrdijo. Tako Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor in njegov oddelek v Murski Soboti še vedno uporabljata hišni red, sprejet leta 1980. Uprava zavoda bi morala poskrbeti za prečiščeno besedilo spremenjenega in dopolnjenega hišnega reda, saj je veljavno besedilo hišnega reda zastarelo in v številnih delih neuporabno. Upravnik zavoda se je sicer lotil pisanja novega hišnega reda, vendar ugotavlja, da manjkajo skupna izhodišča, ki naj bi jih pripravila uprava za izvrševanje kazenskih sankcij pri MP. Zato je njegovo delo na tem področju zastalo. Hišni red, ki ga ima oddelek Murska Sobota, je na voljo obsojencem le v slovenskem, ne pa tudi v katerem drugem jeziku, da bi ga lahko razumeli tujci, ki so na obmejnem območju dokaj pogosto zaprti v tem oddelku mariborskega zavoda.

Zanimive so razmere v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig pri Ljubljani, kjer zaporno kazen prestajajo obsojenke. Zavod hišnega reda v spremenjenem, dopolnjenem in sedaj veljavnem besedilu nima. Ta, z zakonom predpisani splošni akt nadomešča z “dogovori, ki urejajo življenje v zavodu”. Zapis teh dogovorov je bil sprejet ob sodelovanju domske skupnosti, torej tudi zaprtih oseb. Takšna formalno pomanjkljiva “normativna” ureditev ne sme imeti škodljivih posledic za zaprte osebe ter za pravice in svoboščine, ki jim pripadajo po veljavnih predpisih. Pomeni lahko le omejitev v razmerju do uprave zavoda. Čeprav Zavod za prestajanje kazni zapora Ig pri Ljubljani torej nima hišnega reda, pa moramo poudariti, da je bil splošen vtis ob našem obisku v zavodu dober. Upravi zavoda očitno uspeva vzdrževati korekten in primeren odnos z zaprtimi osebami. Nobena od naših sogovornic med obsojenkami in pripornicami namreč ni imela pripomb, ki bi se nanašale na njihovo obravnavo v zavodu. Nasprotno: večina je pohvalila človeške odnose ter pripravljenost uprave zavoda za skupno reševanje odprtih vprašanj.

Večji poudarek varnosti pri delu obsojencev za zmanjšanje števila delovnih nesreč

Ob obiskih v zavodih Dob, v Mariboru in v Kopru je več obsojencev opozorilo na pogostnost nesreč pri delu, do katerih prihaja v zavodskih gospodarskih enotah. Pri tem so obsojenci opozorili na težave, s katerimi se soočajo pri uveljavljanju svojih pravic, povezanih z nesrečami pri delu. Vodstvom zavodov očitajo nezainteresiranost in pomanjkljivo obravnavanje nesreč pri delu.

V zavodu Dob tako z nesrečo obsojenca, ki mu je stiskalnica stisnila prst, referent za varstvo pri delu in uprava zavoda nista bila seznanjena, čeprav je bil obsojenec več kot mesec dni in pol v bolniškem staležu. Drugega obsojenca, ki se je pri delu huje poškodoval na nogi, je referent za varstvo pri delu odpravil z očitkom, da je nesrečo prijavil prepozno ter da mu ne more pomagati. Hkrati je izrazil dvom o tem, da je do nesreče sploh prišlo. Čeprav je obsojenec zatrjeval, da je njegovo nesrečo pri delu videl soobsojenec, je referent primer zaključil zgolj z “internim” zapisom v svoji beležki.

V mariborskem zavodu si je obsojenec poškodoval tri prste leve roke, med njimi dva huje in s trajnimi posledicami. Stališče uprave zavoda, da je za delovno nezgodo obsojenec odgovoren sam, nikakor ni bilo prepričljivo. Že ugotovitve interne komisije zavoda so pokazale, da je bil vzrok za nesrečo v opuščenih varnostnih ukrepih. Šele intervencija Inšpektorata Republike Slovenije za delo je nesrečo postavila v pravo luč. Zunanje posredovanje je sprožilo uvedbo disciplinskega postopka zoper tri delavce zavoda, zoper enega pa je podana celo kazenska ovadba.

V zavodu v Kopru si je obsojenec pri delu na stroju huje poškodoval prst na roki. V bolniškem staležu je bil mesec dni. Vendar vzrokov za nesrečo ni ugotavljala niti interna komisija zavoda. Inšpektorat Republike Slovenije za delo o nesreči ni bil obveščen. Očitka obsojenca, da je vzrok za nesrečo v opuščenih varnostnih ukrepih, tako ni bilo mogoče preveriti. Stališče odgovorne osebe gospodarske enote, da je obsojenec za nesrečo odgovoren sam, pa se zdi enostransko in neprepričljivo. Na obsojenčevo prošnjo za pravno pomoč v zvezi z nesrečo pri delu je vzgojiteljica obsojenca zavrnila z utemeljitvijo, da je to “njegova zasebna zadeva”.

Zlasti daljše zaporne kazni slabo vplivajo na obsojenčevo počutje ter povzročajo občutek nemoči. Posledica so nervoza, stres in agresivnost. Vse to vpliva, da marsikateri obsojenec delo v zavodu opravlja z odporom in le zato, da bi pridobil zunajzavodske ugodnosti. Ob tako rekoč vsesplošnem prepričanju obsojencev, da delo ni ustrezno nagrajevano, da ni spoštovana niti zakonska norma, ki določa plačilo v višini četrtine povprečnega zaslužka za enakovredno delo zunaj zapora, je pač lahko razumeti, kakšen je odnos obsojencev do dela v zavodu, kjer prestajajo zaporno kazen.

Veliko obsojencev nima delovnih navad in ustreznih delovnih izkušenj. Marsikdo opravlja delo, s katerim se srečuje prvič, in to v novem delovnem okolju pod prisiljujočo obveznostjo zapora. Obsojenci pri tem opravljajo dela, ki so v zavodu oziroma v gospodarski enoti pač na voljo. Velike izbire ni. Upoštevanje želja obsojencev, pa tudi poklicne usposobljenosti in pridobljenih delovnih izkušenj je omejeno z delovnimi mesti, ki so v zavodu na voljo. Izkušnje nabira obsojenec kar med delom, možnosti in časa za usposabljanje in uvajanje v delo ni veliko. Preskus znanja o varstvu pri delu imajo obsojenci praviloma opravljen, vendar to formalno merilo težko nadomesti potrebno strokovno izobrazbo, znanje in izkušnje, ki so potrebni za varno delo v proizvodnji na nevarnih delovnih pripravah in napravah.

Upoštevaje navedene okoliščine je treba varstvu pri delu v zavodih za prestajanje zaporne kazni posvetiti posebno in večjo pozornost. Delo obsojencev je v funkciji socialne rehabilitacije oziroma priprave na samostojno življenje po prestani kazni. Ekonomski učinek je le drugotnega pomena. Primarna mora biti skrb za varno delo, da se zavarujeta življenje in zdravje obsojencev.

Uprava zavoda oziroma referent za varstvo pri delu bi morala v vsakem prijavljenem primeru skrbno obravnavati in vsestransko preveriti trditve obsojenca, da je žrtev nesreče pri delu. Pri tem je treba upoštevati tudi osebnost obsojenca ter njegovo sposobnost, da pravočasno in na pravilen način opozori na nesrečo. Posebno pozornost terja tudi bolniški stalež, ki je posledica dobljene telesne poškodbe. Če obsojenec zatrjuje telesno poškodbo kot posledico nesreče pri delu, je bolniški stalež lahko dodaten dokaz o škodnem dogodku in bi bilo treba obsojenčeve trditve obravnavati še bolj pozorno. Iz dobljene telesne poškodbe je pogosto moč sklepati na mehanizem nastanka poškodbe, kar lahko odločilno pripomore k ugotavljanju vzrokov za poškodbo. Obsojenca je treba vprašati o morebitnih očividcih nesreče pri delu, verodostojnost njegovih trditev pa je mogoče preskusiti tudi z rekonstrukcijo zatrjevane nesreče. Dejstvo, da obsojenec o nesreči pri delu ni takoj obvestil referenta za varstvo pri delu oziroma v delovnem procesu nadrejene osebe, še ne sme biti vzrok, da se njegove trditve ne upoštevajo in ne obravnavajo.

