Natisni vsebino

4. Selected case summaries

Annual Report 1996

SELECTED CASE SUMMARIES

2.1-71/95 and 2.2-1656/95 - The right of a prisoner to see his personal file

Two prisoners serving a penal sentence complained that the administration of the institution would not allow them to see the personal files kept on them by the institution.

After making inquiries we found that this right is by no means guaranteed to prisoners. An amendment to the Law on the Implementation of Penal Sanctions (Official Gazette of the Republic of Slovenia, No. 12/92) also relates to the collection of data on prisoners serving a custodial sentence and on the protection of personal data. Under Article 44 (j) of the changed and supplemented law on the implementation of penal sanctions it is stipulated that the minister responsible for justice shall prescribe in more detail the method of collecting and keeping data on prisoners. According to our findings the minister of justice has not yet issued any such executive regulation. The fact that this regulation does not exist causes a lack of clarity in relation to the implementing of the right of a prisoner to see his personal file. We found that penal institutes which keep files on prisoners (file administrators) do not have instructions on how to guarantee to an individual prisoner the rights which he has in relation to the file administrator according to the Law on the Protection of Personal Information. In practice this has meant that penal institutes do not allow prisoners to see their personal files and the data that relates to them.

We advised the minister of justice that this legal loophole needed to be filled by issuing the executive regulation. We gave our opinion to the penal sanctions administration at the Ministry of Justice that is necessary to give prisoners the right to see their personal files even though the legal arrangements are not complete. The penal sanctions administration respected our opinion and drew up instructions as to how penal institutes should act in order to give prisoners the right to see their personal files. The two complainants were given the right to see their files on 27 December 1995 and 9 January 1996 respectively. 

2.1-1470/95 - Duration of detention

The complainant applied to the ombudsman because of the length of a prison sentence handed down on 8 May 1994.

In relation to this complaint we made several approaches to the president of the District Court in Slovenj Gradec which had dealt with the case, the director of the district public prosecutor's office in Slovenj Gradec and the director of the higher public prosecutor's office in Maribor. We emphasised that detention means an exceptional encroachment on the right of personal freedom and is only permitted to the extent that it is unavoidably necessary for to allow criminal proceedings to take place and for the safety of the public, and that here the principle applies that harsher measures cannot be used if the purpose can be achieved by using milder measures. Additionally, a proportion must be established between the gravity of the offence and the personality of the perpetrator. Because matters relating to detention need to be resolved swiftly and treated as a priority, we asked that our letters also be treated as a recommendation that the complainant's case be dealt with quickly.

With regard to the last decision of the public prosecutor's office relating to the complainant's case, on the basis of which it was clear that the complainant would not be sentenced within the two-year deadline after being charged, as prescribed by Article 207/5 of the Penal Code, we also raised the question of the appropriateness of a further prolonged detention. The non-trial senate of the Slovenj Gradec District Court clearly took our opinion into account and halted the complainant's detention ten days before the expiry of the two-year deadline after the complainant was charged. 

2.2-1872-95 - An invalid serving a prison sentence

We received a complaint from a convict serving a prison sentence at the Dob pri Mirni prison. The complainant claimed that he was an invalid suffering from a serious and incurable illness (muscular dystrophy).

After making inquiries we found that the state of health of the complainant was such that he was unable to live in accommodation designed for prisoners. He is serving his sentence in a sick-room under constant medical supervision. We obtained a doctor's opinion that because of his illness the complainant was not suitable for a penal sentence. Within a year at the most he will be wheelchair-bound and will need constant support and help from another person. The complainant made a request for a conditional release, which the prison board approved.

Respect of character and human dignity must also be guaranteed for those serving custodial sentences. Because of the complainant's illness and negative prognosis a continuation of the sentence would lead to an inhuman and degrading punishment or treatment. The removal of freedom in such circumstances cannot achieve the goals and purpose for which the court handed down the custodial sentence. We therefore proposed to the conditional release commission that they consider our opinion and make a decision as soon as possible on the proposal for conditional release. 

2.2-41/96 - The late presentation of a court summons to a convict serving a custodial sentence

In his complaint to the ombudsman the convict stated that the administration of the institution in which he was serving his sentence was late in presenting him with a court summons, making it impossible for him to attend the session of the senate at which the court decided on the appeal which he had lodged as the accused party in criminal proceedings.

We informed the Dob pri Mirni prison of the complainant's case and requested an explanation. We learned that the complainant's summons arrived at the prison on 20 June 1995. The session of the appeal senate was set for 7 July 1995. The summons was in an open envelope and the prison administration was thus also aware of the date of the session. When the summons arrived at the prison the complainant was absent, on annual leave. He returned to the prison on 3 July 1995. The prison administration, clearly because of negligence, only gave the complainant his summons on 9 July 1995, in other words two days after the session of the appeal senate.

The complainant's claims thus turned out to be accurate. Because of the error by the prison board or employees the complainant, the accused party in criminal proceedings, was denied the opportunity to attend the session of the senate at which the court was to decide on his appeal. Because of the failure to deliver the summons in good time, the procedural rights of the accused party in criminal proceedings were breached. The board of the Dob pri Mirni prison has guaranteed us that such a mistake will not happen again. 

3.5-641/95 - Court order matter - assigning a child to a mother's care and protection

The mother of a young girl applied to the ombudsman for help. She asked us to intervene at the Kamnik Administrative Unit which had not carried out a court order to the child's father instructing him to hand the girl over to her mother within the expected time. It was clear from the complaint that the decision to assign the girl to her mother's care was final and legally binding. The correctness and legality of this decision had been judged by all levels of administrative decision-making, including the Supreme Court of the Republic of Slovenia.

Following our intervention the Kamnik Administrative Unit replied that the child's father was opposing the court order. For this reason they felt that because of the sensitivity of the area which the court order related to, it was necessary to obtain an expert opinion on the method of execution of the court order. They had therefore turned to the Kamnik Social Services Centre and the Ministry of Labour, the Family and Social Affairs.

The ombudsman monitored the further course of the court order procedure and a representative of the Office took part in the joint discussion which the Kamnik Social Services Centre called at the suggestion of the Kamnik Administrative Unit. The agreement which the father and mother had signed had not been kept by the father. Relations became increasingly strained. It was evident from the conversations between the little girl's father and mother that the consequences of the slow process of decision over the court order were being felt most by the child. Protecting the interests of the child demanded a decision as soon as possible and a conclusion to the court order procedure. The ombudsman therefore intervened at the administrative unit and pressed for a decision without unnecessary delay and advised that because of the length and inefficiency of the procedure, consequences harmful to the child had already arisen.

Following the ombudsman's intervention the Kamnik Administrative Unit carried out the court order quickly and successfully. 

5.2-3/96 - Health insurance and temporary residence permit

The complainant, who lives in a home for single people, is a citizen of Bosnia-Herzegovina. She has lived in Slovenia since 1974 and has applied for citizenship. Because of her poor health and numerous operations she retired two years ago with a disability pension. Because she does not have permanent residence in Slovenia she therefore forfeited compulsory health insurance cover. Her health has since worsened again and she urgently needs treatment.

On the basis of Article 7 of the Law on the Human Rights Ombudsman, the ombudsman requested the Pensions and Disability Insurance Institute to arrange compulsory health insurance as quickly as possible for the complainant, in the light of the changes under Article 29 of the Law on Changes and Additions to the Law on Pensions and Disability Insurance (Official Gazette of the Republic of Slovenia, No. 7/1996). The institute immediately sent a report to the Health Insurance Institute. Despite this the complainant was unable to obtain compulsory health insurance since she did not have a temporary residence permit. Because of her health problems the complainant had missed the deadline for prolonging her permit and was unable to get a permit at a later date.

In the light of the poor health and personal situation of the complainant the ombudsman communicated his opinion to the Ljubljana Administrative Unit on the basis of Article 25 of the Law on the Human Rights Ombudsman that all possibilities should be studied so that the application for a temporary residence permit should be approved with the result that the complainant could finally get the medical treatment she urgently needed. The administrative unit accepted the ombudsman's opinion and issued the complainant a temporary residence permit. 

5.2-3/96 - Actions of a criminalist and the right of respect for private and family life

Two complainants complained because of the actions of a criminalist from the Ljubljana Internal Affairs Administrative. They claimed that when collecting information about allegations of neglect and cruel treatment of a child (criminal offences under Article 201 of the Penal Code), he tried to convince the female complainant to leave her husband, the father of her four children, and to divorce him as though he were a criminal, a violent mental case, telling her that she could not expect a future with him.

We requested an explanation from the Ministry of Internal Affairs. The ministry reported that in an informative conversation the criminalist had advised a divorce as one of the ways of resolving their family problems. The ministry's assessment was that the criminalist had acted in accordance with the applicable regulations and within his authority. We drew the attention of the ministry to Article 8 of the European Convention for Human Rights, which specifies the negative liability of the state to refrain from encroaching on privacy. The Constitution of the Republic of Slovenia also guarantees the individual the protection of his privacy. Legal regulations based on the constitutional restrictions of human rights and fundamental freedoms allow specific encroachments on privacy in preliminary proceedings. Among the competences of employees of the Ministry of Internal Affairs are matters relating to public safety, including the prevention of criminal actions. Here we stressed our opinion that the notion of preventing criminal actions cannot possibly be interpreted so broadly as to mean that a criminalist should have the right to advocate the break-up of a marriage. The two complainants started a family with the birth of their children. The state protects families and creates the necessary conditions for this protection. Children have the right to live with both parents, which is also in their best interest. In all activities relating to children the good of the child must be the guiding principle. In the case of neglect of young children or a breach of the obligation of care the courts or social services centres are responsible for taking action. In this regard counselling is the responsibility of care organisations and other expert bodies which are trained for this and which know how to give the proper professionally-based advice for the good of the child and the preservation of the family.

We assessed the action of the criminalist to be in excess of his authority and unlawful. We proceeded from the assumption that the criminalist does not have the appropriate professional education and experience to be able to advise or even try and persuade one of a married couple to divorce her partner and the father of her children. The complainants justifiably counted the criminalist's advice as an intolerable breach of their privacy, especially in the light of their belief, habits and understanding of marriage. We proposed to the Ministry of Internal Affairs that the case be dealt with again and that they send a written apology to the complainants if they accept our views and reasons. The ministry advised us that they agreed with our findings that the criminalist had behaved incorrectly when he advised divorce as a way of solving family problems. The ministry has apologised in writing to the complainants. 

6.3-897/95 - Request for a retrial, hunger strike

A complainant who began a hunger strike on 12 May re-lodged an appeal for a retrial on 16 May. This request had already been rejected once, as had a previous request for a special test of the legal verdict. By re-opening proceedings the complainant wanted a retrial taking into account all the evidence which he had submitted for his defence. Through our contact with the complainant we became aware that he was in extreme emotional distress. We therefore recommended to the court which had heard his case that it should give priority treatment to the matter. We stressed that a merely formal treatment could not arrive at the correct verdict, which is the goal of the constitutionally protected right to a fair trial, and that what was needed was a careful substantive analysis of all decisive circumstances. The court rejected the request for a re-opening of criminal proceedings. An appeal was also unsuccessful. Then the Supreme Court granted the request for the protection of legality.

In all the above procedures we advised the use of legal remedies during our contacts with the complainant and his defence counsels, and urged the competent bodies to deal with the matter as quickly as possible. We should stress that the ombudsman rejects hunger strike as a way of enforcing any kind of demand. We therefore dissuaded the complainant from continuing a strike which had damaged his health and which could even threaten his life. 

6.4-185/1996 - Eviction from an apartment

Two elderly sisters, one of whom is an invalid because of debility, nanosomia and other illnesses, and the other of whom is a heart patient. They did not know how to get themselves out of an apparently insoluble position whereby they were faced with eviction from the apartment in which they lived. Via their appointed lawyer they had lodged a proposal for a postponement of the eviction order. At the same time, with the help of the competent social services centre and housing fund, they had applied urgently for alternative housing or temporary accommodation. According to the complainants the court had not decided on their proposal for postponement of eviction, but had already set the date for the eviction.

We communicated to the court our opinion in which we stressed that the goal of the court order procedure is the effective realisation of a creditor's claim but that this should not mean neglecting the principles of a social state. Execution of a court order is not something which must be achieved whatever the cost. This also derives from the principle of protection of the debtor, according to which the court is bound, when carrying out a court order to take into account the personal dignity of the debtor and see that the order disadvantages them as little as possible. The Law on the Enforcement of Judgements sets out a number of procedural guarantees and formal and substantive conditions for permitting and carrying out court orders. Article 66/4 of the Law on the Enforcement of Judgements states that a until a resolution on delaying a court order becomes legally binding a court may only carry out those actions which do not have the consequence of making the postponement superfluous. At the same time we drew attention to the serious health and social problems of both complainants, i.e. the debtors in the court order procedure, which can be a separately legitimate reason for delaying a court order. We proposed to the social services centre that they visit the complainants and assess their living conditions, state of health and the distress that they are in because of the imminent eviction. On the basis of this visit the social services centre sent a special recommendation to the court for a temporary postponement of the court order for a few months so that temporary accommodation could be provided for the complainants. The court approved the new proposal for the postponement of the court order and cancelled the planned eviction. A few months later the complainants moved into another apartment allocated with the help of social services.

Letno poročilo 1996 - Poglavje 4.

OPIS IZBRANIH PRIMEROV

1.7-1695/95 - varstvo osebnih podatkov

Pobudnica nam je poslala dopis, s katerim zavarovalnica obveščanjenega sina, da je na "črni listi", ki jo bodo poslali "na določeneustanove in podjetja”, če ne bo poravnal svojih obveznosti dozavarovalnice. Pobudnica nas prosi, naj preverimo upravičenost takšnegadopisa z vidika varstva osebnih podatkov.

Pobudo smo skupaj s kopijo dopisa posredovali inšpektorju za varstvoosebnih podatkov ter ga prosili za ukrepanje v skladu z zakonom.

Inšpektor za varstvo osebnih podatkov nas je obvestil, da je nazavarovalnici opravil inšpekcijski pregled, kjer je bilo ugotovljeno,da je šlo za kršitev zakona o varstvu osebnih podatkov. Direktorzavarovalnice je inšpektorju poslal pojasnila v zvezi s spornimdopisom, v katerih ugotavlja, da je poslovna enota v spornem dopisuuporabila “povsem neustrezne in neprimerne izraze”.Zavarovalnica bo poskrbela, da zakon o varstvu osebnih podatkov vprihodnje ne bo kršen. Inšpektor je zavarovalnico opozoril, naj vprihodnje upošteva pravice, ki jih posamezniku daje zakon o varstvuosebnih podatkov.

2.1-717/95 in 2.2-1656/95 - pravica zapornika do vpogleda v osebni spis

Pobudnika, ki prestajata zaporno kazen v Zavodu za prestajanje kaznizapora Dob pri Mirni, sta se pritožila, da jima uprava zavoda ne dovolivpogleda v osebni spis, ki ga zavod vodi za vsakega izmed njiju.

Na podlagi poizvedb smo ugotovili, da ta pravica obsojencem, kiprestajajo zaporno kazen, nikakor ni zagotovljena. Novela zakona oizvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list RS št. 12/92) se nanaša tudi nazbirko podatkov o obsojencih na prestajanju zaporne kazni in na varstvoosebnih podatkov. Po členu 44j spremenjenega in dopolnjenega zakona oizvrševanju kazenskih sankcij je določeno, da minister, pristojen zapravosodje, podrobneje predpiše način zbiranja podatkov in vodenjezbirke podatkov o obsojencih. Po naših ugotovitvah minister zapravosodje doslej takšnega podzakonskega akta ni izdal. Dejstvo, da ninavedenega podzakonskega predpisa povzroča nejasnosti v zvezi zizvrševanjem pravice obsojenca do vpogleda v podatke, ki so vsebovani vzbirki podatkov o obsojencih na prestajanju zaporne kazni. Ugotovilismo, da zavodi za prestajanje kazni, ki vodijo zbirko podatkov oobsojencih (upravljavci zbirke), nimajo navodil, kako posameznemuobsojencu zagotoviti pravice, ki mu gredo v razmerju do upravljavcazbirke podatkov po zakonu o varstvu osebnih podatkov. V praksi je topomenilo, da zavodi za prestajanje zaporne kazni obsojencem neomogočajo vpogleda v njihov osebni spis in s tem v zbirko podatkov, kise nanašajo nanje.

Ministrico za pravosodje smo opozorili, da je treba z izdajopodzakonskega akta zapolniti pravno praznino. Upravi za izvrševanjekazenskih sankcij pri ministrstvu za pravosodje pa smo podali mnenje,da je treba zapornikom zagotoviti pravico do vpogleda v osebni spis,četudi pravna ureditev ni popolna. Uprava za izvrševanje kazenskihsankcij je naše mnenje upoštevala ter izdelala navodila, kako najzavodi za prestajanje zaporne kazni ravnajo, da se obsojencem zagotovipravica do vpogleda v podatke, ki so vsebovani v zbirki podatkov oobsojencih na prestajanju zaporne kazni. Pobudnikoma je bil vpogled vnjun osebni spis omogočen 27. decembra 1995 oziroma 9. januarja 1996.

