Natisni vsebino

2.3. Social security

Annual Report 1996


The largest proportion of complaints received in this area relate to social care, while other complaints concern the areas of pension and disability insurance, health insurance and health care. We also observed cases of social marginalisation and hardship among people whose complaints we would categorise as belonging in other areas, particularly in connection with the exercising of judicial protection in employment and social security disputes.

A state based on social welfare should give greater emphasis to solidarity and social justice. Our situation in Slovenia is still served by the provisions of Article 25 of the 1948 Universal Declaration of Human Rights, that everyone has the right to a standard of living adequate for the health and well-being of himself and his family, including food, clothing, housing, medical care and necessary social services.

In Slovenia the European Social Charter is still not effective, and in the area of social and economic rights this document is of equal importance to the European Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms in terms of civil and political rights. It will be possible to verify the assessments that the level of protection as determined in the European Social Charter has already been achieved following its implementation by looking at the two-year reports in the international system of monitoring. For this reason we recommend the earliest possible signature and ratification of this Charter.

2.3.1 Social care

In the are of social care we cooperate chiefly with the centres for social work. Their response to our investigations and proposals for action is usually rapid and effective. We often find that staff at the centres for social work are already acquainted with the problems with which individuals threatened by social hardship turn to us. In the majority of such cases action has already been taken to ensure the social protection of the affected person or family. If we advise of a new or rather for the social services as yet unknown case of social hardship, on the basis of our intervention the centre for social work sets in motion the necessary procedures for establishing the status of the complainant eligible for social protection or his or her family, so that this might result in the provision of one of the range of social protection services or benefits.

Welfare benefits

Welfare benefits are intended for those people who have insufficient or no means of subsistence. For these benefits the principle of subsidiarity is applied: those eligible are people for whom all other possibilities to acquire means of subsistence have been exhausted, including through work, pension, supplementary pay, financial assistance and supplements through special regulations, through compulsory insurance, property or other means.

According to Article 20 of the Law on Social Security, welfare benefits are financial assistance as the single source of subsistence, and financial supplements. The criteria for obtaining financial assistance are so strict that we have even found cases where people in the most acute hardship were not eligible. There are also considerable limitations on financial supplements, where in our opinion insufficient consideration is given to the applicant's age, possible disability and the applicant's health and general social status. In cases where applicants attain a given level of the census, albeit a minimum level, they cannot claim other supplemental assistance: for example the subsidising of housing rents, even though as a result of inadequately arranged housing the applicant might have to pay a high rent.

Hardship is also faced by those people who are owners of farm and forest land, but through old age or incapacity they themselves cannot work the land. There are no prospective buyers or lessees of the land, and the officially indicated income as entered in the land register is merely a burden, preventing the claiming of social security rights.

Given the hardship faced by numerous individuals who according to the currently valid regulations do not fulfil the conditions for the status of being eligible for welfare, it would be advisable to ease the often heavily restrictive conditions for obtaining financial assistance and to implement other forms of assistance in overcoming hardship (for example welfare loans).

Housing problems for those with mental difficulties and victims of violence

Following release from psychiatric hospital many patients have no place to live. The solution to this may lie in prolonged hospitalisation not based on further treatment. Another possibility is moving patients to old people's homes or to other social care facilities, although in such places there are not usually any real prospects for social rehabilitation. In some cases it is not possible to provide any accommodation at all.

One welcome solution may be accommodation in housing groups, which apart from sorting out the housing problem also provides successful social and psychological rehabilitation for people with various mental problems. For this reason the state and local communities should be more inclined to cooperate in acquiring appropriate premises and generally in providing the conditions for facilitating this.

It would also be necessary to arrange safe houses and shelters for the victims of violence, particularly women with children, so that they might seek shelter from violence and wait for their family relationships to be sorted out or for a proper solution to their housing needs. One solution in this area could be homes for mothers, for which appropriate financial support would be needed.

Readjusting the amount of child support

The amount of child support, whether it has been agreed on or determined by a court ruling, is adjusted to movements in the cost of living and personal income. A final ruling that sets or changes the amount of child support must be sent to the relevant social work centre immediately. Any delay in this part of the procedure may result in an interruption of the readjustment of child support. Social work centres are only able to readjust the value of child support on a current basis and in keeping with each government's resolution on the readjustment of child support if the final ruling on child support has been sent by the court on time. It appears that courts pay too little attention to this particular duty and, as a result, delays in sending of final rulings to the social work centres occur. In one case we found a 21-month delay, and the court only submitted the ruling determining amounts of child support for two minors following our intervention.

Social work centres issue a notice on the readjustment and the new amount of child support which in combination with the court ruling or an agreement on child support form the executive basis for forced collection of due child support. When readjusting the amount of child support the social work centre must use the date when the first instance ruling was passed. If a later date is used, the beneficiary may be unjustifiably deprived of a part of the child support. The procedure of determining and readjusting child support demands scrupulous and conscientious action by state bodies so as to avoid jeopardising the right to child support or adequate living standard of the child. Yet we observed a case when a social work centre used the date of passing the appellate decision rather than the date of the first instance ruling. Because the mistake was only discovered after five years, as a result of these notices on the readjustment of child support, two minors were deprived of more than 400,000 tolars (app. US$ 2,556).

Arrangement of contacts between parents and children

The parent that the child lives with must enable the child to have contact with the other parent. Practice shows that without the cooperation or perhaps even with the open opposition of the other parent, the parent who does not live with the child finds it hard to exercise this right which, no doubt, is in the long-term interests of the child. Sadly we see that in cases when the right to personal contact of the parents with the child has been violated, social work centres often act too late and too little.