Napačen je tudi pristop, ki izhaja iz domneve, da je prišlo do namerne poškodbe oziroma samopoškodbe, na primer zaradi rentnih teženj obsojenca. Tisti, ki zatrjuje namerno poškodbo pri delu, mora takšno voljno ravnanje tudi dokazati. Dokazno breme nikakor ni na obsojencu, da bi dokazoval obliko krivde oziroma da ni kriv za nesrečo pri delu in dobljeno poškodbo. V nekaj obravnavanih primerih smo zaslutili, da se za očitki o namerni poškodbi oziroma samopoškodbi obsojenca skriva dejanski vzrok za nesrečo pri delu, ki je v opuščenih varstvenih ukrepih, ko je do škodnega dogodka prišlo v očitno neustreznih delovnih razmerah.

Ugotavljanje vseh odločilnih dejstev in vzrokov za nesrečo pri delu

Ugotavljamo, da posamezni zavodi za prestajanje zaporne kazni ne uporabljajo enakega postopka pri raziskovanju nesreč pri delu. Zasledili smo primere, ko vzrokov za nesrečo ni ugotavljala niti interna komisija zavoda. V primerih, ko zavod sicer zbere podatke o nesreči, pa smo ugotovili, da so ti podatki skromni in nepopolni. Ob tem zbrani podatki praviloma predvsem opisujejo ravnanje samega obsojenca. Tako rekoč v nobenem od obravnavanih primerov pa nismo zasledili, da bi bile zbrane tudi ugotovitve o morebitnih opustitvah in kršitvah pri izvajanju varstvenih ukrepov in normativov ter o izpolnjevanju obveznosti v zvezi z varstvom pri delu. Obsojenčevega očitka, da je do nesreče pri delu prišlo zaradi nepravilnosti in pomanjkljivosti pri delovni pripravi ali napravi, ni mogoče preveriti, če teh okoliščin raziskava vzrokov nesreče ne zajame.

Večina nesreč pri delu se pripeti pri delu na stroju, ki je nevarna stvar. Zato so za ugotavljanje vzrokov nesreče pomembni tudi podatki, ali je bil v nesreči udeležen obsojenec psihofizično sposoben za delo, pri katerem se je poškodoval, ali je bil strokovno usposobljen za varno delo. Ne nazadnje so pomembni tudi podatki, ali so bila za delo oziroma delovno nalogo, pri kateri se je obsojenec poškodoval, predpisana in zagotovljena določena sredstva in oprema za varstvo pri delu in katera ter ali jih je ponesrečeni obsojenec uporabljal.

Raziskava vzrokov nesreče pri delu bi morala torej obsegati ugotavljanje vseh dejstev in okoliščin, zaradi katerih je prišlo do nesreče. Sem pa poleg podatkov o sami nesreči in njenih vzrokih spadajo tudi podatki o odgovornih osebah in okoliščinah, iz katerih izhaja njihova odgovornost za nesrečo. Šele v tej luči ter v povezavi z vsemi drugimi odločilnimi okoliščinami je mogoče govoriti tudi o morebitni krivdi ali sokrivdi samega obsojenca.

Obveznost objektivnega in nepristranskega ugotavljanja vseh odločilnih okoliščin nesreče pri delu mora imeti zaradi podrejenega položaja obsojenca še poseben pomen. Zato predlagamo, da se o taki nesreči pri delu, katere posledica je telesna poškodba ali bolniški stalež, sestavi zapisnik ob sodelovanju referenta za varstvo pri delu, odgovornega predstavnika gospodarske enote, pooblaščenega predstavnika zavoda in če je le mogoče, tudi v nesreči udeleženega obsojenca. Zapisnik naj vsebuje vse bistvene podatke, ki jih v 6. točki določa navodilo o načinu prijavljanja in raziskovanja nesreč pri delu (Ur. list SRS, št. 9/78). V vseh primerih hujših poškodb pri delu, tudi v tistih mejnih, ko laiku na medicinskem področju ni mogoča presoja o teži dobljenih poškodb in njihovih posledic, pa je treba o nesreči pri delu obvestiti republiški inšpektorat za delo. Zaradi poenotenja postopka predlagamo, da uprava za izvrševanje kazenskih sankcij izda posebno navodilo za poenoteno, pravilno in zakonito obravnavanje nesreč pri delu v zavodih za prestajanje zaporne kazni.

Pomoč obsojencu, ki je pretrpel škodo v posledici nesreče pri delu

Obsojenci, ki so v nesreči pri delu dobili telesno poškodbo, so praviloma upravičeni do denarne odškodnine za povrnitev nepremoženjske škode. Največ nesreč se namreč zgodi pri delu na strojih ali ob strojih, ki so že sami po sebi nevarna stvar, iz katere izvira povečana nevarnost nastanka škode. Delo z delovnimi pripravami ali napravami na mehaniziran pogon je nevarno. Za škodo od nevarne stvari in za škodo od nevarne dejavnosti pa je odgovoren njen imetnik oziroma tisti, ki se z njo ukvarja, in to po načelu domnevane vzročnosti oziroma objektivno. V primeru kršitve predpisov o varstvu pri delu pa je ta odgovornost na strani uprave zavoda kot “delodajalca” lahko tudi krivdna. Odgovornosti zavoda oziroma države konkurira krivdna odgovornost obsojenca. Njegova krivdna odgovornost je lahko podlaga za delno oprostitev objektivne odškodninske odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Če je krivda obsojestranska, pa je odgovornost deljena.

Vsako nesrečo pri delu, v kateri pride do telesne poškodbe in s tem do nepremoženjske škode, bi moral zavod skrbno obravnavati že zato, da ugotovi vsa odločilna dejstva in zavaruje dokaze za ugotavljanje odškodninskega zahtevka. V primeru nesreče pri delu se je obsojenec poškodoval v času prestajanja zaporne kazni, kar terja aktivno ravnanje in pomoč uprave zavoda pri uveljavljanju obsojenčevega odškodninskega zahtevka. Pri tem ne sprejemamo stališča, izraženega ob obisku na Dobu, da zavod pač ne bo pomagal obsojencu pri uveljavljanju odškodnine proti državi. Namenska (teleološka) interpretacija določil 28., 59. in 126. člena ZIKS, pa tudi načelo pravičnosti nedvomno nalagata upravi zavoda obveznost, da ob nesreči pri delu in nastali škodi obsojencu pomaga pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka. Pomoč mora zajemati tako ugotavljanje in dokumentiranje vseh odločilnih dejstev, ki omogočajo ugotovitev vzrokov in odgovornosti za nesrečo, pa tudi kakovostno pravno pomoč pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka. Žal obravnavani primeri kažejo, da je obsojenec, ki je pretrpel škodo v nesreči pri delu, bolj ali manj prepuščen samemu sebi, naleti pa lahko celo na odklonilna stališča, zakaj sploh uveljavlja odškodnino.