2.1-1470/95 - dolgotrajnost pripora

Pobudnik se je na varuha človekovih pravic obrnil zaradi dolgotrajnosti pripora, ki je bil odrejen 8. maja 1994.

V zvezi z njegovo zadevo smo se večkrat obrnili na predsednikaOkrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, ki je obravnavalo njegovo zadevo,vodjo Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu in Višjegadržavnega tožilstva v Mariboru. Poudarili smo, da pripor pomeni izjemenposeg v pravico do osebne svobode in je dovoljen le toliko, kolikor jeto neizogibno potrebno za potek kazenskega postopka in varnost ljudi inda pri tem velja načelo, da ni mogoče uporabljati strožjih ukrepov, čese da namen doseči z blažjim, vzpostavljeno pa mora biti tudisorazmerje s težo kaznivega dejanja in osebnostjo storilca. Kerpriporne zadeve terjajo hitro in prednostno reševanje, smo zaprosili,da se naši dopisi obravnavajo tudi kot priporočilo, da se zagotovitekoče in hitro obravnavanje pobudnikove zadeve.

Glede na zadnjo odločitev tožilstva v zadevi pobudnika, na podlagikatere je bilo očitno, da pobudniku ne bo izrečena obsodilna sodba vdveletnem roku po vložitvi obtožnice kot to določa člen 207/5 zakona okazenskem postopku, smo izrazili tudi vprašanje smotrnosti nadaljnjegapodaljševanja pripora. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča vSlovenj Gradcu je naše mnenje očitno upošteval in je pobudniku odpravilpripor deset dni pred iztekom dveletnega roka po vložitvi obtožnice.

2.1-1625/95 - obračunavanje plačila za delo obsojencev

Pobudnik, ki prestaja zaporno kazen v Zavodu za prestajanje kaznizapora Dob pri Mirni, se je pritožil, ker za delo kuharja v zaporu neprejema plačila, odmerjenega po 53. členu zakona o izvrševanjukazenskih sankcij. Po navedenem zakonskem določilu imajo obsojencipravico do plačila za opravljeno delo, ki znaša četrtino povprečneplače delavcev za enakovrstno delo v podjetjih, če dosegajo pri delupovprečen uspeh. Podobno določa tudi izvedbeni predpis (5. členpravilnika o načinu in odmerjanju plačila za delo obsojencev in onagradah za delo mladoletnikov v prevzgojnem domu). Člen 53/7 zakona oizvrševanju kazenskih sankcij določa, da se za povprečno plačo, ki seuporablja za izračun plačila obsojencev, šteje povprečna čista plačadelavcev, ki jo ugotovi in objavi Zavod R Slovenije za statistiko.Statistični urad R Slovenije že več let ne ugotavlja in ne objavljapovprečne čiste plače delavcev za določena dela in naloge (na primer zakuharja). Tako zavodi za prestajanje zaporne kazni pri določanjuplačila obsojencem za opravljeno delo ne morejo kot osnovo upoštevatipovprečne plače delavcev za enakovrstno delo v podjetjih. KerStatistični urad Republike Slovenije ne ugotavlja in ne objavljapovprečne čiste plače po členu 53/7 zakona o izvrševanju kazenskihsankcij, zavodi za prestajanje zaporne kazni po lastni presoji in narazlične načine izračunavajo plačilo obsojencem za opravljeno delo.Ministrstvo za pravosodje oziroma njegova uprava za izvrševanjekazenskih sankcij o tem ni dala enotnega navodila.

V našem mnenju, ki smo ga posredovali upravi za izvrševanjekazenskih sankcij oziroma ministrstvu za pravosodje, smo opozorili, dazato, ker Statistični urad Republike Slovenije ne ugotavlja in neobjavlja podatka, ki bi po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij moralslužiti kot osnova za ugotavljanje višine plačila obsojencem zaopravljeno delo, ne smejo slednji trpeti škodnih posledic, da bi bilonjihovo plačilo nižje od tistega, ki jim ga zagotavlja veljavnipredpis. Na podlagi pritožb obsojencev in našega posredovanja jeministrica za pravosodje izdala navodilo, da je treba za obračunplačila za delo obsojencev uporabljati povprečno mesečno čisto plačo nazaposleno osebo v gospodarstvu Republike Slovenije za obdobje trehprejšnjih mesecev. Ta podatek vsak mesec objavlja Statistični urad RSlovenije v Uradnem listu R Slovenije v poročilu o gibanju plač. S temje obsojencem tudi zagotovljeno, da se jim plačilo zvišuje tako, kot sezvišujejo plače zaposlenih v gospodarstvu. Žal smo kasneje ugotovili,da zavodi za prestajanje zaporne kazni navodila ministrice ne izvajajo.

2.1-3/96 - pravica pripornika do zagovornika

Na varuha človekovih pravic je pripornik naslovil pobudo, v katerije zatrjeval, da mu v soboto ni bil omogočen pogovor z njegovimzagovornikom.

Iz prejetega poročila Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana,v katerem se je pobudnik nahajal, izhaja, da izrecne prepovedi obiskaodvetnika s strani delavcev zavoda tega dne ni bilo. Odvetniku je bilonamreč pojasnjeno, da v zavodu potekajo obiski obsojencev in je zatovečja prostorska stiska. Zaradi tega bi odvetnik ob morebitnem obiskupripornika moral počakati na ustrezen prostor za pogovor. Tako priorganizaciji obiska zgovornika v konkretnem primeru ni bilo ničspornega, kar je potrdil tudi zagovornik. Obisk pripornika je bilnamreč zaradi povedanega opravljen čez dva dni, še pred glavnoobravnavo. Poleg tega naj bi bilo na sestanku vodstva enotepooblaščenih uradnih oseb sklenjeno, da so dovoljeni obiski odvetnikovpri pripornikih le vsak delovni dan, razen sobot.

Tudi ministrstvo za pravosodje je na podlagi že navedenih razlogovocenilo, da v konkretnem primeru delavci zavoda niso ravnali vnasprotju z zakonom oziroma pravilnikom in niso prizadeli osnovihpravic pripornika. Ministrstvo pojasnjuje, da pogovore odvetnikov spriporniki ureja 41. člen pravilnika o izvrševanju pripora, ki določa,da ima odvetnik pravico govoriti s pripornikom ob vsakem času, razen včasu dnevnega obroka in v času sprehoda. Zaradi lažjega dela pa obstajav vseh zavodih bolj neformalen kot formalen dogovor z zagovorniki, daprihajajo na obiske k pripornikom v delovnem času zavoda. To je v času,ko je v zavodu prisotno več delavcev in je mogoče zagotoviti normalnepostopke. Ni primera, da odvetniku ne bi omogočili pogovora spripornikom ob kateremkoli drugem času. Pravilnik pa se doslednospoštuje v primerih reševanja zadev, ki so vezane na določen rok, in vprimerih novodošlega pripornika.

Ministrstvo meni, da je sklep vodstva enote pooblaščenih uradnihoseb v očitnem nasprotju s pravilnikom o izvrševanju pripora in preseganeformalne dogovore z zagovorniki. Na podlagi našega posredovanja sozato poskrbeli, da se je ta sklep odpravil. Prav tako meni, da je trebate zadeve v novem pravilniku natančenje urediti. V okviru pristojnostiministrstva pa se bodo dogovorili o enotnem načinu obveščanjazagovornikov.

2.2-1872/95 - bolnik na prestajanju zaporne kazni

Prejeli smo pobudo obsojenca, ki prestaja zaporno kazen v Zavodu zaprestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. Pobudnik zatrjuje, da jeinvalid, ki boluje za hudo neozdravljivo boleznijo (mišičnodistrofijo).

Na podlagi opravljenih poizvedb smo ugotovili, da je zdravstvenostanje pobudnika takšno, da ni sposoben živeti v prostorih, ki sonamenjeni za nastanitev obsojencev. Zaporno kazen prestaja v bolniškisobi pod stalnim zdravniškim nadzorom. Dobili smo mnenje zdravnika, dapobudnik zaradi bolezni ni primeren za prestajanje zaporne kazni.Najpozneje v enem letu bo vezan na invalidski voziček in bo potrebovalstalno podporo in pomoč druge osebe. Pobudnik je vložil prošnjo zapogojni odpust, h kateri je uprava zavoda dala pozitivno mnenje.

Spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva mora bitizagotovljeno tudi med prestajanjem zaporne kazni. Nadaljevanjeizvrševanja zaporne kazni bi zaradi pobudnikove bolezni in negativneprognoze zdravstvenega stanja lahko privedlo do nečloveškega inponižujočega kaznovanja oziroma ravnanja. Odvzem prostosti v takšnihokoliščinah ne more doseči ciljev in namena, zaradi katerih jepobudniku sodišče izreklo zaporno kazen. Zato smo komisiji za pogojniodpust predlagali, naj takšno naše mnenje obravnava in čimprej odloči opredlogu za pogojni odpust.

2.2-20/96 - premestitev obsojenca v drug zavod za prestajanje zaporne kazni

Pobudnik je kot obsojenec na prestajanju zaporne kazni v Zavodu zaprestajanje kazni zapora Dob pri Mirni vložil prošnjo na ministrstvo zapravosodje za premestitev v drug zavod. Predlog za premestitev jeposlal v vednost varuhu človekovih pravic s prošnjo za našeposredovanje, da bi bila njegova vloga ugodno rešena.

Opravili smo potrebne poizvedbe ter ugotovili, da ima pobudniktežave z zdravjem: že daljši čas boluje zaradi kroničnega vnetjatrebušne slinovke. Pred nastopom kazni se je zdravil v celjskibolnišnici. Tam pa živi tudi njegova 17-letna partnerka z njunimotrokom. Zaradi denarnih težav in oddaljenosti zavoda, v katerempobudnik prestaja zaporno kazen, partnerka z otrokom pobudnika ne moreredno obiskovati. Pobudnika, ki je grozil z gladovno stavko, smoopozorili, da to ni pravi način za uveljavljanje njegovih zahtev.Ministrstvu za pravosodje pa smo predlagali posebno pozornost inskrbnost pri obravnavi pobudnikovega primera, saj smo ocenili, da toterjajo zdravstveni, socialni in človekoljubnimi razlogi.

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij pri ministrstvu zapravosodje nas je nato obvestila, da je bilo pobudnikovi prošnjiugodeno. Pobudnik je bil premeščen v Zavod za prestajanjemladoletniškega zapora in kazni zapora Celje.

2.2-23/96 - pomoč obsojencu pri pridobitvi socialnega stanovanja po prestani zaporni kazni

Pobudnik prestaja zaporno kazen. Pritožuje se, da je pristanovanjskem skladu vložil prošnjo za dodelitev socialnega stanovanja,vendar kljub dvakratnemu urgiranju ni dobil odgovora. Prosi zaposredovanje varuha, da bi bil njegov stanovanjski problem rešen prediztekom prestajanja zaporne kazni.

V zvezi z njegovimi navedbami smo opravili poizvedbe pri pristojnemstanovanjskem skladu. S stanovanjskega sklada so nam v vednost poslalifotokopijo odgovora pobudniku, s katerim so ga seznanili, da nimajoprostega stanovanja in mu predlagali, naj se prijavi na razpis zasocialna stanovanja v najem, ki bo predvidoma jeseni.

Na podlagi 7. člena zakona o varuhu človekovih pravic smostanovanjskemu skladu predlagali, naj glede na to, da se pobudnikuizteka prestajanje zaporne kazni, skupaj s centrom za socialno deloponovno proučijo možnost pravočasne rešitve njegovega stanovanjskegaproblema. Po omenjenem posredovanju varuha smo dobili odgovor, da jepri reševanju stanovanjske vloge pobudnika prišlo do pomote. Sporočiliso, da zaenkrat še nimajo nobenega prostega stanovanja, vendar vsodelovanju s centrom za socialno delo intenzivno iščejo možnostpravočasne rešitve.

2.2-37/96 - kršenje hišnega reda v zavodu za prestajanje zaporne kazni

Na varuha človekovih pravic se je obrnil obsojenec glede ravnanja znjim v Zavodu za prestanjanje kazni zapora Ljubljana zaradi očitka, daje kršil hišni red (kajenje marihuane).

Informacije o tem primeru smo zahtevali od uprave za izvrševanjekazenskih sankcij. Po vsestranski in natančni proučitvi navedbpobudnika uprava ugotavlja, da je v tem primeru prišlo do vrstenepravilnosti. Tako v konkretnem primeru ni bilo izdano potrdilo oodvzemu predmetov, prav tako upravnik zaporov ni izdal odločbe oodvzemu predmetov. Že začeti disciplinski postopek zoper obsojenca jebil ustavljen na neformalen način in premestitev obsojenca v okviruistega zavoda v zaprti oddelek ni bila izvedena z odločbo.

Glede na ugotovljene nepravilnosti smo od uprave zahtevali še, danas seznani z nadaljnjim ukrepanjem v tem primeru. Za primer, da dotega še ni prišlo, pa smo predlagali, da takoj ravnajo v skladu spooblastili in pristojnostmi in nas o tem obvestijo. Uprava nam je natosporočila, da zoper odgovorne delavce v zavodu niso uvedlidisciplinskega postopka. So pa vodstvo zavoda na ugotovljene napake inpomanjkljivosti resno in nedvoumno opozorili. Uprava v mejah svojihpooblastil tudi sicer nenehno spremlja ravnanje zavoda v smeriuveljavljanja pravic in obveznosti zaprtih oseb, pri čemer opozarja navsako morebitno ugotovljeno pomanjkljivost. Zoper nekatere kršiteljedelovne discipline je bil v tekočem letu uveden tudi disciplinskipostopek in izrečen ustrezni disciplinski ukrep. Sporočili so nam še,da se bodo pobudniku po pooblaščenem delavcu za ugotovljene napake tudiopravičili.

2.2-41/96 - prepozna vročitev sodnega vabila obsojencu v zavodu za prestajanje zaporne kazni

Obsojenec je v pritožbi varuhu človekovih pravic navedel, da mu jeuprava zavoda, v katerem prestaja zaporno kazen, prepozno izročilavabilo sodišča. Tako se ni mogel udeležiti seje senata, na kateri jesodišče odločalo o njegovi pritožbi, ki jo je vložil kot obtoženec vkazenskem postopku.

Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni smo opozorili napobudnikov primer ter zahtevali pojasnilo. Ugotovili smo, da je sodnovabilo za pobudnika v zavod prispelo 20. junija 1995. Seja pritožbenegasenata je bila določena za 7. julija 1995. Vabilo je bilo v odprtikuverti in je bila uprava zavoda z datumom seje senata tako seznanjena.V času, ko je sodno vabilo prispelo v zavod, je bil pobudnik odsoten,ker je bil na letnem dopustu. V zavod se je vrnil dne 3. julija 1995.Uprava zavoda pa je, očitno iz malomarnosti, pobudniku vabilo izročilašele 9. julija 1995, torej dva dni po seji pritožbenega senata.

Trditve pobudnika so se torej izkazale kot točne. Zaradi napakeuprave oziroma delavcev zavoda za prestajanje zaporne kazni je bilopobudniku kot obtožencu v kazenskem postopku onemogočeno, da bi seudeležil seje senata, na kateri je sodišče odločalo o njegovi pritožbi.Zaradi opustitve pravočasne vročitve so bile kršene procesne praviceobtoženca v kazenskem postopku. Uprava zavoda za prestajanje kaznizapora Dob pri Mirni nam je zagotovila, da se kaj takega ne bo večdogajalo.

2.2-43/96 - izgubljene zasežene listine

Pobudniku sta bili v preiskavi, ki jo je odredilo sodišče, 27.oktobra 1992 med drugimi predmeti zaseženi tudi Vojna izkaznicaRepublike Bosne in Hercegovine ter Domovnica Republike Hrvatske. Varuhučlovekovih pravic se je pritožil, da mu zaseženih listin niso vrnili,čeprav je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno končan insodišče ni odredilo odvzema teh predmetov.

Zahtevali smo pojasnilo ministrstva za notranje zadeve. Ministrstvoje pobudnikovo pritožbo ocenilo za utemeljeno. Ugotovilo je, dakriminalist v dokumentacijo, s katero je ministrstvo pobudnikovo zadevopredalo pravosodnim organom, ni zapisal, da sta zaseženi listinipriloga ovadbi. Prav tako ni bilo zabeleženo, da sta ti listini mordaprilogi potrdilu o zasegu predmetov. Listin, ki sta bili pobudnikuzaseženi, tako sedaj ni moč najti. Ministrstvu smo predlagali, naj spobudnikom vzpostavijo stik in nastali položaj rešijo sporazumno tako,da zaradi tega pobudnik ne bo trpel škode.

Ministrstvo je našemu predlogu sledilo. S pobudnikom so sepogovorili ter mu predlagali, naj pri pristojnih tujih organih zahtevaizdajo novih listin. Povrnitev nastalih stroškov v zvezi z izdajo novihdokumentov pa bo lahko zahteval od ministrstva. Ocenjujemo, da jetakšna rešitev primera sprejemljiva, saj državni organi RepublikeSlovenije ne morejo nadomestiti izgubljenih uradnih listin drugedržave. Priznanje storjene napake s strani delavcev ministrstva zanotranje zadeve pa ima odmev tudi v zavezi, da ministrstvo pobudnikupovrne stroške, nastale zaradi urejanja izgubljenih dokumentov.

2.3-9/96 - hospitalizacija bolnika z duševno boleznijo v splošni in psihiatrični bolnišnici

Pobudnik se je pritožil, da je bil proti svoji volji hospitaliziranv Splošni bolnišnici Trbovlje. Pobegniti je moral skozi okno bolnišnicein bos prepešačiti pet kilometrov do doma. Kasneje je bilneprostovoljno hospitaliziran na Psihiatrični kliniki v Ljubljani.Proti svoji volji je bil deležen medikamentoznega zdravljenja inpomirjeval, pri čemer poudarja njihovo škodljivost in stranske učinke.Poskusi, da bi dobil pravno pomoč, so bili neuspešni, zato je pobegniltudi iz psihiatrične bolnišnice, ko je bil premeščen na odprti oddelek.

V mnenju, ki smo ga posredovali Splošni bolnišnici Trbovlje, smoopozorili, da je, če so podani zakonsko določni pogoji, hospitalizacijaproti volji bolnika dovoljena le v psihiatričnem zdravstvenem zavodu,ne pa v bolnišnici za zdravljenje telesnih bolezni. Splošna bolnišnicaTrbovlje je pojasnila, da so neutemeljene obtožbe o hospitalizacijibolnika proti njegovi volji. Zanj so storili vse, kar so lahko, v dobriveri, da mu pomagajo. Ob sprejemu je bil bolnik zelo oslabel, naoddelku bolnišnice pa naj bi izključili organski vzrok bolezni.Bolnišnico je samovoljno zapustil šesti dan hospitalizacije. Pobudnikje bil sedem dni kasneje proti svoji volji hospitaliziran na zaprtemoddelku Psihiatrične klinike v Ljubljani. Bolnišnica je o sprejemubolnika obvestila Okrajno sodišče v Ljubljani zunaj 48-urnegazakonskega roka. Obvestilo o pridržanju je (brez navedbe ure sprejema)poslala sodišču šele tretji dan hospitalizacije na zaprtem oddelku.Obvestilo o pridržanju je sodišče prejelo dan kasneje ter hkrati tudisamo kršilo zakon, saj pridržane osebe ni obiskalo ne v zakonskem rokutreh dni in tudi kasneje ne. Po enajstih dneh hospitalizacije nazaprtem oddelku je psihiatrična klinika sporočila sodišču, da je bilbolnik premeščen na odprti oddelek. Dva dni kasneje pa je pobudniksamovoljno zapustil bolnišnico in odšel domov. Svojci so ga pripeljalinazaj v bolnišnico in znova je bil hospitaliziran na zaprtem oddelkuter čez nekaj dni premeščen na odprti oddelek. Bolnik je zdravilaodklanjal, zato je zdravstveno osebje pazilo, da je predpisano terapijoredno jemal.

Pobudnik se je na varuha človekovih pravic obrnil že po končanihhospitalizacijah. Ker se sodišče v času pridržanja pobudnika niodzvalo, preskusa zakonitosti njegovega pridržanja ni bilo. Tako smolahko le ugotovili kršitve zakona ter opozorili, da je neprostovoljnozdravljenje dopustno le na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, kije skupaj s prisilno hospitalizacijo lahko le ukrep ultima ratio.Okrajno sodišče v Ljubljani je neodzivanje na posredovano obvestilo opridržanju opravičevalo s premajhnim številom sodnikov, velikimštevilom pridržalnih postopkov in dejstvom, da je bil bolnik enajstidan hospitalizacije premeščen na odprti oddelek bolnišnice.

3.0-2/96 - pravica do denarnega nadomestila

Pobudnik je do 29. septembra 1995 opravljal zasebnoavtoprevozništvo. S tem dnem je to dejavnost prenehal opravljati, kerje bila pri njem ugotovljena III. kategorija invalidnosti po zakonu opokojninskem in invalidskem zavarovanju s pravico do nadomestila plačeza čas čakanja na ustrezno razporeditev oziroma zaposlitev na drugoustrezno delo, pri čemer se to nadomestilo začne izplačevati po pretekučasa prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti po zakonu ozaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Pobudnik je 4.oktobra 1995 vložil zahtevek za priznanje pravice do denarneganadomestila za čas brezposelnosti; pristojni organ zavoda zazaposlovanje je zahtevek zavrgel z obrazložitvijo, da ni pristojen zareševanje zahtevka, ker gre v tem primeru za invalida III. kategorijein da je za reševanje pristojen zavod za pokojninsko in invalidskozavarovanje.

Varuh je ocenil, da tako ravnanje nima pravne podlage v obstoječizakonodaji in da gre za vprašanje kratenja pravice državljana dosocialne varnosti po 50. členu ustave. To oceno je utemeljil ssklicevanjem na določila 1., 14., 15. in 19. člena zakona ozaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Na podlaginavedene ocene je varuh predlagal ministrstvu za delo, družino insocialne zadeve, da v okviru svojih pristojnosti zagotovi usklajenoizvajanje zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnostiter zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju tako, da bodozavarovancem zagotovljene pravice, ki jim po obeh zakonih pripadajo.

Ministrstvo je predlog sprejelo in v zvezi z izvajanjem navedenihzakonov v primeru, ki ga navaja pobudnik, sprejelo stališče, da sezavarovancu najprej prizna pravica do denarnega nadomestila za časbrezposelnosti, po preteku trajanja te pravice pa zavarovancu pripadajopravice iz invalidskega zavarovanja. V pobudnikovem primeru jeministrstvo odpravilo po nadzorstveni pravici odločbo zavoda, s kateroje bil zavržen njegov zahtevek za priznanje pravice do denarneganadomestila za čas brezposelnosti. S tem je bilo pobudniku omogočenouveljavljanje pravic, ki mu gredo po zakonu.

3.1-1789/95 - trajni prese ni delavec in upokojitev

Pobudnik je varuha človekovih pravic zaprosil za pomoč pri reševanjunjegove hude socialne stiske, v kateri se je znašel po prenehanjuprejemanja nadomestila za brezposelnost. Delovno razmerje mu jeprenehalo zaradi stečajnega postopka. Pobudnik se je prijavil priRepubliškem zavodu za zaposlovanje, Območna enota Ljubljana, Urad zadelo Trbovlje. Z odločbo zavoda mu je bila priznana pravica dodenarnega nadomestila za primer brezposelnosti za 24 mesecev. Pobudniktrdi, da mu je bilo ob vročitvi odločbe pojasnjeno, da se mu bo denarnonadomestilo podaljšalo, ker mu do izpolnitve pogojev za upokojitevmanjka pet let zavarovalne dobe. Po izteku denarnega nadomestila mu jedo izpolnitve pogojev za upokojitev manjkalo tri leta in tri dni. Zatoje bil zahtevek za podaljšanje denarnega nadomestila po 26. členuzakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti z odločboRepubliškega zavoda za zaposlovanje Območna enota Ljubljana zavrnjen.Pobudnik je na predlog zavoda dokupil šest dni zavarovalne dobe za časslu enja vojaškega roka in vlo il prito bo zoper zavrnilno odločbozavoda. Ministrstvo za delo, dru ino in socialne zadeve je prito bozavrnilo. Prav tako je Ministrstvo zavrnilo prito bo zoper sklepzavoda, s katerim je bil zavr en predlog za obnovo postopka, vlo enzaradi kasnejšega dokupa šestih dni zavarovalne dobe.

Pobudnik se pritožuje, ker kljub temu, da se je redno oglašal naUradu za delo Trbovlje in se vseskozi ravnal po njihovih navodilih, nibil pravočasno obveščen o manjkajočih treh dnevih zavarovalne dobe.

Po našem posredovanju so z Republiškega zavoda za zaposlovanjeObmočna enota Ljubljana odgovorili, da so v tej zadevi ravnali v skladus 26. členom zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primerbrezposelnosti, s katerim je določeno, da se izplačevanje denarneganadomestila podaljša do izpolnitve pogojev za upokojitev zavarovancu,kateremu ob izteku roka za izplačevanje denarnega nadomestila doizpolnitve pogojev za upokojitev manjkajo največ tri leta.

Na ponovno posredovanje varuha je Urad za delo Trbovlje pobudnikupriskrbel usposabljanje z delovnim razmerjem za devet mesecev, kasnejepa bo lahko izkoristil pravico do denarnega nadomestila do izpolnitvepogojev za upokojitev.

3.1-8/96 - enostransko odtegovanje pokojnine

Pobudnik se je pritožil zoper ravnanje Zavoda za pokojninsko ininvalidsko zavarovanje Republike Slovenije, ki je pričel od njegovepokojnine enostransko odtegovati 16.000,00 tolarjev na mesec. Takšnoravnanje je zavod pojasnil s tem, da je pri nakazovanju pokojnineprišlo do napake in je pobudnik prejel večji znesek, do katerega ni bilupravičen. Zato je zavod enostransko sprejel odločitev, da bo pobudnikv naslednjih 20 mesecih vrnil prejeto preplačilo. Pobudnik se s takšnimnačinom reševanja zatrjevane napake zavoda ni strinjal. Svojoodklonilno stališče je zavodu sporočil z dvema priporočenima pismoma,vendar odgovora ni prejel.

Na podlagi opravljenih poizvedb smo zavodu predlagali, naj se spobudnikom o znesku in načinu vračila sporazume, če se ne bo strinjal,pa naj ubere ustrezno pravno pot.

Na podlagi našega posredovanja je zavod takoj prenehal pobudnikuodtegovati preplačilo od njegove pokojnine ter nam sporočil, da se bodoz njim dogovorili o višini preplačila in o višini obroka, ki naj bi gaslednji vsak mesec vračal v obliki odtegovanja od pokojnine.

3.1-29/96 - pravice invalida III. kategorije invalidnosti po prenehanju delovnega razmerja

Pobudnik je bil zaposlen v krajevni skupnosti. Ta delodajalec jeimel zaposlenih manj kot pet delavcev. Junija 1994 je bil z odločbozavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje razvrščen v III.kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do razporeditveoziroma zaposlitve na drugo ustrezno, lažje fizično delo. Delodajalecpa ni imel delovnega mesta, ki bi ustrezalo delovni zmožnostipobudnika. Zato mu je dne 29. septembra 1994 izdal odločbo o priznanjupravice do čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno lažje fizično delo spolnim delovnim časom od 1. oktobra 1994 naprej. Hkrati je določilosnovo za izračun nadomestila ter opredelil obveznost pobudnika, da sev 30 dneh po dokončnosti odločbe prijavi pri pristojnem zavodu zazaposlovanje, ker bi mu v nasprotnem primeru prenehalo delovnorazmerje. Ob izdaji te odločbe je delodajalec odjavil pobudnika izzavarovanja zaradi prenehanja delovnega razmerja. Pobudnik je ravnalskladno z odločbo in se 5. oktobra 1994 prijavil zavodu za zaposlovanjekot iskalec ustrezne zaposlitve. Ni pa uveljavljal pravice do denarneganadomestila, ker so na zavodu ugotovili, da iz odločbe, ki mu jo jeizdal delodajalec, ni razvidno, da bi mu prenehalo delovno razmerje.Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je pobudniku zavrnilpravico do nadomestila zaradi nižje plače na drugem delovnem mestu, kerga delodajalec na drugo delovno mesto sploh ni razporedil. Pobudniku jekot invalidu III. kategorije dejansko prenehalo delovno razmerje in od1. oktobra 1994 ni prejemal niti nadomestila plače niti denarneganadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in nenadomestila plače iz invalidskega zavarovanja.

Čeprav je od odločitve organa lokalne skupnosti preteklo več kot enoleto in pobudnik v zadevi ni izrabil pravnih sredstev, smo pobudoobravnavali. Županu občine te lokalne skupnosti smo predlagali, najobčina uredi delovni status pobudnika na način, ki mu bo omogočaluresničitev pravic, določenih z zakonom. Predlog je temeljil nadejstvu, da izdana odločba delodajalca ni mogla biti pravna podlaga zaprenehanje delovnega razmerja pobudnika in mu torej delovno razmerje niprenehalo 30. septembra 1994. Zakon o ustanovitvi občin in določitvinjihovih območij pa je določil obveznost občin za prevzem delavcev,zaposlenih v krajevnih skupnostih, ki so obstajale do ustanovitveobčine na njenem območju, če občinski statut ne predvideva delitveobčine na ožje dele.

Občina je upoštevala naš predlog in izvedla vse potrebno, da jepobudnik lahko uveljavil pravico do denarnega nadomestila za časbrezposelnosti od 1. septembra 1994 naprej; po prenehanju te pravice pabo imel pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditevoziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, skladno s predpisi opokojninskem in invalidskem zavarovanju.

3.1-45/96 - premalo izplačana pokojnina

Pobudnica prejema pokojnino. Pri nakazilu pokojnine za september inoktober 1996 je zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odtegnilod njene pokojnine znesek iz naslova sodne prepovedi, ki v skupni vsotiodtegljajev bistveno presega tretjino oziroma celo polovico zneskacelotne pokojnine. Pobudnica se s takšnim ravnanjem ni strinjala in jena to opozorila zavod, vendar odgovora ni prejela. Zato se je obrnilana varuha človekovih pravic.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje smo prosili zapojasnilo. Pri tem smo opozorili, da zakon o izvršilnem postopku določazgornjo mejo, do katere je mogoče seči z izvršbo na posamezne denarneprejemke. Tako je mogoče seči do ene polovice pokojnine z izvršbo zaprivilegirane terjatve iz naslova zakonite preživnine, odškodnine zanegmotno škodo in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrtitistega, ki jo je dajal. Za druge terjatve pa je mogoče seči z izvršbole do tretjine pokojnine.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nam je odgovoril, daje v primeru pobudnice prišlo do napake pri vnosu podatkov o zamudnihobrestih v računalnik. Napako so odpravili, pobudnici pa so z izrednimnakazilom vrnili nezakonito odtegnjeni del pokojnine za oba meseca.

3.3-8/96 - odločanje zavoda za zdravstveno zavarovanje o pravici zavarovanca brez izdaje odločbe

Pobudnik je pri pristojni območni enoti Zavoda za zdravstvenozavarovanje Slovenije vložil zahtevek za izplačilo nadomestila plače začas začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki je daljša od 30 dni.Zavod je zahtevek pobudnika zavrnil, o zavrnitvi pa ni izdal odločbe,ampak je pobudnika le z dopisom obvestil, da nima pravice donadomestila plače za čas nezmožnosti za delo. Ker je zavod svojoodločitev sporočil le v obliki dopisa in brez pravnega poduka,pobudniku ni bila dana možnost, da se zoper odločitev pritoži.

Varuh človekovih pravic je zaprosil zavod za poročilo o ravnanju vtem primeru, saj je iz določil zakona o zdravstvenem varstvu inzdravstvenem zavarovanju ter pravil obveznega zdravstvenega zavarovanjajasno razvidno, da mora zavod odločati o pravicah iz obveznegazdravstvenega zavarovanja po predpisih, ki urejajo upravni postopek.Zakon o splošnem upravnem postopku pa za odločanje predpisuje formalniakt: upravno odločbo.

Zavod je na podlagi intervencije varuha človekovih pravic pobudnikuizdal odločbo, s katero je sicer zavrnil pobudnikov zahtevek, vendarima pobudnik pravico do pritožbe zoper izdano odločbo nadrugostopenjski organ.

3.4-393/95 - pridobitev zdravstvenih podatkov

Na varuha človekovih pravic se je obrnil pobudnik zaradiodklonilnega stališča Kliničnega centra v Ljubljani glede izročitvefotokopij ali prepisovanja zdravstvene dokumentacije za pokojno hčer.

Varuh je zaradi tega zahteval od Ministrstva za zdravstvo tolmačenje47. člena zakona o zdravstveni dejavnosti, ki govori o pravici dovpogleda v zdravstveno dokumentacijo.

Ministrstvo za zdravstvo je sporočilo, da ni ovir za pridobitevželenih podatkov iz zdravstvene dokumentacije. Po posredovanju varuhaje pobudnik dobil želene podatke.

3.5-641/95 - izvršilna zadeva - dodelitev mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo materi

Na varuha človekovih pravic se je po pomoč obrnila mati mladoletnedeklice. Prosila je za posredovanje pri Upravni enoti Kamnik, ki ni vpričakovanem roku zoper otrokovega očeta opravila izvršbe z izročitvijomladoletne deklice materi. Iz pobude je bilo razvidno, da je bilaodločitev o dodelitvi mladoletne deklice v vzgojo in varstvo materidokončna in pravnomočna. Pravilnost in zakonitost dotedanjega postopkaso presojale vse stopnje upravnega odločanja, vključno z Vrhovnimsodiščem Republike Slovenije.

Po našem posredovanju so z Upravne enote Kamnik odgovorili, da seoče otroka upira izvršbi. Zato menijo, da je zaradi občutljivostipodročja, na katerem se opravlja izvršba, treba pridobiti ustreznostrokovno mnenje o načinu izvršbe. V zvezi s tem so se povezali sCentrom za socialno delo Kamnik in ministrstvom za delo, družino insocialne zadeve.

Varuh človekovih pravic je spremljal nadaljnji potek izvršilnegapostopka, predstavnica urada varuha se je udeležila tudi skupnegapogovora, ki ga je Center za socialno delo Kamnik sklical na pobudoUpravne enote Kamnik. Dogovora, ki sta ga podpisala oče in mati, oče niizpolnil. Razmere so postajale čedalje bolj nevzdr ne. V pogovorih zmaterjo in očetom mladoletne deklice je bilo opaziti, da posledicepočasnega odločanja v izvršilni zadevi trpi predvsem otrok. Varovanjekoristi mladoletne deklice je terjalo čimprejšnjo odločitev in končanjeizvršilnega postopka. Zato je varuh pri upravni enoti posredoval zaodločanje brez nepotrebnega odlašanja in opozoril, da zaradidolgotrajnega in neučinkovitega postopka e nastajajo posledice v škodomladoletnega otroka.

Upravna enota Kamnik je po posredovanju varuha izvršbo hitro in uspešno izpeljala.

3.5-1869/95 - pomoč pri vključitvi učenke v drugo osnovno šolo

Sodišče je v postopku razveze zakonske zveze in dodelitve otroka zzačasno odredbo zaupalo mladoletno deklico v vzgojo in varstvo materiza čas do pravnomočne odločitve o sporu. Mati je deklico vpisala vosnovno šolo v kraju njenega začasnega prebivališča. Oče, ki živi vdrugem kraju, je z mladoletno hčerjo ohranil stike. Maja 1996 sedeklica po očetovi volji, z obiska pri njem, ni vrnila k materi. Odtakrat živi pri očetu. Zaradi očetovega samovoljnega ravnanja deklicaod maja 1996 ni več obiskovala pouka, saj ni bila vpisana v osnovnošolo v kraju prebivališča očeta. Avgusta 1996 se je oče deklice obrnilna varuha človekovih pravic z zahtevo za posredovanje, da se zagotovišolanje za njegovo hčer.

Obrnili smo se na osnovno šolo v kraju, kjer deklica sedaj živi.Vodstvo šole nam je pojasnilo, da pobudnikovi želji za šolanje na domuali za vključitev učenke v njihovo šolo ni mogoče ugoditi, saj za toniso izpolnjeni pogoji. Zaradi prenehanja obiskovanja pouka v maju 1996deklica ni imela spričevala o končanem prvem razredu. Hkrati pa je bilaše vedno vpisana v osnovno šolo v kraju začasnega prebivališča njenematere. Ravnatelju osnovne šole smo predlagali, da pobudnika pisnoobvesti o pogojih za vpis v drugo osnovno šolo. Ministrstvo za šolstvoin šport je pobudniku pojasnilo, da je deklico zavezana vpisati le šolav šolskem okolišu, kjer je začasno prebivališče njene matere. Pobudnikaje ministrstvo opozorilo, da je zavezan omogočiti deklici nadaljevanješolanja na šoli, kjer je obiskovala prvi razred. Pobudnik se zapojasnila in opozorila ni zmenil. Vztrajal je, da deklica šolanjenadaljuje v kraju njenega sedanjega prebivališča.

Ugotovili smo, da je ravnanje pobudnika nepravilno in v nasprotju znamenom roditeljske pravice. Posledica nespoštovanja sodne odločitve,njegovega samovoljnega ravnanja in spora z materjo mladoletne dekliceje, da otrok ne obiskuje pouka. Pozivi pobudniku, naj upošteva sodnoodločbo in s tem omogoči hčeri nadaljevanje šolanja v krajuprebivališča matere, so ostali brez odmeva. Ocenili smo, da v takšnihrazmerah, ko ni zagotovljeno izpolnjevanje šolske obveznosti, nastajaškoda predvsem otroku. Koristi otrok pa morajo biti glavno vodilo zaravnanje vseh državnih organov. V interesu deklice je, da se čimprejponovno vključi v osnovno šolo in naprej obiskuje pouk. Zato smoosnovnima šolama v kraju prebivališča matere in v kraju prebivališčaočeta oziroma deklice predlagali sprejem ukrepov, na podlagi katerihnaj bi deklici omogočili nadaljevanje šolanja in s tem zagotovitevmožnosti obveznega osemletnega šolanja. Po našem posredovanju je bilasprejeta odločitev, da deklica do ureditve razmer med staršema obiskujepouk na šoli v kraju, kjer sedaj prebiva. Od začetka oktobra 1996 takodeklica vendarle nadaljuje šolanje.

3.5-47/96 - stanovanjski problem

Pobudnik je po razvezi skupaj s partnerico in dojenčkom živel vpodnajemniškem stanovanju, za katerega ni imel sklenjene najemnepogodbe in je imel določen rok za izselitev. Pri Stanovanjskem skladuObčine Celje je zaprosil za socialno stanovanje, vendar ni dobilodgovora. Navedel je, da želi rešiti svojo stanovanjsko stisko tudizato, da bi lahko prevzel polno skrb za sina, ki je po razvezi živelpri materi in mu je grozila namestitev v vzgojni zavod.

Ker varuh človekovih pravic nima možnosti, da bi neposrednosodeloval pri reševanju stanovanjske stiske, smo zaprosili Center zasocialno delo Celje, naj pobudniku pomagajo v skladu s svojimipooblastili in pristojnostmi. Pri Stanovanjskem skladu Občine Celje pasmo zaprosili za informacijo, zakaj pobudniku na njegovo vlogo nisoodgovorili. S Centra za socialno delo Celje so nam sporočili, da jenujno, da pobudnik v celoti prevzame skrb za sina. Zato so se sStanovanjskim skladom Občine Celje dogovorili, da bo stanovanjski skladpobudniku in njegovi družini ponudil začasno stanovanje za eno leto, vtem času pa bo objavljen razpis za dodelitev socialnih stanovanj vnajem, na katerem bo pobudnik lahko kandidiral.

Po prejemu našega odgovora se je pobudnik oglasil pri stanovanjskemskladu, kjer mu je bilo rečeno, da trenutno še ne vedo, kdaj bo prvoprosto stanovanje. Na naše ponovno posredovanje smo dobili odgovor, daje prišlo do pomote, ker svetovalka za stanovanjske zadeve ni bilapravočasno obveščena o predlagani rešitvi. Pobudnik je nato kmalu dobilključe stanovanja.

3.5-50/96 - stanovanjski problem

 

Pobudnica je zaprosila varuha človekovih pravic za pomoč vstanovanjski stiski. V pobudi je opisala svoje te ko ivljenje in njenodolgoletno iskanje stanovanja. e kot dojenček je bila nameščena vrejniško družino, kasneje se je poskušala osamosvojiti, vendar ji niuspelo. Trenutno živi pri starejši osebi, ki jo neguje, vendar sorazmere nevzdržne.

Center za socialno delo Celje nam je sporočil, da so seznanjeni sstisko pobudnice. Že pred leti so ji pomagali pri vložitvi prošnje zadodelitev socialnega stanovanja v najem. Navajajo, da so pobudnici žepred štirimi leti pri Stanovanjskem skladu Občine Celje obljubili, dabo kmalu dobila stanovanje, vendar kasneje obljube niso izpolnili. Zatoje večkrat posredoval tudi center za socialno delo, vendar zaman.

Glede na navedbe centra za socialno delo, smo pristojni stanovanjskisklad zaprosili za poročilo o dosedanjem reševanju te zadeve in zainformacijo, kdaj predvidevajo rešitev stanovanjske stiske pobudnice. SStanovanjskega sklada Občine Celje so sporočili, da je na prednostnemseznamu ostal pred pobudnico samo še en upravičenec, in predvidevajo,da bo njena stanovanjska stiska rešena v enem mesecu. Stanovanjskastiska pobudnice je bila v enem mesecu tudi rešena.

3.5-75/96 - pomoč pri razreševanju stanovanjskega problema

Pobudnica je starejša gospa, ki skupaj z invalidno sestro že 55 letživi v stanovanju, iz katerega jima grozi prisilna izselitev. Center zasocialno delo jima ni mogel priskrbeti nadomestnega stanovanja, nitinamestitve v domu starejših občanov. Pri Stanovanjskem skladu Zavoda zapokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije sta vložili prošnjo zadodelitev stanovanja, vendar se bojita, da bi prišlo do prisilneizselitve, preden dobita stanovanje.

Mestno zvezo upokojencev Ljubljana, ki obravnava prošnje zadodelitev stanovanja, smo seznanili z njuno stisko in jih zaprosili, danjuno prošnjo, glede na težaven položaj, v katerem sta se znašli,prednostno rešujejo. Sporočili so nam, da so njuno prošnjo obravnavaliin so ju uvrstili na vrh prednostnega seznama. Zagotovili so, da bonjuna stanovanjska stiska v kratkem rešena, saj se z zavodom zapokojninsko in invalidsko zavarovanje že dogovarjajo o konkretnirešitvi.

Pobudnici smo svetovali, naj njuna odvetnica seznani sodišče zodgovorom Mestne zveze upokojencev Ljubljana, da ne bi v tem časuprišlo do prisilne izselitve.

4.1-12/96 - delovno dovoljenje

Pobudnik je zaprosil varuha za pomoč pri izdaji delovnega dovoljenjaza nedoločen čas. Imel je že delovno dovoljenje za določen čas, ki gaje pridobil na podlagi 24. člena zakona o zaposlovanju tujcev. Prizavodu za zaposlovanje pa je vložil predlog za obnovo postopka, vkaterem je zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja za nedoločen čas,skladno z določbo 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev, ker jepridobil nov dokaz - pravnomočno sodbo sodišča, da je bil na danuveljavitve zakona o zaposlovanju tujcev v delovnem razmerju zanedoločen čas, imel pa je tudi več kot 10 let delovne dobe v RepublikiSloveniji.

Glede na to, da je zavod za zaposlovanje za obnovo postopka zahtevaldruga dokazila, smo zavodu sporočili naše mnenje, da je pravnomočnasodba zadosten dokaz o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas intorej podlaga za obnovo postopka. Mnenje, ki ga je podprlo tudiministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je zavod upošteval inpobudniku je bilo izdano delovno dovoljenje za nedoločen čas.

4.1-34/96 - kršitve delovne zakonodaje in ukrepanje inšpekcije dela

Pobudnica je bila zaposlena v večjem slovenskem podjetju s področjaturizma, v katerem ni pomembnejših sezonskih vplivov. Glavni problem,ki ga navaja pobudnica v pobudi, je nezakonito prenehanje delovnegarazmerja. V času, ko je bila odsotna zaradi bolezni, ji je bil v podpisponujen sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je podpisala,misleč, da podpisuje odločbo o izrabi letnega dopusta. Poleg tega jenavajala še vrsto drugih nepravilnosti; med drugim zlasti onemogočanjeizrabe letnega dopusta in stalno delo v času, ki je daljši od polnegadelovnega časa. To delo ni bilo upoštevano kot nadurno, pač pa naj bi vdoločenem času opravljene ure nad polnim delovnim časom kompenzirali zopravičeno odsotnostjo. Tudi tega ji delodajalec ni omogočil. Tako delotudi ni zagotavljalo delavki pravice do tedenskega počitka, skladno zzakonom.

Inšpektorat RS za delo smo zaprosili za poročilo o morebiti žeopravljenem inšpekcijskem pregledu pri delodajalcu pobudnice. Ker tegaše niso opravili pred našo poizvedbo, so to storili potem, ko so joprejeli. Pri inšpekcijskem pregledu so ugotovili več nepravilnosti, kiso se nanašale prav na tiste okoliščine, ki jih je pobudnica navajala vpobudi. Te nepravilnosti niso bile ugotovljene samo pri pobudnici,ampak tudi pri drugih delavcih. Inšpekcija za delo je delodajalcuizdala ureditveno odločbo, pobudnico pa je v tistem delu, ki se nanašana nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, napotila na sodni spor.

4.2-23/96 - dolgotrajnost postopka odločanja drugostopnega organa o pravici do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti

Pobudnica je dne 11. marca 1996 vložila zahtevek za uveljavitevpravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pri eni izmedobmočnih enot Republiškega zavoda za zaposlovanje. Prvostopenjski organ(območna enota zavoda) je 17. maja 1996 njen zahtevek zavrgel.Pobudnici naj denarno nadomestilo ne bi pripadalo zato, ker ji je Zavodza pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije priznal statusinvalida III. kategorije s pravico do nadomestila plače za čas čakanjana drugo ustrezno delo. Ker je bila pobudnica samostojni podjetnikposameznik, je prenehala opravljati dejavnost zaradi invalidnosti in sev 30 dneh po dokončnosti odločbe o razvrstitvi v kategorijoinvalidnosti prijavila na pristojnem zavodu za zaposlovanje. Zopersklep o zavrženju zahtevka se je pobudnica 24. junija 1996 pritožila naministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Ker o pritožbi ni biloodločeno, je novembra 1996 naslovila pobudo varuhu.

Ker je potekel ne samo zakonski, ampak tudi vsak razumni rok zaodločitev o pritožbi, smo na ministrstvu opravili poizvedbo o razlogih,ki preprečujejo odločitev o pobudničini pritožbi. Ministrstvo je vodgovoru kot razlog za dolgotrajnost odločanja o pritožbi navajalovelik obseg pritožb zoper odločitve prvostopenjskih organov, kipovzroča večje zaostanke v reševanju pritožb, saj za tako številopritožb nimajo dovolj kadrov.

Drugostopenjski organ je o pritožbi odločil in sicer tako, da jepobudnici priznal pravico do denarnega nadomestila za primerbrezposelnosti.

4.3-5/96 - postopek obravnavanja zahtevka za napredovanje v nazivu v šoli

Pobudnik je že 16 let zaposlen na srednji tehniški šoli kot učiteljteoretičnih predmetov. Leta 1994 je ministrstvo za šolstvo in športzavrglo zahtevo za napredovanje v naziv pobudnika, ker naj bi ravnateljšole prepozno posredoval zahtevano dokumentacijo, vendar ne popobudnikovi krivdi. V pobudi omenja tudi lastno mnenje glede tega, dase pri učiteljih strokovnih predmetov v postopku napredovanja premaloupoštevajo tiste delovne izkušnje, ki jih je pridobil z delom vindustriji.

Na poizvedbe nam je ministrstvo za šolstvo in šport odgovorilo, daso v pobudnikovem primeru prenagljeno izdali sklep o zavrženju zahtevkaza napredovanje, zato bodo o zahtevku ponovno odločali. V ta namen sože pisno pozvali pobudnika, da predloži manjkajoča dokazila ravnateljušole, ravnatelja šole pa, da predloži preostale dokumente in dokazila,na podlagi katerih bodo ponovno odločali o zahtevku pobudnika zanapredovanje v naziv.

5.1-60/96 - vstop v državo

Pobudnik se je obrnil na varuha po telefonu in to iz Srbije. Tja jeodšel konec februarja 1996 na obisk k materi. Ko se je po približnomesecu dni nameraval vrniti v Slovenijo, kjer stalno živi in imadružino, mu vstop ni bil dovoljen. V letu 1991 je zaprosil za sprejem vslovensko državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu RS. Izdanaje bila negativna odločba, ki pa jo je Vrhovno sodišče v upravnem sporuodpravilo. Ponovno o zadevi še ni bilo odločeno.

Po ustavi ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbiraprebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Tujcem sena podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej. Vobravnavanem primeru pa ni šlo za tujca. Glede na odpravo negativneodločbe o državljanstvu za pobudnika niso veljale določbe zakona otujcih, pač pa je bil po 13. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljneustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenijeizenačen v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije. Ponašem posredovanju pri diplomatsko-konzularnem predstavništvu vBudimpešti se je lahko vrnil v Slovenijo.

5.1-79/96 - ugotovitev državljanstva

Pobudnik nas je zaprosil za pospešitev postopka pri izdajiugotovitvene odločbe o državljanstvu. Dne 11. januarja 1993 je priministrstvu za notranje zadeve vložil zahtevek za ugotovitevdržavljanstva. Zahtevek je bil odstopljen v reševanje takratni občiniKoper, ki je 24. januarja 1994 izdala ugotovitveno odločbo, da pobudnikni državljan Republike Slovenije. Zoper izdano odločbo je pooblaščenkapobudnika 9. februarja 1994 vložila pritožbo, ki pa ni bila odstopljenaministrstvu, temveč pomotoma arhivirana pri Upravni enoti Koper.