There are quite a few cases where social work centres could by taking more decisive and timely action have contributed significantly to the right to personal contact being exercised, which is unquestionably in accordance with the principle according to which the child's best interests must be the main goal in everything that concerns the child. The state must respect the right of a child who is separated from one of the parents to maintain personal contact with both parents on a regular basis unless this is contrary to the child's best interests.

The complainants also complain of inefficiency in administrative execution. An execution through the indirect application of force, i.e. fines, often fails to deliver the desired effect, i.e. personal contact of the child with the parent the child does not live with. It is not enough to make sure that the child is physically present at the place and at the time specified in the decision issued by the social centre. The parent with whom the child lives must prepare the child psychologically to be able to establish contact with the other parent.

In the interest of the child, the mother and the father should put more effort and will into providing the contact prescribed in the decision, if an arrangement between the two cannot be reached. Unfortunately the tendency we observe is that instead of cooperation parents choose to be stubbornly persistent and complaining, a path where the child becomes a tool of manipulation. Social work centres have no power to force the parents to attend a consultation or therapy, even though often this could be the only solution for their relationship and a foundation for the normalisation of contacts with the child.

precondition for success in mediation is an unbiased approach to the running of the procedure and to decision-making, in the interest of the long-term and legal benefit of the child. Social work centres and administrative bodies which make decisions in the executive procedure, should prevent parties from abusing procedural rights and ensure fast and efficient decision-making.

2.3.2 Pension and disability insurance

Active military personnel and other persons whose status was regulated by the laws governing military service in the former Yugoslav People's Army (YPA) had their pensions and disability insurance guaranteed by federal law. In October 1991 the provider of military insurance (a fund with the main office in Belgrade) ceased to pay pensions and other benefits to beneficiaries in Slovenia. With the collapse of the SFRY these obligations became the subject of the country's succession. In keeping with the general principles of the international law on succession, the countries which are the heirs of the former SFRY should have assumed the obligations arising from the insurance towards the beneficiaries by applying the standard of the affected party belonging to an heir country, which can either mean the citizenship or permanent residence of such beneficiary.

Pursuant to Article 50 of the Constitution the rights arising from pension and disability insurance must be regulated by a statute. On 22 March 1995 the National Assembly during the first reading rejected a draft of the law on the rights arising from the pension and disability insurance of former military insurance beneficiaries. In 1996 no legislative solutions were introduced for the rights of military insurance beneficiaries arising from their pension and disability insurance. Six years have passed since independence and the country still has no law regulating this sensitive area of social security. The consequences can be seen in social insecurity for the military personnel once employed by the former YPA, both of those who are Slovene citizens and those who are simply residing in its territory. Former YPA military personnel had their pension and disability insurance guaranteed under a federal law. Following the independence of Slovenia the rights of some of the former YPA military staff have not been regulated in a law yet. It is an imperative that a law is adopted as soon as possible, thus providing the beneficiaries with social security even though the agreement on legal succession of the former SFRY has not been reached yet. These individuals should not suffer damage because the heirs to the former SFRY are unable to come to an agreement on legal succession.

Reimbursement of excess payments

Complaints show that the Institute for Pension and Disability Insurance often pays more than it should or pays a benefit that the beneficiary is not even entitled to. For the recipient this is a wrongful acquisition. The legislator planned for this possibility when it prescribed in Article 288 of the Law on Pension and Disability Insurance that the beneficiary must return such payments to the institute in keeping with the provisions of the Law on Obligational Relationships (LOR).

In practice, the return of payments made by mistake is done by the institute notifying the beneficiary in a special letter of the reasons and the amount of undue payments made over a certain period, and of the manner in which they may return the money they are not entitled to.

The LOR envisages reconciliation as a way of canceling out the obligation. However, reconciliation does not occur on its own; what is needed is a statement of reconciliation addressed by the creditor to the debtor. A unilateral and out-of-procedure reconciliation is permissible only if there are no legal obstacles to reconciliation of the claim, under the condition that only a liquid claim is fit for reconciliation, i.e. a claim that is not contentious for the parties. Thus in cases when it wishes to settle the reimbursement for excess payments through reconciliation the institute has to hear the comments and possible appeals by the beneficiary regarding the justification as well as the amount of the claim to be settled through reconciliation. In practice we see that the institute does not always react to the beneficiary's or debtor's views and starts on its own, unilateral, decision to deduct the money from (regular monthly) instalments it is otherwise obliged to pay to the beneficiary.

We propose that for each case of excess payment separately the institute supplies the beneficiary with an appropriate explanation of all decisive facts and in a statement of reconciliation, set out clearly for the beneficiary to understand, states its willingness to settle the undue payment through reconciliation. When the beneficiary's response can be interpreted as the claim being contentious or in cases where one of the conditions for unilateral forced reconciliation have not been met, the institute may instigate a procedure to enforce the reimbursement of excess payments at a court with jurisdiction over the contested relationship.

2.3.3 Health care

Professional inquiry for DM 4,000

The Slovene Medical Chamber has been vested with the public authorisation to monitor the professionalism of doctors and medical staff. The Medical Chamber also performs an inquiry on the request of an insured person.

An injured individual may resort to the appellate procedure of inquiry into professionalism only if such redress is actually accessible to him. We have dealt with a case of a complainant who claimed that a professional mistake was made in the production of a dental prostethic. He disagreed with the findings of an internal professional inquiry carried out by the hospital which performed the service, and requested a professional inquiry from the Slovene Medical Chamber. The chamber informed him that a professional inquiry costs DM 4,000 (app. 2,320 US$) in tolars which he should pay before the inquiry is carried out. The Medical Chamber also explained to him that a client is entitled to a refund of the money through an indemnity claim if his claim of a professional mistake turns out to be correct. The Medical Chamber responded to our intervention by saying that the high cost, which was calculated and endorsed by the bodies of the chamber, means that a professional inquiry cannot be performed in any other way.

It is not surprising that the complainant did not decide to go ahead with a professional inquiry that would cost him DM 4,000. The Medical Chamber did not explain the legal basis for charging the costs of a requested professional inquiry. Article 82 of the Law on Health Service stipulates that professional inquiries are financed from the national budget. If any irregularities in the procedure are established, the costs of the inquiry are to be covered by the health centre or private medical worker who is responsible for the mistake.

Redress that is preconditioned by an (advance) payment of DM 4,000 can only be accessible to a select few who can afford it at such cost. Professional inquiry by the Medical Chamber is therefore only accessible to rich people. This is contrary to Article 22 of the Constitution according to which each person, regardless of his financial standing, is guaranteed equal protection of his rights, including in a procedure before a statutory authority which determined the rights, obligations or legal entitlements of such person.

A professional inquiry at such a price not only puts a question mark over its constitutionality and legality, but also over the trust in the objectivity in the way the Slovene Medical Chamber is exercising public authorisations. Pursuant to Article 4 of its statute the Medical Chamber performs supervision relating to its tasks, which includes the protection and representing of the interests of the medical profession. In the chamber's newsletter, ISIS, we came across a revealing view of its chairman, according to whom the duty of its legal services is "primarily to protect the rights and interests of the medical profession and to provide consultation on contentious matters." Given such an attitude, the objective exercising of public authorisations cannot be expected from the chamber. Either such authorisations, which call for an objective approach, are withdrawn from the chamber or a different approach by the chamber should be secured.


Letno poročilo 1996 - Poglavje 2.3.


V letu 1996 smo prejeli 302 pobudi s področja socialne varnosti, kar pomeni 20-odstotno povečanje v primerjavi z letom 1995. Največji delež s 149 pobudami odpade na socialno varstvo. Primere socialne ogroženosti in pomanjkanja smo zasledili tudi pri osebah, katerih pobude uvrščamo v druga poglavja, zlasti v zvezi z uveljavljanjem sodnega varstva v delovnih in socialnih sporih.

Socialna država bi morala dati solidarnosti in socialni pravičnosti večji poudarek. Tudi za naše razmere ostaja aktualno določilo 25. členav letu 1948 sprejete splošne deklaracije človekovih pravic, da ima vsakdo pravico do takšne življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini zagotavlja zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami.

V Sloveniji še ne velja evropska socialna listina, ki je za področje socialnih in ekonomskih pravic enako pomembna kot evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin za državljanske in politične pravice. Ocene, da je raven varstva, kot ga določa evropska socialna listina, pri nas že zagotovljena, bo po njeni uveljavitvi mogoče preverjati z dveletnimi poročili v mednarodnem sistemu nadzora. Zato priporočamo čimprejšen podpis in ratifikacijo te listine.

2.3.1. Socialno varstvo

Na področju socialnega varstva sodelujemo predvsem s centri za socialno delo. Njihov odziv na naše poizvedbe in predloge za ukrepanjeje večinoma hiter in učinkovit. Pogosto ugotavljamo, da so delavci centra za socialno delo že seznanjeni s problemi, s katerimi se na nas obrača socialno ogrožen posameznik. V večini takšnih primerov je tudi že prišlo do ukrepanja za zagotovitev socialne varnosti prizadete osebe ali družine. Če pa opozorimo na nov oziroma socialni službi nepoznan primer socialne ogroženosti, na podlagi našega posredovanja center za socialno delo sproži potrebne postopke za ugotovitev statusa socialnega upravičenca pobudnika oziroma njegove družine, da bi tako lahko prišlo do nudenja katere od vrst socialnovarstvenih storitev ali dajatev.

Socialnovarstvene dajatve

Socialnovarstvene dajatve so namenjene osebam, ki nimajo nobenih ali zadostnih sredstev za preživljanje. Za te dajatve velja načelo subsidiarnosti: upravičenec je tista oseba, pri kateri so izčrpane vse druge možnosti za pridobivanje sredstev za preživljanje z delom, iz pokojnin, denarnih nadomestil, denarne pomoči in dodatkov po posebnih predpisih, iz obveznega zavarovanja, iz premoženja ali iz drugih virov.

Po 20. členu zakona o socialnem varstvu sta socialnovarstveni dajatvi denarna pomoč kot edini vir preživljanja in denarni dodatek. Merila za pridobitev denarne pomoči so tako stroga, da smo zasledili tudi primere, ko do nje niso bili upravičeni močno socialno ogroženi. Velike so tudi omejitve za denarni dodatek, pri čemer se po našem mnenju premalo upoštevajo prosilčeva starost, morebitna invalidnost ter zdravstveno in sploh socialno stanje. V primerih, ko prosilec presega določeno višino cenzusa, četudi le minimalno, ne more uveljavljati tudi drugih nadaljnjih pomoči: na primer subvencioniranja najemnine zastanovanje, čeprav mora morda zaradi neurejenih stanovanjskih razmer plačevati visoko najemnino.

Socialna stiska je prisotna tudi pri ljudeh, ki so lastniki kmetijskih in gozdnih zemljišč, a jih zaradi starosti ali nesposobnosti za delo sami ne morejo obdelovati. Interesentov za nakup ali najem zemljišč ni, formalno izkazani katastrski dohodek pa je le breme in onemogoča pridobitev pravic iz naslova socialne varnosti.

Socialne stiske številnih posameznikov, ki po sedaj veljavnih predpisih ne izpolnjujejo pogojev za status socialnega upravičenca, kažejo, da bi veljalo omejiti pogosto prestroge pogoje za prejemanje denarne pomoči ter uvesti še druge oblike pomoči za premagovanje socialne stiske (na primer s socialnimi posojili).