Zato predlagamo, da pravna služba zavoda obsojenca kot oškodovanca iz nesreče pri delu opozori na možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka ter mu pri tem aktivno pomaga z zbiranjem gradiva oziroma listinske dokumentacije. Hkrati naj mu zagotovi strokovno pravno pomoč za pravilno in popolno sestavo odškodninskega zahtevka v dejanskem in pravnem pogledu. Obsojenca naj seznani s sklenjenim nezgodnim zavarovanjem ter zavarovanjem odgovornosti, da bi zavarovalnino oziroma odškodnino lahko uveljavljal neposredno proti zavarovalnici. Pri tem velja poudariti, da namen zavarovanja odgovornosti ni le v prevalitvi bremena plačevanja odškodnin na zavarovalnico, pač pa predvsem v varstvu oškodovanca pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka. Odpravljanje posledic nesreče pri delu, kamor spada tudi uspešno uveljavljanje odškodnine, ni zgolj zasebna zadeva oškodovanca, pač pa je to stvar korektnega in pravilnega odnosa zavoda oziroma države v razmerju do obsojenca, ki je ob prestajanju zaporne kazni pretrpel škodo.

Pravica obsojenca do pogovora z upravnikom

Zlasti v zavodu Dob smo se ponovno srečali s pritožbami, da mora obsojenec čakati po šest mesecev in več na pogovor z upravnikom. Skrb zbujajoča je bila tudi obsojenčeva trditev, da se je za pogovor prijavil že petkrat, pa ga upravnik še ni utegnil sprejeti.

Pritožba pri upravniku je obsojenčeva pravica. Upravnik mora varovati zakonite interese obsojencev na prestajanju zaporne kazni, njihove pritožbe pa je treba obravnavati hitro in pošteno. Zato mora upravnik izražati pripravljenost za pogovore z obsojenci ter jih obravnavati kot človeška bitja z vsem dolžnim spoštovanjem. Izraz takšnega odnosa pa je hiter odziv na prošnjo za pogovor obsojenca z upravnikom.

Težko je sprejeti utemeljitev uprave zavoda Dob, da delo preprečuje osebne stike upravnika oziroma njegovega namestnika z obsojenci. Če je sam dejansko prezaposlen, bi moral imenovati namestnika oziroma pooblaščenca, ki bi prevzel to nalogo in mu poročal o predlogih, potrebah in pritožbah obsojencev. Tudi dejstvo, da je bil upravnik zavoda Dob dlje časa odsoten, nadomeščal ga je njegov namestnik, ne bi smelo poslabšati položaja in ogrožati pravic obsojencev. Tako smo predlagali, da se vprašanje dostopnosti upravnika v korist obsojencev v zavodu Dob čimprej uredi. Tudi tedaj, ko posle upravnika opravlja njegov namestnik, je treba obsojencem zagotoviti dostop do pooblaščene osebe oziroma namestnika upravnika v razumnem času. Pričakujemo, da so te težave z imenovanjem novega upravnika konec leta 1997 dejansko odpravljene.

Drugačen pristop smo ugotovili ob obisku v zavodu v Mariboru. Tam nam je upravnik povedal, da je vsako sredo na voljo obsojencem za pogovor oziroma za sprejemanje njihovih pritožb. Tako noben obsojenec na pogovor z upravnikom ne čaka več kot teden dni.

Prepričani smo, da lahko pravočasen in učinkovit pogovor z upravnikom ali osebo, ki jo določi on, bistveno pripomore k pravilnim in korektnim odnosom v zavodu za prestajanje zaporne kazni. Ima pa tudi preventivno funkcijo, da se zagotavlja in ohranja red in mir ter varnost med obsojenci na prestajanju zaporne kazni.

Zagotavljanje nujnih higienskih pripomočkov v času prestajanja zaporne kazni

Vzdrževanje osebne higiene zaprtih oseb je pomemben vidik higienskih ukrepov v zavodu. ZIKS v 4. členu določa, da tisti, proti kateremu se izvrši kazenska sankcija, ne plača stroškov za njeno izvršitev. Glede na takšno ureditev, ki je v skladu z evropskimi zaporskimi pravili, trpi država stroške za izvršitev zaporne kazni, med katere spadajo tudi nujni higienski pripomočki. Od zaprtih oseb je mogoče zahtevati osebno čistočo, če jim je hkrati zagotovljen toaletni pribor za ohranjanje zdravja in čistoče.

Ugotovili smo, da je praksa zavodov pri zagotavljanju nujnih higienskih pripomočkov obsojencem različna. Tako v Zavodu za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in zapora Celje obsojenci dobijo higienske pripomočke (kot so npr. zobna krema, zobna ščetka, pribor za britje) le ob prihodu v zavod, ne pa tudi kasneje, čeprav gre za potrošne stvari. Spet drugačna je ureditev v zavodu Dob, kjer zavod higienske pripomočke obsojencem redno priskrbi. V zavodu v Kopru pa obsojenca vprašajo, ali te pripomočke ima, in kdor jih nima, jih dobi.

Nujni higienski pripomočki spadajo med stroške za izvršitev zaporne kazni in teh stroškov tako niso zavezani trpeti obsojenci sami. Predlagamo, da uprava za izvrševanje kazenskih sankcij poskrbi za poenotenje prakse tako, da bodo zavodi obsojencem zagotavljali ves toaletni pribor, potreben za ohranjanje zdravja ter osebne higiene in čistoče. Stališče, da obsojenci niso zavezani trpeti stroškov za nujne higienske pripomočke, je še toliko bolj utemeljeno ob dejstvu, da je kljub opozorilom v poročilih varuha človekovih pravic za leti 1995 in 1996 v praksi še vedno neurejeno obračunavanje plačila obsojencem za opravljeno delo. Zaprtim osebam namreč ni zagotovljeno plačilo za opravljeno delo v višini četrtine povprečnega zaslužka za enakovredno delo zunaj zavoda za prestajanje zaporne kazni. Zato je še toliko bolj nedopustno v njihovo breme zahtevati kritje stroškov za higienske pripomočke, ki so zakonska obveznost države oziroma zavodov, v katerih prestajajo zaporno kazen.

Pravica obsojenca do prebivanja na svežem zraku

Po 56. členu ZIKS mora biti obsojencu omogočeno, da prebiva vsak dan najmanj dve uri na svežem zraku. Tega zakonskega minimuma v praksi nikakor ni dopustno omejevati. Tako smo s posebno pozornostjo prisluhnili pritožbi v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper, da obsojenci, ki delajo v popoldanski izmeni, nimajo sprehodov na prostem. Preverjanje utemeljenosti te pritožbe je pokazalo, da dnevni red v času od 8. do 10. ure sicer določa sprehod oziroma rekreacijo na igrišču za obsojence, ki delajo v popoldanski izmeni, vendar se v praksi ta pravica ne izvaja redno. Obsojenci so povedali, da jih za dopoldanski sprehod nihče od osebja zavoda ne kliče, niti ne vpraša, ali sprehod želijo. Zato smo upravi zavoda predlagali, naj obsojence redno opozarja na možnost prebivanja na svežem zraku v dopoldanskem času.

Zaradi nujnega dela obsojenci v koprskem zavodu za prestajanje zaporne kazni večkrat delajo v gospodarskem obratu vse do 18. ure. Tako jim odpade prebivanje na svežem zraku. Opozorili smo, da je takšna praksa nezakonita. Prav tako ni sprejemljivo, da se obsojenec s tem, ko je pripravljen delati zunaj delovnega časa, odpove pravici do sprehoda na prostem. Če obsojenec dela do 18. ure, mu je treba omogočiti prebivanje na svežem zraku za najmanj dve uri v drugem času, na primer po večerji (po 18.30). Obsojenec ne sme biti soočen z alternativo: ali nadurno delo ali prebivanje na svežem zraku. Takšna “izbira” nedopustno posega v pravice obsojenca.