Tudi naše posredovanje je pripomoglo k ugotovitvi napake innadaljevanju postopka. Ministrstvo je zagotovilo, da bo v navedenempostopku v skladu z zakonskimi pooblastili presodilo zakonitost inpravilnost izdane odločbe ter izdalo ustrezen upravni akt v najkrajšemčasu.

5.1-106/96 - državljanstvo

Pobudnik je vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva vložil priUpravni enoti 2. decembra 1993 na podlagi 10. člena zakona održavljanstvu. Na poizvedbo pri ministrstvu za notranje zadeve smoprejeli odgovor, da je bila vloga pri njih knjižena 3. januarja 1994.Ministrstvo je ob pripravi odgovora reševalo vloge, vložene na tejpravni podlagi, ki so bile knjižene pri ministrstvu maja 1993. Ker paje bil prosilec rojen v Sloveniji in tukaj živi, je ministrstvosporočilo, da bo vlogo pričelo obravnavati takoj, v okviru prednosti po10. členu.

5.1-115/96 - pridobitev državljanstva RS

Pobudnica je prošnjo za pridobitev državljanstva vložila 21. maja 1992.

S poizvedbo smo ugotovili, da je bila dne 10. julija 1996 izdanaodločba, s katero je bila prošnja pobudnice, njenega moža in dveh sinovza sprejem v slovensko državljanstvo zavrnjena. Negativna odločba jebila izdana zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 3. točke 10. člena zakonao državljanstvu. Omenjeno določilo zahteva, da je prosilec dejanskoživel v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let predvložitvijo prošnje. Prosilca bi prvi - sporni - pogoj izpolnila 1.avgusta (mož) oziroma 26. avgusta 1996 (žena). Nesprejemljivo je, daministrstvo za notranje zadeve po štirih letih izda odločbo tik preddokončno izpolnitvijo pogoja.

5.1-118/96 - pridobitev državljanstva RS

Pobudnica je vlogo za redno naturalizacijo po 10. členu zakona o državljanstvu vložila pri Upravni enoti dne 28. avgusta 1992.

Pozvedeli smo na ministrstvu za notranje zadeve, ki nam jesporočilo, da je vloga pri njih knjižena 18. novembra 1993. Ministrstvoje ob pripravi odgovora reševalo vloge prosilcev, vložene na tej pravnipodlagi, ki so bile knjižene maja 1993.

Ministrstvo je sprejelo naše mnenje, da je pri določanju vrstnegareda za obravnavanje vloge treba upoštevati tudi čas njene vložitve naobčini in ne samo dan, ko je bila knjižena pri ministrstvu. Ministrstvoje tako sporočilo, da bo vlogo prosilke pričelo obravnavati takoj,torej ob upoštevanju datuma vložitve prošnje pri upravni enoti.

5.1-127/96 - ugotovitev slovenskega državljanstva

Obravnavali smo primer pobudnika, ki je bil rojen v Sloveniji in tutudi vseskozi živi. Mati je Slovenka, oče pa je bil hrvaški državljan;po osamosvojitvi Slovenije je tudi on dobil slovensko državljanstvo.Pobudnik takrat ni mislil, da bi si moral v zvezi z državljanstvomkarkoli urejati. Ko pa je leta 1992 zaprosil za izdajo slovenskegapotnega lista, je zvedel, da v evidencah ni vpisan kot slovenski,temveč kot hrvaški državljan.

Zaradi tega je zaprosil za slovensko državljanstvo. Vloga je bilaobravnavana kot prošnja za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo inje bila rešena negativno. Odločbo je vrhovno sodišče odpravilo, ker ponjegovem mnenju ni bilo dovolj razčiščeno, za kakšen postopek naj bisploh šlo.

Varuh je glede na pobudnikove navedbe menil, da bi bilo trebapreveriti okoliščine, v katerih je bilo evidentirano pobudnikovohrvaško državljanstvo. Ko se je postopek zasukal v to smer, se jepokazalo, da je bila ob pobudnikovem rojstvu narejena napaka, saj sestarša nista sporazumela o hrvaškem državljanstvu, kot bi se potakratnih predpisih morala. Pristojna upravna enota je zato izdalaugotovitveno odločbo, da je pobudnik slovenski državljan po rodu, to jeod rojstva.

5.2-3/96 - zdravstveno zavarovanje in dovoljenje za začasno prebivanje

Pobudnica ivi v samskem domu, je dr avljanka Bosne in Hercegovine, vSloveniji ivi e od leta 1974 in ima vlo eno prošnjo za dr avljanstvo.Zaradi slabega zdravstvenega stanja in številnih operacij je bila preddvema letoma invalidsko upokojena. Ker v Sloveniji nima stalnegaprebivališča, je s tem izgubila lastnost zavarovane osebe v obveznemzdravstvenem zavarovanju. Njeno zdravstveno stanje se je ponovno zeloposlabšalo in bi nujno potrebovala zdravljenje.

Varuh je na podlagi 7. člena zakona o varuhu človekovih praviczaprosil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, najglede na spremembe, ki jih v 29. členu prinaša zakon o spremembah indopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS,št. 7/96), čimhitreje za pobudnico uredi obvezno zdravstvenozavarovanje. V konkretnem primeru je zavod v najkrajšem času poslalprijavo v zdravstveno zavarovanje Zavodu za zdravstveno zavarovanjeSlovenije. Kljub temu pa pobudnica ni mogla pridobiti pravice doobveznega zdravstvenega zavarovanja, ker ni imela dovoljenja za začasnoprebivanje v Republiki Sloveniji. Pobudnica je namreč zaradizdravstvenih te av zamudila rok za podaljšanje dovoljenja in ga kasnejeni mogla več pridobiti.

Glede na slabo zdravstveno stanje in osebne razmere pobudnice jevaruh na podlagi 25. člena zakona o varuhu človekovih pravic Upravnienoti Ljubljana posredoval mnenje, da bi bilo treba proučiti vse monosti, da se vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ugodi inse ji s tem končno omogoči nujno potrebno zdravljenje. Pri upravnienoti so upoštevali mnenje varuha in pobudnici izdali dovoljenje zazačasno prebivanje.

5.3-15/96 - denacionalizacijski postopek

Pobudnik nas je obvestil, da je bil v denacionalizacijski zadeviugotovitveni postopek z izdelavo poročila o ugotovljenem dejanskem inpravnem stanju 17. januarja 1994 končan. Iz poročila je razvidno, da jemogoče vračilo v naravi. Kljub temu več kot dve leti ni bila izdanaodločba.

Na našo poizvedbo smo iz Upravne enote Novo mesto prejeli odgovor,da se zadeve rešujejo po vrstnem redu prispetja. Na naše mnenje, da biv primeru, ko je bil ugotovitveni postopek že končan, morala biti v čimkrajšem času izdana tudi odločba, smo prejeli odgovor, da bo odločbaizdana - upoštevajoč vrstni red. Na vprašanje, ali gre za vrstni redvseh prispelih vlog ali za vrstni red tistih, ki čakajo na izdajoodločbe, ter na ponovno opozorilo, da bi zadevo morali končati, smoprejeli odgovor, da je bila 30. aprila 1996 (deset dni po našem zadnjemposredovanju) v zadevi izdana delna odločba.

5.3-22/96 - denacionalizacija

Pobudnik se je obrnil na varuha med drugim zaradidenacionalizacijskega postopka. Zahteval je denacionalizacijo hiše inkmetijskega zemljišča. Glede slednjega se zadeva nikamor ne premakne.

Pozvedeli smo na Upravni enoti Žalec, kjer smo prejeli pojasnilo, daje zadeva glede vračila kmetijskega zemljišča zastala, saj referentka,ki je reševala zadevo v zvezi z vračilom hiše, vloge ni odstopilaoddelku za kmetijstvo. Tako je bila zadeva šele po našem posredovanjaodstopljena oddelku, ki je pristojen za reševanje. Upravna enota vsvojem odgovoru pojasnjuje, da zadeve v primerih, kjer so bili podlagaza podržavljenje nepremičnin predpisi o arondaciji, nasploh tečejo zelopočasi.

5.4-9/96 - dostop do hiše

Pobudnici je sosed s svojimi posegi v dovozno pot le-to ožil in stem onemogočal prehod. Pobudnica je predlagala, da se zaradi ureditveproblema realizira v katastru vrisana, a ne izvedena javna pot. Ker sekljub prizadevanjem zadeva ni uredila, se je obrnila na varuha.

Dne 8. avgusta 1996 smo poslali dopis na Sklad stavbnih zemljiščObčine Logatec, ki je vodil postopek. Ker ne na dopis, ne na urgenco z2. septembra nismo prejeli odgovora, smo 30. septembra za posredovanjezaprosili župana Občine Logatec. Ponovno ni bilo odgovora ne na dopis,ne na urgenco z dne 24. oktobra. Dne 3. decembra je župan v telefonskempogovoru pojasnil, da je zadeva že urejena, in obljubil, da boposkrbel, da bomo prejeli odgovor. Ker ga nismo prejeli, smo potelefonu ponovno urgirali 10. januarja, 22. januarja in 10. februarja1997. Vsakič so nam na občini obljubili, da bomo odgovor prejeli takojoziroma najkasneje v enem tednu.

Pri pobudnici smo preverili stanje zadeve in ugotovili, da jeproblem res že rešen, saj je bila izvedena pot delno po njihovi indelno po vrisani parceli. Ker je zadeva že rešena, je še toliko boljčuden odnos občine, ki ni mogla pripraviti pisnega odgovora na našapisna in telefonska posredovanja in urgence.

5.7-108/95 - sosedova črna gradnja

Na varuha človekovih pravic se je obrnil pobudnik, katerega sosedaje pred leti začela graditi enonadstropen prizidek k svoji stanovanjskihiši v širini 11 metrov, ki je segel celo na stezo - peš pot. Zaradiprizidka so okna kuhinje in dnevne sobe v pobudnikovi hiši vso zimo vsenci. Za gradnjo ni bilo pridobljeno dovoljenje. V zvezi s tem je bilpobudnik večkrat pri urbanističnem inšpektorju, a ni nič pomagalo.

S poizvedbami smo ugotovili, da je urbanistični inšpektor leta 1988izdal odločbo, s katero je naložil ustavitev sporne gradnjestanovanjskega prizidka, dokler si investitor ne pridobi lokacijskegadovoljenja. V lokacijskem postopku je bila v letu 1989 in v letu 1992izdana negativna odločba, zoper katero se je graditeljica pritožila, aje bila pritožba zavrnjena. Postopek za legalizacijo po zakonu ospremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov vprostor iz leta 1993 ni bil sprožen.

Po prejemu našega dopisa je inšpektor za prostor opravil ogled inugotovil, da je investitor stanovanjski prizidek dogradil in ga pričeluporabljati za bivanje. Ker za to ni imel veljavnega dovoljenja, jebila izdana odločba o odstranitvi prizidka.

5.7-181/95 - obnova postopka

Pobudnik nas je obvestil o problemu, ki mu nastaja zaradi molkaupravnega organa. Vložil je zahtevo za obnovo postopka, ki se je končalz odločbo, s katero je bilo sosedu izdano obrtno dovoljenje za pekovskodejavnost. Z dejavnostjo namreč iz nelegalno zgrajenih prostorovprihaja hrup, toplota in vlaga. Dejavnost se opravlja predvsem ponoči,kar je zelo moteče.

Opravili smo poizvedbo, zakaj postopek v zvezi z obnovo postopkastoji. Upravna enota nas je obvestila, da ni bila plačana zahtevanataksa. Naše mnenje je bilo, da neplačana taksa ne more biti razlog, daupravni organ z zadevo čaka in ne izda nobene odločbe. Mnenju smopredložili tudi kopije dopisa in potrdila o prejemu priporočenepošiljke kot dokazila, da je bila taksa plačana. Po našem posredovanjuje bila izdana odločba, ki pa stranki zaradi domnevno neplačane takseni bila vročena. Upravna enota je namreč vztrajala na stališču, da nimanobenega uradnega dokazila, da bi bila (minimalna) taksa res plačana.Pobudniku tako ni ostalo drugega, kot da takso ponovno poravna.

5.7-1426/95 - obnova postopka za izdajo uporabnega dovoljenja

Pobudnik je leta 1993 vložil zahtevek za obnovo postopka tehničnegapregleda in izdaje uporabnega dovoljenja za gostinski lokal; ta je vpritličju stavbe, prav pod njegovim stanovanjem. Ob selitvi mu je bilozagotovljeno, da bo v lokalu mirna obrt, v resnici pa je v njemnajemnik dobil dovoljenje za gostinsko dejavnost, o čemer pobudnik nibil obveščen. Ta dejavnost ga izredno moti, saj stavba ni bila grajenaza te namene (prevelika prevodnost hrupa). Na vlogo za obnovo postopkani prejel nobenega odgovora.

Na poizvedbe smo prejeli od Upravne enote Maribor odgovor, da se pozakonu o gradnji objektov zoper uporabno dovoljenje lahko pritožijo leinvestitor in udeleženci pri gradnji objekta (izvajalci), kar ponjihovem mnenju velja analogno tudi za obnovo postopka, zato sosed vzgradbi ne more imeti lastnosti stranke v tem postopku. Po zagotoviluupravne enote je bilo pobudniku obrazloženo, da postopka v zvezi zuporabnim dovoljenjem ni mogoče obnoviti in da mora svoje praviceuveljavljati pri inšpekcijskih organih.

Na ta odgovor smo upravni enoti posredovali svoje mnenje, da jetreba predlog za obnovo postopka za izdajo uporabnega dovoljenjaobravnavati v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku, kar pomenio njem izdati upravni akt, zoper katerega bodo prizadeti imeli možnostuporabiti pravna sredstva. Upravna enota je na to izdala sklep gledepredloga za obnovo postopka.

5.7-58/96 - upravni postopek

Pobudnik nas je prosil za posredovanje pri urbanistični inšpekciji,saj je minilo že več kot pol leta, odkar je podal prijavo zaradisosedove črne gradnje. Ta je presegel dela, za katera je imel izdanolokacijsko dovoljenje.

Od inšpekcije smo prejeli odgovor, da je bil decembra 1995 opravljeninšpekcijski pregled. Glede na ugotovljene nepravilnosti je bila tudiizdana odločba, s katero je bilo investitorju naloženo, da takoj ustavigradnjo in zaprosi za spremembo lokacijskega dovoljenja. Po navedbahinšpektorja pa je zaradi napake administrativne delavke prišlo donapake in odločba ni bila poslana investitorju. Šele naše posredovanjeje na napako opozorilo in omogočilo nadaljevanje inšpekcijskegapostopka.

5.7-74/96 - vabljenje v upravnem postopku

Na varuha človekovih pravic se je obrnila pobudnica v zvezi zinšpekcijskim postopkom glede obdelovanja kmetijskega zemljišča. Zlastijo moti vsebina dveh vabil kmetijske inšpekcije. Meni, da se grožnja sprivedbo lahko uporablja za osebe v kazenskem postopku, ne pa zalastnika zemljišča, pa tudi grožnja z visoko denarno kaznijo jeneustrezna in protipravna.

Po proučitvi vabil se je pokazalo, da imata zakonsko podlago v dvehbistvenih delih, ki motita pobudnico: glede obveznosti, da se odzovevabilu, in glede možnosti prisilne privedbe. Vabili pa sta napačni vdveh drugih pogledih. Pomanjkljivo je, da v njih ni navedeno, kot kajje bila pobudnica povabljena (kot stranka, priča ali kaj drugega).Bistvena napaka pa je v tem, da besedilo ne navaja denarne kazni inplačila stroškov kot možnih sankcij za neopravičeni izostanek, temvečje - nepopolno, deloma napačno in komaj razumljivo - oblikovano tako,kot da se sankcije že izrekajo. To pa seveda ni stvar vabila, ampakposebnega upravnega akta - sklepa, zoper katerega je dovoljena posebnapritožba. Tak sklep je mogoče izdati šele, če je ugotovljeno, da sozanj izpolnjeni zakonski pogoji: da je bilo v vabilu navedeno, da bo(lahko) izrečena denarna kazen, da so zaradi izostanka povabljeneganastali stroški v postopku, predvsem pa, da gre za neopravičenizostanek in da vse okoliščine primera upravičujejo uporabo sankcij,pri čemer je še posebno vprašanje njihove višine.

Na vse to smo kmetijsko inšpekcijo pisno opozorili z mnenjem oneustreznosti obrazca vabila in predlogom, naj ga uskladijo z zakonom.Glede na to, da sta vabili pobudnico očitno prizadeli, smo predlagali,da se ji za neustrezno vabljenje opravičijo.

5.7-90/96 - lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnosti

Dne 13. junija 1994 je Sekretariat za okolje in prostor zavrnilzahtevek pobudnika za izvedbo spremembe namembnosti poslovnega objektav gostinski lokal, trgovinski lokal in skladišče. Zoper odločbo sepobudnik ni pritožil, je pa vložil 10. aprila 1996 ponovno vlogo zaizdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti obstoječegaposlovnega objekta stara šola v gostinski lokal in trgovino neživilskestroke ter skladišče. Dne 9. septembra 1996 je upravni organ s sklepomnjegovo vlogo zavrgel. Iz obrazložitve je razvidno, da je to storilzato, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 13.junija 1994, upravni organ pa naj bi o isti stvari ne mogel odločatidvakrat.

Naše mnenje pa je bilo, da je prvotna odločba postala le formalno,ne pa materialno pravnomočna. Tako je imela stranka pravico, dazahtevek v novem postopku ponovno postavi, zlasti ker je bil v vmesnemčasu morda spremenjen prostorski izvedbeni akt, ki ureja usodozadevnega objekta. Na to smo tudi opozorili ministrstvo za okolje inprostor, kjer je bila pritožba zoper sporno odločbo. Ministrstvo jesklep z 9. septembra 1996 odpravilo.

6.0-4/96 - pobot terjatev v stečajnem postopku

Na varuha človekovih pravic je naslovil pobudo za začetek postopkapobudnik, ki se je pritoževal, ker na podlagi podane izjave o pobotu odorganov stečajnega postopka ni prejel zadovoljivega odgovora.Predsednik stečajnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru na njegovoizjavo ni odgovoril, stečajni upravitelj pa mu je sporočil, da njegoveizjave o pobotu ne upošteva. Pobudnik je upnik in dolžnik podjetja, nadkaterim je bil septembra 1994 uveden stečaj. Stečajni upravitelj je nanaroku za preskus terjatev priglašeno terjatev pobudnika v celotipriznal. Pobudnik je nato podal izjavo o pobotu te terjatve z njegovoobveznostjo do stečajnega dolžnika na podlagi 117. člena zakona oprisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Po navedenem zakonskemdoločilu se pobotanje izvede po samem zakonu s tem, da so upniki,katerih terjatve so pobotane, zavezani o pobotu obvestiti stečajnegaupravitelja.

Zaradi razjasnitve zadeve smo se za pojasnilo obrnili na Okrožnosodišče v Mariboru, ki je vodilo stečajni postopek. Predlagali smo, najo stališču pristojnega stečajnega organa glede izjave o pobotupobudnika obvestijo ter mu pojasnijo dejansko in pravno podlago v temprimeru.

Na podlagi našega posredovanja nas je predsednik stečajnega senataobvestil, da bo pobot izveden. Stečajni upravitelj je namreč že dobilnavodila, da terjatvi pobota. O tem je sodišče pobudnika obvestilo sposebnim dopisom.

6.1-5/96 - nepravilno ravnanje policistov

Na varuha človekovih pravic je naslovila pobudo za začetek postopkapobudnica, ki se je pritožila zoper ravnanje policistov Policijskepostaje Ljubljana Šiška in Urada kriminalistične službe Uprave zanotranje zadeve Ljubljana.

Pobudnici je konec leta 1995 v nekem gostinskem lokalu neznana osebaukradla žensko torbico, v kateri je imela poleg osebnih dokumentov tudikreditno in čekovno kartico, sedem praznih čekov, 6.000 tolarjevgotovine in zlato verižico, vredno kakih 20.000 tolarjev. Ker rezultatas strani policistov ni bilo, se je v začetku leta 1996 z dopisomobrnila na načelnika Uprave za notranje zadeve Ljubljana. Uradkriminalistične službe Uprave za notranje zadeve Ljubljana je pobudnicinato sporočil, da so policisti Policijske postaje Šiška ukrepali vskladu s pozitivno zakonodajo. Njeno prijavo kaznivega dejanja tatvineročne torbice so na policijski postaji evidentirali le v oblikiuradnega zaznamka. Menili so namreč, da gre za tako imenovano majhnotatvino po členu 211/2 KZ, ki se preganja na predlog. Ker pa pobudnicani podala predloga za pregon, policisti niso uvedli nobenih ukrepov zaizsleditev storilca tega dejanja.

Takšno ravnanje ministrstva za notranje zadeve smo ocenili zanapačno. Pri kaznivem dejanju tatvine se pregon začne na predlog le vprimeru, če je vrednost ukradene stvari majhna in je šlo storilcu zato, da si prilasti stvar take vrednosti. Pri tatvini ženske torbice paje brez ugotovitvenega postopka le težko ali nemogoče reči, da je podansubjektivni pogoj po členu 211/2 KZ. Nismo se strinjali tudi znadaljnjim stališčem ministrstva za notranje zadeve, da prijavakaznivega dejanja tatvine s strani same oškodovanke ne pomeni hkratitudi predloga za pregon. Pri tem smo se sklicevali na člen 53 ZKP, kidoloča ravnanje oškodovanca, za katerega se šteje, da je z njim podantudi predlog za pregon.

Ministrstvo je naše mnenje obravnavalo in nam sporočilo, da sopritožbo pobudnice ocenili za upravičeno. Policijska postaja bi moralatatvino evidentirati med uradno pregonljiva kazniva dejanja, saj je žesama vrednost ukradenih predmetov presegala majhno premoženjsko škodo.Tako bi morali vsi, ki so zadevo in pritožbo pobudnice obravnavali,upoštevati, da gre za kaznivo dejanje tatvine po čl. 211/1 KZ in ne zatako imenovano majhno tatvino.

6.1-21/96 - nepravilnosti v policijskem postopku

Pobudnik se je pritožil, da ga je na športnem tekmovanju v Celjuleta 1993 telesno poškodovala tretja oseba. Zadevo je obravnavalapolicija, ki je pobudnika napotila v bolnišnico. Zdravniško potrdilo jeizročil policistom, ki pa so ga izgubili. Pobudnikove poizvedbe napolicijski postaji ter na upravi za notranje zadeve so ostale brezodgovora, zoper povzročitelja poškodbe pa policisti niso ukrepali.

Na naše poizvedbe je ministrstvo za notranje zadeve potrdilo, da jev opisanem dogodku tretja oseba pobudnika z glavo udarila v obraz,vendar tozadevne ugotovitve policistov niso bile zajete v opisupredloga, ki je bil poslan sodniku za prekrške. Do netočnega opisadejanskega stanja je prišlo zaradi pomote pri prepisovanju predlogasodniku za prekrške. Predlog za uvedbo postopka je bil zato nepopoln,tako da je sodnik za prekrške zahteval, da ga policijska postajadopolni ali umakne. Slednja je nato brez obrazložitve vloženi predlogsodniku za prekrške umaknila. V predlogu za uvedbo postopka o prekrškuje bila kot priloga navedeno obvestilo o telesni poškodbi, vendar se jeugotovilo, da je ta dokument o poškodbi pobudnika izgubljen, saj niarhiviran ne pri sodniku za prekrške, niti na policijski postaji.

Varuh človekovih pravic je zadevo obravnaval v letu 1996. Zaradičasovne odmaknjenosti takrat ni bilo več možnosti za uvedbo formalnegapostopka v zvezi z opisano policijsko intervencijo v letu 1993.Ministrstvo za notranje zadeve smo zato opozorili na postopkovne napakein nepravilnosti v ravnanju policistov ter predlagali, naj pobudnikupošljejo pisno pojasnilo o poteku postopka z opravičilom za ugotovljenenepravilnosti. Na podlagi našega posredovanja je Uprava za notranjezadeve Celje julija 1996 pobudniku pisno odgovorila ter se zaugotovljene nepravilnosti opravičila.

6.1-22/96 - ravnanje kriminalista ter pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja

Pobudnika sta se pritožila zaradi ravnanja kriminalista Uprave zanotranje zadeve Ljubljana. Očitala sta mu, da je pri zbiranju obvestilo kaznivem dejanju zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanjapo 201. členu KZ prepričeval pobudnico, naj zapusti svojega moža inočeta štirih otrok ter se razveže, češ, da gre za kriminalca, nasilnegabolnika ter da z njim ne more pričakovati prihodnosti.

Zahtevali smo pojasnilo ministrstva za notranje zadeve. To nam jesporočilo, da je kriminalist v informativnem pogovoru kot eno izmedmožnosti za rešitev družinskih problemov svetoval zakoncema razvezo.Ministrstvo je ocenilo, da je pri tem kriminalist ravnal v skladu zveljavnimi predpisi in danimi pooblastili. Ministrstvo za notranjezadeve smo opozorili na 8. člen evropske konvencije o človekovihpravicah, ki določa negativno dolžnost države, da se vzdrži poseganja vzasebnost. Tudi Ustava R Slovenije zagotavlja posamezniku varstvonjegove zasebnosti. Zakonski predpisi, utemeljeni v ustavnopravnihomejitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sicer dovoljujejodoločene posege v zasebnost v predkazenskem postopku. Med pristojnostidelavcev ministrstva za notranje zadeve spadajo tudi zadeve s področjajavne varnosti, vključno s preprečevanjem kaznivih dejanj. Pri tem pasmo poudarili svoje mnenje, da pojma preprečevanja kaznivih dejanj nimogoče razlagati tako široko, da bi imel kriminalist pravico svetovatirazvezo zakonske zveze. Pobudnika sta z rojstvom otrok zasnovaladružino. Država varuje družino ter ustvarja za to varstvo potrebnerazmere. Pravica otrok je, da žive z obema roditeljema, kar je tudi vnjihovem največjem interesu. Pri vseh dejavnostih v zvezi z otrokimorajo biti otrokove koristi glavno vodilo. V primeru zanemarjanjamladoletnih otrok oziroma kršenja dolžnosti skrbi in vzgoje so zaukrepanje pristojni sodišča oziroma centri za socialno delo. Tozadevnosvetovanje je v pristojnosti skrbstvenih in drugih strokovnih organov,ki so za to usposobljeni ter znajo na strokovnih podlagah pravilnosvetovati v korist otrok in ohranjanja družine.

Ravnanje kriminalista smo ocenili kot nasprotno njegovimpooblastilom in nezakonito. Pri tem smo izhajali tudi iz predpostavke,da kriminalist nima ustrezne strokovne izobrazbe in izkušenj, da bilahko svetoval oziroma celo prepričeval enega od zakoncev, da serazveže od svojega partnerja in očeta skupnih otrok. Kriminalistovnasvet oziroma prepričevanje sta pobudnika utemeljeno štela zanedopusten poseg v njuno zasebnost, in to še zlasti glede na njunoprepričanje, navade in razumevanje pomena zakonske skupnosti.Ministrstvu za notranje zadeve smo predlagali, naj primer ponovnoobravnava ter da se pritožnikoma pisno opraviči, če sprejemajo našastališča in razloge. Ministrstvo nam je sporočilo, da se strinja z našougotovitvijo, da je kriminalist ravnal nepravilno, ko je za razrešitevdružinskih problemov svetoval razvezo. Pobudnikoma so se pisnoopravičili.

6.2-389/95 - dolgotrajnost policijskega postopka v zvezi s predmeti, ki so bili zaseženi v preiskavi

Pobudnik nas je prosil za posredovanje pri vrnitvi predmetov,zaseženih 10. marca 1993. V pismu je navajal, da mu je bilo v tekupreiskave stanovanja in drugih prostorov s strani Upravekriminalistične službe Uprave za notranje zadeve Maribor zaseženih večstrojev in drugih predmetov, kar mu kasneje ni bilo vrnjeno, čepravproti njemu ne teče noben sodni postopek in ti predmeti nimajo nobenezveze s kaznivim dejanjem, za katero je bil že obsojen.

Načelnik uprave za notranje zadeve Maribor nam je sporočil, da sodelavci urada kriminalistične službe v letu 1993 obravnavali skupino,ki je bila osumljena več kaznivih dejanj in so pri njih opravili hišnepreiskave. V tej skupini je bil tudi pobudnik. Tako so 10. marca 1993 vnjegovi odsotnosti opravili hišno preiskavo. Pri tem so zaseglitraktor, motorno kolo in več raznih delov za osebni avtomobil znamkeRenault 4 ter jih odpeljali na Upravo za notranje zadeve. Zaradi sumakaznivih dejanj so zoper pobudnika podali tri kazenske ovadbe. Vendarpa v teh kazenskih ovadbah ni šlo za kazniva dejanja, povezana spredmeti, ki so bili pobudniku zaseženi. Šele na podlagi našega dopisaso za zaseženi traktor napisali poročilo na okrožno državno tožilstvo vdopolnitev kazenske ovadbe. Prav tako so začeli zbirati obvestila še zaostale predmete zaradi morebitnega nadaljnjega ukrepanja zoperpobudnika. Uprava za notranje zadeve svoje poročilo končuje zugotovitvijo, da je pritožba pobudnika utemeljena. Nedopustno jenamreč, da kriminalisti od 10. marca 1993 niso mogli pobudnikove zadevezaključiti in napisati kazenskih ovadb oziroma zaseženih predmetovvrniti.

Načelnik uprave nas je kasneje obvestil, da so kriminalisti Uradakriminalistične službe Uprave za notranje zadeve zbrali ustreznaobvestila v zvezi z drugimi predmeti, ki so bili pobudniku zaseženi,ter na okrožno državno tožilstvo podali zoper pobudnika še dve kazenskiovadbi z dne 18. marca 1996 in 19. junija 1996.

6.2-1513/95 - policijski postopek

Pobudnik se je na varuha človekovih pravic obrnil zaradi prometne nesreče, v kateri je bil udeležen.

Ministrstvo za notranje zadeve je na podlagi našega posredovanjaugotovilo, da je bilo v ravnanju policistov v zvezi s prometno nesrečopobudnika ugotovljenih več strokovnih napak. Ugotovljeno je namrečbilo, da dežurni policist Policijske postaje Logatec, na katero se jepobudnik obrnil, na ogled kraja prometne neseče s pobegom ni poslalpolicijske patrulje, niti ni sam neposredno opravil ogleda vozila inpoškodb na njem ter jih fotografiral. Podobno malomarno in nestrokovnoje ravnal policist Policijske postaje Vrhnika, na območju katere se jezgodila prometna nesreča, ki razen tega, da je oddal depešo naPolicijsko postajo Domžale, naj z domnevnim povzročiteljem opravijopogovor, ni naredila ničesar drugega. Nedosledno je ravnal tudikomandir Policijske postaje Vrhnika, ki bi moral nadzirati poslovanje znerešenimi zadevami oziroma spisi in opozarjati na spoštovanjeustreznih rokov. Vendar je ministrstvo ugotovilo, da se je rok zavložitev predloga za uvedbo postopka o prekršku zoper domnevnegapovzročitelja prometne nezgode iztekel, prav tako tudi rok za podajozahtevka za uvedbo disciplinskega postopka zoper policiste. Uprava zanotranje zadeve Ljubljana pa je zahtevala, da Policijska postajaLogatec in Vrhnika primer temeljito proučita in analizirata na delovnihsestankih. Policista, ki sta ukrepala neustrezno in malomarno, pa soresno opozorili in to njuno slabo delo upoštevali (tudi) pri mesečnemnagrajevanju delovne uspešnosti. Policijska postaja Vrhnika je poznejeo prometni nesreči sestavila tudi uradni zaznamek.

Glede na navedeno smo ministrstvu predlagali, naj se pobudniku zastorjene strokovne napake njihovih delavcev tudi opraviči. Menimonamreč, da je ob dejstvu, da je iztekel rok za uvedbo postopka oprekršku in rok za podajo zahteve za uvedbo disciplinskega postopkazoper policiste zaradi storjenih nepravilnosti, pobudniku treba poslativsaj opravičilo. Ministrstvo nam je nato sporočilo, da so se pobudnikuza storjene napake pisno opravičili.

6.4-2/95 - zastoj v sodnih postopkih

Pobudnik se je pritožil varuhu človekovih pravic zaradi zastoja vdveh pravdnih postopkih pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Poopravljenih poizvedbah smo ugotovili, da je v motenjski pravdi sodiščedruge stopnje v pritožbenem postopku delno razveljavilo sklep sodiščaprve stopnje. Pritožbena odločba je bila skupaj s spisom vrnjenasodišču prve stopnje 1. marca 1995. Čeprav je šlo za spor, začet stožbo v letu 1993, sodišče prve stopnje po odločitvi pritožbenegasodišča ni nadaljevalo postopka. Ocenili smo, da gre za kršitev pravilao vrstnem redu reševanja zadev. Od sodišča smo 19. julija 1996zahtevali pojasnilo. Dne 6. septembra 1996 nam je sodišče sporočilo, daje bila v tej motenjski pravdi razpisana glavna obravnava za 3.september 1996. Sodišče je torej očitno postopek nadaljevalo zgoljzaradi našega posredovanja.

V drugem pravdnem postopku pobudnika pa je bila 24. novembra 1995vložena revizija zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Zakon opravdnem postopku določa, da pošlje predsednik senata sodišča prvestopnje izvod pravočasne, popolne in dovoljene revizije državnemutožilcu, ki je pristojen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti ternasprotni stranki. Slednja lahko v 30 dneh od vročitve revizije podasodišču nanjo odgovor, vrhovni državni tožilec pa se lahko o revizijiizjavi. Po izteku 30 dni bi moralo sodišče prve stopnje revizijo skupajs spisom poslati po sodišču druge stopnje revizijskemu sodišču. Okrajnosodišče pa je tako ravnalo šele po našem posredovanju 10. julija 1996.Od sodišča prve stopnje smo zaman zahtevali pojasnilo za nastalo večkot šestmesečno zamudo. Tako lahko le sklepamo, da gre za malomarnostin nespoštovanje določil procesnega predpisa, ki določa časovneokoliščine predložitve spisa vrhovnemu sodišču zaradi odločitve oreviziji.

6.4-4/95 - pospešitev pravdnega postopka

Pobudnika sta se obrnila na varuha človekovih pravic zaradipospešitve pravdnega postopka. Tožbo sta namreč vložila 29. januarja1988, o zadevi pa še ni bilo odločeno. Zadnji narok je bil razpisan za26. oktober 1994, vendar je bil preklican. Sodišče po njunih trditvahna zadevi ni delalo od leta 1994.

Po našem posredovanju je predstojnica Okrajnega sodišča v Ljubljanisporočila, da je sodnica, ki obravnava navedeni primer, v predmetnizadevi določila narok za glavno obravnavo za 5. november 1996.

6.4-1194/95 - nepravilno ravnanje policista

Pobudnica se je pritožila zaradi ravnanja delavcev Ministrstva zanotranje zadeve ob intervenciji zaradi parkiranja na njenem dvorišču.Urad za pritožbe in notranjo zaščito ministrstva je pritožbo pobudniceocenil za utemeljeno. Ugotovljeno je bilo, da je pomočnik komandirjapri intervenciji ravnal nepravilno. Zaradi “netaktnegapostopka se je ministrstvo pobudnici opravičilo in ji sporočilo, dabodo zoper pomočnika komandirja ustrezno disciplinsko ukrepali. Hkratiso pobudnico obvestili, da bodo zoper njo podali predlog za uvedbopostopka o prekršku zaradi nedostojnega vedenja in žalitev policistov.

Zaradi ugotovljene netaktnosti pomočnika komandirja je ministrstvoukrepalo tako, da le-ta v tekočem mesecu pri osebnem dohodku ni prejeltistega dela, ki je namenjen delovni uspešnosti. Poleg tega je bilonjegovo ravnanje obravnavano na sestanku delavcev policijske postaje.Opozorili so ga na nesprejemljivost takšnega ravnanja pri postopkih zdržavljani.

Takšno odločitev smo ocenili vsaj za sporno, če že ne nepravilnooziroma nesorazmerno glede na status obeh udeleženih oseb. Zato smoministrstvu posredovali mnenje z vidika varstva človekovih pravic intemeljnih svoboščin.

V poročilu ministrstva, ki ga je izdalo o pritožbi pobudnice, sonamreč naštete številne profesionalne napake in netaktnosti pomočnikakomandirja ob intervenciji. Poročilo celo izrecno ugotovi, da so bilenepravilnosti ob policijski intervenciji povod za žalitev, ki jih jeizrekla pobudnica. To pomeni, da je bilo njeno ravnanje, zaradikaterega je predana sodniku za prekrške, zgolj posledica napakpolicistov in njihovih nepravilnosti ob intervenciji. Takšna presojadogodkov terja po našem mnenju ustrezen odmev tudi pri ukrepih podogodku. In prav tu vidimo nedoslednost in nesorazmernost. Zoperpolicista, ki je celo pomočnik komandirja in je takrat nastopal v svojislužbeni funkciji kot pooblaščena oseba ministrstva za notranje zadevein ki je z nepravilnim ravnanjem ob intervenciji državnega organapovzročil reakcijo državljanke, torej ni bil predlagan oziroma sprožennoben formalni postopek (o prekršku ali disciplinski postopek). Zoperposameznico, ki je bila pravzaprav žrtev nepravilne policijskeintervencije, pa je bil predlagan postopek pri sodniku za prekrške. Into kljub temu, da je bila primarna dolžnost pripadnika državnegaorgana, da ob intervenciji ravna pravilno, zakonito in korektno. Pritem želimo zlasti poudariti, da je potrebno profesionalno ravnanjepolicista ob izvajanju pooblastil, ki lahko posegajo v praviceposameznika, presojati strože in po drugih merilih kot pa velja to zaravnanje fizične osebe - posameznika. Žal ukrepi ministrstva po dogodkune zadostijo tem merilom v celoti.

6.4-1828/95 - kršitev pravila o vrstnem redu reševanja zadev

Pobudnik se je pritožil zaradi kršitve vrstnega reda obravnavanjater dolgotrajnosti pravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem naJesenicah. V prvem primeru je navajal, da je sodišče v postopku izvršbekršilo vrstni red obravnavanja. Predlog za izvršbo, ki je bil zopernjega vložen 19. septembra 1994, je namreč obravnavalo za predlogom, kiga je isti upnik vložil zoper drugega dolžnika 9. marca 1995. V drugemprimeru pa je navajal, da sodišče eno leto po vložitvi tožbe še niodločilo o predlagani začasni odredbi.

 

Sodišče se je v odgovoru sklicevalo na kadrovske težave, ki sopovzročile, da se sodišče ni ukvarjalo predvsem z vrstnim redom. Kotrazlog, da ni odločalo o predlagani začasni odredbi, pa je navedlo, daje bil v zadevi takoj po vložitvi tožbe razpisan narok in nato izvedenše dokaz z ogledom. O predlagani začasni odredbi res še ni biloodločeno, bilo pa bi treba predlog zavrniti, ker v celoti povzematožbeni zahtevek.

Z danim pojasnilom nismo bili zadovoljni, zato smo sodiščuposredovali mnenje z vidika varstva pravice do odločanja v razumnemroku. Zlasti smo poudarili, da posameznika ne zanimajo kadrovske indruge težave sodišča. Pravilo o vrstnem redu je treba spoštovati šeposebej tedaj, ko sodišče ne zmore zagotoviti rednega in učinkovitegaobravnavanja oziroma odločanja. Glede drugega primera pa smo opozorili,da je neutemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe lahko razlog zanjegovo zavrnitev, nikakor pa ne za enoletno odlašanje z odločitvijo.Ob skrbni pripravi za obravnavanje bi sodišče lahko o očitnoneutemeljenem predlogu odločilo takoj in brez nepotrebnih procesnihdejanj in izvajanja dokazov. S strogim upoštevanjem vseh procesnih inmaterialnopravnih predpostavk za odločitev o vloženem predlogu zaizdajo začasne odredbe bi sodišče prihranilo čas, ki bi ga lahkoporabilo za odločanje v drugih postopkih. Načelo ekonomičnosti inpospešitve postopka zahteva, da sodišče opravi postopek brezzavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Opisano odločanje zunajrazumnega časa je tudi v nasprotju z 10. členom zakona o izvršilnempostopku, ki narekuje hitro odločanje v postopku zavarovanja.

6.4-55/96 - spor o pristojnosti med dvema sodiščema in sojenje v razumnem času

Spor pobudnice zaradi ugotovitve deležev na skupnem premoženjunekdanjih zakoncev obravnava sodišče že od leta 1991. Spis v tej zadevije s 1. januarjem 1995 (ob reorganizaciji sodišč) prevzelo Okrajnosodišče na Ptuju. To sodišče pa se je 14. marca 1995 izreklo za stvarnonepristojno in odstopilo spis Okrožnemu sodišču na Ptuju. Takšnoodločitev je oprlo na dejstvo, da je tožnica zvišala vrednost spornegapredmeta. Zadeva je bila nato ponovno dodeljena v reševanje okrožnisodnici, ki je zadevo v preteklosti že obravnavala. Pri nadaljnjemobravnavanju zadeve pa je prišlo do več kot enoletnega zastoja. Sodnicanamreč na zadevi ni delala, ker je nameravala sprožiti spor opristojnosti. Tega v več kot enem letu ni storila. Razlog za to naj bibile številne druge zadeve, ki jih ima v reševanju.

Takšno "obravnavanje" smo grajali. Spor o pristojnosti med dvemasodiščema ne sme biti ovira za redno in učinkovito sojenje.Ugotavljamo, da tudi to povzroča nepotrebne zastoje pri tekočemobravnavanju. Predsedniku sodišča smo predlagali, naj na podlagidoločil sodnega reda v zadevi pobudnice takoj posreduje za učinkovitoizvajanje sodne oblasti. Poudarili smo, da je treba čimpreje razrešitinastali kompetenčni spor ter predlagali, da sodišče v prihodnje zadevoobravnava hitro in prednostno.

Predsednik sodišča nam je nato sporočil, da je v sporu opristojnosti že odločeno. Sodnici, ki zadevo obravnava, pa jepriporočil čim bolj ažurno delo na zadevi.

6.4-136/96 - sodno odločanje v 16 narokih

Pobudnica je naslovila pobudo na varuha zaradi dolgotrajnostipravdnega postopka. Tožbo zaradi ugotovitve deleža na skupnempremoženju je vložila leta 1990. Navajala je, da sodišče porazveljavitvi zadeve v letu 1994 na spisu ni več delalo.

Na naše poizvedbe je sodišče opisalo časovne okoliščine obravnavanjazadeve in zagotovilo, da bo sodnica nadaljevala obravnavanje zadevetakoj, ko bo spis preštudirala. Spis je bil namreč septembra 1996dodeljen v reševanje drugemu sodniku. Ugotovili smo, da je sodiščedoslej razpisalo že 16 narokov, končne odločitve pa še ni. Na ponovnourgenco je sodišče sporočilo, da bo sodnica razpisala narok za glavnoobravnavo v maju 1997. Kot razlog za zastoj pa je navedlo, da imasodnica v delu 1200 zadev.

Štejemo, da je pobuda pobudnice utemeljena. Ne glede na objektivnerazloge za zamudo v sodnem odločanju v obravnavanem primeru ni mogočespregledati, da število opravljenih narokov kaže, da delo na spisu nibilo opravljeno v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitvepostopka.

6.4-185/96 - prisilna izpraznitev stanovanja

Na varuha sta se obrnili starejši osebi, sestri, od katerih je enainvalid zaradi debilnosti, nanosanije in drugih bolezni, druga pa srčnibolnik. Nista si znali pomagati iz zanju nerešljivega položaja, sajjima je v izvršilnem postopku grozila prisilna izpraznitev stanovanja,v katerem živita. Prek svoje pooblaščenke odvetnice sta vložili predlogza odlog izvršbe. Hkrati sta ob pomoči pristojnega centra za socialnodelo oziroma stanovanjskega sklada skušali pridobiti stanovanjskeoziroma bivalne prostore za njuno preselitev. Po trditvah pobudnicsodišče o njunem predlogu za odlog deložacije ni odločilo, določilo paje že datum prisilne izpraznitve stanovanja.

Sodišču smo posredovali mnenje, v katerem smo poudarili, da je ciljizvršilnega postopka sicer učinkovita uresničitev upnikove terjatve,vendar pa pri tem ne gre zanemariti načela socialne države. Izvršbe nimogoče doseči za vsako ceno, kar ne nazadnje izhaja tudi iz načelavarstva dolžnika, po katerem je sodišče zavezano pri opravljanjuizvršbe upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika in gledati, da jeizvršba zanj čim manj neugodna. Zakon o izvršilnem postopku tako določaštevilna procesna jamstva ter formalne in vsebinske pogoje za dovolitevin opravo izvršbe. V tej povezavi določa člen 66/4 zakona o izvršilnempostopku, da sme sodišče do pravnomočnosti sklepa o predlogu za odlogizvršbe opravljati le tista izvršilna dejanja, ki nimajo za posledico,da bi bil odlog odveč. Hkrati smo opozorili na hudo zdravstveno insocialno stisko obeh pobudnic oziroma dolžnic v izvršilnem postopku, kije lahko posebno upravičen razlog za odlog izvršbe.

Centru za socialno delo smo predlagali, naj pobudnici obišče terugotovi njune življenjske razmere, zdravstveno stanje in stisko, vkateri sta zaradi grozeče prisilne izselitve. Center za socialno deloje na tej podlagi sodišču poslal posebno priporočilo za začasen odlogizvršbe, da bi v nekaj mesecih zagotovili za pobudnici druge bivalneprostore. Sodišče je novemu predlogu za odlog izvršbe ugodilo terpreklicalo razpisani narok za opravo prisilne izpraznitve stanovanja.Pobudnici pa sta se nekaj mesecev kasneje preselili v drugo stanovanje,dodeljeno ob pomoči socialne službe.

6.4-285/96 - vložitev certifikata v pooblaščeno investicijsko družbo

Pobudnik se je pritožil varuhu človekovih pravic, da je 1. avgusta1994 izpolnil lastninsko nakaznico in vpisnico za eno izmedpooblaščenih investicijskih družb. Kasneje je prejel obvestilo, da jenjegov državljanski certifikat prevzela druga pooblaščena investicijskadružba. Pobudnik se s tem ni strinjal. Za razrešitev nastalega položajase je med drugim obrnil na ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj,vendar zaman. Želel je, da se sredsteva vrnejo na njegov evidenčniračun.

Obrnili smo se na ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj.Pojasnili smo okoliščine primera ter predlagali ustrezno ukrepanje, dase zavarujejo pravice pobudnika do uporabe sredstev na njegovemcertifikatnem računu v skladu z njegovo voljo. Hkrati smo predlagali,naj zadevo pobudnika proučijo ter nas obvestijo o svojih ugotovitvah inmorebitnih ukrepih.

Ministrstvo nam je kasneje sporočilo, da so pobudnika že obvestili,da ima sredstva ponovno na svojem certifikatnem računu. Do napake pa jeprišlo zaradi napačnega vpisa v korist neizbrane pooblaščeneinvesticijske družbe, pri kateri so zato stornirali že vpisanasredstva.

6.5-1313/95 - plačilo stroškov dokvalifikacije

Pobudnica ja na varuha naslovila pobudo, v kateri prosi za pomoč priodobritvi plačila stroškov izobra evanja za tretji letnik usposabljanjapo programu dokvalifikacija kuhar-natakar.

Pobudnica je bila zaradi brezposelnosti e več let prijavljena naRepubliškem zavodu za zaposlovanje Območna enota Nova Gorica. Ker ji niuspelo dobiti zaposlitve, jo je zavod napotil na usposabljanje(dokvalifikacijo) za poklic kuhar-natakar. Zavod za zaposlovanje ji jena podlagi predlo ene dokumentacije izvajalca izobra evanja priznalpravico do plačila stroškov navedene dokvalifikacije. Te ave so nastalepri plačilu stroškov 3. letnika izobra evanja. Zavod je zavrnil plačiloin s tem postavil pobudnico v brezizhoden polo aj, saj se je zavedala,da izobra evanja ne bi bilo smotrno prekiniti, zaradi socialne stiskepa stroškov 3. letnika ni zmogla plačati sama.

Na naše posredovanje pri Območni enoti Nova Gorica so zavrnitevplačila obrazložili z utemeljitvijo, da je bilo iz dokumentacijeizvajalca izobra evanja, na podlagi katere so pobudnici odobrili kritjestroškov šolanja, razumeti, da je bila takrat navedena cena cenacelotnega izobra evanja za dokva-lifikacijo. Ker zavod brezposelniosebi lahko krije stroške šolanja največ v višini osmih zajamčenihplač, zmanjšanih za prispevke in davke, so bili pripravljeni kritistroške le še v višini četrtine celotnega zneska.

Glede na to, da se pobudnica v tem nerešljivem položaju ni znašla posvoji krivdi, je varuh človekovih pravic Republiškemu zavodu zazaposlovanje predlagal, naj proučijo mo nost plačila navedenih stroškovv celoti in ji s tem omogočijo dokončanje izobraževanja.

Po posredovanju varuha je Republiški zavod za zaposlovanje, Območnaenota Nova Gorica v celoti kril stroške izobraževanja. Junija jepobudnica seznanila varuha, da je uspešno končala izobraževanje.

6.5-6/96 - izvršilni postopek zaradi vrnitve delavca na delo

Pobudnica se je na varuha obrnila zaradi dolgotrajnosti obravnavanjapredloga za izvršbo - vrnitve delavca na delo ter izplačila denarneterjatve. Okrajno sodišče v Mariboru je o vloženem predlogu odločilošele po osmih mesecih.

V odgovoru se je sklicevalo na kadrovske težave in nepopolnozasedenost sodniških mest na izvršilnem oddelku (30. junija 1996 jebilo nerešenih 16.138 zadev civilne izvršbe) ter na pravilo vrstnegareda reševanja zadev, zato ni moglo časovno opredeliti izvedbe izvršbe.