Dodatek za pomoč in postrežbo

Čeprav je pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v veljavnih predpisih urejena kot socialno varstvena dajatev ter kot pravica iz pokojninskega in in validskega zavarovanja, pa smo v praksi zasledili primere, ki kažejo, da je ta pravica morda še vedno preveč omejena in mnogim nedostopna.

Invalidne osebe so iz naslova invalidnosti upravičene do denarnega nadomestila le, če jim zakon priznava status invalida. Te osebe ne morejo pridobiti pravice do dodatka za pomoč in postrežbo niti če invalidska komisija oceni, da jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Tako dodatek za pomoč in postrežbo ne gre invalidnim osebam, pri katerih je invalidnost nastala po dopolnjenem osemnajstem letu starosti oziroma po šestindvajsetemletu starosti v primeru rednega šolanja, če do dneva nastanka invalidnosti niso izpolnili pogojev za pridobitev pravic iz pokojninskega in in validskega zavarovanja (na primer zaradi brezposelnosti, slabega zdravstvenega stanja, gospodinje itd.), hkrati pa zaradi dohodka partnerja niso upravičeni do denarne pomoči kot edinega vira preživljanja.

Te invalidne osebe so v neenakopravnem socialnem položaju. Nujno bi bilo njihov status zakonsko urediti ter jim zagotoviti socialno varnost. Možnost občasne dodelitve enkratnega denarnega dodatka ne more trajneje rešiti socialne stiske invalidnih oseb brez priznanega pravnega statusa.

Stanovanjska stiska oseb z duševnimi motnjami in žrtev nasilja

Ob odpustu iz psihiatrične bolnišnice marsikateri bolnik nima stanovanja. Rešitev je lahko v podaljšani hospitalizaciji, ki pa ni utemeljena v nadaljnjem zdravljenju. V poštev prihaja tudi premestitev bolnika v dom za starejše oziroma v drug socialnovarstveni zavod, vendar tam ponavadi ni pravih možnosti za socialno rehabilitacijo. V nekaterih primerih pa ni moč zagotoviti nobenega bivališča.

Dobrodošla rešitev je lahko bivanje v stanovanjskih skupinah, ki poleg rešitve stanovanjskega vprašanja zagotavlja tudi uspešno socialno in psihološko rehabilitacijo osebam z različnimi duševnimi motnjami. Zato bi morale država in lokalne skupnosti z večjo naklonjenostjo sodelovati pri pridobivanju ustreznih prostorov in sploh pri zagotavljanju pogojev v ta namen.

Potrebna bi bila tudi ureditev varnih hiš - zavetišč za žrtve nasilja, zlasti za ženske z otroki, ki bi se tako lahko umaknile pred nasiljem in počakale na ureditev družinskih razmer oziroma na ustrezno rešitev stanovanjskega problema. Ena od rešitev na tem področju so lahko materinski domovi, pri čemer pa bo treba zagotoviti ustrezno financiranje te dejavnosti.

Usklajevanje preživnin

Dogovorjene in s sodno odločbo določene preživnine se usklajujejo z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov. Zato mora pravnomočno odločbo o določitvi ali spremembi preživnine sodišče takoj poslati pristojnemu centru za socialno delo. Če pri tem pride do zamude, lahko izostane uskladitev preživnine. Center za socialno delo namreč lahko preživnine redno in tekoče valorizira v skladu z vsakokratnim sklepom vlade Republike Slovenije o uskladitvi preživninle, če mu sodišče pravočasno pošlje pravnomočno odločbo o preživnini. Kaže, da sodišča tem obveznostim morda dajejo premajhno pozornost in tako prihaja do zamude pri pošiljanju pravnomočnih preživninskih sodnih odločb centrom za socialno delo. V enem primeru smo ugotovili celo enaindvajsetmesečno zamudo, sodišče pa je centru za socialno delo svojo sodbo, s katero je v korist dveh mladoletnih otrok določilo preživnino, poslalo šele po našem posredovanju.

O uskladitvi in novem znesku preživnine izda center za socialno delo obvestilo, ki je skupaj s sodno odločbo oziroma dogovorom o preživnini izvršilni naslov za prisilno izterjavo preživninske terjatve. Pri valorizaciji sodno določene preživnine mora center za socialno delo upoštevati datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V primeru, ko pride do predčasne sklenitve glavne obravnave po drugem odstavku 304. člena zakona o pravdnem postopku, pa bi se lahko upošteval celo datum končanja glavne obravnave. V pravdnem postopku namreč sodišče odloča na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kot je bilo ugotovljeno na koncu glavne obravnave. Višino prispevka za preživljanje otrok sodišče določi v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami, ob upoštevanju odločilnih okoliščin, ki so podane v času končanja glavne obravnave oziroma izdaje sodbe pred sodiščem prve stopnje. Upoštevanje kasnejšega datuma za uskladitev preživnine lahko pomeni neutemeljeno prikrajšanje upravičenca za del preživnine. Pa vendar smo obravnavali primer, ko je center za socialno delo kot datum za valorizacijo upošteval dan pritožbene odločitve in ne datuma sodbe sodišča prve stopnje. Ker je bila napaka ugotovljena šele po petih letih, so obvestila o valorizaciji preživnine v tem času dva mladoletna otroka prikrajšala za več kot 400.000 tolarjev.

Postopek določanja in usklajevanja preživnine zahteva skrbno in vestno ravnanje državnih organov, da pravica do preživnine oziroma do ustreznega življenjskega standarda otrok ne bo ogrožena.

Urejanje stikov med starši in otroki

Tisti od staršev, pri katerem otrok živi, je zavezan omogočiti stike z drugim roditeljem. Praksa kaže, da tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, ob nesodelovanju ali celo nasprotovanju drugega roditelja težko uresničuje to pravico, ki je nedvomno tudi v dolgoročnem interesu otroka. Žal še vedno ugotavljamo, da centri za socialno delo v primerih, ko prihaja do kršitve pravice do osebnih stikov med starši in otroki, ne ukrepajo dovolj hitro in učinkovito.

Morda starši od socialne službe pričakujejo celo preveč, pa tudi pričakovanja o vse zmožnosti prava so pretirana. Razrešitev problema stikov bi se morala najprej in predvsem urejati s poudarkom na odgovornosti staršev. V trenutku, ko se v razreševanje spornega razmerja vključi nekdo tretji, je odgovornost avtomatično porazdeljena drugače: več ko je institucij, manj odgovornosti prevzemata starša.

V praksi je veliko primerov, ko bi lahko centri za socialno delo z odločnim in pravočasnim ravnanjem veliko pripomogli k uresničevanju pravice do osebnih stikov, kar je nedvomno v skladu z načelom, da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki. Država je zavezana spoštovati pravico otroka, ki je ločen od enega izmed staršev, da redno z njim vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo, razen če bi bilo to v nasprotju z otrokovimi koristmi.

Pritožbe pobudnikov se nanašajo tudi na neučinkovitost upravne izvršbe. Izvršba s posredno prisilitvijo, torej z denarnimi kaznimi, pogosto ne doseže ustreznega učinka z osebnimi stiki med otrokom in tistim od staršev, ki ne živi skupaj z njim. Za omogočanje stika ni dovolj zgolj zagotovitev fizične prisotnosti otroka ob času in v kraju, določenem v odločbi centra za socialno delo. Roditelj, pri katerem otrok živi, je slednjega zavezan tudi psihično pripraviti tako, da bo sposoben vzpostaviti stike z drugim roditeljem.

V interesu otroka bi morala mati in oče vložiti več truda in volje za uresničitev z odločbo določenih stikov, če že sporazum o tem med njima ni mogoč. Žal opažamo, da starši, namesto da bi sodelovali, pogosto izberejo pot trmastega vztrajanja in pritoževanja, otrok pa postaja sredstvo za manipuliranje. Pri tem pa centri za socialno delo nimajo možnosti, da bi starša prisilili v svetovalni ali terapevtski proces, čeprav bi bila kdaj to edina rešitev njunega odnosa in na tej podlagi tudi ureditev stikov z otrokom.

Pogoj za uspešno posredovanje pa je nedvomno nepristransko vodenje postopka in odločanje v interesu dolgoročnih in pravih koristi otroka. Centri za socialno delo in upravni organi, ki odločajo v izvršilnem postopku, bi morali strankam preprečiti vsakršno zlorabo procesnih pravic ter zagotoviti hitro in učinkovito odločanje.

2.3.2. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje

Vojaške pokojnine

Leto 1996 ni prineslo zakonodajne rešitve za pravice vojaških zavarovancev iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Teče že šesto leto od osamosvojitve, pa država še nima zakona, ki bi urejal to občutljivo področje socialne varnosti. Posledice se kažejo tudi v socialni ogroženosti vojaških oseb, zaposlenih v nekdanji JLA, pa naj gre za državljane Republike Slovenije ali pa za posameznike, ki prebivajo na njenem ozemlju.

Ustava zagotavlja obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vojaške osebe v nekdanji JLA so bile pokojninsko in invalidsko zavarovane po zveznem zakonu. Te pravice po osamosvojitvi Slovenije za vojaške osebe nekdanje JLA s stalnim bivališčem v Republiki Slovenijiše niso z zakonom urejene. Takšno stanje ne utemeljuje Slovenije kot pravne in socialne države.

Pravica do družinske pokojnine po sporazumu med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah

Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah določa, da lahko v primeru smrti uživalca vojaške pokojnine pridobijo njegovi družinski člani pravico do družinske pokojnine, če stalno prebivajo na območju držav podpisnic in so državljani katere od obeh držav.

Obravnavali smo primer hrvaške državljanke s stalnim prebivališčem na Hrvaškem, ki ji v postopku pred zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni uspelo uveljaviti pravice do družinske pokojnine po pokojnem možu, sicer vojaškem upokojencu in slovenskem državljanu, ki je pokojnino prejemal v Sloveniji. Čeprav je pobudnica v pritožbenem postopku opozarjala na določila sporazuma z Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah, je zavod njeno zahtevo zavrnil.

V intervenciji smo opozorili na nepravilnost takšne odločitve, saj smo ocenili, da meddržavni sporazum z Republiko Hrvaško omogoča, da vdova po uživalcu akontacije vojaške pokojnine, pridobljene po slovenskem predpisu, pridobi pravico do akontacije družinske pokojnine tudi, če nima našega državljanstva in stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Predlagali smo, da zavod po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, izdano v postopku pobudnice.

V odgovoru je zavod pritrdil našemu mnenju, ki bi ga bilo treba upoštevati tudi v postopku po zahtevi pobudnice za priznanje družinske pokojnine. Ker bi razveljavitev ali sprememba odločbe pomenila prikrajšanje pobudnice, zavod ni sledil našemu predlogu. Pobudnica je namreč zahtevala sodno varstvo, vse negativne posledice nepravilne odločbe pa bo lahko odpravilo le sodišče. Pri tem je zavod zagotovil, da bo v odgovoru na tožbo predlagal, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi.