Prebivanje na svežem zraku je določeno v interesu zdravja in počutja obsojencev. Tako velja tovrstno dejavnost spodbujati, ne pa obsojence morda prepričevati o nasprotnem. Zato tudi predlagamo, da se obsojencem v dela prostih dneh zagotovi več kot zgolj dve uri prebivanja na svežem zraku. Ob sobotah, nedeljah in praznikih je časa za to dovolj v dopoldanskem in popoldanskem času. V tej zvezi smo kritizirali dnevni red zavoda v Kopru, ki določa sprehod in rekreacijo na igrišču tudi v dela prostih dnevih le od 15. do 17. ure, pa čeprav se obsojenci sicer kratkočasijo predvsem z gledanjem televizije v zakajenem prostoru.

V Zavodu za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in zapora Celje prestajajo kazen predvsem mladoletniki in mlajši polnoletni obsojenci do 23. leta starosti. Za mladino v tej starosti sta posebej pomembna telesna vzgoja in športno udejstvovanje. Tozadevni dejavnosti mladoletnikov namenja posebno skrb tudi ZIKS. Ta v 105. členu zahteva, da morajo biti obsojeni mladoletniki v prostem času na svežem zraku najmanj tri ure na dan. V nasprotju z navedenim zakonskim določilom pa smo ugotovili, da dnevni red na polodprtem oddelku zavoda v Celju, ki ga je upravnik zavoda izdal 29. februarja 1996 in ki velja tudi za mladoletne obsojence, določa sprehod le od 15.30 do 17.30. Sogovorniki med zaprtimi osebami so nam povedali, da je gibanju na svežem zraku namenjen čas od 15. do 17. ure v zimskem ter do 17.30 v poletnem času. Pri tem se dogaja, da je gibanje na prostem omejeno še za dodatnih 20 minut, ko se tuširajo pred večerjo. V pogovoru z upravo celjskega zavoda smo poudarili, da je vsaka omejitev gibanja na svežem zraku pod zakonskim minimumom nedopustna.

Formalistično upoštevanje predpisa pri serviranju malice

Zakon določa, da morajo dobiti obsojenci dnevno najmanj tri obroke hrane. Obsojenci, ki delajo, pa dobijo še malico kot dodaten obrok hrane.

Ob obisku v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper smo ugotovili, da obsojenci, ki delajo v popoldanski izmeni, dobijo ob 17.30 poleg večerje hkrati tudi malico. Dobijo torej dva obroka tople hrane hkrati. Malico morajo tako pojesti skupaj z večerjo, ali pa se hrana ohladi. Takšno serviranje malice formalno sicer zadosti predpisu, da dobijo obsojenci, ki delajo, dodaten obrok hrane. Ni pa dvoma, da je namen predpisa izjalovljen, saj je že večerja tista, ki zadovolji (ali bi morala zadovoljiti) obsojenčevo potrebo po hrani v tistem času.

Serviranje dveh obrokov hrane hkrati je najmanj nesmotrno. Zato smo lahko le pritrdili doslej neupoštevanemu predlogu obsojencev, da bi tisti, ki delajo v popoldanski izmeni, malico dobili dopoldne. V dopoldanskem času je tudi časovni interval med zajtrkom ter kosilom takšen, da bi bil dodaten obrok hrane dobrodošel. Formalistično upoštevanje predpisa glede dodatnega obroka hrane bo tako dobilo tudi svojo uporabno in koristno vsebino.

Slabe možnosti za izobraževanje obsojencev

Izobraževanje je sestavni del človekovega razvoja, v pogojih prestajanja zaporne kazni pa vpliva na bolj humano življenje v zaporu ter igra pomembno vlogo pri ponovnem vključevanju obsojenca v družbo po prestani kazni. Izobraževanje obsojencev je dolžnost države in hkrati odločilen prispevek pri zagotavljanju socialne rehabilitacije zaprtih oseb. Zato je treba vsem obsojencem, ki to želijo in jim lahko koristi, omogočiti nadaljnje izobraževanje.

Dob je največji slovenski zavod za prestajanje zaporne kazni. V njem prestajajo obsojenci daljše zaporne kazni. Ob tem pa je v zavodu Dob na voljo le opismenjevanje in osnovnošolsko izobraževanje. Dolgoletne zaporne kazni terjajo, da bi morala biti ponudba izobraževalnih dejavnosti dovolj široka, da bi zadovoljila temeljne in razvojne potrebe obsojencev.

Izobraževanje obsojencev zunaj zavoda se praviloma pogojuje s podelitvijo zunajzavodskih ugodnosti. Pri tem velja posebej omeniti tujce oziroma osebe z izrečeno kaznijo izgona tujca iz države. Ti po pravilu nimajo zunajzavodskih ugodnosti, pa čeprav izpolnjujejo za to zakonske pogoje, kot so dobro obnašanje, prizadevanje in uspehi pri delu. Pravica do izobraževanja jim je omejena zgolj zaradi statusa tujca, pa čeprav gre tudi za tako imenovane “zatečene” tujce, ki so to postali ob razpadu nekdanje SFRJ in osamosvojitvi Slovenije. Veljavna zakonodaja ne daje podlage za opisano diskriminacijo obsojencev, ki niso slovenski državljani, pa vendar so slednji v praksi prikrajšani tudi glede možnosti izobraževanja.

Izobraževanju, ki je odločilnega pomena za razvoj posameznika v času prestajanja kazni, je treba dati večji pomen. Če varnostni razlogi onemogočajo več izobraževanja zunaj zavoda, je treba zagotoviti širšo ponudbo izobraževalnih programov v zavodu in to takšnih, ki bi po možnosti vodili do pridobitve poklicne kvalifikacije. Obsojenci v zavodu Dob so na primer predlagali, naj bi zavod organiziral tečaj računalništva. Morda bi veljalo dati več poudarka dopisnemu izobraževanju ter obsojencem predstaviti možnosti, ki se odpirajo za njihovo izobraževanje na ta način. Pri izobraževanju je pomembno, da je, kolikor se le da, skladno z izobraževalnim sistemom v državi tako, da lahko obsojenci po odpustu brez težav nadaljujejo in čimprej končajo šolanje.

Stiki obsojenca z zunanjim svetom

Veliko je pritožb glede omejevanja stikov z zunanjim svetom. Obsojencem, pa tudi mladoletnim obsojencem v celjskem zavodu je kot pravica priznan le en obisk na teden, ki traja eno uro in je nadzorovan. Zavodi praviloma kot pravico obsojencu priznavajo tudi en telefonski pogovor na teden. Daljši obiski, več telefonskih pogovorov in prosti izhodi iz zavoda pa so ugodnosti, ki jih sme upravnik zavoda dajati kot nagrado za dobro obnašanje, prizadevanje in uspehe pri delu ter iz drugih prevzgojnih razlogov.

Ob odvzemu prostosti seveda morajo obstajati določene omejitve človekovih pravic. Vendar pa so dopustne le omejitve, ki so dokazano potrebne zaradi samega odvzema prostosti. Zaprtim osebam gredo sicer vse človekove pravice in svoboščine, ki veljajo za ljudi na prostosti.

Obravnavanje zaprtih oseb mora poudarjati njihovo nadaljnje življenje v skupnosti, ne pa izključitve iz nje. V tej povezavi imajo pomembno vlogo stiki zaprtih oseb z zunanjim svetom. Stiki z ožjimi družinskimi člani, sorodniki in prijatelji so prej nuja kot privilegij. Tako je dvomljiva praksa še zlasti v razmerju do mladoletnih obsojencev, da se daljši obiski, več telefonskih pogovorov in prosti izhodi prek ugodnosti dejansko uporabljajo kot sankcija za discipliniranje zaprtih oseb.

Mednarodni akti s področja izvajanja zaporne kazni poudarjajo pomembnost stikov zaprte osebe z zunanjim svetom ter predlagajo čim pogostejše stike z družino in primernimi prijatelji. V navadnih okoliščinah, ko ne obstajajo posebni varnostni razlogi, je treba omogočiti obiske brez nadzora. Za telefoniranje naj bi veljala ista pravila kot za dopisovanje, ne pa bolj omejevalna pravila, ki veljajo za obiske.

Omejitve stikov z zunanjim svetom, ki jih uporabljajo slovenski zavodi za prestajanje zaporne kazni, so sicer res lahko v skladu z veljavnim ZIKS, vendar smo že večkrat poudarili, da gre za zastarel predpis. Zato predlagamo, da se odločanje o daljših obiskih, več telefonskih pogovorih in morda tudi prostih izhodih ne uporablja kot sredstvo za kaznovanje oziroma discipliniranje obsojencev in še zlasti mladoletnih obsojencev. Nenadzorovanost obiskov je pomembna tudi za pristnejše vzdrževanje socialnih vezi in za ohranjanje človekovega dostojanstva. Varnostnim razlogom je namesto nadzorovanja obiskov moč zadostiti tudi z drugimi, za obsojenčevo zasebnost manj motečimi ukrepi.

Poti in stranpoti oblikovanja individualnega programa dela

Vsak obsojenec mora ob prihodu v zavod na prestajanje zaporne kazni podpisati individualni program dela, kar je povezano z njegovo socialno rehabilitacijo. Obsojenci v zavodu v Kopru so opozorili, da odklonitev podpisa individualnega programa dela avtomatično pomeni, da ne dobijo ugodnosti. Zato ga seveda vsak podpiše. Vprašanje pa je, kakšno vrednost in cilje ima na tak način pridobljeno “soglasje” za program prevzgoje. Če ga obsojenec podpiše zgolj zato, da si ne onemogoči pridobitve ugodnosti, potem seveda podpis ne more imeti koristnih praktičnih učinkov. Brez soglasja in sodelovanja obsojenca je namreč njegova socialna rehabilitacija obsojena na neuspeh.

Zahteva za obsojenčev podpis programa dela terja tehtanje z različnih vidikov. Opozoriti velja na 21. člen ustave, da je prepovedano vsakršno izsiljevanje izjav. Kazenski zakonik pa v 108. členu določa, da ni dovoljeno uporabljati prevzgojnih postopkov, ki posegajo v obsojenčevo osebnost in ki jih obsojenec upravičeno izrecno zavrača. Predlagamo, da se formalno merilo podpisa programa dela samo po sebi ne upošteva kot pogoj za pridobitev ugodnosti. Tudi 70. člen ZIKS veže pridobitev ugodnosti le na vsebinska merila.

Kot nepravilno ocenjujemo tudi prakso zavoda v Kopru, da obsojencu ne izroči zapisa programa dela. Ko je program sestavljen, se obsojenec z njim lahko seznani, ga podpiše, ne dobi pa izvoda zase. Niti fotokopirati ga ne sme. Program dela naj bi obsojenec s svojim podpisom potrdil kot dogovor med njim in upravo zavoda, zato je nerazumljivo, da se mu ne izroči zapis dogovora. Če naj se obsojenec po programu dela ravna, ga vendar mora imeti pri sebi, da se lahko kadarkoli z njim seznani in nanj sklicuje. Argument vzgojne službe zavoda v Kopru, da niso hoteli, da bi imel obsojenec program dela pri sebi, ni prepričljiv. Zato smo upravi zavoda predlagali, da naj vsakemu obsojencu na stroške zavoda čimprej izroči izvod njegovega programa dela, tako pa naj v prihodnje ravna tudi v razmerju do obsojencev, sprejetih na novo. Uprava zavoda v Kopru je zagotovila, da bo predlog upoštevala.

Vojaške uniforme nekdanje JLA kot oblačila za obsojence

Obsojenci v zavodu za prestajanje kazni zapora na Dobu so opozorili, da kot zavodska oblačila uporabljajo vojaške uniforme nekdanje JLA. To je med njimi povzročilo nezadovoljstvo.

Ekonomski razlogi lahko dopuščajo, da so sprejemljiva tudi vojaška oblačila nekdanje JLA, če so brez oznak (činov) in če niso obrabljena. Obsojenčeva obleka mora ustrezati vremenskim razmeram, letnemu času in tudi delovnim razmeram. Sprejemljiva je obleka, čeprav gre za vojaško uniformo, če je ustrezna in dostojna. V nobenem primeru pa obleka ne sme biti poniževalna ter za individualnost in samospoštovanje obsojenca žaljiva.

Diskriminacija obsojencev, ki niso slovenski državljani

Po podatkih za leto 1996 je v Sloveniji prestajalo zaporno kazen približno 16 odstotkov obsojencev, ki niso slovenski državljani. Temeljne določbe o izvrševanju kazenskih sankcij v kazenskem zakoniku, kakor tudi ZIKS ne delajo nobenih razlik med obsojenci na prestajanju zaporne kazni, ki so slovenski državljani, ter tistimi, ki to niso. Številne pobude obsojencev, ki niso slovenski državljani, pa kažejo, da v praksi razlika med njimi vendarle obstaja. Glede obveznosti oziroma dolžnosti so praviloma sicer vsi obsojenci izenačeni, nikakor pa to v praksi ne velja za njihove pravice oziroma ugodnosti, ki jih zakon določa za dobro obnašanje, prizadevanje in uspehe pri delu.

Izenačitev obsojencev v njihovih dolžnostih terja enake možnosti tudi pri uresničevanju njihovih pravic oziroma pri pridobivanju ugodnosti. Enakost, ki jo določa zakon za obsojence s slovenskim državljanstvom in tujce, je treba uveljaviti tudi v praksi. Neenakost v obravnavanju lahko slabo vpliva predvsem tudi na socialno rehabilitacijo neslovenskih obsojencev, ki se čutijo prikrajšane med prestajanjem zaporne kazni v primerjavi s slovenskimi državljani. Neenako obravnavanje obsojencev, ki niso slovenski državljani, pomeni kršitev zakona. Posebej velja opozoriti na tiste obsojence, ki jih lahko uvrstimo v skupino tako imenovanih “zatečenih” oseb, to je državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita, 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, imajo s Slovenijo pristno zvezo (na primer zakonska zveza s slovenskim državljanom, šolanje, zaposlitev, uživanje pravic iz dela v naši državi), kljub temu pa je njihov sedanji bivalni status v naši državi neurejen. Gre za osebe, ki imajo v Sloveniji dejansko svoj dom in se ne nameravajo preseliti v drugo državo. Praksa to kategorijo oseb obravnava tako kot druge obsojence, ki niso državljani Republike Slovenije.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ) v 18. členu določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki med prestajanjem zaporne kazni delajo s polnim delovnim časom. Čeprav gre torej za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa se to določilo zakona v praksi ne uporablja za obsojence, ki niso državljani Republike Slovenije. Če pravica do pokojninskega zavarovanja ni vezana na državljanstvo, potem mora veljati v razmerju do vseh obsojencev.

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij se sklicuje na stališče ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da je mogoče obsojenca tujca pokojninsko zavarovati le, če si slednji pred tem pridobi delovno dovoljenje. Takšna zahteva se zdi nekoliko preoptimistična in nerealna, predvsem pa zanjo ni podlage v zakonu, ki pravice do pokojninskega zavarovanja ne veže na pridobitev delovnega dovoljenja. Delovnega dovoljenja po naših informacijah doslej še nihče od obsojencev na prestajanju zaporne kazni ni dobil. Sicer pa je treba izhajati iz pravice obsojencev na prestajanju zaporne kazni, da se jim omogoči delo. Če je za ureditev tega razmerja potrebno delovno dovoljenje, potem je država tista, ki ga mora obsojencem tujcem priskrbeti. Vsekakor predlagamo, da pristojni ministrstvi za delo, družino in socialne zadeve ter za pravosodje nastali položaj čimprej razrešita in uskladita prakso z zakonom.

Veliko pritožb med obsojenci, ki niso slovenski državljani, je tudi v zvezi s pogojnim odpustom ter podeljevanjem zunajzavodskih ugodnosti. Glede pogojnega odpusta nam je MP sporočilo, da vsaj v zadnjem času obsojenci brez slovenskega državljanstva niso prikrajšani. Komisija za pogojni odpust je v letu 1997 pogojno odpustila 29 obsojencev, ki niso slovenski državljani. Ta številka pomeni 12,1 odstotka vseh pogojnih odpustov v letu 1997, kar približno ustreza deležu obsojencev, ki niso slovenski državljani, med vsemi obsojenci na prestajanju zaporne kazni v slovenskih zaporih.

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij zagotavlja, da obsojenci tujci niso prikrajšani pri ugodnostih, ki se podeljujejo v okviru zavoda (na primer posebne denarne nagrade, pogostejše prejemanje paketov in več obiskov, podaljšani in nenadzorovani obiski). To pa ne velja v celoti za zunajzavodske ugodnosti, in to še posebej za tiste obsojence, ki jim je poleg zaporne kazni izrečena tudi stranska kazen, izgon tujca iz države. Pri teh obsojencih je praviloma prisotna nevarnost, da bi zunanje ugodnosti zlorabili za pobeg oziroma za izmikanje izvršitvi zaporne kazni. To trditev uprava za izvrševanje kazenskih sankcij ilustrira s podatkom, da je bilo februarja 1998 na begu 75 zapornikov, med katerimi je 44 tujih državljanov, pretežno iz nekdanjih republik nekdanje SFRJ. Pri podeljevanju zunajzavodskih ugodnosti zavodi za prestajanje kazni zapora upoštevajo tudi navezanost obsojenca, ki ni slovenski državljan, na našo državo (na primer čas bivanja v Sloveniji, bivališče, premoženje, družina, sorodniki itd.). Praksa v tem delu tako sledi našemu priporočilu, da je treba v vsakem primeru pretehtati vse konkretne okoliščine ter o podelitvi ugodnosti odločiti za vsak primer posamezno, glede na individualne lastnosti obsojenca in z njim povezane okoliščine.

2.2.3. Vojaki

Zakon o obrambi (ZObr) v 52. členu določa, da lahko vojaška oseba da pobudo za začetek postopka pri varuhu, če meni, da so bile med vojaško službo njene pravice ali temeljne svoboščine omejene ali kršene. Takšna pravica za vojaške osebe že sicer izhaja iz ZVarCP, saj lahko da pobudo vsakdo, ki meni, da so mu z aktom državnega organa kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kljub temu so pobude vojaških oseb in zlasti vojaških obveznikov, ki služijo vojaški rok, redke.

Morda je vzrok slaba informiranost, manjše število pobud pa je lahko tudi posledica zadržanosti ali bojazni prizadetih posameznikov, da je treba morebitna sporna vprašanja reševati le znotraj pritožbenih poti v slovenski vojski. V tej povezavi smo že v lanskem poročilu varuha človekovih pravic kritizirali pravila službe v slovenski vojski, ki vojaškim osebam priznavajo pravico do pobude za začetek postopka pri varuhu človekovih pravic šele potem, ko so izčrpane pritožbene poti znotraj slovenske vojske.

Obiski varuha človekovih pravic v vojašnicah slovenske vojske so tako še pomembnejši. Ob obiskih je vedno zagotovljena možnost formalnega in neformalnega pogovora varuha in njegovih sodelavcev z vojaškimi osebami: tako pripadniki stalne sestave (poklicnimi pripadniki vojske), kot tudi zlasti z vojaškimi obvezniki na služenju vojaškega roka. Pri tem posebej in nenehno poudarjamo, da je treba v vojski zagotoviti spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva, kar velja tudi za razmerja nadrejenosti in podrejenosti. Kljub specifičnosti vojaške službe velja storiti vse razumne ukrepe za čim bolj prijazno služenje vojaškega roka vojaških obveznikov.

Samomori v slovenski vojski

Štiri dni pred koncem služenja vojaškega roka je v Ljubljani 27. maja 1997 v slovenski vojski umrl fant v dvajsetem letu starosti. Uradne ugotovitve ministrstva za obrambo (MO) in drugih pristojnih državnih organov povedo, da je vzrok smrti mladega vojaka samomor.

Družina umrlega fanta ne sprejema uradnih ugotovitev in zaključkov. Postavlja različna vprašanja, ki naj bi dodatno osvetlila tragičen dogodek. Opozarja na pomanjkljivosti v postopku ter pri zavarovanju oziroma zbiranju dokazov. Nezaupanje v uradne ugotovitve povezuje tudi s prepričanjem, da ni v celoti seznanjena z vsemi okoliščinami primera.

V obravnavanju pobude smo ugotovili, da tragičnega dogodka ni raziskovalo zgolj MO prek varnostne obveščevalne službe in vojaške policije, pač pa tudi civilne oblasti (na primer policija in državno tožilstvo). Ugotovitve urada krimininalistične službe Uprave za notranje zadeve Ljubljana se ujemajo z ugotovitvami MO oziroma njegove obveščevalno-varnostne službe. Žal pa na kraj dogodka nista prišla preiskovalni sodnik in okrožna državna tožilka, čeprav sta bila o tragičnem dogodku obveščena.

Poskušali smo preveriti čim več pomislekov, na katere opozarja družina, vendar tisto, kar smo ugotovili, ne potrjuje suma, da uradne ugotovitve glede tragičnega dogodka niso resnično. Brez odgovora pa je ostalo vprašanje, kako je lahko vojak v nočni uri neopaženo zapustil prostore vojašnice, ko si je pred tem priskrbel avtomatsko puško in naboj za to orožje.

Od leta 1991 pa do konca leta 1997 je bilo v slovenski vojski 26 samomorov. Pri tem ne gre samo za vojaške obveznike na služenju vojaškega roka, pač pa tudi za pripadnike stalne in rezervne sestave. Največ samomorov (več kot 70 odstotkov) je bilo storjenih s strelnim orožjem, kar kriči po večji skrbi pri dostopnosti in ravnanju z orožjem v slovenski vojski. Poveljstva in enote, v katerih je prišlo do samomorov, so v sodelovanju s psihologi iz enot obravnavali in analizirali vsak primer samomora posebej. Morda bi veljalo večjo pozornost posvetiti tudi preventivni psihološki obravnavi, da bi bilo tovrstnih tragičnih dogodkov čim manj. Fant, čigar tragično smrt smo obravnavali, ni bil v vojašnici deležen nobene psihološke pomoči.

Med služenjem vojaškega roka je vojak pod poudarjeno oblastjo države, ki je zato zavezana zagotoviti vse razumne ukrepe za preprečevanje samomorilnih dejanj. Sklicevanje na siceršnjo tovrstno ogroženost Slovencev lahko razumemo tudi kot resignacijo in premajhno zavzetost za ustrezno ravnanje in usmerjanje mladih ljudi, ki se v izvrševanju svoje državljanske dolžnosti nahajajo v slovenski vojski. Čeprav slovenska vojska morda ni okolje, v katerem se potencialni storilci hitreje odločajo za samomorilno dejanje, pa prevladujoči način storjenih samomorov s strelnim orožjem kaže, da na takšno tragično odločitev pri posamezniku lahko vpliva tudi lažja dostopnost do sredstva za storitev samomora. Zato bi morali biti v vojašnicah zagotovljeni vsi razumni varnostni ukrepi, da bi nevarne stvari vojakom ne bile dostopne zunaj redne dejavnosti, povezane z opravljanjem vojaške službe.

2.2.4. Osebe z duševnimi motnjami

Število pisnih pobud oseb z duševnimi motnjami v zvezi s pridržalnimi postopki oziroma neprostovoljno hospitalizacijo je enako kot v letu 1996. Številni in v praksi močno uveljavljeni pa so tudi telefonski klici te skupine ljudi, ki se pogosto čutijo ogrožene in porinjene v kot družbenega dogajanja.

