Natisni vsebino

Miha Rotar

Zagovorništvo otrok in mladostnikov

Sendi Murgel, univ.dipl.prav. , Skupnost CSD Slovenije in Miha Rotar, prof.def., CSD Sežana

CENTRI ZA SOCIALNO DELO IN ZAGOVORNIŠTVO OTROK


Na začetku bi predstavili primera, ko bi lahko rekli, da bi otrok imel zagovornika bodisi v strokovnem delavcu bodisi v izvajalki pomoči na domu.

- Strokovna delavka se pri urejanju stikov med sedemletnim dečkom in očetom, z dečkom večkrat pogovori. Deček ji zaupa svoje želje, strahove, pove ji, kaj naj očetu zaupa in kaj ne. Otrok sam sprejme pobudo, da se v stiski sam obrne nanjo, saj zna uporabljati telefon. V tem primeru ima strokovna delavka podporno vlogo zaupnika in hkrati dela tudi strokovno delo, saj z očetom dela na tem, da le-ta sprejme otrokove želje, strahove. Na ta način lahko lažje in bolje zaščiti otrokove interese.

- Zaupna oseba dvema otrokoma je bila izvajalka pomoči na domu, ki je dnevno prihajala v družino zaradi mamine težke bolezni. Otroka, stara 6 in 7 let sta zaradi maminih težav v duševnem zdravju in njenih dolgotrajnih hospitalizacij živela samo z očetom. Le-ta pa je bil zaradi narave  svojega dela od doma veliko odsoten. Oče je ocenjeval, da otroka to dobro prenašata, saj mu nista upala povedati, da ju je brez njega strah, ker ga nista želela še dodatno obremenjevati s svojimi stiskami. Otroka pa sta izvajalki pomoči zaupala svoje strahove in želje po popolni družini; prosila sta jo tudi, da tega na centru za socialno delo ne pove, da oče nanju ne bo jezen. Izvajalka, ki je tako postala zaupna oseba otrok, je vedela veliko o njunih stiskah, in ni vedela, ali naj to sporoči na center za socialno delo, da bodo lahko otrokoma nudili pomoč, ali ne in ali ji bosta otroka potem še sploh lahko zaupala. Vprašanje je, kakšen odnos se vzpostavi med njimi, izvajalko ter centrom za socialno delo, ki je med drugim tudi njen delodajalec.

Velikokrat pa se zgodi, da tudi strokovni delavci centrov za socialno delo, kljub želji pomagati in se približati otroku, to ne morejo, zaradi različnih vzrokov, ki so na strani zakonitih zastopnikov otroka.
 
V slovenskem pravnem sistemu zavezujejo številni zakoni in konvencije institucije, ki prihajajo ob izvajanju svojega dela v stik z otroki in mladostniki, ki z njimi delajo, da v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbijo za otrokovo korist. Center za socialno delo je le eden izmed organov, ki so vpleteni v celotno shemo zaščite otrok in mladostnikov in imajo za svoje delo veliko pooblastil.

Otroci in mladostniki prihajajo v stik s centrom za socialno delo ob različnih življenjskih situacijah; (pogovor s strokovnim delavcem ob razvezi staršev, reševanje vzgojne problematike, ukrepanje v otrokovo korist, …) velikokrat je center prvi organ s katerim se srečajo – od tu pa vodi pot do drugih različnih organov, kot so sodišče, policija, tožilstvo, tudi nevladne organizacije…

Center za socialno delo mora v vseh postopkih, kjer je vpleten mladoletni vedno delati mladoletnemu v korist, zaščititi njegove pravice, koristi in interese. Velikokrat pa je center v dvojni vlogi: kot svetovalni organ, ki nudi pomoč v obliki svetovanja, nudenja opore, pogovora, in na drugi strani kot organ, ki v življenje celotne družine in otroka poseže dokaj restriktivno.

Gotovo je, da kadar gre za vprašanje odnosov med starši in otroki, so starši njihovi zakoniti zastopniki, ki morajo delovati otroku v korist; pa vendar pride velikokrat do kolizije interesov med enimi in drugimi. Kadar pride do takih situacij, ima center zakonsko možnost postaviti skrbnika za posebni primer – kolizijskega skrbnika po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, vendar je ta skrbnik postavljen le za opravljanje posameznih, eksplicitno določenih opravil. Tako so mladoletniki zaščiteni samo s pravnega vidika, kjer kolizijski skrbnik pazi in skrbi za mladoletnikove pravice, koristi in interese, opravlja lahko samo naloge, za katere je bil postavljen; to so enkratna dejanja v enem postopku (npr. podpis pogodbe, dedni sporazum, odprtje računa in podobno). To pa mladoletniku ne nudi celostne zaščite, ki bi mu jo bilo potrebno zagotoviti; ob tem mu je potrebno zagotoviti tudi oporo in varnost, ne samo v enem postopku pred enim organom, temveč v več postopkih, ki tečejo pred več organi.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ponuja možnost zaupnika otroka, ki pa nikakor ni razdelan in večinoma vnaša samo zmedo, saj naj bi opravljal nalogo posrednika med otrokom in organom tako, da mu pomaga izraziti svoje mnenje in še to samo v postopku pred sodiščem. To osebo otrok sam izbere, ne vemo pa po kakšnem postopku, ali se morajo starši strinjati, kdo izda pravni akt, ali lahko ta zaupna oseba nastopa tudi v drugih postopkih pred drugimi organi in kakšna je dejansko njena funkcija. Ker je ta institut izjemno ohlapno določen, je prihajalo in še prihaja do zlorab.