Ni predpisa o ureditvi delovanja invalidskih komisij

Številne so pritožbe zavarovancev, da jim v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ne uspe uveljaviti pravic, ki naj bij im šle glede na njihovo preostalo delovno zmožnost oziroma popolno nezmožnost za delo. Pogost je očitek, da invalidska komisija zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja premalo upošteva stališča oziroma priporočila zdravnikov specialistov. So tudi primeri, ko je zavarovanec na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma zdravniške komisije zavoda za zdravstveno zavarovanje odsoten z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe neprekinjeno več let. Ko pa isti zavarovanec uveljavlja pravico do invalidske upokojitve ali pravico do kategorizacije zaradi zmanjšanja delovnih zmožnosti, pa v postopku zaradi negativnega izvida in mnenja invalidske komisije ne uspe. Pogoste so tudi pritožbe o neprimernem in poniževalnem odnosu članov zdravniških komisij do zavarovanca.

Člen 267 zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ) določa, da predstojnik republiškega upravnega organa, pristojnega za delo, skupaj s predstojnikom republiškega upravnega organa, pristojnega za zdravstvo, določi organizacijo in način delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ter kriterije za ocenjevanje okoliščin, ki so odločilne za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tega predpisa še ni, čeprav bi moral biti izdan v šestih mesecih po uveljavitvi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, torej do 1. oktobra 1992. Sprejetje kriterijev za ocenjevanje okoliščin, odločilnih pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne bo zgolj poenotilo in uskladilo dela invalidskih komisij, pač pa bo zaradi večje preglednosti predpisanih kriterijev imelo ugoden odmev tudi pri zavarovancih. Ne gre namreč prezreti, da slednji pogosto, ko se z izvidom in mnenjem invalidske komisije ne strinjajo, opozarjajo na pristranost oziroma odvisnost izvedencev oziroma izvedenskih organov v razmerju do zavoda, za katerega opravljajo izvedensko delo.

Predlagamo čimprejšnjo izdajo tega v zakonu napovedanega predpisa.

Povračilni zahtevek v primeru preplačila

Pritožbe pobudnikov kažejo, da v poslovanju Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije večkrat prihaja do preplačila oziroma izplačila denarnega zneska, do katerega zavarovanec nima pravice. Tako na strani prejemnika pride do neupravičene pridobitve. Zakonodajalec je na takšno možnost računal, saj je v 288. členu ZPIZ določil, da mora zavarovanec tako prejeti znesek vrniti zavodu v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Vračilo neutemeljeno izplačanega zneska poteka v praksi tako, da  zavod zavarovanca s posebnim dopisom obvesti o vzrokih in višini nastalega preplačila v določenem časovnem obdobju ter o načinu vrnitve neutemeljeno prejetih zneskov.

ZOR kot način prenehanja obveznosti določa tudi pobot. Vendar pobotne nastane sam po sebi, potrebna je izjava upnika dolžniku o pobotu. Enostranski zunajprocesni pobot je dopusten le, če ni zakonskih ovir za pobotljivost pobotne terjatve ob pogoju, da je za pobot sposobna le terjatev, ki je likvidna, kar pomeni, da ne sme biti med strankama sporna. Zato bi zavod v vseh primerih, ko želi s pobotom doseči poplačilo verzijskega zahtevka, moral prisluhniti pripombam in morebitnim ugovorom zavarovanca tako glede utemeljenosti kot tudi višine v pobot uveljavljane terjatve. V praksi opažamo, da se zavod ne odziva vedno na stališča zavarovanca oziroma dolžnika (glej primer 3.1-8/96) ter zgolj na podlagi svoje odločitve in enostransko začne odtegovati dajatve, ki jih sicer mora (redno mesečno) izplačevati upravičencu.

Predlagamo, da zavod v vsakem primeru ugotovljenega preplačila zavarovancu ustrezno obrazloži vsa odločilna dejstva ter svojo voljo za plačilo zneska iz naslova neupravičene pridobitve s pobotom jasno in zavarovancu razumljivo izrazi z izjavo o pobotu. Kadar je izza varovančevega odziva razumeti, da je terjatev iz naslova povračilnega zahtevka sporna oziroma v primerih, ko ni izpolnjen kateri od drugih pogojev za enostranski prisilni pobot, pa naj zavod vračilo preplačila uveljavlja pred sodiščem, pristojnim za odločitev o spornem razmerju.

2.3.3. Zdravstveno zavarovanje

Problematika negovalnih postelj

Zaradi hitrega razvoja medicinskih znanosti se zmanjšuje smrtnost, pri tem pa so številni bolniki po končanem zdravljenju bolj ali manj odvisni od pomoči drugih in potrebujejo stalno zdravstveno oskrbo.

Obravnavali smo primer osebe, ki že leto dni leži v bolnišnici v vegetativnem stanju. Njena hospitalizacija je sprožila več vprašanj, ki si jih zastavljajo tako njeni bližnji kot tudi vodstvo bolnišnice in zavod za zdravstveno zavarovanje.

Bolnišnica opozarja, da je zdravstveno stanje bolnice nespremenjeno in nadaljnja hospitalizacija ni več nujna. Bolnica potrebuje nego, ki jo lahko daje socialnovarstveni zavod. Sorodniki nasprotujejo premestitvi bolnice v dom za starejše, ker se boje nižje ravni zdravstvene nege. Zavod za zdravstveno zavarovanje pa opozarja, da je bolnišnično zdravljenje omejeno na najkrajši potreben čas ter na to, da oskrbni dnevi, ko niso bile opravljene nobene zdravstvene storitve, ali pa so bile opravljene storitve, ki bi jih bilo mogoče opraviti ambulantno, ne štejejo med pravice iz obveznega zavarovanja.

Problem tako imenovanih negovalnih postelj bi bilo treba ustrezno (normativno) opredeliti in urediti, zagotoviti financiranje ter tako bolnikom in njihovim svojcem omogočiti socialno varnost tudi na tem področju.

Dolga čakalna doba in prisilno samoplačništvo

Uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, zlasti pravice do storitev specialističnoambulatne, bolnišnične ter terciarne zdravstvene dejavnosti in pravice do storitev zobozdravstvene dejavnosti, je pogosto povezano z dolgim čakanjem. Čakalna doba, ki v praksi traja celo eno leto in več, lahko ogrozi uspeh zdravljenja ter pomeni nepotrebno nevarnost za zdravje in življenje zavarovancev. Pri tem opažamo, da čakalna doba ni odvisna zgolj od števila bolnikov in izvajalcev zdravstvenih in zobozdravstvenih storitev oziroma od objektivnih danosti za opravljanje te dejavnosti. Posameznik, ki uveljavlja zdravstveno varstvo v breme zdravstvenega zavarovanja, je soočen z daljšo čakalno dobo v primerjavi s samoplačniki. Zdi se, da se čakalna doba za zavarovane osebe neupravičeno in nesprejemljivo podaljšuje le zato, da bi iskalca teh storitev prisilili v samoplačništvo. Tako se zavarovane osebe odločajo za samoplačništvo, pa čeprav gre za storitev, ki je vključena v zdravstveno zavarovanje.

Zavod za zdravstveno zavarovanje mora organizirati in izvajati nadzor nad uveljavljanjem pravic in obveznosti iz obveznega zavarovanja. Ta nadzor očitno ni dovolj učinkovit, da bi preprečil opisano nepravilnost. Vodstvo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije smo opozorili, da je treba zagotoviti uveljavljanje pravic do zdravstvenega varstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja pod enakimi pogoji, kot to velja za samoplačnike teh storitev. V javni zdravstveni mreži mora biti vsakomur pod enakimi pogoji dostopno zdravstveno varstvo, pokrito z obveznim zdravstvenim zavarovanjem.

Slabo seznanjanje s pritožbenimi možnostmi zavarovalnih oseb

Pritožbene poti za varstvo pravic iz zdravstvenega zavarovanja zavarovane osebe praviloma slabo poznajo. Varstvo in nadzor uresničevanja pravic urejajo pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Čeprav gre za predpis, objavljen v Uradnem listu RS, pa to ne pomeni, da so vsi uporabniki storitev iz naslova zdravstvenega zavarovanja z njim tudi dejansko seznanjeni. Tako ljudje pogosto ne vedo, kdaj lahko zahtevajo varstvo pravic ter v katerih primerih zagotavlja zavod strokovno in pravno pomoč ter pomaga z navodili, nasveti in posredovanjem pri izvajalcih.

Zavarovane osebe lahko pravice iz zdravstvenega zavarovanja v polni meri uveljavljajo le, če so ustrezno seznanjene s pravicami, obveznostmi in zlasti tudi pritožbenimi možnostmi, ki so jim na voljo za varstvo teh pravic. Zato predlagamo, naj Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zagotovi, da bodo v vsaki čakalnici izvajalca zdravstvene dejavnosti v javni zdravstveni mreži na voljo tozadevne informacije, ki bodo zavarovanim osebam v pomoč v primerih omejevanja ali kršitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

2.3.4. Zdravstveno varstvo

Nepregledne pritožbene možnosti v zdravstveni dejavnosti

Bolnik oziroma uporabnik storitev v zdravstveni dejavnosti ima pravico do ugovora na pristojni organ zdravstvenega zavoda, če meni, da niso bila uporabljena dovolj učinkovita sredstva za njegovo zdravljenje ali da so bila kršena etična načela. Uporabnost internega nadzora je odvisna tudi od zaupanja pritožnika v nepristranost njegovega izvajanja.

Za strokovni nadzor nad delom zdravnikov je pooblaščena Zdravniška zbornica Slovenije. Zbornica opravi strokovni nadzor s svetovanjem tudi na predlog zavarovane osebe, pri čemer pa strokovni nadzor bolnikom oziroma uporabnikom v zdravstveni dejavnosti tako rekoč ni dostopen. Zaračunavanje (visokih) stroškov za opravljanje te naloge zbornice je le težko uskladiti z javnim pooblastilom, nedvomno pa takšen način izvajanja strokovnega nadzora omejuje, če že ne onemogoča uporabo te pritožbene poti.

Na predlog bolnika, njegovega svojca ali skrbnika opravi tričlanska komisija ministrstva za zdravstvo upravni nadzor. Postopek se začne z obrazloženo zahtevo oziroma pobudo za nadzor. Upravni nadzor določa zakon o zdravstveni dejavnosti kot nadzor nad zakonitostjo dela zdravstvenih zavodov in zasebnih zdravstvenih delavcev. Naše poizvedbe pri opravljanju tovrstnega nadzora kažejo, da ministrstvo za zdravstvo pojma zakonitosti ne povezuje z opravljanjem zdravstvene dejavnosti v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. To pomeni, da ima ta pritožbena pot za ugotavljanje nestrokovnega zdravljenja le omejeno uporabnost.

Nadzor, ki ga izvaja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, se nanaša le na izpolnjevanje pogodb, ki jih je zavod sklenil za opravljanje zdravstvene dejavnosti.

Pri ministrstvu za zdravstvo deluje komisija za medicinsko etiko, ki proučuje in daje mnenja o etičnih in deontoloških vprašanjih izvajanja zdravstvene dejavnosti tudi na predlog posameznika. Pri tem pa kaže, da v praksi niso povsem natančno razmejene pristojnosti z odborom za pravno-etična vprašanja, morda tudi z odborom za strokovno-medicinska vprašanja, ki sta organa izvršilnega odbora Zdravniške zbornice Slovenije.