V pričakovanju ustrezne zakonske ureditve

Sprejem in pridržanje posameznika proti njegovi volji v zdravstvenem ali socialnovarstvenem zavodu pomeni omejitev osebne svobode. Po 19. členu ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Ta ustavna norma je kratka in jasna. Po drugem odstavku istega člena ustave je odvzem prostosti mogoč le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Z drugimi besedami: odvzem prostosti ni protipraven, če ga dovoljuje zakon. Protipravnost seveda izključuje tudi veljavna privolitev prizadetega posameznika. Z neprostovoljnim sprejemom in pridržanjem posameznika v zdravstvenem ali socialnovarstvenem zavodu se pogosto omejuje tudi pravica do prostovoljnega zdravljenja, ki jo določa 51. člen ustave.

Kljub jasnim ustavnim temeljem in našim opozorilom normativna ureditev tega še vedno ni ustrezna. Pripravo predloga zakona z delovnim naslovom "Zakon o duševnem zdravju" je ministrstvo za zdravstvo (MZ) napovedovalo že v letu 1995, vendar je delo pri pripravi predloga tega zakona kasneje očitno povsem zastalo.

Pomanjkanje prave volje za pripravo predloga zakona o duševnem zdravju zbuja skrb. Prepričani smo, da bo ocena naše pripravljenosti za sprejem v Evropsko unijo upoštevala tudi predpise in njihovo izvajanje na področju celovitega varstva oseb z duševnimi motnjami.

Veljavna ureditev neprostovoljne hospitalizacije v praksi

Bistvene pomanjkljivosti 7. poglavja Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki ureja postopek pridržanja oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah, smo omenili v prejšnjih letnih poročilih varuha človekovih pravic. Zato teh stvari ne gre ponavljati. Zgovorna pa je ilustracija, kako praksa ocenjuje in uporablja sedanjo neustrezno zakonodajo, ki ureja sodni nadzor tega občutljivega področja človekove zasebnosti in osebnostnih pravic.

Okrajno sodišče v Ormožu je krajevno pristojno za odločanje o pridržanju oseb, hospitaliziranih v psihiatrični bolnišnici Ormož. Bolnišnica je v letu 1997 sprejela 1500 bolnikov ter pri tem poslala Okrajnemu sodišču v Ormožu 740 obvestil o pridržanju hospitaliziranih oseb na zaprtem oddelku. Med njimi je bilo kar 186 oseb pridržanih na zaprtem oddelku več kot 30 dni, 29 pa celo več kot tri mesece. Ob takšnih podatkih nas je presenetila trditev predstojnika Okrajnega sodišča v Ormožu, da v zadnjih letih sodišče v nobenem primeru postopka o pridržanju ni zaključilo z odločitvijo (z izdajo sklepa o pridržanju), da se pridržana oseba še naprej pridrži v bolnišnici oziroma da se odpusti.

Na podlagi prejetega obvestila o pridržanju sodišče osnuje nov spis, potem pa čaka na sporočilo psihiatrične bolnišnice o prenehanju pridržanja bolnika na zaprtem oddelku. Na podlagi prejetega obvestila o pridržanju sodnik Okrajnega sodišča v Ormožu torej ne obišče pridržane osebe, kot je določeno v 74. členu ZNP. Še več, na podlagi prejetega obvestila o pridržanju sodnik ne opravi nobenega procesnega dejanja in zadeve sploh ne obravnava. Postopka o pridržanju, kot ga določa 7. poglavje ZNP, Okrajno sodišče v Ormožu na podlagi prejetega obvestila o pridržanju sploh ne opravi. Predstojnik sodišča se pri tem sklicuje na dosedanjo prakso drugih sodnikov tega sodišča, kar pa ne more biti upoštevno, saj so sodniki po 125. členu ustave pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon.

Sodnik Okrajnega sodišča v Ormožu obišče pridržano osebo le, če je vložena pritožba. Sodišče torej ne upošteva, da gre za oficiozen postopek, ter s procesnimi dejanji začne le na podlagi pritožbe pridržane osebe. V tem primeru sodnik opravi pogovor z osebo, ki se je pritožila, ter ji pojasni postopek, ki ga je treba izvesti. V letu 1997 je Okrajno sodišče v Ormožu prejelo štiri pritožbe pridržanih oseb, ki pa so po pogovoru s sodnikom te pritožbe tudi umaknile. Tako v nobenem od primerov, tudi na podlagi vložene pritožbe pridržane osebe, ni bilo vsebinskega obravnavanja zadeve in izdaje sklepa o pridržanju.

Opisano poslovanje Okrajnega sodišča v Ormožu v pridržalnih postopkih je očitno v nasprotju z zakonom. Zaradi takšne prakse smo izrazili svojo zaskrbljenost. Ker ni odločitev (izdanih sklepov), tudi ni možnosti za vložitev pravnih sredstev v pridržalnih postopkih. Sodni nadzor hospitalizacije na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice v Ormožu se torej ne izvršuje v skladu z veljavnimi predpisi. Zdi se, da sorazmerno veliko število obvestil o pridržanju ter posledično osnovanje sodnih spisov v pridržalnih postopkih bolj kot varstvu pridržanih oseb služi povečevanju prikaza sodnikovega dela oziroma je v znatno "pomoč" sodniku pri doseganju pričakovane letne storilnosti. Posebno skrb zbuja dejstvo, da Okrajno sodišče v Ormožu v skladu z zakonom ne ukrepa niti v tistih primerih, ko pridržanje na zaprtem oddelku traja dlje časa. Tako se dogaja, da so osebe pridržane na zaprtem oddelku tri mesece in celo več, pa vendar o tem ni nobenega sodnega postopka, čeprav ZNP terja sodno odločitev brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh po prejemu obvestila o pridržanju. Sodnega nadzora neprostovoljne hospitalizacije oziroma zdravljenja v psihiatrični bolnišnici v Ormožu torej tako rekoč ni. Takšno stanje ni v korist pridržanim osebam, ki so tako soočene z omejitvijo osebne svobode brez učinkovitega nadzora sodne veje oblasti.

Opisano ravnanje oziroma neupoštevanje zakonskih določil predstojnik Okrajnega sodišča v Ormožu utemeljuje s pojasnilom, da to sodišče nima in nikoli ni imelo kadrovskih in materialnih možnosti za izvajanje pridržalnega postopka po uradni dolžnosti, kot je to predpisano v zakonu. Določila o pridržalnem postopku v ZNP ocenjuje kot neživljenjska ter ob sedanjem kadrovskem in materialnem položaju sodišč tako rekoč neuresničljiva. Pri tem je zanimivo prepričanje predstojnika sodišča, da v psihiatrični bolnišnici v Ormožu nobena oseba ni bila pridržana proti svoji volji niti trenutka več, kot je to za njeno zdravljenje nujno potrebno. Za primerjavo naj omenimo, da praksa Evropskega sodišča za človekove pravice pri presoji subjektivnega elementa nepristranosti ugotavlja, ali obstaja osebna sodba določenega sodnika o določenem primeru. Nepristranost namreč pomeni odsotnost predsodka (prejudice).

Prakso Okrajnega sodišča v Ormožu pri obravnavanju pridržalnih postopkov je treba bistveno spremeniti ter uskladiti z ZNP in drugimi predpisi, ki urejajo to področje. Hkrati smo predstojniku sodišča predlagali, naj s težavami s področja pravosodne in sodne uprave, ki vplivajo na izvajanje zakonskih pristojnosti Okrajnega sodišča v Ormožu, seznani MP, ki je pristojno za zagotavljanje splošnih pogojev za uspešno izvajanje sodne oblasti, vključno z zagotavljanjem kadrovskih in materialnih pogojev.