Z danim poročilom nismo bili zadovoljni, zato smo predstojnikusodišča posredovali mnenje z vidika varstva pravice do odločanja vrazumnem času s poudarkom na 10. členu zakona o izvršbi, ki v postopkuizvršbe narekuje hitro ukrepanje. Terjatev, ki jo je uveljavljalapobudnica, je vrnitev delavca na delo, kar je povezano s temeljnimieksistenčnimi vprašanji posameznika, ki dodatno govore za hitro inučinkovito odločanje v izvršilnem postopku.

Sodišče je odgovorilo ter nam sporočilo, da bo v tej zadevi predvidoma razpisan narok oktobra 1996.

6.5-44 /96 - pospešitev postopka - delovni spor

Pobudnica se je na varuha človekovih pravic obrnila v zvezi spospešitvijo tožbe zaradi ugotovitve višine osebnih prejemkov. Sodiščeje 11. julija 1995 postavilo izvedenca finančne stroke, ta pa do 10.junija 1996 ni izdelal izvedenskega mnenja.

Od predsednice Delovnega sodišča v Celju smo zahtevali poročilo o časovnih okoliščinah obravnavanja primera.

Na naše posredovanje je sodišče pritrdilo navedbam pobudnice.Pojasnilo je, da zakon o pravdnem postopku ne določa roka, v kateremmora izvedenec opraviti izvedensko delo ter nam sporočilo, da je zdopisom z dne 12. junija 1996, torej po naši urgenci, izvedenca ponovnopozvalo, naj izdela mnenje.

Sodišču smo posredovali mnenje, v katerem smo opozorili na 260. členzakona o pravdnem postopku, po katerem sodišče določi izvedencu rok, vkaterem mora podati pisni izvid in mnenje. Poudarili smo, da spadadoločanje roka izvedencu med ukrepe formalnega procesnega vodstva po311. členu zakona o pravdnem postopku, ki predsedniku senata nalagaskrb za to, da se sporni predmet vsestransko obdela, da pa se vendarpri tem postopek ne zavlačuje.

6.6-1794/95 - postopek prisilne izterjave na podlagi odločbe o prekršku

Na varuha človekovih pravic je naslovil pritožbo pobudnik, zoperkaterega je Sodnik za prekrške Ljubljana izdal odločbo o prekršku.Pobudnik zatrjuje, da je zoper odločbo pravočasno ugovarjal. Kasneje paje kljub vloženemu pravnemu sredstvu prejel sklep o prisilni izterjavidenarne kazni in stroškov postopka na podlagi pravnomočne odločbe oprekršku.

Pobudnik je varuhu človekovih pravic poslal izvod ugovora, ki ga jevložil zoper odločbo o prekršku. Opravili smo poizvedbe pri sodniku zaprekrške ter predstavili trditve pobudnika, iz katerih izhaja, da zopernjega izdana odločba o prekršku ni pravnomočna. Sodnik za prekrške namje odgovoril, da pobudnikovega ugovora nimajo evidentiranega. Zaradinjegovega vztrajanja pri trditvi, da je pravočasno podal ugovor zoperodločbo o prekršku, pa so v dvomu postopek prisilne izterjave pripristojni izpostavi republiške uprave za javne prihodke ustavili.

9.1-1447/95-309/96 - prodaja stanovanja v skladu s stanovanjskim zakonom

Pobudnik se je obrnil na naš naslov s prošnjo, da mu pomagamo priodkupu stanovanja v skladu z novim stanovanjskim zakonom. Zahtevek zaprodajo stanovanja, ki je last občine, je vložil že 27. novembra 1991.Takratni IS SO mu je zahtevek zavrnil z obrazložitvijo, da jestanovanjski objekt, v katerem ima stanovanje, predviden za rušenje.Zoper odločbo se je pritožil, vendar odgovora ni prejel. V letu 1993 jeprejel nov sklep, da se mu zaradi predvidene rušitve stanovanjazagotovi nadomestno stanovanje. Vendar tudi ta sklep ni bil uresničen.Ker pobudniku ni uspelo zadeve rešiti v okviru občine, se je za pomočobrnil na naš naslov.

Župana občine smo zaprosili za pojasnila oziroma odgovore na vprašanja, ki jih je zastavil pobudnik.

Župan nam je posredoval odgovor, iz katerega je razvidno, dapodjetje, ki bi moralo stanovalcem na območju sprejetega zazidalneganačrta zagotoviti nadomestna stanovanja, v predvidenem roku le-teh nizagotovilo, zato je župan izdal sklep, s katerim je naložil strokovnislužbi občine, da pobudniku proda stanovanje v skladu z določbamistanovanjskega zakona.

9.1-4/96 - izvršitev pravnomočne sodne odločbe

Pobudnik se je obrnil na naš naslov za pomoč pri rešitvi vprašanjaodkupa stanovanja. Že v letu 1991 se je odločil za odkup stanovanja podoločilih stanovanjskega zakona, vendar mu je lastnik zahtevo zavrnil zutemeljitvijo, da naj bi bilo stanovanje službeno. Pobudnik je pravicodo odkupa uveljavljal prek sodišča. Po več kot štiri leta trajajočempostopku je prejel sodno odločbo, da mu je občina zavezana stanovanjeprodati. Sodba je postala pravnomočna konec leta 1995, vendar pa občinav roku, navedenem v sodbi ni pozvala k sklenitvi pogodbe. Tudi njegoviosebni stiki z občino niso bili uspešni, zato se je pobudnik, ki se jebal, da bo s potekom časa izgubil pravico do nakupa, obrnil na našnaslov za pomoč.

Pobudniku smo pojasnili njegove pravice in postopek v zvezi zizvršitvijo pravnomočne sodne odločbe, župana občine pa smo pozvali,naj v skladu s svojimi pristojnostmi poskrbi za čimprejšnjo izvršitevpravnomočne sodbe, saj s potekom časa nastajajo dodatni stroški tako zaobčino in sodišče kot za pobudnika.

Predsednik občinskega stanovanjskega sklada nas je obvestil, da jeobčina sodno odločbo uresničila in da je pogodba o prodaji stanovanja spobudnikom že sklenjena.

9.1-13/96 - sklenitev najemne pogodbe v skladu s stanovanjskim zakonom

Na varuha človekovih pravic se je obrnil pobudnik, ker lastnikstanovanja, Slovenske železnice, d.d., ni hotel z njim kot nekdanjimimetnikom stanovanjske pravice skleniti najemne pogodbe v skladu zdoločili Stanovanjskega zakona iz leta 1991.

Pobudnik je nekdanji imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, kije last Slovenskih železnic. Stanovanjska pravica na omenjenemstanovanju mu je bila dodeljena z odločbo kot nadomestilo za prisilniodkup in rušenje njegove stanovanjske hiše, ki je bila potrebna zaradiposodabljanja železniške proge. Stanovanjska pogodba je bila sklenjenaza nedoločen čas, v njej pa ni bilo nikjer določeno, da gre zakadrovsko oziroma službeno stanovanje. Stanovanje je bilo kupljenonamensko za razrešitev stanovanjskega problema družine pobudnika.Pobudnik je kot imetnik stanovanjske pravice po uveljavitvistanovanjskega zakona zaprosil za odkup stanovanja po 117. členustanovanjskega zakona, vendar je lastnik odklonil sklenitevkupoprodajne pogodbe z obrazložitvijo, da gre za službeno stanovanjeter da odkup takega stanovanja ni mogoč. Lastnik stanovanja jepobudniku ponudil v podpis najemno pogodbo za službeno stanovanje, into za določen čas, do zagotovitve primernega nadomestnega stanovanja.Pobudnik se ni strinjal z vsebino predložene najemne pogodbe, zato seje za pomoč obrnil na našo institucijo.

Pri obravnavi pobude smo ugotovili, da pobudniku omenjeno stanovanjeni bilo oddano zaradi zadovoljevanja službenih potreb, saj pobudnik nibil nikoli v rednem delovnem razmerju pri Slovenskih železnicah. Vobravnavanem primeru je šlo za nekdanjega imetnika stanovanjskepravice, zato smo Slovenske železnice v svojem dopisu opozorili nadoločbe stanovanjskega zakona, iz katerih izhaja dolžnost lastnika, dasklene z nekdanjim imetnikom stanovanjske pravice najemno pogodbo zanedoločen čas z neprofitno najemnino.

Po našem posredovanju so Slovenske železnice v skladu s 147. členomstanovanjskega zakona pripravile novo najemno pogodbo, v kateri so biliupoštevani tudi naši predlogi.

9.1-43/96 - pridobitev soglasja za oddajo dela stanovanja v podnajem

Na varuha človekovih pravic se je obrnila pobudnica s prošnjo, da jipomagamo pri pridobitvi soglasja lastnika stanovanja k podnajemnipogodbi. Pobudnica je najemnica stanovanja, ki je last Mestne občineLjubljana. Zaradi visoke starosti in zdravstvenega stanja si jepoiskala pomoč s tem, da je oddala del najemniškega stanovanja vpodnajem gospe, ki ji pomaga pri negi in gospodinjstvu. Lastnikastanovanja je prosila, naj ji v skladu s stanovanjskim zakonom izdasoglasje k sklenjeni podnajemni pogodbi, vendar je Mestna občinaLjubljana zavrnila zaprošeno soglasje.

Zaradi visoke starosti pobudnice in njenega zdravstvenega stanja smolastnika stanovanja pozvali, naj nam obrazloži okoliščine, ki so bilepodlaga za zavrnitev zaprošenega soglasja k podnajemni pogodbi.

Na naše posredovanje je Mestna občina Ljubljana izdala soglasje, vkaterem soglaša, da najemnica stanovanja odda del stanovanja za določenčas v podnajem gospe, ki ji pomaga pri negi in gospodinjstvu.

0.2-9/96 - pospešitev postopka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja

Pobudnik je naslovil na varuha človekovih pravic pobudo, ker upravnaenota v desetih mesecih ni izdala odločbe na podlagi vloženega zahtevkaza priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Zahtevek je vložil naupravno enoto v januarju, ko je začel veljati zakon.

Na podlagi njegove pobude smo od načelnika upravne enote zahtevaliporočilo o časovnih okoliščinah obravnavanja njegovega zahtevka. Gledena to, da je bil pobudnik med prvimi, ki je vložil popoln zahtevek, smotudi zahtevali hitro izdajo odločbe.

Upravna enota nam je takoj posredovala pisno informacijo, da boodločba izdana v najkrajšem času. Pobudnik se je zahvalil zaposredovanje in povedal, da je upravna enota že izdala odločbo.

0.4-31/96 - vključitev v skupino oseb s težavami v socializaciji

Na varuha človekovih pravic se je obrnila pobudnica zaradi težav znekdanjim možem, s katerim je še vedno živela skupaj v istemstanovanju. V pobudi je navajala, da so razlogi za težave dolgoletnoprekomerno uživanje alkoholnih pijač in nasilništvo. Zaradi tega jevložila na pristojni center za socialno delo zahtevo, da se razvezanimož postavi pod skrbništvo in namesti v poseben socialnovarstvenizavod.

Center za socialno delo je sprožil ustrezen postopek za odvzemposlovne sposobnosti nekdanjemu možu pobudnice in po pravnomočnostiodločbe prevzel nad njim tudi stalno skrbništvo. Zahteva gledenamestitve v poseben socialnovarstveni zavod pa je bila zavrnjena.

Pobudnica se z odločitvijo centra za socialno delo glede zavrnitvenamestitve nekdanjega moža v poseben socialnovarstveni zavod nistrinjala in je zaradi tega vložila pritožbo na ministrstvo za delo,družino in socialne zadeve. Ker dalj časa ni prejela nobenega odgovora,je varuha zaprosila za posredovanje.

Po našem posredovanju je bila zadeva obravnavana prednostno.Potrjena je bila odločitev, da se prizadeti za zdaj ne vključi vposeben socialnovarstveni zavod, ker medicinska dokumentacija kaže nato, da še obstajajo možnosti za njegovo zdravljenje. Centru za socialnodelo smo priporočili, naj prizadetega vključijo v ustrezen program. Podoločenem času smo od ministrstva prejeli poročilo, da je prizadetivključen v dnevno obliko individualnega programa, ki je namenjen osebams težavami v socializaciji, in da je pobudnica zadovoljna, ker njennekdanji mož postal urejen in so se s tem bivalne razmere doma uredile.

0.4-117/96 - zakup kmetijskih zemljišč

Pobudnik se je obrnil na varuha človekovih pravic zaradinepravilnosti v postopku, ki ga je vodil Sklad kmetijskih zemljišč ingozdov Republike Slovenije glede oddaje kmetijskih zemljišč v zakup.Pobudnik je navedel, da je pravočasno in v skladu z razpisom vložilvlogo za pridobitev razpisanih kmetijskih zemljišč v zakup, za kateraje bil zainteresiran. Pri tem je navedel, da nihče drug ni kandidiralza navedena kmetijska zemljišča. Po enem letu, po končanem razpisu, jepobudnik izvedel, da je sklad dodelil drugemu obdelovalcu tisti delkmetijskih zemljišč, za katera je tudi sam kandidiral na razpisu.

Glede na navedbe pobudnika smo zahtevali od sklada, da se opredelido teh navedb. Sklad nam je odgovoril, da je res prišlo do napake prisklepanju zakupne pogodbe. Pojasnili so, da je napako zagrešila delavkalokalne izpostave sklada, ki je sklenila zakupno pogodbo z osebo, ki seni prijavila kot zakupnik za sporna kmetijska zemljišča oziroma naj bibila njena prijava dana po izteku roka za oddajo prijave.

Po pregledu zadeve in ugotovitvi, da postopek glede oddajekmetijskega zemljišča v zakup, ni bil pravilno izpeljan, smo skladupredlagali sklenitev ustrezne poravnave s pobudnikom. Sklad se je znašim predlogom v celoti strinjal in nam sporočil, da so spornosklenjeno zakupno pogodbo sporazumno prekinili.

0.7-7/96 - regresiranje investicijskega posojila

Na varuha človekovih pravic se je obrnil pobudnik, ki se je leta1995 prijavil na razpis ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo inprehrano za dodelitev sredstev za regresiranje obrestne mere za najetainvesticijska posojila v živinorejski in rastlinski proizvodnji ter vpredelavi, in sicer za regresiranje obresti pri nabavi traktorja.Navedel je, da mu je uslužbenka Poslovnega združenja prehraneSlovenije, ki po pooblastilu ministrstva opravlja nekatere posle vrazpisnem postopku, ustno pojasnila, da naj bi zamudil razpisani rok,čeprav je tudi dokumente, s katerimi je dopolnil svojo vlogo, predložilpravočasno. O zavrnitvi ni dobil nobenega pisnega sporočila, zato neve, kako naj ugovarja taki odločitvi.

Po poizvedbah pri ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehranoter proučitvi postopka je bilo ugotovljeno, da je pravna ureditevfinančnih intervencij v kmetijstvo, proizvodnjo in ponudbo hrane napodlagi zakona iz leta 1991 delno zastarela, delno pa so pomanjkljivodoločena merila za intervencije in način, kako se uveljavljajo, zlastitudi nadzorna in pritožbena pot. Je pa seveda res, da je ob poznemsprejetju proračuna in nato letne uredbe o uvedbi finančnih intervencijza ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnje hrane nujno, da sesredstva razdelijo v razmeroma kratkem času, kar bi pretiranoformaliziran postopek lahko bistveno otežil.

Ministrstvu smo posredovali mnenje, da bi bilo primerno upoštevativlogo pobudnika za regresiranje investicijskega posojila v okvirurazpisa za leto 1996 in predlog da se v predpisu o finančnihintervencijah za razvoj kmetijstva in proizvodnje hrane za leto 1997ustrezno dopolni ureditev postopka, v katerem se odloča o dodelitviintervencijskih sredstev. Ministrstvo je naše mnenje in predlogsprejelo.

0.7-12/96 - izdaja lastniških certifikatov slovenskim državljanom v Argentini

Na varuha človekovih pravic so se, ko je sodeloval na mednarodnikonferenci svetovnega združenja ombusmanov v Argentini, obrnili trijepobudniki slovenski državljani, ki živijo v Argentini, in to zaraditežav glede odprtja evidenčnega računa za lastniške certifikate. Ponjihovih navedbah naj bi že dvakrat vložili pri pristojnih slovenskihorganih zahtevke za izdajo obvestila o odprtju evidenčnega računalastniškega certifikata. Ker niso prejeli nobenega odgovora, so varuhuizročili nove zahtevke za izdajo obvestila in ga prosili zaposredovanje.

Po opravljenih poizvedbah na ministrstvu za zunanje zadeve smougotovili, da ministrstvo zahtevkov ni prejelo in da po vsejverjetnosti sploh niso prispeli v Slovenijo.

Zato smo zahtevke, prejete v Argentini, posredovali pristojnimupravnim enotam v nadaljnjo obravnavo. V enem mesecu smo od upravnihenot, ki so zahtevke obravnavale, prejeli odgovor, da so v tem časupobudnike, ki živijo v Argentini, že obvestili o odprtju računovlastniškega certifikata.

Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.