Razsodišče zbornice je njen samostojen organ, ki na zahtevo tožilca zbornice, drugih organov ali članov zbornice ter na zahtevo ministrstva za zdravstvo odloča o odgovornosti zdravnika za nepravilnosti pri opravljanju zdravniške službe. Posameznik nima neposrednega dostopa na razsodišče zbornice. Preverjanja ravnanja zdravnikov in ukrepanje v zvezi s kršenjem kodeksa pa zdravniška zbornica ne opravlja kot javno pooblastilo.

Po naših izkušnjah ministrstvo za zdravstvo pritožbo posameznika, ki zatrjuje nestrokovno zdravljenje, praviloma odstopi zdravniški zbornici. Tako o ravnanju zdravnikov zunaj sodne veje oblasti odločajo le organi zbornice. Pritožbe prizadetih posameznikov kažejo, da te pritožbene poti niso dovolj učinkovite. Nezadovoljstvo pa leti tudi na dolgotrajnost postopkov ob izražanju dvoma o objektivnosti, saj o odgovornosti zdravnikov odloča njihova stanovska organizacija.

Ugotavljamo, da je javnost slabo seznanjena z nadzorstvenimi in pritožbenimi možnostmi v zdravstvu. Vzpostaviti bi bilo treba pregleden, učinkovit ter prizadetim posameznikom razumljiv in brez težav dostopen sistem pritožbenih poti. Posameznika, ki potrebuje ali išče storitev na področju zdravstvene dejavnosti, bi bilo treba bolje seznaniti s pritožbenimi možnostmi, ki so mu na voljo. Kot primer takšne pomanjkljive informacije naj navedemo decembra 1995 izdano knjižico Kliničnega centra v Ljubljani. Ta priročnik pojasnjuje sprejem in bivanje v bolnišnici, navaja pravice bolnikov, žal pa ne pove ničesar o tem, komu in kam se lahko prizadeti posameznik pritoži, če meni, da so njegove pravice ogrožene oziroma kršene. Le sramežljivo je ob koncu knjižice naveden Urad kliničnega centra za pritožbe in pohvale, ki pa je lahko le organ internega nadzora. Drugih nadzorstvenih in pritožbenih možnosti, ki jih določa zakon, pa priročnik ne omenja.

Strokovni nadzor za 4000 DEM

Zdravniška zbornica Slovenije izvaja kot javno pooblastilo nadzor za zagotovitev strokovnosti dela zdravnikov oziroma zdravstvenih delavcev. Strokovni nadzor opravi zdravniška zbornica tudi na predlog zavarovane osebe.

Pritožbena pot s strokovnim nadzorom pa je za prizadetega posameznika uporabna le, če mu je tudi dejansko dostopna. Obravnavali smo primer pobudnika, ki je zatrjeval strokovno napako pri izdelavi zobnoprotetičnih nadomestkov. Z ugotovitvami internega strokovnega nadzora zavoda, ki je storitev opravil, se ni strinjal in je zahteval strokovni nadzor Zdravniške zbornice Slovenije. Ta pa ga je obvestila, da strokovni nadzor stane 4000 DEM v tolarski protivrednosti, kar mora kot naročnik plačati pred pričetkom izvajanja nadzora. Zdravniška zbornica je hkrati pojasnila, da ima naročnik možnost do povrnitve teh sredstev prek odškodninskega zahtevka, če se izkaže pravilnost njegovih trditev o strokovni napaki. Na naše posredovanje je zdravniška zbornica poudarila, da zaradi visokih stroškov, ki so jih kalkulativno določili ter sprejeli organi zbornice, strokovnega nadzora ni mogoče opraviti drugače.

Ni presenetljivo, da se pritožnik za strokovni nadzor za ceno 4000 DEM ni odločil. Zdravniška zbornica pravne podlage za zaračunavanje stroškov predlaganega strokovnega nadzora ni pojasnila. Člen 82 Zakona o zdravstveni dejavnosti določa, da se strokovni nadzor financira iz republiškega proračuna. Če pa se pri tem ugotovijo nepravilnosti, poravna stroške nadzora zdravstveni zavod oziroma zasebni zdravstveni delavec, pri katerem so bile nepravilnosti ugotovljene.

Pritožbena pot, ki je pogojevana z (vnaprejšnjim) plačilom 4000 DEM, je lahko dostopna le izbranim, ki zmorejo takšen strošek. Strokovni nadzor zdravniške zbornice si torej lahko privoščijo le premožni. To pa je v nasprotju z 22. členom ustave, da je vsakomur, ne glede na gmotno stanje, zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic tudi v postopku pred nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostihin pravnih interesih.

Strokovni nadzor za takšno ceno ne postavlja le vprašanja njegove ustavnosti in zakonitosti. Gre tudi za zaupanje v objektivnost izvajanja javnih pooblastil Zdravniške zbornice Slovenije. Po 4. členu svojega statuta izvaja zdravniška zbornica nadzor v povezavi s svojimi nalogami, med katerimi je omenjeno tudi varovanje in zastopanje interesov zdravništva. V zborničnem glasilu reviji ISIS smo v tej zvezi zasledili zanimivo stališče predsednika Zdravniške zbornice Slovenije, da mora biti naloga njene pravne službe “prvenstveno ščitenje pravic in interesov zdravniškega stanu ter svetovanje ob spornih zadevah”. Ob takih izhodiščih ni mogoče pričakovati objektivnega izvajanja javnih pooblastil zbornice. Zato bo treba bodisi zbornici odvzeti pooblastila, ki predvidevajo objektivnost, bodisi zagotoviti drugačen pristop zbornice.

Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.