Neprostovoljna hospitalizacija brez sodnega nadzora

O sprejemu v psihiatrično bolnišnico brez bolnikove privolitve mora pooblaščena oseba bolnišnice najkasneje v 48 urah obvestiti pristojno sodišče. To pravzaprav pomeni, da neprostovoljne hospitalizacije, krajše od 48 ur, ni treba prijaviti sodišču. Ta, časovno krajša pridržanja na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, so torej brez sodnega nadzora. Ker ni sodnega nadzora, je v teh primerih podana še večja odgovornost zdravnikov psihiatrov oziroma psihiatrične bolnišnice, ki tako samostojno in brez zunanjega nadzora odločajo o omejevanju osebne svobode posameznika. Ker naše pravo ne pozna instituta zagovorništva, v takšnih primerih pridržane osebe praviloma nimajo možnosti, da bi si zagotovile nadzor, pomoč in učinkovito varstvo svojih pravic ob neprostovoljnem odvzemu prostosti. Izvrševanje pravice do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda, vključno s pravico zahtevati premestitev v drug zdravstveni zavod je za neprostovoljno hospitalizirano osebo vsaj oteženo, če že ne onemogočeno. To velja tudi za pravico bolnika do posvetovanja z ustreznimi specialisti po lastni izbiri, da se preveri strokovna pravilnost hospitalizacije (second opinion).

Ilustrativen je primer pobudnika, ki je bil proti svoji volji pridržan na Psihiatrični kliniki v Ljubljani od 18. septembra 1997 ob 17. uri do naslednjega dne ob 11. uri. V bolnišnico je bil pripeljan v spremstvu policije. Sprejemni zdravnik je ocenil, da je pobudnik pod vplivom svojih nanašalnih in preganjalnih blodenj heteroagresiven in da je zato hospitalizacija nujno potrebna. Zanimivo je, da med hospitalizacijo pobudnik ni dobil nobenih zdravil oziroma ni bila zanj odrejena nobena oblika zdravljenja. Le pridržan je bil na zaprtem oddelku bolnišnice. Naslednji dan je bil odpuščen, ko so zdravniki ocenili, da se je umiril in da nikogar več ne ogroža.

Pobudnik je prepričan, da mu je bila prostost odvzeta nezakonito. Pridobil je mnenje izvedenca psihiatra. Ta je podal mnenje, da je pobudnik duševno zdrav človek ter da je bila neprostovoljna psihiatrična hospitalizacija s psihiatričnega vidika popolnoma nepotrebna.

Primer kaže, da mora biti odločitev o neprostovoljni hospitalizaciji posebej skrbna in previdna. Dopustnost takšnega posega je treba razlagati restriktivno ob strogem upoštevanju načela sorazmernosti. Pridržanje proti volji posameznika je dopustno le, kadar je to edini način (ultima ratio) za varstvo interesov prizadetega posameznika oziroma da se zagotovi varstvo ustavnih pravic drugih ljudi. Dejstvo, da je bila oseba v bolnišnico pripeljana v spremstvu policije, ne sme vplivati na ugotavljanje zakonskih pogojev za neprostovoljno hospitalizacijo.

Neprostovoljno pridržanje v javnem socialnovarstvenem zavodu

Do omejevanja osebne svobode prihaja tudi v domovih za starejše osebe ter v drugih socialnovarstvenih zavodih. Zlasti velja omeniti posebne socialnovarstvene zavode za odrasle duševno in telesno prizadete osebe, pa tudi socialnovarstvene zavode za usposabljanje, ki opravljajo institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Vsako neprostovoljno namestitev v zavod ali del zavoda, kjer je osebna svoboda omejena, je treba obravnavati skladno s predpisi, ki urejajo neprostovoljno pridržanje kot poseg v osebnostno pravico posameznika.

Vse od leta 1995 smo spremljali primer varovanca v Zavodu za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate. Iz večjega števila njegovih pisem smo razbrali, da je v javnem socialno-varstvenem zavodu pridržan proti svoji volji.

Ugotovili smo, da je bil pobudnik v zavodu pridržan na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Lenartu, izdanega v postopku o pridržanju pod opr. št. Pr 42/89. Pridržanje po sodni odločbi ne sme trajati dlje kot eno leto. To pomeni, da mora sodišče vsako leto ponovno preskusiti, ali se pridržana oseba še pridrži v zavodu ali se odpusti. Okrajno sodišče v Lenartu je tako izdalo nov sklep o pridržanju za čas po 6. marcu 1996. Sodno odločanje smo spremljali ter opozorili na nekatere formalne nepravilnosti v postopku, pa tudi na nedosledno upoštevanje materialnopravnih določil ZNP. V vlogi amicus curiae smo kar nekajkrat intervenirali v postopku sojenja. Pri tem smo med drugim opozorili, da pridržani osebi ni dopustno kratiti oziroma omejevati procesnih pravic v postopku, čeprav ji je odvzeta opravilna sposobnost. V nadaljevanju postopka je zadeva dvakrat prišla do vrhovnega sodišča in vsakič je bilo reviziji pobudnika ugodeno z razveljavitvijo sklepov o pridržanju prve in druge stopnje. Večletni pridržalni sodni postopek se je končal s sklepom Okrajnega sodišča v Lenartu z dne 5. septembra 1997, s katerim je bilo odločeno, da pobudniku preneha pridržanje v Zavodu za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate. Ta odločitev sodišča je pravzaprav pomenila, da za pobudnikovo pridržanje v socialnovarstvenem zavodu po 6. marcu 1996 ni bilo več dejanske podlage.

Dosedanje okoliščine kažejo, da je bila odločitev o prenehanju institucionalnega varstva pravilna in humana ter v skladu s pobudnikovimi pričakovanji, željami in interesi.

In vendar se premika...

Naša nenehna prizadevanja za izboljšanje položaja oseb z duševnimi motnjami niso brez odmeva. Predvsem opažamo večje zanimanje javnosti, k čemur pripomorejo tudi mediji, ki veliko več in pogosteje poročajo o tej sicer v preteklosti neutemeljeno preveč zapostavljeni temi. Boljša obveščenost, boljše poznavanje pravic in postopka, kako pravice uveljavljati, pripomorejo k izboljšanju položaja te občutljive skupine ljudi.

V poročilu varuha človekovih pravic za leto 1996 smo morali zapisati, da Okrajno sodišče v Ljubljani tako rekoč nikoli ne obišče pridržane osebe v psihiatrični bolnišnici v zakonskem roku treh dni po prejemu obvestila o pridržanju. Očitno je temu sodišču uspelo prebroditi kadrovske in druge ovire, ki so povzročale neupoštevanje zakonskih določil. Predstojnica Okrajnega sodišča v Ljubljani nam je namreč sporočila, da od 29. septembra 1997 sodnik obišče pridržano osebo v psihiatrični bolnišnici v zakonitem roku treh dni od prejema obvestila o pridržanju, pogosto pa tudi prej. Sodnik, ki obišče pridržano osebo, opravi pogovor tudi s tistimi osebami, o katerih sodišče še ni prejelo obvestila, so pa tistega dne na zaprtem oddelku.

Po našem posredovanju so Psihiatrična klinika Ljubljana, Oddelek za psihiatrijo Splošne bolnišnice Maribor ter Psihiatrična bolnišnica Ormož spremenili, popravili oziroma uskladili potrdilo o pridržanju tako, da vsebuje vse, kar zahteva zakon. Obvestila o pridržanju sedaj pošiljajo pristojnemu okrajnemu sodišču, ne pa okrožnemu ali celo temeljnemu sodišču, ki od reforme sodstva v letu 1995 niti ne obstaja več. Psihiatrične bolnišnice sedaj tudi veliko bolj pazijo, da pošljejo obvestilo o pridržanju sodišču v 48-urnem zakonskem roku.

Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.