Strokovni delavci centra za socialno delo velikokrat sami neformalno prevzamejo vlogo otrokovega zagovornika v postopku pred centrom za socialno delo, še posebej pa takrat, kadar ugotovijo, da je otrok sam in v postopku nezaščiten.

Institut zagovorništva otrok in mladostnikov naj bi tako zapolnil praznino, ki je v tem trenutku ni mogoče nadomestiti z nobenim drugim institutom. Zagovornik naj bi bil opredeljen kot neodvisna oseba s strokovnimi znanji za delo z otroki in mladostniki, z določeno afiniteto do tega dela, da je sposoben otroku prisluhniti in je sposoben zanj poiskati vse informacije in pomoči ter mu jih, na njemu razumljiv način, prevesti.

V postopkih, ki jih vodi center za socialno delo lahko zagovornik predstavlja oporo otroku, kot stranka v postopku zagotovo ne bi mogel sodelovati, lahko pa otroku olajša veliko osebno breme. Center za socialno delo že po uradni dolžnosti pazi na otrokove koristi, vendar je ta institut za otroka še dodatna zaščita z osebo izven institucije, ki vodi določen postopek, v katerega je vpleten tudi otrok.

V primeru, da otrok pravico do zagovornika zavrača, je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je taka odločitev otroka njemu v korist ali ne, potrebno je pretehtati situacijo v kateri se družina nahaja, kolikšna je ogroženost otroka in na podlagi teh ugotovitev odločiti, ali bo otrok bolj zavarovan z zagovornikom kot brez njega. V teh primerih je potrebno otroku zagovornika zagotoviti tudi mimo njegove volje, saj velikokrat sami ne uspejo presoditi situacije v kateri so se znašli, ali pa se pod vplivom mnenja staršev in družine. Takrat se zagovornik imenuje po uradni dolžnosti.

Zagovornik otroka bi moral kot strokovna oseba vzpostaviti zaupno razmerje med seboj in otrokom, mu predstavljati oporo, ter most med govorico in svetom odraslih ter njim. V postopkih na centru za socialno delo bi lahko bil vpliv dela zagovornika zagotovo pozitiven. Prispeval bi k boljšemu počutju otroka, njegovi varnosti, odprtosti, tako bi bilo mogoče pogovor z otrokom lažje izpeljati, z manj notranje napetosti otroka.

Glede na strokovno vlogo centra za socialno delo, mora le-ta vse te pogoje že omogočati z zaposlenimi strokovnjaki, ki imajo znanja za delo z otroki in mladostniki, vendar bi kljub temu ta institut pripomogel k nevtralizaciji dela centra za socialno delo z otrokom (predvsem glede na dvojno vlogo, v katero je center za socialno delo postavljen). Center za socialno delo je kljub vsemu za otroka samo ena institucija več, ki ga sprašuje, želi določene odgovore, »otrok pa sedi na nasprotni strani mize sam«. V tem momentu je za otroka pomembno, da ima nekoga ob sebi, ki ni predstavnik določene institucije, temveč zagovornik otroka. Otrok z oporo, ki je namenjena samo njemu in ni pod vplivom staršev, sorodnikov ali katerega koli organa, bo na centru za socialno delo tudi lažje povedal kaj misli in kaj želi, da bo strokovni delavec to tudi lahko upošteval.

Zagovornik otroka je institut, ki je v slovenskem prostoru gotovo potreben. Otroci so v različnih postopkih pred organi večinoma prepuščeni samim sebi. Zakonodaja ne omogoča rešitev, ki bi za otroka pomenile olajšanje vseh stisk, pred katere je postavljen, ko se jih, večinoma zaradi težav odraslih, potiska od organa do organa, od postopka do postopka. Postavitev zagovornika otroku je dobra rešitev, za katero bi si morali skupno prizadevati in začeti pri spremembah zakonodaje in iskanju najboljših poti za dobrobit naših najmlajših.

Odprte dileme, ki se nam porajajo ob pripravi instituta zagovorništva otrok:
• opredeliti razlike med statusom zagovornika in kolizijskega skrbnika
• ali je zagovornik lahko stranka v postopku, stranski intervenient, priča ali nič
• kdo in kako bo izobraževal zagovornike (na kakšno obdobje, certifikat…)
• kako volja zakonitih zastopnikov vpliva na zagovornika in njegovo delo
• od katere starosti naprej pride v poštev zagovornik otroka (dojenček?)
• opredelitev odnosa zagovornik otroka in družina
• precizno določiti vlogo zagovornika do institucij in njegova pooblastila (pravice in dolžnosti)
• kateri krovni kodeks etike pride v poštev za zagovornike in katero častno razsodišče
• kdo ukrepa na ravnanje zagovornika otroka, na kakšen način in na čigavo pobudo
• kateri pritožbeni organ pride v poštev
• ali je ponujena oseba iz liste strokovnjakov zaupnih oseb s strani otroka lahko odklonjena in kakšne so posledice le-tega
• ali si lahko otrok izbere svojo osebo in ali je ta oseba enakovredna zagovorniku otroka (če ga npr. ni mogoče izbrati iz liste strokovnjakov) glede na zgoraj opredeljeni primer negovalke na domu.

 

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt